»O Bog, daj mi moč, da
sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim
tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da
razlikujem to dvoje!« (Niebuhr Reinholda)
Naše življenje lahko primerjamo z dolgo reko. Izvir reke predstavlja naše rojstvo, izliv v morje pa simbolizira našo smrt, trenutek, ko se zlijemo z neskončnostjo.
Pot reke od izvira do izliva je največkrat raznolika in razgibana, tako kot naša življenja. Včasih se naša pot vije skozi umirjeno in tiho pokrajino, sproščeno plavamo z rečnim tokom in uživamo v sprejemanju svoje zgodbe življenja. Spet drugič se znenada pojavijo spremembe v rečni strugi. Nepričakovano se srečamo z brzicami, slapovi, tolmuni in vrtinci. Pravijo: "voda vedno najde pot"! Včasih sprejme okoliščine in se prilagodi, naredi meander okoli skal in teče nato spet mirno naprej. A voda lahko naredi tudi spremembo - z vztrajnostjo dolbe bližnjico skozi skalnati greben, struga se tako spreminja postopoma, a vztrajno in trajno.
Kako sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti?
Ob smrti bližnjih in ob drugih tragedijah, na katere nimamo vpliva, nas življenje postavi pred dejstva. V takšnih situacijah je pomembno znati sprejeti vse svoje občutke, čustva in misli, ki se nam porajajo ter jih videti kot del procesa do dokončnega sprejetja in s tem olajšanja znotraj nas.
Ljudje včasih nehote obtičimo v preteklosti, premlevamo že davno minule dogodke (mnogokrat gre za zamere, krivice ...) in jih s tem tudi občutimo kot bi se zgodili včeraj. Hkrati pa vedno znova tudi uporabimo iste obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred čustveno bolečino. Kadar so emocije tako žive kljub oddaljenosti od dogodka je to znak, da jih nismo predelali. Šele, ko sprejmemo bolečino se osvobodimo čustvenega bremena in gremo lahko v življenju naprej.
Pogosto je del procesa osebne rasti tudi sprejetje svojega otroštva takšnega kot je bilo. Sprejeti, da so starši z nami ravnali tako kot so, kar pa ne pomeni tudi odobravati tega. Sprejeti pomeni razumeti, da se je tako zgodilo, da za nazaj ni mogoče ničesar več spremeniti in da je na naši poti rasti to pomemben korak iz morebitne pozicije žrtve v pozicijo odrasle osebe, ki sprejema svojo preteklost in soustvarja svojo prihodnost.
Čustvena zrelost nam prinaša sposobnost sprejemanja, sposobnost soočanja z vsemi občutki, sposobnost sprejeti stvari kot so.
Ljudje včasih nehote obtičimo v preteklosti, premlevamo že davno minule dogodke (mnogokrat gre za zamere, krivice ...) in jih s tem tudi občutimo kot bi se zgodili včeraj. Hkrati pa vedno znova tudi uporabimo iste obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred čustveno bolečino. Kadar so emocije tako žive kljub oddaljenosti od dogodka je to znak, da jih nismo predelali. Šele, ko sprejmemo bolečino se osvobodimo čustvenega bremena in gremo lahko v življenju naprej.
Pogosto je del procesa osebne rasti tudi sprejetje svojega otroštva takšnega kot je bilo. Sprejeti, da so starši z nami ravnali tako kot so, kar pa ne pomeni tudi odobravati tega. Sprejeti pomeni razumeti, da se je tako zgodilo, da za nazaj ni mogoče ničesar več spremeniti in da je na naši poti rasti to pomemben korak iz morebitne pozicije žrtve v pozicijo odrasle osebe, ki sprejema svojo preteklost in soustvarja svojo prihodnost.
Čustvena zrelost nam prinaša sposobnost sprejemanja, sposobnost soočanja z vsemi občutki, sposobnost sprejeti stvari kot so.
Kako najti pogum, da spremenimo tisto kar lahko?
Všeč mi je misel: "spremembe so edina stalnica življenja". Naučimo se poiskati v sebi lastne vire moči in zbrati pogum za korake v novo, drugačno smer. Življenje pogosto terja od nas, da izstopimo iz varne cone komforta ter se podamo z koraki življenja v neznano, kar s seboj prinaša tudi določeno mero tveganja.
V medsebojnih odnosih se sprememba dogaja znotraj nas samih, spreminjamo način razmišljanja, čustvovanja oziroma odzivanja na določeno situacijo. Saj spremenimo lahko le sebe. Lahko pa se kot posledica naše spremembe začno spreminjati tudi naši sogovorniki.
Potreba po spremembah nam pomaga razvijati tudi veščine potrpežljivosti in vztrajnosti, zaupanja v svoj cilj.
Modrost
Modrost prihaja v nas tiho, prihaja skozi izkušnje sprejemanja in spreminjanja. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, s svojimi čustvi, mislimi in potrebami lažje plavamo po reki življenja, bolj ko znamo sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti, manj nepotrebne napetosti se kopiči znotraj nas. Reka življenja nas vedno pripelje do izliva v morje, do konca ... na nas samih pa je odločitev kakšno popotovanje imamo za seboj. Lahko je polno upora, stresa in strahov, lahko pa je radostno in radovedno, polno doživeta zgodba svojega življenja.
Všeč mi je misel: "spremembe so edina stalnica življenja". Naučimo se poiskati v sebi lastne vire moči in zbrati pogum za korake v novo, drugačno smer. Življenje pogosto terja od nas, da izstopimo iz varne cone komforta ter se podamo z koraki življenja v neznano, kar s seboj prinaša tudi določeno mero tveganja.
V medsebojnih odnosih se sprememba dogaja znotraj nas samih, spreminjamo način razmišljanja, čustvovanja oziroma odzivanja na določeno situacijo. Saj spremenimo lahko le sebe. Lahko pa se kot posledica naše spremembe začno spreminjati tudi naši sogovorniki.
Potreba po spremembah nam pomaga razvijati tudi veščine potrpežljivosti in vztrajnosti, zaupanja v svoj cilj.
Modrost
Modrost prihaja v nas tiho, prihaja skozi izkušnje sprejemanja in spreminjanja. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, s svojimi čustvi, mislimi in potrebami lažje plavamo po reki življenja, bolj ko znamo sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti, manj nepotrebne napetosti se kopiči znotraj nas. Reka življenja nas vedno pripelje do izliva v morje, do konca ... na nas samih pa je odločitev kakšno popotovanje imamo za seboj. Lahko je polno upora, stresa in strahov, lahko pa je radostno in radovedno, polno doživeta zgodba svojega življenja.
Za konec vas povabim, da za nekaj trenutkov zaprete oči in se poglobite vase in v svojo reko življenja v kateri plavate. Razmislite o tem kaj bi želeli spremeniti v svojem življenju in kaj je tisto kar bi želeli sprejeti.
