nedelja, 21. december 2014

Kako si?

Se srečata psa: govorica telesa in vonj sporočajo bistvene informacije drug o drugem "kako sta". Sledi igra, beg, boj ali mirno slovo.

Kaj pa ljudje?
Pozdrav, nasmeh, stisk roke in "kako si". Kaj od tega je protokol? Kje je prostor in koliko ga je, za iskreno sliko o sebi?

Kako se odzovemo na vprašanje: "Kako si?"
Ko opazujem vedenje ljudi, se mi zdi, da je to vprašanje postalo rutinski obred brez vsebine. Vprašanje kot del pozdrava, obvezni dodatek, vprašanje kar tako, da se nekaj reče. Sogovorniku največkrat odgovorimo na kratko "kar v redu", "je bilo že bolje" ali pa samo "v redu". Odgovor "v redu" je vse prepogosto le vljudna maska, ki si jo ljudje nadanemo v želji, da sogovornika ne bi bremenili s svojimi težavami. Povedati ob snidenju "kako smo" še ne pomeni spustiti se v dolg monolog o sebi in svojih težavah. Je zgolj informacija o našem stanju v trenutku srečanja.

Ali sploh vem "kako sem"?
Pri svojem delu pogosto zastavim vprašanje "kako si" iz dveh razlogov. Prvi je ta, da me resnično zanima kaj klient prinaša s seboj na uro, kako se počuti. Drugi razlog je ta, da klienta vabim v to, da se nauči podobno vprašanje zastavljati tudi sam sebi. Da lahko podelimo z sogovornikom svoj doživljajski svet, se ga moramo namreč prvo sami zavedati. Biti moramo v stiku s samim seboj, s svojim umom in telesom. Vedeti moramo kako smo!

Kratka vaja: Kako sem?  
Sedite vzravnano, zaprite oči ... svojo pozornost usmerite na dihanje.
Polno se zavejte sebe - tukaj in zdaj.
Vprašajte se:
... Kaj se v tem trenutku dogaja z menoj?   
... Kakšne so moje misli ... ?
... Kako se počuti moje telo ... ?
... Kakšna so moja čustva ... ? 
Informacije, ki jih dobite samo sprejmite, ne skušajte jih odgnati ali spremeniti.
Pozornost ponovno usmerite na dihanje, zavejte se prostora v katerem ste in odprite oči.

Zakaj je pomembno povedati sogovorniku "kako smo"?
Ko odprto povemo "kako smo" sogovornika informiramo o našem stanju tukaj in zdaj. Sočasno je tudi za nas pomembno vedeti s kakšno energijo, s kakšnim počutjem sogovornik vstopa v pogovor z nami. Na ta način se oba sogovornika ob srečanju uglasita drug na drugega in zato redkeje prihaja do nepotrebnih komunikacijskih konfliktov. Kratka informacija o tem "kako smo" nam prinese iskren začetek pogovora, medsebojno razumevanje in sprejemanje nas takšnih kot v danem trenutku smo. Šele, ko povemo "kako smo" - lahko pričakujemo od druženja tisto kar takrat potrebujemo.

Dajmo si dovoljenje, da na vprašanje "Kako si?" iskreno podelimo s sogovornikom kaj nosimo s seboj: smo v tem trenutku občutljivi, ranljivi, jezni, veseli, žalostni, utrujeni, igrivi ...


nedelja, 14. december 2014

Osamljenost

Samota - čas, ko se zavestno umaknemo od soljudi. V samoti pridemo v stik s samim seboj, razvijamo svoj notranji dialog, soočimo se s svojimi čustvi, občutki in mislimi.

Osamljenost - nelagoden občutek znotraj nas samih. Pogosto gre za pomanjkanje soljudi. Občutek imamo, da nikogar nimamo, da so vsi pozabili na nas, da nikomur ni mar za nas.


Lahko nas osamijo okoliščine (smrt bližnega, selitev, bolezen ...) ali pa nas v osamljenost nezavedno vodi naša osebnost (slaba samopodoba, strah, sram ...), lahko pa je naša osamljenost tudi posledica obojega skupaj, tako življenjskih okoliščin kot tudi naše osebnostne strukture.

Ali smo za svojo osamljenost odgovorni tudi sami?

Nekateri ljudje v sebi nosijo "prepričanje o sebi", da so nevredni, nezaželjeni, nezabavni... Prav zaradi takšnih (izkrivljenih) prepričanj si ne upajo vstopati v medsebojne odnose. Verjamejo, da je druženje z njimi za druge ljudi le izguba časa, lahko se sramujejo sebe, lahko se bojijo zavrnitve, se soočajo s strahom, da bodo rekli kakšno "neumnost", da so dolgočasni... Predvsem so ljudje s slabo samopodobo zelo kritični sami do sebe. Čeprav se bojijo stikov z drugimi ljudmi je njihov največji sovražnik njihov "notranji kritik", ki jim vztrajno govori, kako nevredni, nepomembni in odveč so.

Na tej točki nastopi naša lastna odgovornost do samega sebe. Kljub neustrezni popotnici odnosov v otroštvu, kljub preteklim travmatskih izkušnjam lahko zgradimo za nas zadovoljujoče medsebojne odnose. Pomembno je pri sebi prepoznati ali je naša osamljenost pravzaprav posledica našega vedenja, naša nezmožnost komuniciranja z drugimi ljudmi?

Psihoterapevtski odnos je eden tistih odnosov, kjer oseba doživi nov, drugačen, varen odnos. Pogosto se nekdo prvič počuti slišan, nekdo prvič pred drugo osebo zajoka, nekdo prvič naglas spregovori o svojih stiskah, strahovih, čustvenih ranah. Terapevtski odnos omogoča izkušnjo sprejetosti, slišanosti in empatije, ter tako skozi proces dela spreminja v klientu odnos do samega sebe in do drugih. Razvijajo se socialne veščine, razvija se sposobnost delit svoj doživljanjski svet z drugo osebo, razvija se sposobnost asertivne komunikacije in postavljanja meja znotraj odnosa.

Socialni stiki

Naši najzgodnejši odnosi nas zelo zaznamujejo (starši, pomembni drugi). Skozi primarne odnose razvijamo svoje prve komunikacijske veščine. Učimo se vplivanja na drugo osebo, sprejemanja samega sebe, zaupanja vase, doživljamo zrcaljenje emocij in uglaševanje druge osebe na naše potrebe. Razvijamo verbalne in neverbalne komuninacijske veščine, ki so nam v pomoč pri navezovanju socialnih stikov.

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo odnose s soljudmi. Potrebujemo vzajemno pogovarjanje, poslušanje, skupno preživljanje časa skozi aktivnosti, dotik, intimnost, priznavanje in razumevanje, potrebujemo izražanje občutij in čustev. Te naše potrebe pa lahko zadovoljimo le skozi odnos z drugo osebo.

Vzpostavljanje medsebojnih odnosov
Sprejeti sebe takšnega kot smo, nam omogoča tudi sprejemanje drugih oseb takšnih kot so. V odnose vstopajmo iskreno, odprto, brez prevelikih pričakovanj in z zdravo mero previdnosti. Poznavanje komunikacijskih veščin in asertivne komunikacije nam je ob tem lahko v veliko pomoč. Zavedati se moramo svojih potreb in želja ter jih znati uresničevati tudi skozi odnose. Zakaj bi bili mi vedno rama za solze nekomu drugemu? Izborimo si prostor zase v tem odnosu in zahtevajmo del pozornosti tudi za nas, za naša čustva. Jasno povejmo sogovorniku kako se počutimo, kaj potrebujemo, kaj pričakujemo. Zrela komunikacija poteka brez "psiholoških iger" (z menjajočimi se vlogami: preganjalec, reševalec, žrtev).

Ohranjanje medsebojnih odnosov
Nekateri ljudje ostajajo naši življenjski sopotniki (npr. družina, partner, prijatelji), drugi ljudje prihajajo in odhajajo (npr. znanci, sošolci, sodelavci). Nekatere vezi se ohranijo, druge pretrgajo. Sodobna virualna socialna omrežja (npr. Facebook) nam omogočajo, da se ponovno vspostavi že davno izgubljene stike.

Kaj sami lahko naredimo, da se za nas pomembni stiki ohranijo?
- ne čakajmo vedno na pobudo z druge strani;
- vprašajmo se, koga si želimo ponovno srečati in zakaj;
- pokličimo osebo, povabimo jo na druženje;
- odprto povejmo kaj potrebujemo in kako smo;
- ne obupajmo, če nekdo nima časa -
  ni edina oseba s katero lahko preživljamo čas.

Osamljenost znotraj odnosa
Včasih se lahko tudi znotraj odnosa počutimo osamljeni. Ponavadi se takrat počutimo nerazumljeni in neslišani, čustveno smo osamljeni kljub fizični bližini - dvojini. Predvsem partnerski odnos lahko postane rutinsko sobivanje brez vsebine. V takšnih situacijah se vprašajmo koliko mi sami doprinesemo k takšnemu odnosu, kaj lahko spremenimo pri sebi, si želimo odnos popraviti ali smo ga pripravljeni zaključiti. Nekateri odnosi se namreč tudi izpojejo, naučimo se jih zaključiti na zrel način in iti naprej.

Depresija
 
Skozi daljše obdobje osamljenosti in depresivnega počutja, slabi človekova presoja za lastno vrednost in skozi to tudi sposobnost za komuniciranje. Zapiranje vase ter umik iz socialnega okolja lahko postopoma pripeljeta do resne motnje čustvovanja - do depresije. Oseba z depresijo izgubi voljo do druženja, bledi želja po zanimanju za svet drugega, vse manj je smisla in volje, pojavljajo se lahko tudi samomorilne misli. V takšnem primeru priporočam nujno poiskati strokovno pomoč. Depresija je bolezen in potrebuje zdravljenje.

Avtizem

Osamljenost o kateri govorim ni enaka tisti, ki jo doživljajo osebe z avtizmom. Avtističen namreč pomeni »umikajoč se iz odnosov«. Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Gre za nevrološko - biološko razvojno motnjo, pri kateri je prizadet predel za komunikacijo in socialne odnose (težave s socialno komunikacijo, težave s socialno interakcijo in težave na področju fleksibilnosti mišljenja).
______________________________________________________

Občutek osamljenosti je zelo človeški, sprejmimo ga z naklonjenostjo. 
Sporoča nam kdaj potrebujemo druge ljudi, vabi nas, da poskrbimo zase, da poiščemo družbo :-)
Naj Vam letošnji prazniki namesto osamljenosti prinesejo medsebojno bližino in toplino.
 ______________________________________________________

nedelja, 16. november 2014

Potlačena čustva in boleča hrbtenica

Holistični pogled človeka vidi kot celostno živo bitje, ki za svoje zdravje potrebuje ravnovesje uma, telesa in duha.

Potlačena čustva
Potlačitev je obrambni mehanizem, je način kako posameznik neprijetne občutke ali spomine izrine iz zavestnega uma v nezavedno. Freud je bil prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v človeški duševnosti.

Ljudje radi bežimo od neprijetnih občutij, zanikamo jih, ignoriramo jih, ne želimo se z drugimi pogovarjati o nam neprijetnih stvareh itd. Bežimo pa tudi sami pred seboj, pred svojimi občutki. Naš beg je lahko televizija, deloholizem, pretirana športna aktivnost, alkohol, droge ... S časoma postane to naš edini način odzivanja na nam neprijetna čustva. Umik, beg, zanikanje!

Vloga psihoterapije
Psihoterapija, skozi proces dela na sebi, pomaga ozavestiti nezavedna, potlačena čustva. Posameznika uči kako sprejeti vsa svoja čustva, poda dovoljenje da vse kar čutimo lahko čutimo. Uči nas kako znat zdržat z občutkom nelagodja, kako čustva predihati, sprejeti, razgraditi. Sočasno pa se učimo tudi kako izražati svoja čustva na konstruktiven način, kako čustva uporabiti kot barvno paleto mavrice življenja.
_________________________________________________________

OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA, Dr. John E. Sarno
Povezava uma in telesa

Pri bolečinah hrbta se ponavadi diagnoza glasi: lumbago, išjas, zdrs medvretenčne ploščice (hernija diska), stenoza hrbtenice, ukleščen živec, skolioza ...  Zdravljenje je usmerjeno na simptom: blokada, protibolečinska zdravila, fizioterapija, raztezanje ... Prognoza: ne pripogibaj se, ne dviguj bremen, ne teci, ne sedi na mehkih stolih ....


TMS - tenzijsko mišični sindrom
TMS zajema različne oblike bolečine v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta, v zadnjici ter pogosto tudi v nogah in rokah.

Tradicionalna medicinska diagnoza se osredotoča na "telo" (stroj), medtem ko se resnični problem nanaša na tisto, kar ta stroj poganja, na "um". Fiziologija TMS se torej začne v možganih. Potlačena čustva, kot sta zaskrbljenost in jeza poženejo proces, v katerem avtonomni živčni sistem povzroči zmanjšanje pretoka krvi v določene mišice, živce, tetive ali ligamente. Tkiva dobijo s tem manj kisika in rezultat je bolečina, ohromljenost ali mravljinčenje.

TMS moramo sprejeti kot fizično (telesno) manifestacijo živčne napetosti!
Vzrok sta predvsem potlačena tesnoba in jeza.

Značilnost TMS-ja so fizične bolečine, vendar tega akutnega nelagodja ne povzročajo strukturalne nepravilnosti ali mišične slabosti, pač pa psihološki dejavniki. Izvor TMS-ja je v nezavednem. Človeški um je kot ledena gora nad gladino morja. Zavestni del, je le majhen del celote. Potlačena čustva so torej sprožilci fizične bolečine. Sindrom bolečine pa ni izražanje skritih čustev, temveč preprečitev, da bi se jih zavedali. Pravzaprav je fizična bolečina "obramba", ki želi odvrniti pozornost trpeče osebe od njenega čustvenega doživljanja. Namen bolečine je usmeriti pozornost na telo, namesto na um.

Pot iz bolečine nam Dr. Sarno nakaže v smeri ozaveščanja, kaj se nam dogaja, kaj je TMS, uči preusmeriti pozornost iz bolečine na potlačena čustva. Psihoterapijo vidi kot pomoč pri ozaveščanju nezavednega in kot oporo pri soočanju z potlačenimi čustvi.
________________________________________________________

Podobnemu namenu kot TMS lahko služijo tudi:  
rana na želodcu, črevesna kolika, razdražljivo črevesje, seneni nahod, astma, tenzijski in migrenski glavobol, ekcem, luskavica, akne, vrtoglavice, šumenje v ušesih, pogosto uriniranje. 
(Vse te motnje morajo biti prvo medicinsko preverjene in zdravljenje v kolikor je to potrebno)

petek, 31. oktober 2014

Sprejemanje in spreminjanje

»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« (Niebuhr Reinholda)




Naše življenje lahko primerjamo z dolgo reko. Izvir reke predstavlja naše rojstvo, izliv v morje pa simbolizira našo smrt, trenutek, ko se zlijemo z neskončnostjo.
Pot reke od izvira do izliva je največkrat raznolika in razgibana, tako kot naša življenja. Včasih se naša pot vije skozi umirjeno in tiho pokrajino, sproščeno plavamo z rečnim tokom in uživamo v sprejemanju svoje zgodbe življenja. Spet drugič se znenada pojavijo spremembe v rečni strugi. Nepričakovano se srečamo z brzicami, slapovi, tolmuni in vrtinci. Pravijo: "voda vedno najde pot"! Včasih sprejme okoliščine in se prilagodi, naredi meander okoli skal in teče nato spet mirno naprej. A voda lahko naredi tudi spremembo - z vztrajnostjo dolbe bližnjico skozi skalnati greben, struga se tako spreminja postopoma, a vztrajno in trajno.

Kako sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti?

Ob smrti bližnjih in ob drugih tragedijah, na katere nimamo vpliva, nas življenje postavi pred dejstva. V takšnih situacijah je pomembno znati sprejeti vse svoje občutke, čustva in misli, ki se nam porajajo ter jih videti kot del procesa do dokončnega sprejetja in s tem olajšanja znotraj nas.

Ljudje včasih nehote obtičimo v preteklosti, premlevamo že davno minule dogodke (mnogokrat gre za zamere, krivice ...) in jih s tem tudi občutimo kot bi se zgodili včeraj. Hkrati pa vedno znova tudi uporabimo iste obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred čustveno bolečino. Kadar so emocije tako žive kljub oddaljenosti od dogodka je to znak, da jih nismo predelali. Šele, ko sprejmemo bolečino se osvobodimo čustvenega bremena in gremo lahko v življenju naprej.

Pogosto je del procesa osebne rasti tudi sprejetje svojega otroštva takšnega kot je bilo. Sprejeti, da so starši z nami ravnali tako kot so, kar pa ne pomeni tudi odobravati tega. Sprejeti pomeni razumeti, da se je tako zgodilo, da za nazaj ni mogoče ničesar več spremeniti in da je na naši poti rasti to pomemben korak iz morebitne pozicije žrtve v pozicijo odrasle osebe, ki sprejema svojo preteklost in soustvarja svojo prihodnost.

Čustvena zrelost nam prinaša sposobnost sprejemanja, sposobnost soočanja z vsemi občutki, sposobnost sprejeti stvari kot so.

Kako najti pogum, da spremenimo tisto kar lahko?
 
Všeč mi je misel: "spremembe so edina stalnica življenja". Naučimo se poiskati v sebi lastne vire moči in zbrati pogum za korake v novo, drugačno smer. Življenje pogosto terja od nas, da izstopimo iz varne cone komforta ter se podamo z koraki življenja v neznano, kar s seboj prinaša tudi določeno mero tveganja.


V medsebojnih odnosih se sprememba dogaja znotraj nas samih, spreminjamo način razmišljanja, čustvovanja oziroma odzivanja na določeno situacijo. Saj spremenimo lahko le sebe. Lahko pa se kot posledica naše spremembe začno spreminjati tudi naši sogovorniki.

Potreba po spremembah nam pomaga razvijati tudi veščine potrpežljivosti in vztrajnosti, zaupanja v svoj cilj.

Modrost

Modrost prihaja v nas tiho, prihaja skozi izkušnje sprejemanja in spreminjanja. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, s svojimi čustvi, mislimi in potrebami lažje plavamo po reki življenja, bolj ko znamo sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti, manj nepotrebne napetosti se kopiči znotraj nas. Reka življenja nas vedno pripelje do izliva v morje, do konca ... na nas samih pa je odločitev kakšno popotovanje imamo za seboj. Lahko je polno upora, stresa in strahov, lahko pa je radostno in radovedno, polno doživeta zgodba svojega življenja.

Za konec vas povabim, da za nekaj trenutkov zaprete oči in se poglobite vase in v svojo reko življenja v kateri plavate. Razmislite o tem kaj bi želeli spremeniti v svojem življenju in kaj je tisto kar bi želeli sprejeti.

četrtek, 3. julij 2014

Dva obraza OKM

Ste morda pridni kot čebel'ca? Je vaše stanovanje sterilno? Ste perfekcionist? Poznate občutek, ko še 3x preverite ali ste ugasnili štedilnik? Ali pa, ko še nekajkrat pokljukate pravkar zaklenjena vrata, če so res zaklenjena? Si stalno umivate roke? Je pri vas vse zloženo po barvah? Vam zastrašujoče vsiljive misli, okupirajo um in se nočejo zaustaviti? So vaši dnevni rituali nujna in ne le prijetna dejavnost? Želite imeti stalni občutek kontrole in predvidite v naprej vse možne situacije, ki gredo lahko narobe? Imate visoka moralna načela in zelo toga, rigidna pravila kaj je prav in kaj narobe? Težko zaupate podrejenim, da bodo delo dobro opravili?

Verjetno bi vsakdo lahko odgovoril pritrdilno vsaj na eno od vprašanj, saj gre za situacije, s katerimi se srečujemo v svojem življenju vsaj občasno. Kadar se takšne vsakdanje situacije spremenijo v prisilno in za osebo čustveno naporno stanje govorimo o duševni motnji. Diagnostika duševnih motenj obsesivno-kompulzivnost omenja na dveh področjih: na področju anksioznih motenj in kot osebnostno motnjo.

1. Obsesivno-kompulzivna motnja - OKM

OKM vključuje ponavljajoče se prisilne misli (obsesije) in/ali kompulzivna dejanja oz. rituale (kompulzije). Motnja se kaže kot nepotrebno konstantno ponavljanje dejanj, besed ali misli, ki ustvarjajo začaran krog:
>> Pojavi se neprijetna misel (obsesija) >> povečana zaskrbljenost (tesnoba, anksioznost)  >> dejanje, ki regulira trenutno tesnobo (kompulzija, ritual) >> začasno olajšanje (sprostitev) >> ponovna neprijetna misel in ponovitev celotnega kroga.
Obsesije: konstantno neželjeno in nekontrolirano pojavljanje misli, podob ali impulzov. Oseba ob tem doživlja visoko stopnjo anksioznosti. Najpogostejše vsebine so vezane na strah pred okužbo, dvom in preverjanje, vraževernost, na pretirano potrebo po določenem vrstnem redu, po simetriji, strah pred izgubo nadzora, strah pred boleznimi, vsiljive misli z bizarno vsebino vezane na nasilje ali spolnost, potreba "povedati, vprašati, priznati".

Kompulzije: dejanja, ki jih posameznik razvije v želji zmanjšanja anksioznosti, ki mu jo povzročajo obsesije. Kompulzije skozi čas postanejo tako avtomatizirane, da ne vemo kdaj in kako so se začele. Osebe čutijo močno notranjo prisilo, da določeno dejanje izvedejo, saj jim le to dejanje prinese začasno olajšanje od anksioznosti. Ta dejanja so lahko konkretna (umivanje rok, dotikanje, urejanje, zbiranje...) ali zgolj v mislih (štetje, ponavljanje...).

Vloga psihoterapije:
Psihoterapija vključuje področje obvladovanja simptomatike ter delo na vzrokih, ki motnjo vzdržujejo. Pomembno je, da klient prepozna začaran krog. Klient se nato postopoma uči zdržat z določeno mero nelagodja, ki jo prinesejo obsesivne misli. Sprejeti te misli kot zgolj "misli", ter se hkrati uči soočanja z zanj neprijetnimi čustvi, ki ga sicer (kot beg od čustev) vodijo v kompulzivno dejanje. Postopna desenzitizacija je proces, kjer se klient postopoma izpostavi zanj motečim oz. težkim situacijam. Najprej lahko le imaginarno, kasneje ko je pripravljen pa tudi dela korake naprej izven njegove cone udobja in s tem razširja svoj prag tolerance za misli, čustva oz. vedenja.
Skozi terapevtski proces se vzporedno odstira tudi preteklost, saj je pomembno prepoznati vzroke, zaradi katerih so se razvile določene misli ali vedenja, ter vzvode, s katerimi posameznik regulira svoja čustvena stanja.

2. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Ta osebnostna motnja prinaša v posameznikovo življenje preobremenjenost s pravili in postopki,  oseba postane ujetnik pretiranega reda. Vsako odstopanje od znanega jih spravi v hudo čustveno stisko, anksioznost. Prav zato se izogibajo spontanosti, veselju in kreativnosti. Njihovo življenje potrebuje razum in logiko ter zelo jasna in toga pravila. V želji po perfekcionizmu se preveč posvečajo (sicer nepomembnim) detajlom. Pomanjkanje kontrole (tako zunanje kot tiste znotraj sebe) se v življenju odraža skozi nepripravljenost za tveganje, stalnica sta zato odlašanje in neodločnost. Težavo jim povzročajo situacije, ki od njih zahtevajo hitre reakcije in spontanost. 

Dejanja in prepričanja sodijo skozi dve skrajnosti: prav in narobe. Enako strog kriterij imajo ponotranjen tudi zase in jim onemogoča živeti tako kot želijo, saj živijo tako kot mislijo, da morajo. V medsebojnih odnosih lahko pride do težav zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavijo ne le sebi, temveč tudi drugim. V odnosih so pogosto zadržani in pretehtajo vsako svojo besedo in dejanje, v želji biti ustrezni. Prav tako težko pokažejo svoja čustva, predvsem tista nežnejša. So zelo samokritični in se srečujejo z hudimi občutki krivde.
Diagnostični kriterij (DSM IV), mora zajemati vsaj 4 kriterije od naštetih:
- prevzetost s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, urniki.
  Bistvo aktivnosti se ob tem zgubi;

- perfekcionizem, ki ovira opravljanje nalog (nezmožnost končati
  nalogo, ker njihovi strogi standardi niso doseženi);

- pretirana predanost delu in produktivnosti,
  izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva;

- pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost glede
  morale, etike in vrednot;

- nenaklonjenost timskemu delu oz. dodeljevanju nalog drugim,
  če ti drugi ne delajo na popolnoma njegov način;

- skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih.
  Denar je potrebno varčevati za bodoče katastrofe;

- rigidnost in trma (nepopustljivost);
- nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete,
  čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.
Vloga psihoterapije:
Osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo se odločijo za psihoterapijo največkrat zaradi pridruženih motenj kot so: depresija, anksioznost ali druge psihosomatske težave oz. zaradi težav v medsebojnih odnosih.

Psihoterapija osebnostnih motenj je daljši proces, usmerjen na globinsko psihološko spremembo. V terminologiji transakcijske analize bi rekla, da gre za intrapsihični konflikt med notranjim kritičnim Staršem in notranjim Otrokom. Oseba hkrati projecira na druge osebe svojega ponotranjenega kritika in je prepričana, da drugi razmišljajo o njem tako kritično kot on sam (izkrivljenjo dojemanje realnosti). Skozi psihoterapevtski proces klient prepoznava in prerašča svoje strahove biti neustrezen, uči se soočanja s kritiko ter z zanj neprijetnimi čustvi in občutki. Terapija vključuje tudi razvijanje pozitivnih virov posameznika, veča razpon tolerance med črno in belo skrajnostjo, uči prepoznavanja lastnih potreb, razvijanje samopohvale in sprejemanje sebe kot OK osebe. Naučiti se tudi le "biti", namesto konstantno "delovati".

sobota, 17. maj 2014

Osebnostne motnje

Vsak izmed nas ima določene osebnostne poteze, svoj prevladujoč temperament. Različni smo si, imamo različen prag tolerance ter se različno soočamo s čustvi. Nekatere osebe pa zelo drugače doživljajo sebe in medsebojne odnose. Njihov notranji, intrapsihični svet je strukturiran drugače. Vzrokov za nastanek osebnostnih motenj je več, od bioloških dejavnikov pa vse do vpliva okolja. Osebnostne motnje ocenjujemo tudi po stopnji intenzitete, so torej lahko bolj ali manj izražene. Pogosto se osnovni osebnostni motnji rade pridružijo še druge duševne motnje (razne odvisnosti, depresija, anksioznost, OKM, motnje hranjenja, samopoškodovanje...).

Osebnostno motnjo DSM kriterij opredeli takole:
(Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)
"Dolgotrajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki se pomembno razlikuje od pričakovanj kulturnega okolja, v katerem posameznik živi. Ta vzorec se izraža v vsaj dveh od navedenih področij:

- načini doživljanja in razumevanja samega sebe, drugih ljudi in dogodkov
- razpon, intenzivnost, labilnost in primernost čustvenega odziva
- funkcioniranje v medsebojnih odnosih
- nadzorovanje impulzov.


Duševne motnje pa ne prizadanejo le posameznika, ki se z njimi sooča, temveč tudi njegovo okolico (partner, starši, otroci, sorojenci, sodelavci..). Obe knjigi nazorno predstavita življenje z določeno osebnostno motnjo ter tudi pokažeta načine kako se z težavo soočati v kolikor jo ima nekdo v naši bližini.

 ______________________________________________________

NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH, Mason, Kreger
Kako ponovno zaživeti svoje življenje, če ima vaš bližnji mejno osebnostno motnjo?
Mejna osebnostna motnja (MOM) oziroma "Borderline"
Imate občutek, da z vami manipulirajo, vam lažejo in poskušajo nadzorovati vaše življenje? Ste tarča intenzivnega, nasilnega in iracionalnega besa? Imate občutek, da morate ves čas "hoditi po prstih", da bi se izognili naslednjemu izbruhu?

Knjiga je namenjena predvsem svojcem oseb, ki se soočajo z MOM.
Specifiko MOM pa avtorja opišeta tako skozi vidik osebe, ki se z njo sooča kot tudi skozi vidik svojcev. 

Prepoznate svoje bližnje: 
Poznate občutek, ko se nekdo vede do vas ljubeče, nato v sekundi spremeni vedenje in bi vas raztrgal na koščke? Poznate občutek, da se vam bo "zmešalo" ob nekom? Poznate življenje kot na vrtiljaku? Ali vam vedno naprtijo krivdo? Imate občutek, da z vami manipulirajo, da ste v nezdravem in kaotičnem odnosu?

Prepoznate morda sebe:

Je vaš največji strah, strah pred zapustitvijo? Poznate nihanje med idealiziranjem in razvrednotenjem v medsebojnih odnosih? Je občutek "sebe" nestabilen, čutite kronično praznino znotraj sebe? Ste zelo impulzivni? Pogoste misli ali grožnje z samomorom? Močna čustvena nestabilnost? Intenzivna jeza, izpadi besa? Paranoidne misli, disociacija?

____________________________________________________________

ČUSTVENI VAMPIRJI, Bernstein
Kako se zaščititi pred ljudmi, ki vas povsem izpijejo?

Čustveni vampirji vas najprej vsrkajo vase in nato povsem izpijejo. V začetku se vam zdijo boljši od drugih ljudi, so bistri, očarljivi, vzljubite jih in od njih pričkujete več kot od drugih. Pričakujete več, dobite manj in na koncu izgubite še sebe! Da ste storili napako, ker ste jih povabili v svoje življenje odkrijete prepozno. In takrat se sprašujete - so krivi oni ali vi?


Knjiga predstavi 5 najpogostejših osebnostnih motenj. Osebe z tovrstnimi značajskimi potezami so lahko silno zanimive, očarljive in privlačne. Druga plat njihove osebnosti pa prinaša patološke, naporne medsebojne odnose tako doma kot v službi in družbi.

Antisocialna osebnostna motnja
Tipična značilnost je brezbrižnost do družbenih pravil (laži, kraje, tvegana vedenja, zloraba drog, nasilje ...) Radi imajo vzemirjenje, zabave, vse svoje potrebe želijo zadovoljiti takoj. So veliki šarmerji, osvajalci, romantiki, ki točno vedo, kako vas razorožiti in osvojiti. Manipulacija je njihov način doseganja ciljev. Ne poznajo občutka krivde.

Histrionična osebnostna motnja
Tipična značilnost je neumorna želja po pozornosti in odobravanju, zato so zelo družabni. Bistvena jim je njihova zunanja podoba, potreba po občinstvu, njihovo vedenje je zato večino časa "igra". Njihovo življenje je en sam teater - "drama queen". So eni tistih zelo prijaznih ljudi, ki vam hočejo le dobro, a za hrbtom se zgodba obrne. Najpogosteje slepijo sami sebe, verjamejo lastnim lažem saj je priznati lastno napako ali svoje neustrezno vedenje za njih nesprejemljivo. Pogosto se izzivalno oblačijo, radi koketirajo, njihovo čustvovanje je nestabilno.

Narcistična osebnostna motnja
Počutijo se več vredne, biti morajo zmagovalci (so zelo tekmovalni), biti najboljši in najpametnejši. Bahanje in grandiozno vedenje sta jim pisana na kožo. Oni sami so center sveta. Zadovoljevanje lastnih potreb je njihovo vodilo. Čustva, razmišljanja in potrebe drugih ljudi jim niso pomembna, imajo pomanjkanje empatije. Postavljajo si nerealne cilje, vedejo se vzvišeno do podrejenih ter so nagnjeni k izkoriščanju drugih.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja  
(ni enako kot Obsesivno kompulzivna motnja kjer se ponavlja rituale)
Njihova potreba je imeti vse pod kontrolo, saj jim le to vzbuja občutek varnosti. To so tisti natančni ljubitelji pravil, pikolovski perfekcionisti, ki zaradi nekaj dreves na katere se osredotočijo, niso sposobni videti gozda. Preobremenjeni so z podrobnostmi. Njihova specifična stiska je v notranjem, intrapsihičnem konfliktu. Običajno presenečenje ali korak v neznano je za njih velik stres, njihov svet mora namreč biti predvidljiv (občutek varnosti). Živijo v stalni napetosti, vedno se na nekaj pripravljajo in vedno so v napetosti, da bo šlo kaj narobe. 

Paranoidna osebnostna motnja
Osebe imajo stalni občutek, da so se vsi zarotili proti njim (obožujejo teorijo zarote). So mojstri za odkrivanje vsega kar želite skriti pred njimi. Ustvarijo si omejena in toga pravila življenja. Za njih ni naključij, vse je povezano z vsem. Težavo jim povzroča prepoznavati zmotna prepričanja oz. določiti kaj je resničnost. So veliki raziskovalci negotovosti, tako znotraj njih samih, kot tudi pri drugih. Imajo velike težave z zaupanjem kar zelo destruktivno vpliva na intimne odnose. Maščevanje uporabijo kot obliž za svoje rane.

četrtek, 27. marec 2014

Ali znate poslušati? Čutite, da ste slišani?

Ali vam je tole kaj znano?

... skakanje v besedo, prekinjanje sogovornika
... zaključevanje stavkov drugega
... površno poslušanje
... nestrpno čakanje, na svoj odgovor


Aktivno poslušanje
Aktivno poslušanje ni le tiho poslušanje, ampak je mnogo več. Pomeni poslušati in biti polno prisoten ob pripovedovalcu, biti čuječno prisoten z slišanimi besedami in dopustiti, da te besede delujejo na nas, dati prostor, da se usedejo v nas, da pustijo v nas svojo sled. Pri aktivnem poslušanju se pravzaprav prestavimo v svet sogovornika in ga skušamo razumeti skozi njegovo doživljanje, vzporedno pa tudi zaznavamo kaj besede sogovornika prebujajo v nas samih.

Pusti, da začutiš kaj ti želi nekdo sporočiti
Počakaj, dovoli si, da besede sogovornika slišiš, da resonirajo znotraj tebe, preveri ali si pravilno razumel povedano, preveri kaj zate slišano pomeni in nato se šele odzovi. 
Z odgovorom nam ni treba hiteti, na ta način smo tudi mirnejši poslušalec saj se med poslušanjem ne ukvarjamo več s tem kaj bomo mi nato odgovorili, ob tem smo tudi sami bolj sproščeni v poslušanju. Potrpežljivo in pozorno poslušanje nam prinaša kakovostnejše medsebojne odnose.

Preverjanje slišanega
Govorec bi rad podelil z poslušalcem svojo misel - mora jo torej verbalizirati. Poslušalec to misel sogovornika sliši, skozi sito svojih prepričanj in zgodb, jo sprejme in ji pripiše "svoj" pomen. Včasih pride do komunikacijskega šuma - ko povedano NI razumljeno na način, kot je govorec želel misel podati. S tem razlogom je priporočljivo preverjati to kar slišimo. Eden izmed preprostih načinov je: "Če te prav razumem mi želiš povedati ...". S tem načinom preverimo ali smo slišali in razumeli povedano tako, kot nam je sogovornik to želel sporočiti.

Biti slišan
Včasih povprašam kliente kaj jim je na uri bilo res pomembnega. Pogost odgovor je prav to, da so lahko povedali kaj jih teži, da so dali nakopičene misli in občutke ven iz sebe, jih z nekom podelili. Mnogi nimajo nikogar, ki bi jih poslušal, nikogar kjer lahko govorijo brez strahu pred kritiko, očitki, nasveti. "Biti slišan" krepi občutek lastne vrednosti, sporoča nam, da smo dovolj vredni, da nas nekdo posluša ter, da lahko imamo svoje mnenje. Terapevtski odnos v katerem si lahko slišan in razumljen ima veliko moč zdravilne izkušnje v medsebojnih odnosih, saj pomaga graditi novo izkušnjo znotraj okvira relacijskih potreb.

Znamo prisluhniti sebi?
Del učenja poslušanja je tudi prisluhniti sebi. Ustavimo se, umirimo se, zaprimo oči in začutimo "sebe". Kako nam je? Kakšne so naše potrebe? Kako se počuti naše telo? Prisluhniti sebi krepi občutek "sebe", krepi naše samozavedanje.
 

petek, 14. februar 2014

Ljubezen

Ljubezen
Avtor: Laura Ira Tratnik

Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar upam, da nikoli ne uvene.
Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar vsak dan naprej me žene.
Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar drugi prepozna, ko se dotakne mojega srca.