četrtek, 27. september 2018

Notranji kritik

Naš psihološki notranji Starš vsebuje vedenja, stališča in odnose, ki smo jih nekritično, avtomatsko in nezavedno ponotranjili, v zgodnjem otroštvu in med odraščanjem, od staršev in/ali pomembnih drugih oseb (sorodniki, sorojenci, učitelji...). Te vsebine imenujemo introjekti. 

Ponotranjimo tako pozitivna vedenja (zaščita otroka, zdrave meje, konstruktivna kritika) kot tudi negativna vedenja (razvrednotenje in ponižanje otroka). 


Negativna, neželjena in neustrezna vedenja uskladiščimo v našem, tako imenovanem, negativnem notranjem kritiku, ki je del našega notranjega Starša in nam nemalokrat zelo 
greni življenje s svojimi prepovedmi in kritikami. 

Konflikt, ki je nekoč obstajal v našem primarnem ali drugem zgodnjem relacijskem odnosu "copy-paste" ponotranjimo. Nezavedno ga nosimo v sebi leta in leta, nekateri tudi doživljenjsko. Medtem se lahko naši starši že spremenijo (tudi sami čustveno odrastejo in se osebnostno razvijejo) a naš notranji kritik ostaja enak kot nekoč "takrat tam". V nas se zapišejo primerjanja, žalitve, posmehovanja, kritike, prepovedi, zapovedi ...

V času otroštva in odraščanja smo sami naredili zaključke o sebi, na podlagi tega kako so se drugi vedeli do nas. Starš, ki pogojuje, izoblikuje pogojevalnega kritika, lahko nas kliče na zagovor in zahteva odgovornost, lahko nas konstantno primerja z drugimi in nismo nikoli dovolj dobri. Pa vendar ne gre vedno le za "copy-paste" sporočila staršev, gre tudi za sporočila, kot smo jih mi sami razumeli skozi otroški razum.
  • Starš: "Pazi, da ne padeš"
  • Otrok ponotranji: "neroden sem, nisem zaupanja vreden, svet je nevaren" .

Sami sebi smo oz. kritik v nas postane naš največji sovražnik. Začne se samotrpinčenje, samokaznovanje, samoomejevanje, samokritika. Teror notranjega kritika nad notranjim Otrokom povzroča v nas intrapsihični konflikt - tiste mučne notranje samogovore, ko sami sebe kritiziramo in se počutimo ob tem neustrezni, nevredni:
  • "Kako neumna si ... kako nesposobna si" ...
  • "Kako grda si ... nihče te ne bo maral takšne ..."
  • "Same neumnosti govoriš ... vsi se ti bodo smejali"
  • "Sram naj te bo ... poglej druge kako so fajn"
  • "Nič nisi naredila iz svojega življenja"
  • "Nikoli ti ne bo uspelo dokončat študija"
Psihoterapija nam pomaga ozavestiti vsebine našega kritika in nas nauči kako mu odvzeti moč, ki jo je pridobil tekom našega življenja. Nekoč je bila beseda starša za nas varna meja (oče je tako rekel, on že ve... starš ima vedno prav...mame ne smem razočarat), ki smo jo nezavedno postavili za "pravilo in dejstvo", ki se ga je potrebno držati za preživetje. Ko odrastemo se mnogokrat, v strahu pred kritiko, odzivamo kot majhni otroci: umik, strah, brezpogojno uboganje, prikimavanje tudi, ko se ne strinjamo.

Kako deluje kritik?

Njegov način je, da nas rad ocenjuje, ustrahuje, prebuja v nas občutke manjvrednosti in prelaga krivdo na nas. Prav tako ne ločuje med kritiziranjem nas kot osebe in kritiko našega dejanja. V njegovih besedah hitro prepoznamo posploševanje (vedno, nikoli, vsi), primerja nas z drugimi, označuje nas z neprimernimi vzdevki, situacije vidi črno-belo in dramatizira - iz muhe naredi slona.

Kritik na zaslišanju!

Kako prepoznati besede, ki nam jih ta nevidni, a vseeno zelo vplivni "gospod Kritik" govori? V terapiji lahko v vaji vlog "notranjega kritika" postavimo kar na zatožno klop, z namenom, da jasno in glasno spregovori kaj si misli o nas. 

Zastavimo mu vprašanja v smislu:
  • Kako vidi našo življenjsko pot?
  • Kako vidi naše telo?
  • Kaj meni o naših sposobnostih?
  • Kako komentira naše uspehe ali neuspehe?
  • Kakšni se mu zdijo naši medsebojni odnosih?
Vaja ni najlažja in ni prijetna, saj se pred nami zgostijo vse kritike naenkrat. Že sam občutek slišati vse slabo o sebi, lahko povzroča občutek nelagodja, manjvrednostu in/ali sramu. Zato je tovrstne vsebine najbolj varno odpirati v varnem terapevtskem procesu, kjer bo poskrbljeno za vašo emocionalno varnost.

Ne samo do nas - kritičen je tudi do drugih!

Res je. Tipični kritikov stavek, ki je uperjen v druge je "Glej kakšni so...". Kadar boste naleteli na osebo, ki bo kritizirala druge tako ali drugače (se vtikala v vedenja ali mišljenja drugih), se na nek način primerjala z njimi ali jih določala, da so (neumni, nezreli, nori, čudni), lahko veste, da ima ta oseba v sebi zelo močnega kritika. V trenutku, ko kritizira druge, ta oseba čuti veliko in globoko olajšanje, saj kritik takrat njo samo/ali njega pusti na miru. 
Ko se naučimo razmejevati v komunikaciji kaj je moje in kaj ne, nas tuja kritika ne rani več, jo slišimo in sprejmemo samo kot mnenje druge osebe in s sočutjem razumemo, da je v njih glasen in neizprosen kritik, ki nas je takrat izbral za "žrtev" verbalnega napada.

Kako utišati kritika?

V terapiji je to proces, kjer se, poleg notranjega kritika, ukvarjamo tudi z notranjim Otrokom, z globjim razumevanjem njegovih prepovedi, strahov in posledičnih kazni. Nemalokrat klient, kljub svoji odraslosti, ne upa govoriti o negativnem vedenju svojih staršev, saj čuti ob tem krivdo in strahove. Varen terapevtski odnos, zaupanje in želja po spremembi so tisti ključni dejavniki, ki klientu omogočajo pogledati kritiku v oči.

Koraki v terapiji:
- Zavedanje, da kritik v nas obstaja,
- prepoznavanje njegovih besed,
- preverjanje relalnosti njegovih kritik iz Odraslega ego stanja,
- razvijanje sočutja do svojega notranjega Otroka, ki je kritiziran,
- razumevanje, da besede kritika ne vplivajo na mojo vrednost,
  razvijanje samozaupanja,
- izstopiti iz nemočne žrtve in aktivirati svojo jezo-upor,
  da se kritiku POSTAVI MEJA
- aktivirati svoje resurse za reči STOP in NE,
- sočasno razvijanje "negujočega notranjega Straša",
  ki da dovoljenje za nepopolnost in napake.



PS: Zapomnite si: Notranji kritik ni pameten, je pa vztrajen!