petek, 4. september 2015

Navezanost

Naše prvo srečanje z dvojino se poraja, ko smo še varno zasidrani v telesu svoje mame. Slišimo bitje njenega srca in čutimo njena čustvena stanja. Takrat še ne vemo, da smo samostojno bitje. Tudi takoj po rojstvu smo še nekaj časa v simbiozi z mamo. Skozi razvoj se postopoma začnemo zavedati "sebe", tega da smo samostojno bitje.


Potreba po medsebojnem odnosu je primarna človekova potreba.
V zgodnjem otroštvu (skozi odnos s starši) se tako izoblikuje naš "stil navezanosti", to je način kako se navežemo na drugo osebo. Interakcije z pomembnimi drugimi kot otrok sčasoma ponotranjimo in postanejo del našega dojemanja sebe in drugih.

Stil navezanosti v otroštvu (2-3 letni otrok)

Varna navezanost
Otrok po separaciji išče bližino starša in se hitro pomiri. Otrokovi starši so pogosto emocionalno dostopni in se znajo uglasiti na otrokove potrebe. Varna navezanost omogoča zdrave medsebojne odnose, z jasnimi mejami ter občutek varnosti v odnosu.

Izogibavajoča navezanost
Otrok ob separaciji navzven ne kaže večjega stresa, a ob prihodu nazaj mamo ignorira. Znotraj otroka se ob tem dogaja visoka stopnja stresa. Izogibavajoča navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: straši so največkrat emocionalno nedostopni (brezbrižni, hladni, neodzivni) ali pa pretirano vsiljivi do otroka.

Ambivalentna navezanost
Otrok ob odhodu matere kaže velik stres, po njeni vrnitvi se jo močno oklepa in se težko pomiri. V isti sapi mamo zavrača (npr. izbruh jeze) a hkrati išče in želi njeno bližino (tolažba). Otrokovi straši so ponavadi nekonsistentni in niso uglašeni na otroka. Ambivalentna navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: neodzivnost starša na otrokove potrebe, prevsiljiv in/ali prezaščitniški odnos do otroka.

Dezorganiziran stil navezanosti
Otrok se boji starša, doživlja strah. Po separaciji se otrok vrača k staršu, a se nauči odklopiti sebe (disociacija), kot da "ga ni tukaj". Otrokovi straši so največkrat nasilni oz. zlorabljajoči, otrok pa travmatiziran. Dezorganizirana navezanost je močno vezana na psihopatologijo v kasnejši dobi.


Stil navezanosti v odraslosti

Pridobljene vzorce navezanosti iz otroštva nezavedno nesemo naprej v odraslost. Izražajo se v našem odnosu s partnerjem, v odnosu do otrok in drugih nam pomembnih oseb. Zelo pogosto skozi svoje življenje nezavedno iščemo ljudi in odnose, ki nam omogočajo utrjevanje našega stila navezanosti. Nekdo je vsakič znova zapuščen, drugi ujet v nezdrave odnose, tretji potrebuje simbiozo, spet drugi niha med "ljubim te - sovražim te", nekateri se vztrajno izogibajo odnosom iz strahu pred čustveno bolečino.

Varen stil navezanosti
Oseba se z drugimi lahko čustveno zbliža, počuti se prijetno in varno. Strah pred zapuščanjem ali nesprejemanjem ni prisoten. Oseba ima sposobnost samorefleksije in je čustveno odprta. Zavedanje, spontanost in intimnost soustvarjajo njeno avtonomijo.
Psihoterapija:
Oseba se počuti varno v terapevtskem odnosu, zna ustrezno povezati misli, vedenje in čustvovanje.

Izogibavajoč stil navezanosti
Oseba se z drugimi sicer zbliža a ni sproščena. Želi si tesnega odnosa, vendar ne more, ne upa, zaupati. Prisoten je stalen strah, da bo prizadeta, če se preveč zbliža. Izogiba se intimnim odnosom, pogosto se čustveno izolira. Skozi pogovor je veliko racionalizacije, čustva so nedostopna. Oseba ima prepričanje, da ni vredna ljubezni, da drugim ne more zaupati ter da bi bilo bolje, če ne bi obstajala.
Psihoterapija:
Oseba naj bi razvijala sposobnost povezati se z drugo osebo tudi na čustvenem nivoju. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: shizoidna, izogibajoča, narcistična in obsesivno-kompulzivna (OKM).

Preokupiran stil navezanosti (anksiozno ambivalenten) 
Oseba si zelo želi zbližanja z drugimi. Težava je, ker si želi več bližine kot ustreza drugim, pogosto ne razume meje v odnosih in deluje do drugih posesivno. Gre za odvisniške medsebojne odnose, preokupiranost z odnosi, prisotna je močna separacijska anksioznost, ambivalentnost v odnosih (ljubim te - sovražim te). Oseba težko regulira svoja čustva in je tudi zato največkrat ambivalentna v odnosih. Osebe so preokupirane s svojo preteklostjo, pogosto podoživljajo stare otroške bolečine. Umik je njihov varen izhod iz težavne situacije. Osebe so prepričane da ne zmorejo biti same (samske), da so nepomembni ter da jih bodo drugi ljudje zapustili.
Psihoterapija:
Oseba razvija sposobnost aktiviranja lastnih virov moči, avtonomije, separacije od drugega, asertivne komunikacije. Razvijanje stika s samim seboj, zaupanja vase in dovoljenje za "biti to kar si". Motnje vezane na ta stil navezanosti so: histrionična, odvisnostna in mejna osebnostna motnja.

Dezorganiziran stil navezanosti
Oseba z drugimi osebami ne išče odnosov in čustvene bližine. Vrednota je neodvisnost in samozadostnost, potreba po odnosih in navezanosti je zanikana oz. zastrašujoča. Svet razume kot nevaren in največkrat si želi, da ne bi obstajala. Čustva in telo so odcepljeni, prav tako ni v stiku s svojimi potrebami. 
Psihoterapija:
Oseba potrebuje predvsem zdrav odnos, varen terapevtski odnos je bistvo terapije. Razvijati sposobnost biti v odnosu in razrešitev travmatskih dogodkov. Dovoljenje za imeti potrebe, čutiti sebe, svoje telo in imeti emocije. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: disociativna motnja, mejna osebnostna motnja, post travmatska stresna motnja (PTSM).

Psihoterapevtski odnos

Za uspešno psihoterapijo je v veliki meri (40%) odgovoren prav medsebojni odnos med terapevtom in klientom. Psihoterapija namreč omogoča varen in sprejemajoč odnos, skozi katerega lahko klient začuti sebe, se spoznava in razvija v samostojno avtentično osebnost. 

Vsak si zasluži varno navezanost. Psihoterapija je proces, kjer se skozi medsebojni odnos zgodi globinska sprememba v strukturi osebnosti. Ni dovolj vedeti, da si zaslužimo varno navezanost, potrebujemo pozitivno izkušnjo takšne navezanosti. Terapevt in klient tako soustvarjata skupno polje odnosa. Primanjkljaje iz otroštva nam ne more nihče nadomestiti. Psihoterapija nam pomaga te primanjkljaje prepoznati, ozavestiti in jih na ustrezen način odžalovati, pomaga nam sprejeti življenje takšno kot je in prebuditi lastne vire moči znotraj sebe.

Včasih se klient boji navezati se na terapevta. Pravzaprav pa je terapevtski odnos tisti, ki klientu ravno skozi navezanost omogoča "varno navezanost", učenje zdrave separacije in individualizacije. Klient se na tej poti uči samoregulacije, samosprejemanja, neodvisnosti in samostojnosti. Terapevt mu omogoča konstantnost odnosa in zaobljubo, da ostajata skupaj v procesu dela do konca terapevtskega procesa.
..................................................................................