Zgodba pripoveduje o tem, kako
pomembno je, da se nekdo uglasi nate, da razume kako je biti "v tvojih
čevljih", da ti ponudi odnos v katerem si sprejet takšen kot si. Prav zato že sam "terapevtski odnos" prispeva 30% k uspešnosti
terapije.
(iz zgodb Rabina Nachmana iz Ukrajine, 18. stol., priredil Gedaliah Fleer, prevedla Barbara Repinc Zupančič)
Nekoč, pred davnimi časi, v
kraljestvu za sedmimi vodami in sedmimi gorami, je živel mogočni kralj,
ki je imel vse, kar si kralj lahko poželi. Med njegovimi najbolj
dragocenimi stvarmi, je bil njegov sin, mladi princ. Skupaj z ženo sta
poskrbela, da je njun sin imel vse kar si je zaželel, najlepša oblačila,
najboljše jedi, najboljšo izobrazbo. Nekega dne pa sta kralj in
kraljica doživela svojo najhujšo grozo – princ je zbolel. Odločil se je,
da je puran. Slekel je vsa svoja oblačila in se zatekel pod kraljevo
mizo. Odklonil je kraljevo hrano in pričel pikati ostanke pod mizo,
kosti in drobtine, ki so padle od obedovalcev. Prhutal je s svojimi
papirnatimi krili in se tako glasno puranje oglašal, da so gostje morali
nositi ščitnike za ušesa. Kralj je za svoje goste pripravil tudi
posebne ščitnike za stopala, da so se zaščitili pred njegovim
kljuvanjem.
Kralj je bil čisto iz sebe, ni vedel kaj naj stori. Poslal je sporočilo med vse največje zdravnike in psihologe v deželi. Vendar nihče ni vedel kako naj pomaga mlademu princu. Kralj je bil, navkljub vsemu denarju in moči, ki jo je imel, brez moči. Nekega dne pa je prišel do kralja star modrec, ki je slišal za kraljevo težavo, in rekel »Dovoli mi, da živim v tvojem domu in se mogoče spoprijateljim s tvojim sinom. Bodi potrpežljiv in pomagal mu bom, da mu bo bolje.« Razložil mu je, da se mu bo njegova metoda zdela mogoče malo čudna, vendar se mora izvesti tako kot on želi. Kralj je privolil ter tudi svoje služabnike podučil naj sledijo zahtevam starca, pa četudi bodo čudne. Modrec je tako slekel svoja oblačila, se zavlekel pod kraljevo mizo in sedel poleg princa. »Kdo si ti in kaj si?« ga je vprašal kraljevi sin. »Tvoj prijatelj sem, puran, tako kot ti«, je rekel modri starec. »Imel sem občutek, da si mogoče osamljen in sem se odločil, da pridem k tebi in živim skupaj s teboj nekaj časa«.
Minilo je nekaj tednov. »Purana« sta se privadila drug na drugega in postala dobra prijatelja. Jedla sta drobtine, pila iz plitkih krožnikov in razglabljala o prednostih, ki jih prinaša bivanje domače ptice v nasprotju z bivanjem ljudi.
Neke noči, ko je imela kraljeva družina skupno večerjo, je modrec na skrivaj signaliziral kralju naj služabnika prineseta dve svileni halji in jih spustita pod mizo. Modrec je eno haljo hitro pograbil in si jo odel, in še preden je princ lahko odprl usta, je modrec rekel: »Svilena halja ne more ogroziti moje identitete purana«. Princ je malo pomislil, pokimal in se še sam oblekel v svileno haljo.
Nekega dne je modrec signaliziral služabnikom naj mu vržejo dve srajci. Princu je dejal: »Zakaj misliš, da puran ne more nositi srajce? Lahko nosiva srajco in sva še vedno purana.« In tako sta si oblekla še srajci. Čez nekaj časa pa na enak način še hlače.
Nekaj dni kasneje je modrec ponovno signaliziral kralju. Kuhana govedina, pečen krompir in sveža zelenjava so bili postavljeni na tla, blizu modreca. Zelo zadovoljen, je modrec zagrizel v hrano in vzkliknil »Kako okusno! Krasno je biti dovolj sofisticiran puran, da lahko uživam človeško hrano!«. Princ se je strinjal in lačno pojedel svojo porcijo hrane. Kasneje je modrec zaprosil za srebrni pribor in rekel princu: »Navsezadnje, zakaj ne bi inteligentni purani želeli najboljše za sebe?«
Nazadnje, po nekaj mesecih, se je modrec usedel za kraljevo mizo. Medtem, ko je jedel in pil s kraljevo družino, je nagovoril princa pod mizo: »Pridi, pridruži se mi. Hrana je enaka, vendar stoli prinesejo občutno razliko. Poleg tega, mi purani, lahko veliko ponudimo. Zakaj bi sami sebe omejevali in ostajali ravnodušni do sveta? Sigurno naše ideje lahko doprinesejo marsikaj dobrega človeštvu.« Kraljevi sin je sedel za mizo. Bilo je samo še od časa odvisno, da je ozdravel.
Kralj je bil čisto iz sebe, ni vedel kaj naj stori. Poslal je sporočilo med vse največje zdravnike in psihologe v deželi. Vendar nihče ni vedel kako naj pomaga mlademu princu. Kralj je bil, navkljub vsemu denarju in moči, ki jo je imel, brez moči. Nekega dne pa je prišel do kralja star modrec, ki je slišal za kraljevo težavo, in rekel »Dovoli mi, da živim v tvojem domu in se mogoče spoprijateljim s tvojim sinom. Bodi potrpežljiv in pomagal mu bom, da mu bo bolje.« Razložil mu je, da se mu bo njegova metoda zdela mogoče malo čudna, vendar se mora izvesti tako kot on želi. Kralj je privolil ter tudi svoje služabnike podučil naj sledijo zahtevam starca, pa četudi bodo čudne. Modrec je tako slekel svoja oblačila, se zavlekel pod kraljevo mizo in sedel poleg princa. »Kdo si ti in kaj si?« ga je vprašal kraljevi sin. »Tvoj prijatelj sem, puran, tako kot ti«, je rekel modri starec. »Imel sem občutek, da si mogoče osamljen in sem se odločil, da pridem k tebi in živim skupaj s teboj nekaj časa«.
Minilo je nekaj tednov. »Purana« sta se privadila drug na drugega in postala dobra prijatelja. Jedla sta drobtine, pila iz plitkih krožnikov in razglabljala o prednostih, ki jih prinaša bivanje domače ptice v nasprotju z bivanjem ljudi.
Neke noči, ko je imela kraljeva družina skupno večerjo, je modrec na skrivaj signaliziral kralju naj služabnika prineseta dve svileni halji in jih spustita pod mizo. Modrec je eno haljo hitro pograbil in si jo odel, in še preden je princ lahko odprl usta, je modrec rekel: »Svilena halja ne more ogroziti moje identitete purana«. Princ je malo pomislil, pokimal in se še sam oblekel v svileno haljo.
Nekega dne je modrec signaliziral služabnikom naj mu vržejo dve srajci. Princu je dejal: »Zakaj misliš, da puran ne more nositi srajce? Lahko nosiva srajco in sva še vedno purana.« In tako sta si oblekla še srajci. Čez nekaj časa pa na enak način še hlače.
Nekaj dni kasneje je modrec ponovno signaliziral kralju. Kuhana govedina, pečen krompir in sveža zelenjava so bili postavljeni na tla, blizu modreca. Zelo zadovoljen, je modrec zagrizel v hrano in vzkliknil »Kako okusno! Krasno je biti dovolj sofisticiran puran, da lahko uživam človeško hrano!«. Princ se je strinjal in lačno pojedel svojo porcijo hrane. Kasneje je modrec zaprosil za srebrni pribor in rekel princu: »Navsezadnje, zakaj ne bi inteligentni purani želeli najboljše za sebe?«
Nazadnje, po nekaj mesecih, se je modrec usedel za kraljevo mizo. Medtem, ko je jedel in pil s kraljevo družino, je nagovoril princa pod mizo: »Pridi, pridruži se mi. Hrana je enaka, vendar stoli prinesejo občutno razliko. Poleg tega, mi purani, lahko veliko ponudimo. Zakaj bi sami sebe omejevali in ostajali ravnodušni do sveta? Sigurno naše ideje lahko doprinesejo marsikaj dobrega človeštvu.« Kraljevi sin je sedel za mizo. Bilo je samo še od časa odvisno, da je ozdravel.
---------------------------------------------------------
