Alenka Rebula

Izjemna ženska katere izkušnje, znanje in modrost se skozi vešče pero prelivajo na papir in puščajo sledove v vsakem bralcu.

VERA VASE, Alenka Rebula in Josipa Prebeg  

Izšla novembra 2014!

Knjiga, ki v 26 korakih prepotuje ključna vprašanja našega življenja in predlaga ustvarjalne izhode iz življenjskih zastojev. Povezuje naše telesne, čustvene, miselne in duhovne potrebe ter prikazuje možnost, da se celi podamo v raziskovanje novih poti ter skozi odnose dosežemo vse bistveno za življenjsko izpolnjenost. Knjiga nas vabi v opazovanje notranjih procesov.

V iskanju vere vase

"V posebnih trenutkih je marsikdo od nas zaslutil, da je življenje več kot to, čemur se je prilagodil. Obstaja svet, v katererega si ne upamo verjeti, a nas vznemirja in vabi k sebi. Sanjamo, da bi čutili več, okušali svojo moč in vrednost, živeli z navdihom, bolj ustvarjalno in izpolnjeno. Sanjamo vero vase."

"Potovanje v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju" 

BLAGOR ŽENSKAM
Knjiga, ki ženski duši pomaga spoznavati svojo ženstvenost, svojo drugačnost od moškega, svojo zgodbo, ki se piše od prvega vdiha skozi celotno pot življenja. Na čuteč način nam knjiga daje dovoljenje imeti rada sebe, pokaže nam kako sebe ljubiti pristno in zavestno. Stoji nam ob strani na poti oblikovanja samospoštovanja in stika s seboj. Branje knjige prinaša čas, ko se umaknemo vase, daje nam priložnost za odkrivanje naših lastnih ženskih globin. Gre za nekakšno popotovanje skozi sebe v odnosu do različnih področij življenja: področje telesnega, področje ženskosti in spolnosti, področje čustvovanja, področje krivde in strahu pred življenjem, področje najožjih odnosov, področje ustvarjanja in dela, področje materialne blaginje in odnosa do denarja, področje volje in področje samozavesti. Del knjige je namenjen samovzgoji in zajema različne sklope praktičnih vaj.

"Blagor ženskam, ki znajo hoditi kot vile, zemlja lahko zadiha pod njihovimi rahlimi stopali".

GLOBINE, KI SO NAS RODILE

Besede Mance Košir v njeni recenziji knjige zajamejo bistvo: "Globine, ki so nas rodile je knjiga za potovanje skozi pomembna obdobja odraščanja, od (pred)rojstva naprej, ki slika otroštvo plastično in sočutno zato, da bomo znali vzgajati, predvsem pa zato, da bomo najprej sami vzgojeni; si očistili srce in si umili oči. Saj drugače svojih otrok ne moremo zares videti in ne objeti lastne notranje deklice ali dečka. Alenka nas spodbuja, naj ne pričakujemo, da nas bodo starši, ki so nas prizadeli, zmogli uslišati in potešiti. Toda mi lahko odklonimo grenko dediščino, sprejmemo svojo bol in se potolažimo. Takrat se težka veriga razklene in svobodni prestopimo v odpuščanje, zaupanje in razbremenjeno srečanje s svetom. Nase vzamemo srečno dolžnost, da odkrijemo ljubezen, ki je nismo prejeli, poiščemo ljudi, ki so nas pripravljeni učiti, ter zasejemo olajšanje namesto bolečine. To je najtežja in najpomembnejša naloga našega življenja. Zato bi morala postati knjiga 'Globine, ki so nas rodile' brevir sleherne družine, vsakega odraslega človeka. Podpišem z dušo in telesom, kar zapisuje ljuba Alenka Rebula na koncu svojega predgovora: "Nič ni izgubljeno, nikoli ni prepozno, vsak dan je pravi, da v sebi rešimo otroka, ki še upa ... In v tihih valovih se bo vrnilo življenje."

STO OBRAZOV NOTRANJE MOČI

Knjiga skozi simbole in mite pripoveduje o temeljnih izkušnjah osebne rasti. Kratke zgodbe z zgovornimi ilustracijami in komaj opazen podnaslov "meditacije" vabijo bralca v počasno raziskovanje besedila, v branje kjer je čas za razmislek del procesa, da prebrano besedilo resonira skozi celo naše telo. Knjiga širi naše notranje zavedanje sebe v dimenziji življenja.

Eckhart Tolle

Skozi njegove knjige vedno znova odkrivam globoke duhovne resnice življenja.

ZDAJ - resnično tvoj je samo ta trenutek

Knjiga, ki nam skuša osmisliti pomen sedanjega trenutka. Ponuja raziskovanje in razmišljanje o tem zakaj smo ujeti v miselni tok, ki se večino časa vrača v preteklost in premleva že doživeto, sočasno pa nas zastrašujoče opozarja na morebitne scenarije za prihodnost. Knjiga odpira vrata zavedanju, da večino časa nezavedno s svojimi mislimi preživljamo v preteklosti in prihodnosti ter pozabljamo živeti in izživeti edino kar resnično imamo: sedanji trenutek - "zdaj".

ŽIVETI V SEDANJEM TRENUTKU

Knjiga je pravzaprav povzetek bistvenih misli iz knjige Zdaj. Tako je osrednja tema doživljanje sedanjega trenutka v katerem je skrita vsa moč življenja, doživljanja in je kot nekakšen vhod h globokemu notranjemu miru, k pristni radosti. Živeti v sedanjem trenutku pomeni živeti onkraj tesnobe in konfliktov, onkraj bolečine in trpljenja. Veščino prisotnosti v sedanjem trenutku ni dovolj le razumeti, potrebno jo je izkusiti, je veščina, ki zahteva vajo in vztrajnost.

SPOROČILO TIŠINE

Knjiga je popotovanje skozi dimenzijo tišine. Odstira nam nevidno in neslišno moč tišine na katero smo že davno pozabili v tem (pre)hitrem tempu življenja. Tišina nam omogoča stik s seboj, omogoča nam čutiti, doživeti, biti. Tišina prinaša globok mir naši duši."Tvoje najgloblje občutenje sebe, tvojega bistva, je vedno povezano z doživljanjem tišine. To je tisti JAZ SEM, ki je prvobitnejši od tvojega imena in oblike".

NOVA ZEMLJA

Skozi knjigo nas avtor popelje k spoznanju, da je za samouresničenje ter s tem tudi za reševanje konfliktov in trpljenja človeštva odločilno, da človek preseže na egu temelječe stanje zavesti. Ponuja poti za iskanje svoje prave narave, raziskovanje tega kdo smo mi kot Bitje. Spoznanja prinašajo poleg globljega zavedanja sebe tudi tako željeno stanje notranjega miru, ko smo kljub vrtincem življenja lahko v ravnovesju s samim seboj.

Ko se poti razidejo

V medsebojnih odnosih se poti kdaj tudi razidejo. Slovo pogosto spremljajo občutki žalosti, razočaranja, jeze, praznine. Tudi krivda in občutek lastne manjvrednosti nista redka.

Razidejo se partnerske poti, razidejo se prijateljske poti, razidejo se poslovne poti. Slovo je lahko postopno ali nenadno, pričakovano ali nepričakovano, sporazumno ali enostranska odločitev.


Sama si naše življenje in medsebojne odnose pogosto predstavljam kot dolgo popotovanje z vlakom. Mi sami smo kot lokomotiva, imamo svojo smer, svojo pot. V vagonih se z nami peljejo (so)potniki. Nekateri med njimi so z nami velik del poti, drugi vstopijo in so z nami le določen del poti, spet tretji se vedno znova vračajo na naš vlak. Nekateri (so)potniki so v vagonu, ki nam je zelo blizu, drugi v bolj oddaljenih vagonih. Vsi, ki potujejo z nami - so del poti našega življenja.

Ko se poti razidejo se rade pojavijo misli, ki sodijo o naši lastni vrednosti:
"Mar nisem dovolj dober? ... "Kakšen bi moral biti, da bi oseba še naprej želela ostati ob meni? ... občutki krivde, ki se porajajo znajo biti neprijetni in v nas prebujajo občutke neustreznosti, manjvrednosti.
Lahko pa se dogaja tudi obratno, pojavi se razmišljanje kot: "Ne družim se s takšnimi ljudmi kot si ti" ... "Lahko si najdem boljšega partnerja" ... "Ni vreden niti mojega pozdrava" ....takrat se ujamemo v past lastne večvrednosti. Predvsem kadar smo v položaju, ko mi ne želimo nadaljevati skupne poti.
Skozi oba načina razmišljanja ostajamo ujeti v konflikt. Čeprav so se poti razšle, se znotraj nas še dolgo časa lahko kuhajo različni občutki tako zamere, kot užaljenosti ali jeze in nam prinašajo notranji nemir.

Svojo pozornost zato raje usmerimo v hvaležnost, da smo osebo, s katero se razhajamo, imeli ob sebi. Da smo se ob njej učili o sebi in o medsebojnih odnosih. Na skupni poti smo dobivali prav to kar smo potrebovali  za svojo rast. Šli smo skozi tako dobre, kot manj dobre preizkušnje.
Ko vstopamo v odnos z odprtim srcem, iskreno, potem tudi vemo, sami pri sebi, da smo tudi mi sami bili dovolj dober sopotnik osebi s katero se razhajamo.

Kako naprej?

Ostanimo na svojem vlaku, sledimo sebi tudi naprej. Pustimo se presenetiti Življenju in mu zaupajmo, da bodo na naš vlak vstopili pravi ljudje ob pravem času.
Učimo se opazovati, kakšna sporočila nam osebe prinašajo, rastimo in zorimo skozi skupni čas. Potrudimo se, da smo na poti srčni, topli in iskreni ... da bodo tudi drugi odhajali od nas z hvaležnostjo, da so bili naši (so)potniki.

Hvala vsem, ki ste bili kadarkoli (ali pa ste še vedno) potniki mojega vlaka!
Brez vas danes ne bi bila to kar sem.

Knjiga Življenja: 2012 novo poglavje

Staro leto 2011 se počasi izteka. Zaključuje se še en cikel 12-ih mesecev in 4-ih letnih časov.

Knjiga Življenja obrača nov, še nepopisan list.

Pišemo novo poglavje v svojem življenju. Ustvarjamo novo priložnost za uresničena upanja, želje in pričakovanja. Sprejemamo novo priložnost za svojo osebno rast, samospreminjanje in dozorevanje.

Da bi se lahko odločili kam naj gremo naprej, moramo najprej vedeti kje smo zdaj.

Vzemimo si nekaj trenutkov samo zase. Čas za spomine, za preizkušnje s katerimi smo se srečali skozi leto, ki odhaja. Kaj smo se naučili, kakšna spoznanja želimo nesti naprej. Kaj želimo pustiti za seboj. Preverimo ali puščamo za seboj tudi  nedokončane stvari, neizrečene besede, boleče sledi.

Zastavimo si nekaj vprašanj o letu 2011, ki se poslavlja:

- Kateri dogodek me je najbolj spremenil?
- Kateri dogodek mi je pokazal, da lahko presežem že doseženo?

- Katero je najmočnejše spoznanje o življenju?

- Ob kateri osebi sem največkrat srečen in zakaj?

- Kdo je prišel na novo v moj svet  in pustil močan pečat?

- Kdo je iz našega življenja odšel in kako mi je ob tem?

- Sem na koga letos pozabil pa tega nisem želel?

- Sem osebi, ki jo imam rad to povedal?

- Česa nisem storil pa bi lahko?

- Dolgujem komu opravičilo ali zahvalo?

- Kdaj sem bil najbolj ponosen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj srečen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj žalosten, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj prestrašen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj jezen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kakšno prepričanje imam o sebi?

Razmislite ob napisanem kaj si želite prenesti v leto 2012 in kaj si želite pustiti za seboj. Česa se želite razbremeniti. Kaj želite še nadgraditi, kaj okrepiti in kaj pri sebi razviti. Ustvarite svojo vizijo za naprej, začrtajte smernice, iščite smiselnost bivanja. Uresničite sanje, zadovoljite potrebe in ustvarjajte želje.

Nov, nepopisan list življenja je pred vsemi nami. Novo poglavje.

Nova priložnost preživeti 365 dni na sebi prijazen način.

Srečno in srčno leto 2012 vam želim!

Hvaležnost

Se vam včasih zdi, da življenje mimo vas hiti in da prinaša le skrbi?

Skozi življenje so nas učili, da smo naravnani na tisto kar ni v redu, na tisto česar nimamo, na tisto kar pogrešamo, na tisto kar je nedosegljivo ...

Nezavedno smo se naučili živeti v pritoževanju in v strahu ... na stalni preži za napakami, neuspehi ... tako pri sebi, kot tudi pri drugih ...
Kje na poti življenja so se izgubili občutki hvaležnosti?

Zaprite oči, naredite dva ali tri globje vdihe in izdihe ... začutite sebe, ozrite se v svoj notranji svet in pomislite ZA KAJ ste hvaležni...KOMU ste hvaležni.
Raziskujte kakšni telesni občutki se vam ob teh mislih porajajo.

So vas objeli notranji mir, srčna toplina, radost, upanje, ljubezen ...?

Hvaležnost kot veščina

Vaja dela mojstra, pravi pregovor. Tudi s hvaležnostjo je tako. Zavestno se zato učimo potopiti se v občutke hvaležnosti.  Gre pravzaprav za nekakšno duhovno popotovanje v notranjost sebe, v globji stik z našimi občutki zadovoljstva, sreče in izpolnjenosti. Vsak dan ozavestimo občutenje hvaležnosti in postalo bo del nas, našega Bitja. Hvaležnost bo prepredla naše misli, objela naše telo, narisala nam bo nasmeh zadovoljstva na obrazu. Hvaležnost nas vztrajno vrača v sedanji trenutek, kajti hvaležnost se poraja tukaj in zdaj, hvaležnost ozavešča kaj vse nam je dano prav ta trenutek.

Hvaležnost širi duha. Preprečuje, da bi ostali na mrtvi točki, kjer bi videli le še svoje spodrsljaje, nesmisel življenja, lastno zagrenjenost. Ponuja priložnost, da uvidimo tudi darove, ki jih življenje prinaša, da vidimo obilje, ki nam je dano. Skozi veščino hvaležnosti dobivamo priložnost za čustveno in duhovno rast.

Za kaj smo lahko hvaležni?

Hvaležni smo lahko za vse kar imamo, za vse ljudi, ki jih poznamo, za vse dogodke skozi katere postajamo to kar smo. Mnogo tega nam je postalo samoumevnost in izgublja čar zadovoljstva, izgublja na pomembnosti v naših srcih. Zato poglejte na svoje življenje z očmi hvaležnosti, z odprtim srcem polnim hvaležnosti in odprl se vam bo svet radosti.

Odkrivajte, kaj za vas pomeni živeti v objemu hvaležnosti

Vsak večer, ko že ležete v posteljo k počitku, se v mislih na kratko ozrite v dan , ki se zavedno poslavlja.
V spomin prikličite 5 dogodkov dneva za katere ste hvaležni. Ponovno jih občutite, na kratko jih podoživite, vsrkajte vase občutke ugodja ob tem ... občutke radosti ... in začutite HVALEŽNOST v svojem srcu.

Priporočeno branje: Stališče: hvaležnost, M. J. Ryan (Založba Govinda, 2003)

Kakšnega "otroka" nosimo v sebi?

Nekega dne smo prvič vdihnili zrak, smo prvič odprli oči, smo aktivirali svoj glas. Čudež rojstva nas je izstisnil v ta svet.

Novorojenček svet spoznava sprva neverbalno, le skozi svoje doživljanje.
Skozi najzgodnejše izkušnje z za nas pomembnimi drugimi se  postopoma izoblikuje naš občutek SEBE. Začnemo spoznavati svoje telo, svoje občutke in ustvarjati medsebojne odnose.

Vsak otrok hrepeni po brezpogojni ljubezni, priznavanju in si želi zadovoljiti svoje primarne potrebe. Kako so te potrebe zadovoljene, če sploh so, so naše "učne lekcije", ki stkejo naše vzorce, kako se bomo odzivali in čustvovali tudi v prihodnje v svojem življenju.

Že kot otrok se naučimo jasno izražati ali potlačiti svoja čustva. Spoznavamo kako se pomembni drugi odzivajo na nas, se znajo uglasiti na naše potrebe ali nam vsiljujejo svoje. Tako se že kot majhen otrok naprimer naučimo zanikati sebe, da ustrežemo drugim, da skozi odobravanje dobimo za nas prepotrebno ljubezen.

Ko odrastemo še vedno nosimo v sebi del, ki se imenuje "naš notranji otrok". S seboj tako nosimo tudi rane, pričakovanja, razočaranja, bolečine in strahove, ki smo jih doživljali v otroštvu. In nosimo tudi naša čustvovanja, obrambne mehanizme, vedenja in načine razmišljanja, ki smo jih takrat razvili.

Skozi psihoterapevtski proces se srečamo s svojim globokim delom sebe, z notranjim otrokom. Pogosto smo presenečeni koliko burnih čustev in bolečine nosi to malo dete v sebi. In se skozi, za nas takrat še, nezavedne sprožilce pogosto oglaša v naših vsakdanjih medsebojnih odnosih in nam najpogosteje tudi povzroča težave.

Pogosto slišimo koga reči "takšen pač sem". Ne ve še, da je tak postal, da je lahko preživel čustvene stiske, da deluje po naučenih vzorcih vedenja in čustvovanja, da uporablja morda neučikovite obrambne mehanizme, ki ga pehajo v osamo, v konfliktne odnose, v vedno enake poraze.

Proces soočenja z delom sebe, ki je ranjen, prikrajšan od otroštva ni vedno lahek. Psihoterapevt je tisti, ki je ob tebi in spremlja tvojo pot. Je varna podpora tebi in sočasno svetilnik, ki sveti tam kjer si nisi upal pogledati že sam kdaj pred tem. Skozi proces samoraziskovanja, se naučiš nuditi ranjenemu notranjemu otroku vso potrebno ljubezen. Učiš se mu dajati to kar bi že davno moral dobiti in imeti. Občutek vrednosti, občutek ljubjenosti.

Cilj je otroku v sebi omogočiti, da se čuti brezpogojno ljubljen, da si upa biti sproščen, razigran, kreativen, intuitiven, da si upa tvegati in se učiti skozi izkušnje, ki jih prinaša življenje. Omogočiti mu,  da razvije samozaupanje in samospoštovanje.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Maske za katerimi se skrivamo

Si upamo pokazati SEBE, takšne kot smo tudi drugim osebam? Pokazat kaj resnično čutimo in mislimo?

Si upamo pogledat sami sebi v oči brez maske in se sprejeti take kot smo?

Pokazati svoje prave barve, čustva in misli, je razgaliti se. Dovoliti, da drugi prepoznajo tudi naše ranljivosti. Sem spadajo večinoma strah, sram, žalost, tudi neuspeh, nezaupanje vase.

Skozi odraščanje smo (pre)pogosto poslušali druge, kako naj ravnamo s svojimi čustvi: bodi močan ... fantje ne jokajo ... punčke se ne jezijo ... zadrži se, ne smejo videti, da ti je hudo ... odidi ponosno z dvignjeno glavo ... kakšna jokica si ... če boš jokal se ti bodo vsi smejali ... reva prestrašena si ....

Počasi in nezavedno smo se skozi otroštvo naučili, da so določena čustva družbeno sprejemljiva in druga ne. Dobili smo svoj (vcepljeni) vzorec čustvovanja, z jasno sliko kaj drugim pokazati in kaj ne. Sočasno pa smo se naučili neželjeno čustvo potlačiti, zanikati, tako močno, da ga na koncu niti sami sebi več ne priznamo ali pa ga celo več ne prepoznamo, ne začutimo, ne vemo kako je čutiti tako čustvo.  Močna neizražena čustvena energija pa ostaja ujeta v našem telesu in se skozi leta začne kazati skozi različne psihosomatske bolezni ali duševne motnje.

Zakaj skrivamo sebe pred samim seboj?

Skozi nepristno izražanje čustev smo pravzaprav sami sebi nadeli masko in sami sebi ne priznamo več kaj v resniči občutimo. Pogosto sami sebe sploh ne sprejemamo, če bi pokazali določena čustva. Ne dovolimo si biti prestrašeni ali biti jezni, saj to nikakor ne sodi k naši osebnosti.

Skozi psihoterapevtski proces se z temi neželjenimi čustvi postopoma soočimo in se jih na novo učimo čutiti, si jih priznati. Čustva začnemo sprejemati kot pomembna sporočila kaj se dogaja v nas, kaj nek dogodek za nas pomeni, kaj vse zbuja v nas. 

Zakaj skrivamo sebe pred drugimi?

Pogosto zato, ker se bojimo, da ne bomo sprejeti takšni kot smo. Bojimo se, da bomo zasmehovani, da bomo razočarali druge, da ne bomo več vredni občudovanja, spoštovanja, ljubezni, če se pokažemo take kot smo. Za vsem tem se skriva predvsem to kako mi sprejemamo sami sebe. V psihoterapiji zato delamo na samospoznavanju in samosprejemanju, skozi to lahko gradimo potem samospoštovanje in samozavest.

Ko sprejmemo sami sebe take kot smo, ko se zavemo svoje edinstvenosti, se zgodi velika sprememba v nas samih. Mask ne samo, da ne potrebujemo več, nočemo jih več! V odnose lahko sproščeno stopamo takšni kot smo.

Nekateri "prijatelji" lahko tudi odidejo iz naših življenj, ker so neprijetno presenečeni nad našo spremembo. Prav je tako, saj s tem naredijo prostor za nove ljudi, za tiste, ki nas bodo sprejemali take kot smo, kjer ni več mask, igre in pretvarjanja.

Pristni medsebojni odnosi so tisti, kjer lahko izrazimo sebe, svoje misli in čustva,

kjer smo slišani, razumljeni in predvsem sprejeti in spoštovani taki kot smo.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Konflikti

Naši medsebojni odnosi kdaj zaidejo v napetost. Takrat občutimo jezo, žalost, nestrpnost, užaljenost, zamero, strah ... Beseda, da besedo, ki zaradi močnih čustev pridobi še na ostrini in že smo tam. Pri KONFLIKTU namreč. Iz prijateljstva nastane odnos, ko se gledamo kot pes in mačka :-)

Dve strani, dve zgodbi, dva pogleda na situacijo in dvoje src iz katerih vrejo čustva. Si upamo ta čustva sogovorniku pokazati, jih opisati ... ali jih raje skrijemo, potlačimo, se umaknemo?

Ob konfliktu je pomembno ravnati preudarno. Zavedajmo se svojih čustev, počakajmo, da se umirijo, da nismo preplavljeni z njimi. Vedno izražajmo le SVOJE mnenje in opisujmo SVOJE občutke. Pomembno je, da ne obsojamo nasprotno stran.  Na takšen način izrazimo sebe brez, da bi poglabljali konflikt.

Pokazati čustva, se postaviti zase in izraziti občutke so pomembni deli medsebojne komunikacije. Zato je prav, da si vedno dovolimo izraziti SVOJE MNENJE ... saj s tem nasprotno stran obvestimo o tem kaj se dogaja v nas ... kako mi čutimo ... kako mi razmišljamo. V takšni situaciji nam zelo prav pridejo stavki , ki se začnejo z besedico "JAZ ..."

Umik, potlačitev ali zanikanje svojih občutkov nam prinese predvsem slab občutek o sebi, bolečino in nevrednost ob neizraženosti sebe. Hkrati druga stran ostaja neomajno prepričana v svoj prav, saj nima povratne informacije. Ne ve KAJ se dogaja v nas in zato razume le svojo plat zgodbe.

Pogosto se nam ob konfliktu prikrade tudi občutek krivde. "Kaj če smo res mi krivi, kaj če res mi narobe razmišljamo, kaj če ..." Samozaupanje je tisto, ki nam bo pomagalo preseči krivdo in nam bo dalo tudi pogum, da izrazimo sebe v celoti.

Konflikti v odnosih so skoraj neizbežni, predvsem kadar obe strani odprto izražata čustva. V takem primeru pravzaprav ne gre več za konflikte, gre bolj za odprto in neobsojajoče spoznavanje sebe in drugega. Skozi nestrinjanje, odpiranje sebe drugemu, dobivamo namreč dragocene  informacije, ki so nam v pomoč pri gradnji trdnega odnosa kjer je prostor za oba, za različnost ... da se obe strani lahko izrazita v polnosti, brez podrejanja, brez zaprtosti vase, brez umika.

Kadar začutimo v odnosu napetost je prav, da si prvo postavimo vprašanje,  ki se tiče nas samih: "Zakaj me to (dejanje ali dogodek) moti in KAJ to meni sporoča o meni samem?" Skozi takšen način samospraševanja postopoma odkrivamo vzorce svojega odzivanja, razmišljanja in čustvovanja in imamo priložnost samospreminjanja.

Od konfliktov ne bežite, raje se skozi njih učite o sebi.

Ljubezen kje si?

Meni pomeni LJUBEZEN smisel življenja. Tukaj mislim na ljubezen do sebe, do soljudi, do živali, do narave, do Življenja kot takega nasploh. Živeti z odprtim srcem, dovoliti da se energija ljubezni pretaka skozi tvoje telo, gledati Življenje s srcem.

Prihaja praznik Valentinovo, praznik zaljubljencev. Za nekatere bo dan romantičen, za druge pa še bolj osamljen, še bolj boleč dan.

Razmišljam o ljubezni, katere vir mnogi iščejo le v partnerski vezi. Hrepenijo po partnerstvu, po tako zelo potrebnem občutku ljubljenosti in sprejetosti saj prav skozi partnersko ljubezen vrednotijo same sebe. Žal so po koncu partnerske veze, pogosta posledica huda razočaranja, občutek neustreznosti, nevrednosti, zapuščenosti in osamljenosti. Takrat se pogosto pojavi vprašanje: "Me bo sploh še kdaj kdo imel rad?" ... oz. "Bom lahko še kdaj ljubila?"

Kje iskati ljubezen?

Poskusite ljubezen iskati v svojem srcu, tam domuje. Je neizmerna energija topline, sprejemanja, dobrote. Začutimo mehkobo svojega srca, ljubeče sprejemanje samega sebe, vzljubimo se in sami z seboj ravnajmo kot z najdragocenejšim Bitjem na svetu in ljubezen nas bo spremljala na vsakem koraku. Ljubezen nas bo kot celotno Bitje obsijala, žarela bo iz nas: skozi naš pogled, skozi naš nasmeh, skozi naš glas in besede, začutila se bo v našem objemu, v dotiku. Te ljubezni nam nihče nikoli ne more vzeti, ne more je zmanjkati in vedno je z nami, kjerkoli smo. To je ljubezen iz našega srca.

Imeti rad sebe

Primanjkljaj pristne ljubezni v otroštvu, predvsem pomanjkanje sprejetosti nas takšnih kot smo, pusti daljnosežne posledice na področju samosprejemanja. Skozi življenje pogosto zato plujemo z nizko samopodobo in hrepeneče iščemo ljubezen (in potrditev) v odnosih, pogosto se preveč oklepamo partnerja, bolečino ob razhodu pestujemo skozi dolga leta.

Takšen način doživljanja sebe nas lahko pripelje do depresije, bolezni ko se življenje zavije v meglo razočaranja, nevrednosti in nesmisla.

Skozi psihoterapevtski proces lahko postopoma pozdravimo rane otroštva, predelamo izgube ljubljenih oseb in gradimo svojo lastno vrednost. Naučimo se priti v stik s seboj, se vzljubimo in sprejmemo takšne kot smo. Razvijati začnemo samozavedanje, samosprejemanje, samospoštovanje in zdravo samozavest.

Vsako jutro, ko se zbudite se poglejte v ogledalo z naklonjenostjo, nasmehnite se sebi v pozdrav in začutite ljubezen znotraj sebe. Življenje nam vedno vrača to kar mu dajemo.

Brezpogojna ljubezen

Kot otrok, sem imela na steni zapis: "Kupi psa, to je edini način, da za denar kupiš ljubezen".

Odraščala sem kot edinka, družbo mi je najpogosteje delal prav pes. Spominjam se skupnih sprehodov, igre in tudi trenutkov, ko sem se žalostna stisnila k svojemu kužku. Še danes, ko sem odrasla, imam poleg kopice otrok tudi psičko. V naš dom je prinesla neko posebno energijo, vsaka izmed nas se rada stisne k njej, jo poboža, jo objame. Daje nam nekaj posebnega, brezpogojno ljubezen na pasji način, nežno toplino in občutek, da smo zanjo edinstveni, pomembni in da je rada ob nas.

Pogosto razmišljam kaj je tisto, kar pes ima, kaj nas tako močno naveže, poveže z kosmato pasjo dušo. Zanima me kaj je tista kvaliteta v odnosu, ki jo pes ima in človek nima tako močno izraženo, da med nami lahko nastane tako močna emocionalna vez ter ali pes lahko zadovolji človekovo potrebo po pripadanju in ljubezni?

Ob snidenju se nas pes opazno razveseli, se nas dotakne, prepozna naša neverbalna sporočila. Pes nam vedno izkazuje pozornost, išče našo bližino, izraža toplino in vdanost. Njegovo razumevanje našega počutja začutimo, ob njem človek lahko pokaže, brez sramu, vsa svoja najbolj ranljiva čustva.

Sobivanje z psom blagodejno vpliva za naše duševno zdravje, toliko bolj v sodobnem času, ko je vse manj časa za kakovostne, pristne medčloveške odnose. Prav tukaj je tisto nekaj kar pes ima in človek nima: vedno ima čas za nas, nameni nam vso svojo pozornost, vso ljubezen in sprejema nas brezpogojno, takšne kot smo. (Ervina hvala za sodelovanje v najini raziskovalni nalogi)

Psi so zato odlični terapevti – ljudem pomagajo izraziti čustva, premagati zavrtosti in so njihovi družabniki.

Ljudem, ki imajo težave pri navezovanju socialnih stikov pomagajo pri vzpostavljanju stikov z drugimi ljudmi. Mnogim osamljenim so družabniki v dolgih samotnih večerih. Ljudem z depresijo je pes motiv, da zjutraj vstanejo iz postelje in odidejo na tudi zanje pomemben sprehod. V trenutkih žalosti, stresa, nam pasja bližina, božajoči dotik mehke dlake in sočuten pasji pogled pomagata premagovati stres.

Božič se bliža, zato si lahko nekaj zaželim ....

   Želim si, da bi starši otrokom omogočili, da imajo psa, če si to želijo.

   Želim si, da bi psi iz zavetišč našli domove, polne ljubezni in topline.

Vidim kar gledam

Poglejte sliko. Kaj vidite?
Dva obraza, ki zreta drug v drugega?
Ali vazo, ki stoji na oranžnem polju?

Vidimo tisto na kar se osredotočimo.

Tudi v življenju je tako. Na svoje življenje pogosto gledamo skozi določen objektiv prepričanj, ki nam omejuje širši pogled na situacijo. Vidimo samo to kar gledamo. Medtem pa ne opazimo vsega ostalega, kar se nam ponuja, ne vidimo celotne slike dogajanja. Da bi dosegli pogled na celotno situacijo moramo opustiti svoja prepričanja, stopiti korak nazaj in si z distance, nepresojajoče ogledati kaj vidimo.

Kozarec vode na mizi je napolnjen do polovice.
Pesimist, ga vidi napol praznega :-( in je otožen.
Optimist, ga vidi na pol polnega :-) in je vesel.

Naši občutki so plod tega kako si situacijo interpretiramo.

Primer z kozarcem vode nazorno pokaže kako mi sami v sebi stkemo "zgodbo" okoli situacije. Pripišemo ji pomen in glede na njega se odzovemo, glede na pomen se sočasno obarvajo tudi naša čustva in reakcije. Pri strahu ali jezi je to še posebej izraženo, fokusirani smo na eno samo situacijo, na lastno interpretacijo, čustva nas preplavijo in razum je odrinjen.

Moj namig za življenje bi bil, da skušajmo vedno pogledat na situacijo z distance, poiskati tudi drug zorni kot. S tem vidimo, da imamo možnost izbire, katero stališče nato zavzamemo, kakšen odnos do situacije razvijemo. Skozi tak način življenja se ne počutimo več nemočne žrtve ampak smo soustvarjalci svojega življenja.

Se znate jeziti?

Jeza je izjemno močno čustvo, ki aktivira vso našo energijo in nam daje moč. Je ostanek človekovega primarnega nagona po samoohranitvi. Enako kot pri živalih, je to pripravljenost na boj, na zaščito svojega teritorija, hrane in/ali mladičev.

Jeza pa ni vedno le znak moči, pogosto se za njo skriva tudi nemoč, togota v za nas brezizhodni situaciji.

Imamo pravico do jeze?
Seveda! Nosimo pa hkrati odgovornost tudi za vse nastale posledice.

Ljudje branimo najpogosteje predvsem svoje vrednote in prepričanja.  Jeza je izjemno koristno čustvo, ki se prebudi v nas, da nam in tudi drugim sporoča, da z dano situacijo nismo zadovoljni , da želimo doseči spremembo. Namenjena je temu, da postavimo meje v medsebojnem odnosu.

Jeziti se, se ni prav težko za večino od nas, jezo izraziti na pravi način pa je že večji zalogaj. Aristotel je dejal, da se je ujeziti zelo lahko, da pa je umetnost jeziti se: na pravo osebo, ravno prav močno, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način.

Kako jezo izraziti?

DIHAJMO! Svojo pozornost usmerimo na vdih in izdih ... ritmično in umirjeno ... počakajmo nekaj minut, da se naše telo umiri. Na ta način sebe uravnovesimo, pridobimo kontrolo nad telesom in umom, pridemo v stik z seboj in svojimi občutki.

V sebi predelajmo občutke jeze, ki se v nas porajajo. Morda se počutimo ogoljufani, ponižani, po krivem obsojani, nezaželjeni itd ... Vprašajmo se, katere naše vrednote ali prepričanjo so prizadeta? Preverimo kako si nastalo situacijo razlagamo, kaj je naš cilj.

Vprašajmo se KAKO sogovorniku sporočiti svoje nezadovoljstvo. Oblikujmo kratko, jasno in nedvoumno sporočilo. Delujmo z namenom, da sogovorniku "sporočimo" svoj vidik brez, da ga žalimo, ponižujemo ali kaznujemo.

Zlato pravilo pri izražanju jeze bi izpostavila to, da se jezimo le na DEJANJE, ki ga je storila oseba in ne na njo, OSEBO kot tako. Takšen način delovanja je še posebej pomemben pri vzgoji otrok. Z svojimi napačnimi reakcijami jim lahko namreč nezavedno sporočamo, da so nevredni, slabi, neustrezni itd ... Tudi v partnerskih in drugih medsebojnih odnosih je to osnovno vodilo. 

Kakšne težave prinaša jeza, če se z njo soočamo na nekonstruktiven način?

Nekontrolirano izražanje jeze, vpitje, kričanje, žalitve in fizično nasilje, so le znak, da sami svojemu čustvu nismo kos, da smo si dovolili, da je nek zunanji dogodek popolnoma porušil naš notranji mir. Dogodku smo pripisali absolutno pomembnost, čustvo nas je popolnoma preplavilo in nad seboj nimamo kontrole. Nekontrolirana jeza razdiralno vpliva na medsebojne odnose, kar prinaša v naše življenje veliko stresa, težav in s tem nezadovoljstva.

Če jezo pogosto obračamo vase (občutki krivde) ali če jezo zanikamo, potlačimo vase (globoke zamere), je to lahko plodna podlaga za različne bolezni. Jeza je namreč zelo močna energija, ki če je neizražena, ostane ujeta v našem telesu in začne siliti na plano skozi duševne motnje (npr. depresija, anksiozne motnje, okm) ali različne psihosomatske bolezni (rana na želodcu, glavbol).

Skozi psihoterapijo se posameznik uči priti v stik s svojimi čustvi jeze, uči se jih izražati v varnem terapevtskem okolju, okrepi zaupanje vase in ve, da bo tej silni energiji kos, da jo bo lahko obvladal in izrazil na konstruktiven način.

Moč prijaznosti (Piero Ferrucci)

Knjiga govori o temeljnih človeških vrednotah.

Predgovor knjigi je napisal Dalaj Lama, kjer toplo in srčno pohvali Ferruccijevo delo. Pravi, da sta prav prijaznost in sočutje tista, ki osmišljata naše življenje.

Knjiga je razdeljena na posamezna poglavja, vsako govori o eni od kvalitet, ki tvori "Prijaznost": iskrenost, toplina, odpuščanje, stik, občutek pripadnosti, zaupanje, pozornost, empatija, skromnost, potrpežljivost, velikodušnost, spoštovanje, prilagodljivost, spomin, zvestoba, hvaležnost, služenje in radost.

"Prijaznost je pomembna na vseh ravneh izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot v ozračju brezbrižnosti in represije. Otrok vzgajan z nežnostjo, se bo bolj zdravo razvijal; učenec, ki bo deležen spoštovanja in pozornosti, bo bolje napredoval. prijaznost je nujna sestavina zdravljenja. pacienti, ki so obravnavni s sočutjem in skrbnostjo, manj trpijo in hitreje ozdravijo."

Iskrenost (vse postane lažje)

... v izolaciji težko spoznamo sami sebe. Najprej moramo brez varanja in skrivanja dovoliti, da nas spoznajo drugi ... pomembno je, da v mejah obzirnosti in dobrega okusa, iskreno in svobodno pokažem, kaj čutimo in kdo smo ...

Toplina (temperatura sreče)

... s toplino običajno najbolj povezujemo dotik. Vendar lahko tudi glas, ki je oblika dotika na daljavo, prinese toplino ... Ko dajemo toplino, pozornost, pozitivno sprejemajočo držo, svoje srce, lahko vnesemo v življenje bližnjih življenjsko pomembne, včasih celo izredne spremembe. In tudi sami se spremenimo ...

Empatija (razširitev zavedanja)

... empatija je sestavni del čustvene inteligence, ki je v današnjem svetu potrebna za primerno in učinkovito delovanje. Tisto kar razkriva empatijo, resnični test, je radost ob uspehu drugih ljudi. Sočutje je končni in najbolj plemeniti rezultat empatije. To je duhovna vrlina, ki nas osvobodi sebičnosti in pohlepa. Sočutje napolni naše srce ...

Skromnost (nisi edini na svetu)

... poznati svoje slabosti in jih sprejeti, čeprav je boleče; biti iskren, pregnati iluzije in spoznati, kako veliko je tega, česar ne veš; ceniti svoje življenjske lekcije; to je skromnost. In skromnost je velika moč ...

Hvaležnost (najlažja pot do sreče)

... nekateri ljudje imajo v življenju vse, a so še vedno nezadovoljni, ker ne vidijo vrednosti tega, kar imajo, in so osredotočeni na tisto, kar bi še radi imeli ali na tisto, zaradi česar so nesrečni ... Možnost, da čutimo hvaležnost, nam je dana vsak trenutek življenja ... Če se zavedamo vrednosti tega, kar imamo, se počutimo bogati in srečni ...

Priložnosti za prijaznost so povsod okoli nas. Prijaznost je najboljši način, da postanemo to, kar resnično smo. Toplo vam priporočam knjigo v branje, seže globoko v našo dušo in se dotakne našega srca. Objame ga z prijaznostjo in v nas ponovno prebudi vrline, ki so bile morda potisnjene na rob.

Duševno zdravje

10. oktober, svetovni dan duševnega zdravja. Se kdaj vprašamo kaj je duševno zdravje?

Definicija WHO zdravje opredeli kot: "Zdravje je stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ni le odsotnost bolezni ali invalidnosti".

W. Glasser, utemeljitelj realitetne psihoterapije, v svoji knjižici "Duševno zdravje – problem javnega zdravja; nova vloga svetovalcev in psihoterapevtov" pravi: "Duševno zdravi ste, če ste radi in uživate v družbi večine ljudi, ki jih poznate, posebno še s pomembnimi osebami, kot so družinski člani, spolni partnerji in prijatelji. Večinoma ste srečni in povsem pripravljeni pomagati članom družine, prijateljem, kolegom, ki potrebujejo pomoč. Živite tako, da je čim manj napetosti, veliko se smejete. Redko imate glavobole ali kako drugače trpite, kar vse drugi ljudje sprejemajo kot neizogiben del življenja. Uživate življenje in nimate težav s tem, da so drugi ljudje drugačni od vas. Zadnje, kar vam pade na misel je, da bi koga kritizirali ali ga poskušali spreminjati. Ustvarjalni ste v vsem, česar se lotite in uživate v tem bolj, kot ste pričakovali. Končno, tudi v zelo težkih okoliščinah, ko ste nesrečni, veste, zakaj se je to zgodilo in ukrepate. Lahko ste tudi telesno prizadeti, pa kljub temu izpolnjujete zgoraj navedene pogoje duševnega zdravja."

Opazujem, da se ljudje še vedno soočajo z velikim sramom, strahom, polni so predsodkov, ko gre za obisk psihoterapevta, psihologa ali psihiatra. Dve skrajnosti sta najpogostejši. Prva, kjer si človek prizna težavo a pomoči ne potrebuje: "Jaz tega že ne potrebujem, ker imam sam dovolj močno voljo" druga skrajnost si težave sploh ne prizna "Jaz tega ne potrebujem, sem še vedno pri zdravi pameti". Za vsem tem pa najpogosteje tiči prav strah pred stigmo "Kaj bodo mislili drugi ljudje o meni, ko bodo vedeli, da obiskujem psihoterapijo".

Depresijo, tesnobo (notranji nemir, panika), fobije, dolgotrajno žalost in druge duševne stiske lahko v veliki meri ublažimo, s tem, da se ozremo vase, v svoj svet doživljanja in odzivanja na dogodke, da začnemo prepoznavati prtjago preteklosti, ki jo nezavedno nosimo s seboj.

Lažje duševne motnje so ozdravljive, tiste težje pa uspešno obvladljive tudi s pomočjo zdravil. Prej, ko začnemo z zdravljenjem boljši so rezultati. Zato ne čakajte, da iz neutolažljive žalosti pride do hude depresije, poiščite pomoč že prej.

Psihoterapija nam pomaga poiskati naše notranje ravnovesje, ki je temeljnega pomena tudi za naše funkcioniranje v medosebnih odnosih. Pomaga nam razviti samozavedanje, samospoštovanje, samozavest in samouresničenje.

Ko boste naslednjič potrkali na vrata psihoterapevta bodite ponosni nase. Ste eden tistih ljudi, ki si upajo priznati, da imajo problem in so ga pripravljeni aktivno reševati, ste eden tistih, ki si želite živeti bolj polno, umirjeno in zadovoljno življenje. Na koncu to ni le vlaganje vase, ugodne posledice naše osebne rasti so vidne tudi na naših medsebjnih odnosih, na svoje potomce prenašamo boljše vzorce soočanja z težavami, ne bežimo več pred čustvi ampak se jim učimo tankočutno prisluhniti, postanejo naši zavezniki.

Carpe Diem

Dnevi minevajo, mine teden, dva, mesec, polletje, leto, mi pa čakamo in sanjamo o boljših časih, o nekih velikih dogodkih, prelomnicah, obljubljeni deželi, čakamo čas, ko bomo potovali, se družili, dopustovali, "samo še to postorimo" si rečemo potem pa bomo resnično imeli čas uživati. 

Ob vsej tej silni želji po idealni prihodnosti pa pozabimo živeti tukaj in zdaj - DANES! Včerajšnji dan je zavedno minil, jutrišnji ne vemo kaj prinaša, je vsem nam neznana prihodnost. Danes je tisti dan, ki ga imamo tukaj, ki ga lahko živimo in na katerega lahko vplivamo kakšen bo. Vsak dan lahko izživimo polno, če se za to odločimo. Že jutro začnimo s pozitivnim odnosom do dneva, z optimizmom in veseljem, z zavedanjem, da bomo sami sebi ustvarili tak dan, da nas bo osrečil.

Pomembne so male radosti: podariti nasmeh, objem, povedat nekomu, da ga imaš rad, da si vesel ker je v tvojem življenju, opaziti naravo okoli sebe, začutiti veter na svoji koži, poklicat prijatelja na katerega se spomniš, sprehoditi se skozi park, z otrokom preživet urico v peskovniku ... Ne čakajmo vedno posebnih priložnosti, da nekomu povemo, da ga imamo radi, ne čakajmo letnega dopusta, da si lahko privoščimo izlet v naravo ... vse to lahko storimo že danes, v tem dnevu, ki je tukaj za nas. Takšno življenje prinaša več spontanosti in pristnosti  tudi v medsebojne v odnose.

Naučimo se izkoristiti dan, poskušajmo slediti pravilu, da 24 ur razdelimo na 8 ur spanja, 8 ur dela in 8 ur časa za nam prijetne aktivnosti. Odložimo breme službe, ko se vrnemo domov in se posvetimo sebi, družini, prijateljem, prostočasnim aktivnostim, ki nam polnijo naše baterije.

Zvečer preden zaspite se v mislih sprehodite skozi vaš dan, ki jemlje slovo. Podoživite za kratek hip tiste trenutke, ki so bili polni radosti, ljubezni, ko ste se počutili izpolnjeni ... poslovite se od dneva s hvaležnostjo, ker vam je bil dan in z zavedanjem, da je bil smiseln.

"Vaše delo bo počakalo, da boste z otrokom lahko občudovali mavrico, toda mavrica ne bo počakala, da vi najprej opravite delo".



Živeti svoje življenje

Pogosto razmišljam o tem kako pomembno je v življenju slediti sebi, svojim občutkom, željam in potrebam. Lahko bi rekla tudi slediti svojim sanjam. Ljudje namreč pogosto živimo življenja, kot drugi želijo, kot drugi od nas pričakujejo, drugi, najpogosteje družina, najbolje vedno, kaj je dobro za nas. Čudoviti smo, pridni in delavni, ustrežemo vsem okoli nas, trudimo se zadovoljiti potrebe ljudi, ki jih imamo radi. Hkrati pa je naš svet poln omejitev. Skozi leta spoznamo, da znotraj sebe nismo srečni, nismo izpolnjeni, srečujemo se z tesnobo, strahovi, malodušjem, depresijo, vse večkrat ljudje zapadejo tudi v odvisnosti.

Se kdaj vprašamo kaj so naše želje in potrebe?

Si jih upamo zadovoljiti, si upamo vzeti čas samo zase in početi nam ljube aktivnosti?

Si upamo pred drugimi sneti masko in povedati kako se resnično počutimo in česa si želimo?

Mnogi se prvič zavedo, da je treba imeti rad sebe šele, ko jih življenje prisili v to skozi zdravstvene težave. Pogoste so psihosomatske motnje, rakava obolenja ... težke prelomnice, ki od nas zahtevajo, da nekaj spremenimo v svojem življenju, da se zazremo vase in se zavemo, da je življenje naše.

Ljubezen do sebe ni sebičnost, ampak je zdrav odnos do sebe in svojega življenja. S tem kako živimo svoje življenje smo tudi vzor naslednjim generacijam. Kažemo jim kaj so vrednote, kako svoje življenje osmisliti in živeti v skladu s samim seboj, svojimi potrebami, kako slediti svojim ciljem in si upati biti to kar smo, brez maske na obrazu, biti iskreni do sebe in drugih.

Notranji mir, notranje ravnovesje in radosten odnos do življenje so nagrada tistih, ki si upajo razprostreti krila in poleteti življenju naproti.