petek, 02. april 2021

Pripoveduj mi o sebi

Povej mi kako si?
Povej mi kdo si?
Povej mi česa se veseliš in česa bojiš?
Povej mi kaj tebi pomeni najin odnos?
Povej mi kako ti vidiš mene?
Povej mi kdaj čutiš žalost, strah?
Povej mi kakšna so tvoja pričakovanja?
Povej mi, če te nehote čustveno ranim?
Povej mi, ko želiš čas zase.
Povej mi, da ne moreš.
Povej mi, kaj potrebuješ v odnosu.

Da bi lahko pripovedovali o sebi, moramo pogumno pokukati ven iz svojega varnega (želvjega) oklepa. Če želimo vzpostaviti obojestransko zadovoljujoče medsebojne odnose, moramo znati pripovedovati o sebi in sočasno tudi znati slišati drugega, ko ta pripoveduje o sebi.

Zakaj je pomembno pripovedovati o sebi?
O sebi pripovedujemo zato, da nas oseba s katero smo v nekem odnosu bolje spozna in se posledično lažje uglasi na naše potrebe. Enako velja tudi obratno. Drug z drugim delimo svoj notranji doživljajski svet, izrazimo svoje misli in občutke ter tudi pričakovanja, želje in potrebe vezane na najin medsebojni odnos. Na ta način drugemu sporočamo kaj želimo od odnosa in kaj smo pripravljeni tudi sami dati v ta odnos. Ko enako stori tudi sogovornik oba veva pri čem sva, soustvarjava enakovreden, pošten in iskren odnos s poudarkom na "Jaz sem OK in ti si OK".

Kako pripovedovati o sebi?
Predvsem iskreno in z zavedanjem medsebojnih meja v odnosu. Naučiti se moramo preverjati ali si naš sogovornik želi poslušati o nas, preverjati kdaj in koliko naših informacij lahko nosi, da mu je še udobno v odnosu. Nekoga, ki non-stop govori samo o sebi lahko hitro označimo za sebičnega, napornega ali vase zagledanega človeka. V najinem odnosu je takrat "preveč njega" in premalo mene. Odgovornost zase nosimo mi sami, torej moramo pogumno izraziti sebe, kdaj lahko poslušamo, koliko lahko poslušamo in dati vedeti, da si tudi mi želimo bit slišani. 

Kdaj govoriti o sebi?
Kar vsevprek in vsakemu ne pripovedujemo o sebi, svojih doživetjih, svojih občutkih. Potrebujemo razviti eno tako "zdravo mero" koliko sebe želimo deliti v zasebnih, poslovnih ali javnih situacijah. Predvsem pa se naučimo, da nevsiljivo preverimo ali našega sogovornika zanima določena tema pogovora, preverimo v kakšni koži je danes naš sogovornik in se v skladu s tem tudi mi uglasimo nanj v vsebini pogovora. Kadar dobro poznamo sami sebe tudi vemo kaj in zakaj si želimo podeliti z drugimi. Vljudno lahko tudi odklonimo pogovor, če čutimo, da mu ne moremo zbrano slediti oziroma lahko prijazno ponudimo termin, ko se bomo sogovorniku lahko v celoti posvetili. S tem izrazimo zanimanje za njegovo zgodbo, a ravnamo hkrati sočutno tudi do sebe s tem, da ne gremo "čez sebe".

Včasih klienti pojamrajo kako "morajo" v nedogled poslušat prijatelje ali starše, neskončni klici po telefonu jih čustveno izčrpavajo. Moje vprašanje je "Ali res moraš poslušati?" ... Včasih kdo v terapiji prvič sliši, da lahko drugemu rečemo NE, predvsem če je to na primer njihov starš. V takem momentu je pomembno znati sogovornika spoštljivo ustaviti in mu povedati, da v danem trenutku nismo pripravljeni na daljši pogovor. Torej, če nekdo govori in govori ter še dolgovezi, še ne pomeni, da ga moram v nedogled poslušati!

Kaj pomeni biti slišan?
Biti slišan je občutek, ki ga doživljam, ko si nekdo vzame čas zame in za moje besede. S pozornim poslušanjem mi pokaže, da mu je mar zame. V najinem odnosu mi omogoči varnost, da lahko pripovedujem o sebi brez strahu, da bi se ta sogovornik impulzivno odzival in postavil odnos na kocko. Lahko izražam sebe odprto brez strahu, da bom kriva za čustva drugega, brez strahu pred zapuščanjem, brez strahu pred nabijanjem krivde in brez strahu pred čustveno manipulacijo. 

Ko sem slišana in sprejeta taka kot sem se z ljudmi povezujem varno, odnosi so stabilni in dolgotrajni. Tudi skozi nesoglasja gremo skupaj na način, ki dopušča, da "pripovedujem o sebi" in svojem doživljanju situacije, kjer nisem obsojana, prezrta ali zasmehovana. V odnosu kjer sem slišana lahko raziskujem samo sebe, tudi to kako določena moja dejanja, besede ali čustva vplivajo na posameznega sogovornika. Zgodi se namreč, da naše besede ali dejanja nehote pri sogovorniku zbudijo boleče spomine in neprijetna čustva. Če naš sogovornik zna to tudi ubesediti in podeliti z nami, takrat skupaj soustvarjava varen odnos, kjer so najine čustvene ranljivosti spoštovane.

Kaj to pomeni za najin odnos?
Skozi zrelo komunikacijo s sogovornikom gradiva zdrav, varen odnos. V taki dvojini je prostor tako za najino individualnost, kot za najino bližino. Je prostor za najine podobnosti in najine razlike. V takšnem odnosu si lahko iskreno povemo kako smo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in tudi česa si ne želimo. Spoštljivo približevanje in oddaljevanje je taka luštna dinamika v odnosu, je prostor kjer lahko "samo sem" in sem OK tak kot sem.

Psihoterapevtski odnos
Najpomembnejši in tudi najučinkovitejši del psihoterapije je prav odnos med terapevtom in klientom. Velik poudarek, predvsem v relacijsko usmerjenih psihoterapevtskih pristopih, je na tem "kako sva midva drug z drugim", oziroma kaj se dogaja med nama. 
Pozornost namenimo tudi temu, kar se nezavedno odigrava v odnosu, predvsem gre največkrat za ponavljanja "družinske dinamike", ki pri klientu prebuja določene travmatske spomine in posledično bolj čustvene odzive. S pomočjo iskrene in odprte komunikacije terapevtski odnos ponuja reparativno izkušnjo odnosa in klientu omogoča, da svoje zgodnje (in danes morda ne več funkcionalne) odločitve na novo pregleda in postavi nova, drugačna stališča o sebi in drugih.

Primer:
Klient Janez v otroštvu ni bil slišan, nikogar ni zanimalo kaj ta mali fantek čuti ali razmišlja. Ko je odrastel se je vedno zapletal v odnose, kjer prav tako ni bil slišan, bil pa je izkoriščan. Imel je težave v službi in v partnerstvu, ni si upal reči "ne" in nikomur ni povedal kako zelo trpi sam v sebi. Medsebojni odnosi so postali zanj neznosen napor, vse bolj se je umikal v osamo in depresija mu je iz dneva v dan bolj jemala veselje do življenja. V terapiji se je počasi naučil slišati sebe, slišati svoje telo, prepoznati svoje meje in postopoma je začel pogumno govoriti o sebi. Sprva previdno "češ koga to sploh zanima" ... Kasneje mi je povedal, da je skozi najin terapevtski odnos, prvič začutil kaj pomeni "biti slišan", kaj pomeni "izraziti svoje občutke, želje in potrebe" in prvič je imel pogum nekomu reči "ne" ko je tako mislil. S tem se je spremenil njegov odnos do sebe, naučil se je "slišati" sam sebe in razvil je pogum to deliti z drugimi. Danes si Janez upa izraziti sebe, upa si drugim odprto povedati kako čuti, česa si ne želi in kaj pričakuje. Ve kdaj je v nekem odnosu slišan in spoštovan, ter zna to enako tudi sam ponuditi sogovorniku. S tem so se mu odprla vrata v nove, drugačne in izpolnjujoče medsebojne odnose.

Psihoterapija nas uči samoopazovanja in veščine kako ubesediti svoje občutke, misli in vedenja ter jih tudi odprto podeliti s sogovornikom. Moje pogoste besede so: "pripoveduj mi o sebi" ... "povej mi kako to občutiš" ... "povej mi kaj to zate pomeni" ... "pripoveduj mi kako ti vidiš ta dogodek" ... "pripoveduj mi o tem kar te žalosti" .... itd ...

Biti iskreno radoveden za doživljajski svet drugega - temu drugemu, ki pripoveduje, odpira vrata v njegovo lastno notranjost in mu omogoča dober stik s samim seboj.