sobota, 14. marec 2020

Koronavirus in duševno zdravje

Potreba po varnosti je ena temeljnih človekovih potreb. Zajema socialno in psihološko varnost, zaščito pred nevarnimi okoliščinami, pred vojno in boleznijo. Prav slednje - ogroženost pred boleznijo, ki jo prinaša koronavirus je v zelo kratkem času močno spremenila naš vsakdanjik. Informirani smo o tem kako se virus prenaša, o njegovi inkubacijski dobi, o poteku zdravljenja in žal tudi smrtnosti v ranljivih skupinah.

Kaj pa duševne stiske?

Na nacionalni ravni je razglašena epidemija in na svetovni ravni pandemija. Situacija v kateri smo se znašli lahko zelo poslabša nekatere že izražene duševne motnje oziroma lahko duševne motnje, zaradi nenadne stiske, nepričakovano potrkajo na dušo posameznika. 

STRAH 
Strah je naraven odziv telesa, na neznane ali ogrožujoče situacije. Je samovarovalna reakcija telesa. Trenutna situacija v nas prebuja različne strahove in vsakdo od nas reagira malo drugače na izredne razmere. Vsem nam pa je sedaj skupen strah pred okužbo. Strah, da okužimo ali smo okuženi. Čustvo strahu je primarno čustvo, ne bojmo se ga, pojavi se, da nas varuje. Zaradi strahu smo pripravljeni zaščititi se.

Brezbrižnost kot obrambni mehanizem
Nekateri se vedejo "kot da se ni nič zgodilo"- torej enako kot pred epidemijo. Počutijo se, da se njim ne more nič zgoditi, zato niso pripravljeni resno upoštevati preventivnih prepovedi in smernic. S svojim neustreznim vedenjem nevede ogrožajo sebe in druge. Zakaj se tako vedejo? Največkrat zato, ker sami sebi ne priznajo strahu, si ga ne upajo čutiti in ga potlačijo in se počutijo navidezno "močni" in nedotakljivi. Njihova lekcija je sprejeti svojo lastno ranljivost in upati si čutiti in izraziti strah. Zapomnite si: "Ni pogumen tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje."

Anksiozne motnje
Tesnoba je stanje psihične stiske, ki je ponavadi usmerjena v prihodnost - situacijo ocenimo za ogrožajočo in sočasno odpišemo svoje sposobnosti, da bomo tej isti situaciji kos. Misli v smislu: "Kaj pa če ..." eskalirajo do neslutenih razsežnosti. Tesnobo čutimo kot izjemno neprijetno stanje v telesu, ki se izraža skozi fizične in psihične simptome. Stres, vsiljive misli, povišan srčni utrip, plitko dihanje, vrtoglavica, zaskrbljenost, drhtenje, nespečnost... Tesnoba lahko postane resna težava, ko preraste v anksiozno motnjo. Takrat strah postane naš dnevni spremljevalec, pojavljajo se različne fobije, panična motnja, okm... Telo je konstantno pod visokim vznemirjenjem - aktiviran je odziv boj ali beg. Prihaja do panike, do situacij kjer ne razmišljamo več realno, temveč nas vodi preživetven nagon. Situacijo prepoznamo za skrajno ogrožujočo in temu primerno avtomatično odreagiramo - izgubimo stik z realno stopnjo ogroženosti.

Obsesivno kompulzivna motnja (OKM)
Ena zelo pogostih obsesij pri OKM je strah pred okužbo. Kompulzivno dejanje je zato visok nad-standard higiene in ob tem predvsem prepogosto umivanje rok, iskanje popolne sterilnosti, zavijanje čevljev v pvc vrečke, sterilizacija pribora... Si lahko predstavljate kako ti ljudje trpijo šele sedaj - ko imamo resnično visoko stopnjo ogroženosti, ko je strah pred okužbo resničen in celo lahko življenjsko nevaren?

Depresija
Depresija že tako osami človeka, saj se umikajo v samoto, umikajo pred ljudmi. Dogajanje kot je sedaj jih lahko oropa še tistih malo stikov, nihče več te ne objame in samota postaja lahko še težja. Začasno so prekinjene dejavnosti, ki so nekomu morda pomenile edini socialni stik. Pri depresiji se pojavijo neštete negativne misli, črni scenariji, brezupje, otopelost, nesmiselnost živeti saj je življenje polno težkih preizkušenj. Po drugi strani pa lahko pridružene posledice, ki jih prinaša koronavirus v gospodarstvu prinesejo depresijo tistim, ki izgubijo delo, dohodek, saj se s tem zamaje njihova eksistencialna varnost.

Krivda
Nekateri ljudje se soočajo z pretiranimi občutki krivde, vse potegnejo nase, čutijo se pre-odgovorne za druge (za njihovo počutje, zdravje, delo...). Znotraj njih se non-stop dogaja intrapsihični konflikt, ki ruši duševni mir. "Ti si kriv, ti si kriv" jim odzvanja v mislih. Posledice so huda tesnoba, depresija, v skrajnih primerih, ko nekdo ni sposoben zdržat z občutki krivde stori tudi samomor.
V tej epidemiji njih bolj skrbi za druge kot zase - njihov največji strah je kaj če bom jaz okužil nekoga. V sled tega so izjemno napeti, prestrašeni in njihove misli preokupirane z nerealnimi scenariji.

SRAM
Vse več ljudi pove: "Ne upam si zakašljati na busu ali v trgovini". (običajen kašelj, cmok v grlu, suho grlo). Sram jih je sebe. Sram, da bodo vsi pogledali v njih z jezo ali sovraštvom v očeh, obsojajoče ... sram jih je ker bi se okoli njih ljudje v trenutku razmaknili. Zaradi tega sramu zadržijo osnovno fiziološko potrebo telesa - odkašljati se. Sram biti drugačen, sram biti označen za "okuženega".

JEZA - sovražnost - stigmatizacija okuženih
Pri nekaterih posameznikih se lahko, zaradi strahu za lastno zdravje, aktivira jeza na druge ljudi. Počutijo se ogroženi od vsakega in zato vse druge vidijo kot potencialno nevarnost za svoje zdravje. Takrat lahko spremenijo vedenje v skrajno neprimerno. Tako prihaja do prerivanja v trgovinah s hrano ali razkužili, do javnega šikaniranja obolelih oseb ali družin.

Paranoidna motnja

Motnja že sama po sebi prinaša sumničavost, nezaupanje, dvome, občutek, da jim želi nekdo škodovati. V nastali stresni situaciji se lahko simptomatika resno poslabša. Osebe razmišljajo o teoriji zarote, o nadnaravnih silah in se počutijo ekstremno ogrožene.

Izgorelost
Krizna situacija je marsikomu prinesla zelo drugačen delovnik kot je vajen. Potrebno je delati več izmen, pogosto celo v neustreznih pogojih, ne smeš na bolniško ker si v poklicu, ki je potreben pri pomoči drugim ljudem, odrezanost od družine, ker rešuješ življenja drugim... Vsi smo samo ljudje, vsi zmoremo določeno stopnjo napora in po tem se telo upre - pove da je dovolj. Izgorelost ne izbira, z njo se srečujejo tako politi kot zdravniki, trgovci, prevozniki, čistilke ... vsi ki so predolgo časa delali na zgornji meji svojih sposobnosti.

Kaj lahko sami naredimo za svoje duševno ravnovesje?

  • spremljamo novice ravno toliko, da smo informirani
  • izogibamo se dramatičnim poročanjem, katastrofiziranju, nerelevantnim virom
  • pojdimo v naravo (10.000 korakov na dan)
  • naše misli fokusirajmo na tukaj in zdaj (... in ne v katastrofiziranje prihodnosti)
  • zavedajmo se svojega dihanja (dihajte s trebušno prepono - to pomirja živčni sistem)
  • preživimo več časa sami s seboj (samozaposlitvene dejavnosti)
  • pozitiven odnos do življenja, zavedanje da bo tudi ta situacija minila.
  • vsakodnevno načrtno sproščanje telesa in uma (gibanje/meditacija)

Psihološka pomoč


  • Kdor čuti, da je duševna stiska zanj prevelika naj se obrne na psihoterapevta. Glede na situacijo bo terapevt verjetno predlagal zaradi obojestranske varnosti on-line terapevtsko uro.
  • Kdor jemlje zdravila naj se posvetuje s svojim psihiatrom ali bi bilo potrebno odmerek začasno zvišati, da boste lažje prebrodili trenutne duševne stiske.
  • Pokličete lahko tudi na katero od številk za klice v duševni stiski, da ne boste sami, ko vam je najtežje. Človeška bližina, slišanost, prisotnost in sočutje pa čeprav prek gsm, povrnejo občutek varnosti in pomirjajo kadar smo v stanju, ko nas preplavijo za nas težka čustva.

Pomoč sočloveku v duševni stiski

Čustveno najprej opolnomočimo sami sebe. Ko smo sami kos krizni situaciji bomo lahko v oporo tudi drugim. Pomirili jih bomo s svojo stabilnostjo, umirjenostjo in realnim gledanjem na situacijo. Osebe z akutnimi ali kroničnimi duševnimi stiskami potrebujejo še toliko bolj občutek varnosti, saj so sami čustveno bolj ranljivi. Pomagamo jim tudi s tem, da vedo, da se lahko zanesejo na nas, da smo ob njih (dosegljivi na gsm), ko doživljajo za njih težka čustva. Normalizirajmo strahove, dovolimo jim izraziti kaj čutijo, pomagajmo jim nositi del čustvenega bremena.

Predvsem naše sočutno in podporno vedenje, do vseh, ki v tej krizni situaciji ne zmorejo sami regulirati svojih čustev in drugih duševnih stanj ima velik pomen pri preprečevanju panike in ohranjanju duševnega ravnovesja.

BODIMO ODGOVORNI DO SEBE IN DRUGIH.
Omejimo socialne stike, razkužujmo roke in predmete, ki so v stiku z več ljudmi.