nedelja, 30. december 2018

Zdravi medsebojni odnosi

Zdravi medsebojni odnosi so pomembno povezani z našim duševnim zdravjem.

Vsak otrok potrebuje za zdrav duševni razvoj vsaj eno odraslo osebo (starš ali pomembni drugi), ki mu ponudi čustveno stabilen, naklonjen, empatičen, zaščitniški in podporen odnos, nekoga, ki je uglašen na njegove potrebe.

Medsebojni odnosi nas spremljajo tako rekoč celo življenje. Začne se že v maternici, ko smo z mamo neločljivo povezani in nato takoj po rojstvu - mama je naš prvi odnos. Nekaj časa ne vemo, da z materjo nismo eno, kasneje se zavemo SEBE, kot samostojnega bitja. Spoznavamo izkušnjo navezanosti in kasneje zdrave separacije. Ljudje se povezujemo v družine, katerih rdeča nit je krvno sorodstvo in pridruženi člani. To so naše prve lekcije kako je biti del skupnosti, kako osebe med seboj komunicirajo ter kako se vedejo do mene. Skozi izkušnje in opazovanje se v nas zapiše kako doživljamo SEBE in kako DRUGE osebe. V nas se zapiše tudi to v kakšni komunikaciji sem odraščal in kako je to vplivalo na moje vedenje ob drugih ljudeh. S to "prtljago izkušenj" se podamo v življenje - v druge medsebojne odnose - med sovrstnike, med prijatelje, med sodelavce. Prav tako svojo prtljago prinesemo v partnerstvo in kasneje v lastno starševstvo.

Veliko klientov pride v terapijo z željo po razrešitvi težavnih odnosov, ujamejo se v začaran krog neustrezne komunikacije. Drugi pridejo v terapijo zaradi duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost, okm ali socialna fobija. V obeh primerih pa se ukvarjamo z medsebojnimi odnosi, katerih del je tudi odnos samega do sebe. Kljub temu, da klient pomoč išče zaradi psihiatrične diagnoze, so za njo skriti vzroki, ki so jih v stanje duševne stiske pripeljali. Tipični vzroki so: travmatični odnosi v primarni družini (alkohol, nasilje, prepiri, zapuščanje...), psihično in/ali fizično nasilje v partnerstvu, mobbing na delovnem mestu, nerazrešeni konflikti s starši, otroci ali ožjimi družinskimi člani, smrt, ločitev in druge izgube pomembnih oseb. 

Ker lahko spreminjamo le sebe
(in ne tudi drugih) se klienti prvo srečajo z "svojo prtljago", ki so jo prinesli iz primarne družine. Gre za ozaveščanje kako funkcionirajo v dvojini, kako doživljajo sebe in druge ter na kakšen način največkrat komunicirajo. Težki odnosi pogosto izzvabijo iz nas vse tisto kar ne želimo biti - saj takrat delujemo v prvinskih nagonih obrambe, napada ali umika. 
Nemalokrat pa klienti dobijo šele skozi terapijo uvid, da so pravzaprav oni sami žrtve čustvenih manipulacij, da so obkroženi z osebami, ki imajo težave v komunikaciji ali tudi katero od osebnostnih motenj - da so ujeti v odnos z "čustvenim vampirjem". 

1. Kako doživljam sebe in druge? 

Globoko v nas se skozi otroštvo zapiše kako doživljam sebe in kako druge. Odnose v katerih se počutimo varno in vredno, odlikuje pozicija razmišljanja da "jaz sem v redu in ti si tudi v redu". Za stabilen odnos potrebujemo tudi drugo osebo s to pozicijo. Gre za pozicijo enakovrednega vzajemnega spoštovanja, upoštevanje medosebnih meja in sprejemanje različnosti. Ostale spodaj naštete pozicije prinašajo težave v odnose. Bodisi večvrednost in pametovanje, vsiljevanje, poniževanje ali pa samoobtoževanje, sram in krivdo. Vsak izmed nas ima svojo temeljno življenjsko pozicijo, torej naš sogovornik tudi prinese v odnos svojo - lahko si predstavljate, da se odpre cela paleta možnih kombinacij kako funkcioniramo eden z drugim.

-   Jaz sem v redu - ti si v redu (ravnovesje v odnosu)
-   Jaz sem v redu - ti nisi v redu (občutek večvrednosti...ti si kriv ...)
-   Jaz nisem v redu - ti si v redu (občutek manjvrednosti...jaz sem kriv...)
-   Jaz nisem v redu - ti nisi v redu (kaotični in turbulentni odnosi)

2. Kakšen tip vedenja je značilen zame?

Od zgodnjega otroštva dalje se tudi učimo izražati sebe in svoje potrebe, učimo se prepoznat pri drugih njihove potrebe in čustvena stanja, učimo se dialoga, učimo se biti v dvojini ali skupini, učimo se kako izraziti svoja čustva in kako odreagirati, ko nam je v odnosu težko. Asertivna komunikacija je tista, ki omogoča zrele in pristne odnose, kjer lahko govorimo o sebi, upamo in znamo podeliti svoje občutke in razmišljanja. Kjer znamo sprejeti odgovornost za svoja dejanja in čustva ter znamo ustrezno postaviti meje v odnosu. Ostali spodaj našteti načini večinoma prinašajo v medsebojne odnose preigravanje naše "prtljage iz otroštva" v obliki obrambnih mehanizmov (upor, umik, napad...), katerih izkupiček je največkrat nestabilnost v odnosu ter čustvena ranjenost enega ali obeh sogovornikov. Tudi na tem področju je cela paleta možnih kombinacij, ko se srečamo v odnosu z drugo osebo, saj tudi tukaj drugi prinese s seboj svojo komunikacijsko strategijo.

-   Asertivno
    (jaz stavki, poštenost, odgovornost, poslušanje, spoštovanje ...)
 Pasivno
    (nejasnost, zadržanost, izogibanje, žrtev, umik, molk, čakanje...)
-   Agresivno
    (zahtevati, aroganca, neposlušanje, kričanje, vsiljevanje, pritiskanje, žalitve...)
-   Pasivno-agresivno
    (manipulacije, čustveno podkupovanje, zahrbtnost, kriviti posredno, obsojanje...)

3. Kaj pa, ko je vzrok osebnostna motnja?

Osebnostne motnje so duševne motnje, ki najbolj izrazito posežejo na področje medsebojnih odnosov. Pogosto se uporablja izraz "čustveni vampirji", saj nas takšni odnosi povsem energijsko izpijejo, psihično izmozgajo, začnemo dvomit vase in v svoje občutke itd ...
Oseba z osebnostno motnjo doživlja sebe in/ali drugega na izkrivljen način. Za nas, kot sogovornika, ni toliko pomembno zakaj je motnja nastala, kot to kako se motnja kaže in kaj lahko mi sami storimo da bo odnos z neko osebno za nas ustreznejši. Ponavadi se moramo naučiti postaviti jasne meje, uporabljati asertivno komunikacijo ter sočasno izraziti sočutje do emocije, ki jo sogovornik doživlja kot katastrofalno. V skrajnih primerih moramo zaradi sebe in svojega duševnega zdravja kakšen toksičen odnos tudi začasno prekiniti ali zaključiti.

Najbolj uničujoče za medsebojne odnose so antisocialna, mejna in narcistična osebnostna motnja. Tukaj ne gre zgolj za diagnozo imam ali nimam motnje, gre za to kako in koliko je izražena na nekem kontinumu od 0-100%. Nekdo ima lahko le močno nakazane značajske poteze drugi resno duševno težavo, ki negativno vpliva na dinamiko celotne družine. Ne glede na vse, na nas je, da se naučimo težavo v odnosu prepoznati in se naučimo strategij kako "čustvenim vampirjem" kljubovati, kako v napornem odnosu poskrbeti zase in kako na asertiven način pomagati tudi vampirjem skozi njihove temačne tunele čustvovanja. To so lahko namreč tudi naši otroci, naši partnerji ali naši starši na katere nas veže globja emocionalna vez in odnosov ne želimo prekiniti.

Psihoterapija - relacijski pristop (npr. transakcijska analiza)

Najmočnejši adut v psihoterapiji za sprožitev spremembe pri klientu je prav terapevtski odnos. Je odnos, ki skozi empatijo, razumevanje, slišanost in skozi prostor kjer klient lahko raziskuje sebe, svoje misli in občutke, ponuja varno okolje za prebuditev tistih potencialov posameznika, ki se niso mogli razviti prej zaradi nefunkcionalnih medosebnih odnosov. Nekdo, ki ga celo življenje spremljajo kaotični odnosi, potrebuje stabilen odnos, da bo lahko spoznal in varno odkrival nove, drugačne plasti medosebnega odnosa. Včasih klient šele v terapiji prvič odkrije, da lahko ima znotraj dvojine tudi sam svoje potrebe ali prvič nekomu reče "ne" - npr. odkloni nekaj brez, da bo posledica obtoževanje ali pa prvič zajoka, brez, da mu nekdo kritično pripomne "zakaj se spet cmeriš". Ta prostor za čutiti in doživljati "sebe" znotraj dvojine, znotraj odnosa je v terapiji najdragocenejši. Pomembno vlogo igra sposobnost terapevta, da se zna uglasiti na potrebe klienta.

Učenje odnosnih veščin poteka skozi celo življenje. Učimo se o sebi in o drugih, osebnostno zorimo. Včasih se nekdo pri 50-ih letih uči tistega, kar nekdo drug pozna od otroštva. Za razvijanje čustvene inteligence, sposobnost postavitve mej v odnosu in razvijanje dobre samopodobe ni nikoli prepozno. Gre za spremembe, ki nam prinašajo zadovoljstvo v medsebojne odnose, ki nam pomagajo stkati pristne, tople, avtentične odnose, znotraj katerih smo varni, sprejeti in slišani.

Duševno zdravje gre z roko v roki z osebnostno zrelostjo. Odraslost prinaša sposobnost zdrave kontrole nad našim življenjem, sposobnost čustvene samoregulacije in možnost izbire kako se odzovem na reakcije sogovornika. Prav tako se naša odraslost kaže skozi medčloveško povezanost, skozi intimno bližino dveh duš, kjer znamo razumeti svoje in tuje potrebe, kjer znamo biti sočutni in zaupanja vredni.


Želim vam kakovostne odnose znotraj katerih, vse bolj, postajate najboljša verzija sebe.
Srečno 2019!




četrtek, 27. september 2018

Notranji kritik

Naš psihološki notranji Starš vsebuje vedenja, stališča in odnose, ki smo jih nekritično, avtomatsko in nezavedno ponotranjili, v zgodnjem otroštvu in med odraščanjem, od staršev in/ali pomembnih drugih oseb (sorodniki, sorojenci, učitelji...). Te vsebine imenujemo introjekti. 

Ponotranjimo tako pozitivna vedenja (zaščita otroka, zdrave meje, konstruktivna kritika) kot tudi negativna vedenja (razvrednotenje in ponižanje otroka). 


Negativna, neželjena in neustrezna vedenja uskladiščimo v našem, tako imenovanem, negativnem notranjem kritiku, ki je del našega notranjega Starša in nam nemalokrat zelo 
greni življenje s svojimi prepovedmi in kritikami. 

Konflikt, ki je nekoč obstajal v našem primarnem ali drugem zgodnjem relacijskem odnosu "copy-paste" ponotranjimo. Nezavedno ga nosimo v sebi leta in leta, nekateri tudi doživljenjsko. Medtem se lahko naši starši že spremenijo (tudi sami čustveno odrastejo in se osebnostno razvijejo) a naš notranji kritik ostaja enak kot nekoč "takrat tam". V nas se zapišejo primerjanja, žalitve, posmehovanja, kritike, prepovedi, zapovedi ...

V času otroštva in odraščanja smo sami naredili zaključke o sebi, na podlagi tega kako so se drugi vedeli do nas. Starš, ki pogojuje, izoblikuje pogojevalnega kritika, lahko nas kliče na zagovor in zahteva odgovornost, lahko nas konstantno primerja z drugimi in nismo nikoli dovolj dobri. Pa vendar ne gre vedno le za "copy-paste" sporočila staršev, gre tudi za sporočila, kot smo jih mi sami razumeli skozi otroški razum.
  • Starš: "Pazi, da ne padeš"
  • Otrok ponotranji: "neroden sem, nisem zaupanja vreden, svet je nevaren" .

Sami sebi smo oz. kritik v nas postane naš največji sovražnik. Začne se samotrpinčenje, samokaznovanje, samoomejevanje, samokritika. Teror notranjega kritika nad notranjim Otrokom povzroča v nas intrapsihični konflikt - tiste mučne notranje samogovore, ko sami sebe kritiziramo in se počutimo ob tem neustrezni, nevredni:
  • "Kako neumna si ... kako nesposobna si" ...
  • "Kako grda si ... nihče te ne bo maral takšne ..."
  • "Same neumnosti govoriš ... vsi se ti bodo smejali"
  • "Sram naj te bo ... poglej druge kako so fajn"
  • "Nič nisi naredila iz svojega življenja"
  • "Nikoli ti ne bo uspelo dokončat študija"
Psihoterapija nam pomaga ozavestiti vsebine našega kritika in nas nauči kako mu odvzeti moč, ki jo je pridobil tekom našega življenja. Nekoč je bila beseda starša za nas varna meja (oče je tako rekel, on že ve... starš ima vedno prav...mame ne smem razočarat), ki smo jo nezavedno postavili za "pravilo in dejstvo", ki se ga je potrebno držati za preživetje. Ko odrastemo se mnogokrat, v strahu pred kritiko, odzivamo kot majhni otroci: umik, strah, brezpogojno uboganje, prikimavanje tudi, ko se ne strinjamo.

Kako deluje kritik?

Njegov način je, da nas rad ocenjuje, ustrahuje, prebuja v nas občutke manjvrednosti in prelaga krivdo na nas. Prav tako ne ločuje med kritiziranjem nas kot osebe in kritiko našega dejanja. V njegovih besedah hitro prepoznamo posploševanje (vedno, nikoli, vsi), primerja nas z drugimi, označuje nas z neprimernimi vzdevki, situacije vidi črno-belo in dramatizira - iz muhe naredi slona.

Kritik na zaslišanju!

Kako prepoznati besede, ki nam jih ta nevidni, a vseeno zelo vplivni "gospod Kritik" govori? V terapiji lahko v vaji vlog "notranjega kritika" postavimo kar na zatožno klop, z namenom, da jasno in glasno spregovori kaj si misli o nas. 

Zastavimo mu vprašanja v smislu:
  • Kako vidi našo življenjsko pot?
  • Kako vidi naše telo?
  • Kaj meni o naših sposobnostih?
  • Kako komentira naše uspehe ali neuspehe?
  • Kakšni se mu zdijo naši medsebojni odnosih?
Vaja ni najlažja in ni prijetna, saj se pred nami zgostijo vse kritike naenkrat. Že sam občutek slišati vse slabo o sebi, lahko povzroča občutek nelagodja, manjvrednostu in/ali sramu. Zato je tovrstne vsebine najbolj varno odpirati v varnem terapevtskem procesu, kjer bo poskrbljeno za vašo emocionalno varnost.

Ne samo do nas - kritičen je tudi do drugih!

Res je. Tipični kritikov stavek, ki je uperjen v druge je "Glej kakšni so...". Kadar boste naleteli na osebo, ki bo kritizirala druge tako ali drugače (se vtikala v vedenja ali mišljenja drugih), se na nek način primerjala z njimi ali jih določala, da so (neumni, nezreli, nori, čudni), lahko veste, da ima ta oseba v sebi zelo močnega kritika. V trenutku, ko kritizira druge, ta oseba čuti veliko in globoko olajšanje, saj kritik takrat njo samo/ali njega pusti na miru. 
Ko se naučimo razmejevati v komunikaciji kaj je moje in kaj ne, nas tuja kritika ne rani več, jo slišimo in sprejmemo samo kot mnenje druge osebe in s sočutjem razumemo, da je v njih glasen in neizprosen kritik, ki nas je takrat izbral za "žrtev" verbalnega napada.

Kako utišati kritika?

V terapiji je to proces, kjer se, poleg notranjega kritika, ukvarjamo tudi z notranjim Otrokom, z globjim razumevanjem njegovih prepovedi, strahov in posledičnih kazni. Nemalokrat klient, kljub svoji odraslosti, ne upa govoriti o negativnem vedenju svojih staršev, saj čuti ob tem krivdo in strahove. Varen terapevtski odnos, zaupanje in želja po spremembi so tisti ključni dejavniki, ki klientu omogočajo pogledati kritiku v oči.

Koraki v terapiji:
- Zavedanje, da kritik v nas obstaja,
- prepoznavanje njegovih besed,
- preverjanje relalnosti njegovih kritik iz Odraslega ego stanja,
- razvijanje sočutja do svojega notranjega Otroka, ki je kritiziran,
- razumevanje, da besede kritika ne vplivajo na mojo vrednost,
  razvijanje samozaupanja,
- izstopiti iz nemočne žrtve in aktivirati svojo jezo-upor,
  da se kritiku POSTAVI MEJA
- aktivirati svoje resurse za reči STOP in NE,
- sočasno razvijanje "negujočega notranjega Straša",
  ki da dovoljenje za nepopolnost in napake.



PS: Zapomnite si: Notranji kritik ni pameten, je pa vztrajen!