sobota, 18. december 2010

Brezpogojna ljubezen

Kot otrok, sem imela na steni zapis: "Kupi psa, to je edini način, da za denar kupiš ljubezen".

Odraščala sem kot edinka, družbo mi je najpogosteje delal prav pes. Spominjam se skupnih sprehodov, igre in tudi trenutkov, ko sem se žalostna stisnila k svojemu kužku. Še danes, ko sem odrasla, imam poleg kopice otrok tudi psičko. V naš dom je prinesla neko posebno energijo, vsaka izmed nas se rada stisne k njej, jo poboža, jo objame. Daje nam nekaj posebnega, brezpogojno ljubezen na pasji način, nežno toplino in občutek, da smo zanjo edinstveni, pomembni in da je rada ob nas.

Pogosto razmišljam kaj je tisto, kar pes ima, kaj nas tako močno naveže, poveže z kosmato pasjo dušo. Zanima me kaj je tista kvaliteta v odnosu, ki jo pes ima in človek nima tako močno izraženo, da med nami lahko nastane tako močna emocionalna vez ter ali pes lahko zadovolji človekovo potrebo po pripadanju in ljubezni?

Ob snidenju se nas pes opazno razveseli, se nas dotakne, prepozna naša neverbalna sporočila. Pes nam vedno izkazuje pozornost, išče našo bližino, izraža toplino in vdanost. Njegovo razumevanje našega počutja začutimo, ob njem človek lahko pokaže, brez sramu, vsa svoja najbolj ranljiva čustva.

Sobivanje z psom blagodejno vpliva za naše duševno zdravje, toliko bolj v sodobnem času, ko je vse manj časa za kakovostne, pristne medčloveške odnose. Prav tukaj je tisto nekaj kar pes ima in človek nima: vedno ima čas za nas, nameni nam vso svojo pozornost, vso ljubezen in sprejema nas brezpogojno, takšne kot smo. (Ervina hvala za sodelovanje v najini raziskovalni nalogi)

Psi so zato odlični terapevti – ljudem pomagajo izraziti čustva, premagati zavrtosti in so njihovi družabniki.

Ljudem, ki imajo težave pri navezovanju socialnih stikov pomagajo pri vzpostavljanju stikov z drugimi ljudmi. Mnogim osamljenim so družabniki v dolgih samotnih večerih. Ljudem z depresijo je pes motiv, da zjutraj vstanejo iz postelje in odidejo na tudi zanje pomemben sprehod. V trenutkih žalosti, stresa, nam pasja bližina, božajoči dotik mehke dlake in sočuten pasji pogled pomagata premagovati stres.

Božič se bliža, zato si lahko nekaj zaželim ....
   Želim si, da bi starši otrokom omogočili, da imajo psa, če si to želijo.
   Želim si, da bi psi iz zavetišč našli domove, polne ljubezni in topline.

torek, 26. oktober 2010

Vidim kar gledam

Poglejte sliko. Kaj vidite?
Dva obraza, ki zreta drug v drugega?
Ali vazo, ki stoji na oranžnem polju?

Vidimo tisto na kar se osredotočimo.

Tudi v življenju je tako. Na svoje življenje pogosto gledamo skozi določen objektiv prepričanj, ki nam omejuje širši pogled na situacijo. Vidimo samo to kar gledamo. Medtem pa ne opazimo vsega ostalega, kar se nam ponuja, ne vidimo celotne slike dogajanja. Da bi dosegli pogled na celotno situacijo moramo opustiti svoja prepričanja, stopiti korak nazaj in si z distance, nepresojajoče ogledati kaj vidimo.

Kozarec vode na mizi je napolnjen do polovice.
Pesimist, ga vidi napol praznega :-( in je otožen.
Optimist, ga vidi na pol polnega :-) in je vesel.

Naši občutki so plod tega kako si situacijo interpretiramo.

Primer z kozarcem vode nazorno pokaže kako mi sami v sebi stkemo "zgodbo" okoli situacije. Pripišemo ji pomen in glede na njega se odzovemo, glede na pomen se sočasno obarvajo tudi naša čustva in reakcije. Pri strahu ali jezi je to še posebej izraženo, fokusirani smo na eno samo situacijo, na lastno interpretacijo, čustva nas preplavijo in razum je odrinjen.

Moj namig za življenje bi bil, da skušajmo vedno pogledat na situacijo z distance, poiskati tudi drug zorni kot. S tem vidimo, da imamo možnost izbire, katero stališče nato zavzamemo, kakšen odnos do situacije razvijemo. Skozi tak način življenja se ne počutimo več nemočne žrtve ampak smo soustvarjalci svojega življenja.

sreda, 6. oktober 2010

Se znate jeziti?

Jeza je izjemno močno čustvo, ki aktivira vso našo energijo in nam daje moč. Je ostanek človekovega primarnega nagona po samoohranitvi. Enako kot pri živalih, je to pripravljenost na boj, na zaščito svojega teritorija, hrane in/ali mladičev.
Jeza pa ni vedno le znak moči, pogosto se za njo skriva tudi nemoč, togota v za nas brezizhodni situaciji.

Imamo pravico do jeze?
Seveda! Nosimo pa hkrati odgovornost tudi za vse nastale posledice.

Ljudje branimo najpogosteje predvsem svoje vrednote in prepričanja.  Jeza je izjemno koristno čustvo, ki se prebudi v nas, da nam in tudi drugim sporoča, da z dano situacijo nismo zadovoljni , da želimo doseči spremembo. Namenjena je temu, da postavimo meje v medsebojnem odnosu.

Jeziti se, se ni prav težko za večino od nas, jezo izraziti na pravi način pa je že večji zalogaj. Aristotel je dejal, da se je ujeziti zelo lahko, da pa je umetnost jeziti se: na pravo osebo, ravno prav močno, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način.

Kako jezo izraziti?

DIHAJMO! Svojo pozornost usmerimo na vdih in izdih ... ritmično in umirjeno ... počakajmo nekaj minut, da se naše telo umiri. Na ta način sebe uravnovesimo, pridobimo kontrolo nad telesom in umom, pridemo v stik z seboj in svojimi občutki.

V sebi predelajmo občutke jeze, ki se v nas porajajo. Morda se počutimo ogoljufani, ponižani, po krivem obsojani, nezaželjeni itd ... Vprašajmo se, katere naše vrednote ali prepričanjo so prizadeta? Preverimo kako si nastalo situacijo razlagamo, kaj je naš cilj.

Vprašajmo se KAKO sogovorniku sporočiti svoje nezadovoljstvo. Oblikujmo kratko, jasno in nedvoumno sporočilo. Delujmo z namenom, da sogovorniku "sporočimo" svoj vidik brez, da ga žalimo, ponižujemo ali kaznujemo.

Zlato pravilo pri izražanju jeze bi izpostavila to, da se jezimo le na DEJANJE, ki ga je storila oseba in ne na njo, OSEBO kot tako. Takšen način delovanja je še posebej pomemben pri vzgoji otrok. Z svojimi napačnimi reakcijami jim lahko namreč nezavedno sporočamo, da so nevredni, slabi, neustrezni itd ... Tudi v partnerskih in drugih medsebojnih odnosih je to osnovno vodilo. 

Kakšne težave prinaša jeza, če se z njo soočamo na nekonstruktiven način?

Nekontrolirano izražanje jeze, vpitje, kričanje, žalitve in fizično nasilje, so le znak, da sami svojemu čustvu nismo kos, da smo si dovolili, da je nek zunanji dogodek popolnoma porušil naš notranji mir. Dogodku smo pripisali absolutno pomembnost, čustvo nas je popolnoma preplavilo in nad seboj nimamo kontrole. Nekontrolirana jeza razdiralno vpliva na medsebojne odnose, kar prinaša v naše življenje veliko stresa, težav in s tem nezadovoljstva.

Če jezo pogosto obračamo vase (občutki krivde) ali če jezo zanikamo, potlačimo vase (globoke zamere), je to lahko plodna podlaga za različne bolezni. Jeza je namreč zelo močna energija, ki če je neizražena, ostane ujeta v našem telesu in začne siliti na plano skozi duševne motnje (npr. depresija, anksiozne motnje, okm) ali različne psihosomatske bolezni (rana na želodcu, glavbol).

Skozi psihoterapijo se posameznik uči priti v stik s svojimi čustvi jeze, uči se jih izražati v varnem terapevtskem okolju, okrepi zaupanje vase in ve, da bo tej silni energiji kos, da jo bo lahko obvladal in izrazil na konstruktiven način.

torek, 28. september 2010

Moč prijaznosti (Piero Ferrucci)


Knjiga govori o temeljnih človeških vrednotah.
Predgovor knjigi je napisal Dalaj Lama, kjer toplo in srčno pohvali Ferruccijevo delo. Pravi, da sta prav prijaznost in sočutje tista, ki osmišljata naše življenje.

Knjiga je razdeljena na posamezna poglavja, vsako govori o eni od kvalitet, ki tvori "Prijaznost": iskrenost, toplina, odpuščanje, stik, občutek pripadnosti, zaupanje, pozornost, empatija, skromnost, potrpežljivost, velikodušnost, spoštovanje, prilagodljivost, spomin, zvestoba, hvaležnost, služenje in radost.

"Prijaznost je pomembna na vseh ravneh izobraževanja, saj se več naučimo v ozračju topline in pozornosti kot v ozračju brezbrižnosti in represije. Otrok vzgajan z nežnostjo, se bo bolj zdravo razvijal; učenec, ki bo deležen spoštovanja in pozornosti, bo bolje napredoval. prijaznost je nujna sestavina zdravljenja. pacienti, ki so obravnavni s sočutjem in skrbnostjo, manj trpijo in hitreje ozdravijo."

Iskrenost (vse postane lažje)
... v izolaciji težko spoznamo sami sebe. Najprej moramo brez varanja in skrivanja dovoliti, da nas spoznajo drugi ... pomembno je, da v mejah obzirnosti in dobrega okusa, iskreno in svobodno pokažem, kaj čutimo in kdo smo ...

Toplina (temperatura sreče)
... s toplino običajno najbolj povezujemo dotik. Vendar lahko tudi glas, ki je oblika dotika na daljavo, prinese toplino ... Ko dajemo toplino, pozornost, pozitivno sprejemajočo držo, svoje srce, lahko vnesemo v življenje bližnjih življenjsko pomembne, včasih celo izredne spremembe. In tudi sami se spremenimo ...

Empatija (razširitev zavedanja)
... empatija je sestavni del čustvene inteligence, ki je v današnjem svetu potrebna za primerno in učinkovito delovanje. Tisto kar razkriva empatijo, resnični test, je radost ob uspehu drugih ljudi. Sočutje je končni in najbolj plemeniti rezultat empatije. To je duhovna vrlina, ki nas osvobodi sebičnosti in pohlepa. Sočutje napolni naše srce ...

Skromnost (nisi edini na svetu)
... poznati svoje slabosti in jih sprejeti, čeprav je boleče; biti iskren, pregnati iluzije in spoznati, kako veliko je tega, česar ne veš; ceniti svoje življenjske lekcije; to je skromnost. In skromnost je velika moč ...

Hvaležnost (najlažja pot do sreče)
... nekateri ljudje imajo v življenju vse, a so še vedno nezadovoljni, ker ne vidijo vrednosti tega, kar imajo, in so osredotočeni na tisto, kar bi še radi imeli ali na tisto, zaradi česar so nesrečni ... Možnost, da čutimo hvaležnost, nam je dana vsak trenutek življenja ... Če se zavedamo vrednosti tega, kar imamo, se počutimo bogati in srečni ...

Priložnosti za prijaznost so povsod okoli nas. Prijaznost je najboljši način, da postanemo to, kar resnično smo. Toplo vam priporočam knjigo v branje, seže globoko v našo dušo in se dotakne našega srca. Objame ga z prijaznostjo in v nas ponovno prebudi vrline, ki so bile morda potisnjene na rob.


torek, 21. september 2010

Duševno zdravje

10. oktober, svetovni dan duševnega zdravja. Se kdaj vprašamo kaj je duševno zdravje?

Definicija WHO zdravje opredeli kot: "Zdravje je stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ni le odsotnost bolezni ali invalidnosti".

W. Glasser, utemeljitelj realitetne psihoterapije, v svoji knjižici "Duševno zdravje – problem javnega zdravja; nova vloga svetovalcev in psihoterapevtov" pravi: "Duševno zdravi ste, če ste radi in uživate v družbi večine ljudi, ki jih poznate, posebno še s pomembnimi osebami, kot so družinski člani, spolni partnerji in prijatelji. Večinoma ste srečni in povsem pripravljeni pomagati članom družine, prijateljem, kolegom, ki potrebujejo pomoč. Živite tako, da je čim manj napetosti, veliko se smejete. Redko imate glavobole ali kako drugače trpite, kar vse drugi ljudje sprejemajo kot neizogiben del življenja. Uživate življenje in nimate težav s tem, da so drugi ljudje drugačni od vas. Zadnje, kar vam pade na misel je, da bi koga kritizirali ali ga poskušali spreminjati. Ustvarjalni ste v vsem, česar se lotite in uživate v tem bolj, kot ste pričakovali. Končno, tudi v zelo težkih okoliščinah, ko ste nesrečni, veste, zakaj se je to zgodilo in ukrepate. Lahko ste tudi telesno prizadeti, pa kljub temu izpolnjujete zgoraj navedene pogoje duševnega zdravja."

Opazujem, da se ljudje še vedno soočajo z velikim sramom, strahom, polni so predsodkov, ko gre za obisk psihoterapevta, psihologa ali psihiatra. Dve skrajnosti sta najpogostejši. Prva, kjer si človek prizna težavo a pomoči ne potrebuje: "Jaz tega že ne potrebujem, ker imam sam dovolj močno voljo" druga skrajnost si težave sploh ne prizna "Jaz tega ne potrebujem, sem še vedno pri zdravi pameti". Za vsem tem pa najpogosteje tiči prav strah pred stigmo "Kaj bodo mislili drugi ljudje o meni, ko bodo vedeli, da obiskujem psihoterapijo".

Depresijo, tesnobo (notranji nemir, panika), fobije, dolgotrajno žalost in druge duševne stiske lahko v veliki meri ublažimo, s tem, da se ozremo vase, v svoj svet doživljanja in odzivanja na dogodke, da začnemo prepoznavati prtjago preteklosti, ki jo nezavedno nosimo s seboj.

Lažje duševne motnje so ozdravljive, tiste težje pa uspešno obvladljive tudi s pomočjo zdravil. Prej, ko začnemo z zdravljenjem boljši so rezultati. Zato ne čakajte, da iz neutolažljive žalosti pride do hude depresije, poiščite pomoč že prej.

Psihoterapija nam pomaga poiskati naše notranje ravnovesje, ki je temeljnega pomena tudi za naše funkcioniranje v medosebnih odnosih. Pomaga nam razviti samozavedanje, samospoštovanje, samozavest in samouresničenje.

Ko boste naslednjič potrkali na vrata psihoterapevta bodite ponosni nase. Ste eden tistih ljudi, ki si upajo priznati, da imajo problem in so ga pripravljeni aktivno reševati, ste eden tistih, ki si želite živeti bolj polno, umirjeno in zadovoljno življenje. Na koncu to ni le vlaganje vase, ugodne posledice naše osebne rasti so vidne tudi na naših medsebjnih odnosih, na svoje potomce prenašamo boljše vzorce soočanja z težavami, ne bežimo več pred čustvi ampak se jim učimo tankočutno prisluhniti, postanejo naši zavezniki.


četrtek, 16. september 2010

Carpe Diem

Dnevi minevajo, mine teden, dva, mesec, polletje, leto, mi pa čakamo in sanjamo o boljših časih, o nekih velikih dogodkih, prelomnicah, obljubljeni deželi, čakamo čas, ko bomo potovali, se družili, dopustovali, "samo še to postorimo" si rečemo potem pa bomo resnično imeli čas uživati. 

Ob vsej tej silni želji po idealni prihodnosti pa pozabimo živeti tukaj in zdaj - DANES! Včerajšnji dan je zavedno minil, jutrišnji ne vemo kaj prinaša, je vsem nam neznana prihodnost. Danes je tisti dan, ki ga imamo tukaj, ki ga lahko živimo in na katerega lahko vplivamo kakšen bo. Vsak dan lahko izživimo polno, če se za to odločimo. Že jutro začnimo s pozitivnim odnosom do dneva, z optimizmom in veseljem, z zavedanjem, da bomo sami sebi ustvarili tak dan, da nas bo osrečil.

Pomembne so male radosti: podariti nasmeh, objem, povedat nekomu, da ga imaš rad, da si vesel ker je v tvojem življenju, opaziti naravo okoli sebe, začutiti veter na svoji koži, poklicat prijatelja na katerega se spomniš, sprehoditi se skozi park, z otrokom preživet urico v peskovniku ... Ne čakajmo vedno posebnih priložnosti, da nekomu povemo, da ga imamo radi, ne čakajmo letnega dopusta, da si lahko privoščimo izlet v naravo ... vse to lahko storimo že danes, v tem dnevu, ki je tukaj za nas. Takšno življenje prinaša več spontanosti in pristnosti  tudi v medsebojne v odnose.

Naučimo se izkoristiti dan, poskušajmo slediti pravilu, da 24 ur razdelimo na 8 ur spanja, 8 ur dela in 8 ur časa za nam prijetne aktivnosti. Odložimo breme službe, ko se vrnemo domov in se posvetimo sebi, družini, prijateljem, prostočasnim aktivnostim, ki nam polnijo naše baterije.

Zvečer preden zaspite se v mislih sprehodite skozi vaš dan, ki jemlje slovo. Podoživite za kratek hip tiste trenutke, ki so bili polni radosti, ljubezni, ko ste se počutili izpolnjeni ... poslovite se od dneva s hvaležnostjo, ker vam je bil dan in z zavedanjem, da je bil smiseln.

"Vaše delo bo počakalo, da boste z otrokom lahko občudovali mavrico, toda mavrica ne bo počakala, da vi najprej opravite delo".





nedelja, 5. september 2010

Živeti svoje življenje

Pogosto razmišljam o tem kako pomembno je v življenju slediti sebi, svojim občutkom, željam in potrebam. Lahko bi rekla tudi slediti svojim sanjam. Ljudje namreč pogosto živimo življenja, kot drugi želijo, kot drugi od nas pričakujejo, drugi, najpogosteje družina, najbolje vedno, kaj je dobro za nas. Čudoviti smo, pridni in delavni, ustrežemo vsem okoli nas, trudimo se zadovoljiti potrebe ljudi, ki jih imamo radi. Hkrati pa je naš svet poln omejitev. Skozi leta spoznamo, da znotraj sebe nismo srečni, nismo izpolnjeni, srečujemo se z tesnobo, strahovi, malodušjem, depresijo, vse večkrat ljudje zapadejo tudi v odvisnosti.

Se kdaj vprašamo kaj so naše želje in potrebe?
Si jih upamo zadovoljiti, si upamo vzeti čas samo zase in početi nam ljube aktivnosti?
Si upamo pred drugimi sneti masko in povedati kako se resnično počutimo in česa si želimo?

Mnogi se prvič zavedo, da je treba imeti rad sebe šele, ko jih življenje prisili v to skozi zdravstvene težave. Pogoste so psihosomatske motnje, rakava obolenja ... težke prelomnice, ki od nas zahtevajo, da nekaj spremenimo v svojem življenju, da se zazremo vase in se zavemo, da je življenje naše.

Ljubezen do sebe ni sebičnost, ampak je zdrav odnos do sebe in svojega življenja. S tem kako živimo svoje življenje smo tudi vzor naslednjim generacijam. Kažemo jim kaj so vrednote, kako svoje življenje osmisliti in živeti v skladu s samim seboj, svojimi potrebami, kako slediti svojim ciljem in si upati biti to kar smo, brez maske na obrazu, biti iskreni do sebe in drugih.

Notranji mir, notranje ravnovesje in radosten odnos do življenje so nagrada tistih, ki si upajo razprostreti krila in poleteti življenju naproti.