Pogosto razmišljam o tem kako pomembno je v življenju slediti sebi, svojim občutkom, željam in potrebam. Lahko bi rekla tudi slediti svojim sanjam. Ljudje namreč pogosto živimo življenja, kot drugi želijo, kot drugi od nas pričakujejo, drugi, najpogosteje družina, najbolje vedno, kaj je dobro za nas. Čudoviti smo, pridni in delavni, ustrežemo vsem okoli nas, trudimo se zadovoljiti potrebe ljudi, ki jih imamo radi. Hkrati pa je naš svet poln omejitev. Skozi leta spoznamo, da znotraj sebe nismo srečni, nismo izpolnjeni, srečujemo se z tesnobo, strahovi, malodušjem, depresijo, vse večkrat ljudje zapadejo tudi v odvisnosti.
Se kdaj vprašamo kaj so naše želje in potrebe?
Si jih upamo zadovoljiti, si upamo vzeti čas samo zase in početi nam ljube aktivnosti?
Si upamo pred drugimi sneti masko in povedati kako se resnično počutimo in česa si želimo?
Mnogi se prvič zavedo, da je treba imeti rad sebe šele, ko jih življenje prisili v to skozi zdravstvene težave. Pogoste so psihosomatske motnje, rakava obolenja ... težke prelomnice, ki od nas zahtevajo, da nekaj spremenimo v svojem življenju, da se zazremo vase in se zavemo, da je življenje naše.
Ljubezen do sebe ni sebičnost, ampak je zdrav odnos do sebe in svojega življenja. S tem kako živimo svoje življenje smo tudi vzor naslednjim generacijam. Kažemo jim kaj so vrednote, kako svoje življenje osmisliti in živeti v skladu s samim seboj, svojimi potrebami, kako slediti svojim ciljem in si upati biti to kar smo, brez maske na obrazu, biti iskreni do sebe in drugih.
Notranji mir, notranje ravnovesje in radosten odnos do življenje so nagrada tistih, ki si upajo razprostreti krila in poleteti življenju naproti.
