torek, 28. marec 2023

Zakaj ob tebi izgubim "sebe"?

- Ob drugih pozabim nase.
- Ob drugih ne vem kaj čutim, mislim.
- Postanem takšen kot drugi želijo.
- Želim biti neviden, neopazen.
- Ne upam si izraziti sebe.
- V partnerstvu izgubim sebe.
- Ne vem kdo sem, česa si želim.
- Ok sem le, ko so drugi zadovoljni.
- Svojih želja in potreb ne izrazim.



Kameleon

Kameleon barvo spreminja zaradi uravnavanja telesne temperature in hkrati je to njegov način komuniciranja z okoljem. Ta del spreminjanja "sebe" med komuniciranjem z okoljem bom prenesla na naš, človeški občutek "sebe"

Otrok že v svojem zgodnjem razvojnem obdobju zelo dobro čuti svoje občutke. Naloga staršev je, da se na njih ustrezno odzivajo, jih validirajo in pomagajo otroku razvijati njegov občutek "sebe". Po začetni fazi simbioze z mamo, se dojenčku postopoma oblikuje zavedanje SEBE in TEBE. Z mamo ostaneta povezana, a hkrati sta ločena. Začne se pomembno razvojno obdobje otrokovega raziskovanje sebe v relaciji z drugimi osebami.

Ugasnem sebe - da zadovoljim tebe
Kameleon začuti nevarnost ...

Neustrezne zgodnje izkušnje lahko pomembno vplivajo na to, kako se odzivamo na drugo osebo. Predvsem to velja za globje, čustvene medsebojne vezi. Če smo se kot otrok naučili, da taki kot smo nismo ustrezni oziroma, da pokazati sebe lahko pomeni konflikt in zapustitev, potem avtomatsko (nezavedno) začnemo sami sebe sabotirati - ugasnemo se. Ugasnemo se zato, ker upamo, da bo potem odnos z drugo osebo stabilen in trajen. Učimo se razbrati (bolj ali manj uspešno) kaj druga oseba od nas želi in v trenutku obarvamo sebe v barve, ki bodo tej drugi osebi ustrezale.

STRAH pokazati sebe je strah pred zapustitvijo, strah pred nesprejetostjo.
STRAH pokazati sebe je strah pred posmehom, pred sramom, ki bi ga lahko čutili.
STRAH pokazati sebe je strah, da bo nekdo nezadovoljen z nami, je strah pred k
onfliktom.
STRAH pokazati sebe je strah pred kritičnim pogledom drugih.

Zakaj ob tebi zgubim "sebe"?
Kameleon se avtomatsko obarva, da se zlije z okoljem ...

Klienti v želji po spremembi, raziskujejo svoj svet doživljanja sebe. Žalostni so trenutki, ko se zavedo, da pravzaprav ne vedo kdo so, ne vedo česa si želijo, ne vedo kaj potrebujejo. Svoje odzivanje, ob stiku z drugimi ljudmi, prilagodijo okolici. Postanejo to, kar sami prepoznajo, da okolica od njih pričakuje. Takšni PRILAGOJENI so v družbi oz. v partnerski dvojini sprejeti. Del njihove osebnosti doživlja zmago vsakič, ko so pohvaljeni, validirani in zaželeni. Drugi del njihove osebnosti pa je s tem potlačen, skrit in zanikan.

Vzroki, da skrijemo pravega sebe in se obarvamo v barve, ki so v skladu s sogovornikom so različni. Zagotovo močno sled v nas pusti naše otroštvo. Način kako sta nam starša omogočala izraziti samega sebe. Ali je bil čas in prostor, da smo lahko raziskovali kdo smo? So bile naše besede in dejanja sprejeta in smo imeli priložnost učenja tudi na napakah? Ali pa smo že zgodaj sami sebe zaščitili z nevidnostjo, prilagodljivostjo in ustreznostjo, saj bi sicer bili deležni kritike, posmeha in zavračanja.
Nezavedna družinska dediščina, ki jo nosimo v sebi so tudi medsebojni odnosi med staršema in v družini. Če smo opazovali doma odvisniške odnose, simbiozo in/ali odnose polne krivde smo prav tako spoznali, da ni varno izraziti sebe, kaj mislimo, kaj želimo, kaj potrebujemo. Prilagoditev okolici (staršem in širši družini) je postala varna strategija preživetja. Lahko sem del družine - ker sem "isti" spadam k njim. Strah biti samosvoj je bilo preveliko tveganje za zapustitev.

Čas, ko sem sam s seboj
Kameleon v zrcalu zagleda samega sebe ...

Osebe kameleoni radi preživljajo čas sami s seboj. Takrat lahko odložijo vse svoje (ustrežljive in prilagodljive) vloge in barve v katere se obarvajo ob drugi osebi, in so samo to kar so. Takrat imajo ČAS IN PROSTOR, da čutijo in živijo "SEBE". Njihov dom je njihovo varno zavetje, skriti so pred očmi drugih. Doma se spočijejo, saj so odnosi za njih napor, ker ves čas zavedno ali nezavedno "skenirajo" kaj okolica od njih pričakuje ter ves čas tudi skrbno skrivajo "sebe" in s tem tlačijo svoje občutke.

Čutim sebe in v dvojino povabim "tebe"
Kameleon zavestno izbere svojo barvo ...

Raziskovanje sebe oz. samospoznavanje, prinese spoznanja o tem kdo sem, kaj čutim, kaj mislim, kaj so moje želje in kaj potrebe. Razvija se notranje dovoljenje, da sem lahko to kar sem. Razvije se pogum, da sebe delim z drugim in sprejmem ob tem tveganje, da bom zavrnjen, neslišan ali razočaran. 

Razvije se spoznanje, da dokler ne pokažem sebe, svoje prave barve me drugi niti ne more sprejeti, saj "me ni", me ne poznajo kdo v resnici sem. Lahko sprejemajo oz imajo radi le predstavo o meni, tisto, ki si jo ustvarjajo sami oz. tisto, ki jim jo jaz "kameleon" ponujam.

Tudi v terapevtskem odnosu se pogosto pred menoj pojavi klient - kameleon. To so tisti "pridni klienti", ki želijo ustreči in se vedejo na način kot mislijo, da naj bi se vedel klient v terapiji. V relacijskem psihoterapevtskem pristopu je to odličen material za delo na odnosu "tukaj in zdaj". Klientov vzorec vedenja v odnosih se namreč odigra tudi med nama, prav tam, v terapevtskem odnosu. Skupaj lahko explorirava kaj se dogaja tako v meni kot v njem, vzajemno lahko podeliva drug z drugim kaj čutiva, misliva in doživljava. Predvsem klienta vabim v njemu lastno pristnost, v avtentično izražanje sebe. Odnos, ki ga skupaj soustvarjava je zanj reparativna - nova izkušnja, ki skozi čas in utrjevanje novega vzorca prepiše starega, ki ni več funkcionalen. Kameleona ni več.