ponedeljek, 26. december 2011

Knjiga Življenja: 2012 novo poglavje

Staro leto 2011 se počasi izteka. Zaključuje se še en cikel 12-ih mesecev in 4-ih letnih časov.

Knjiga Življenja obrača nov, še nepopisan list.
Pišemo novo poglavje v svojem življenju. Ustvarjamo novo priložnost za uresničena upanja, želje in pričakovanja. Sprejemamo novo priložnost za svojo osebno rast, samospreminjanje in dozorevanje.

Da bi se lahko odločili kam naj gremo naprej, moramo najprej vedeti kje smo zdaj.

Vzemimo si nekaj trenutkov samo zase. Čas za spomine, za preizkušnje s katerimi smo se srečali skozi leto, ki odhaja. Kaj smo se naučili, kakšna spoznanja želimo nesti naprej. Kaj želimo pustiti za seboj. Preverimo ali puščamo za seboj tudi  nedokončane stvari, neizrečene besede, boleče sledi.

Zastavimo si nekaj vprašanj o letu 2011, ki se poslavlja:
- Kateri dogodek me je najbolj spremenil?
- Kateri dogodek mi je pokazal, da lahko presežem že doseženo?
- Katero je najmočnejše spoznanje o življenju?
- Ob kateri osebi sem največkrat srečen in zakaj?
- Kdo je prišel na novo v moj svet  in pustil močan pečat?
- Kdo je iz našega življenja odšel in kako mi je ob tem?
- Sem na koga letos pozabil pa tega nisem želel?
- Sem osebi, ki jo imam rad to povedal?
- Česa nisem storil pa bi lahko?
- Dolgujem komu opravičilo ali zahvalo?
- Kdaj sem bil najbolj ponosen, kaj sem se iz tega naučil?
- Kdaj sem bil najbolj srečen, kaj sem se iz tega naučil?
- Kdaj sem bil najbolj žalosten, kaj sem se iz tega naučil?
- Kdaj sem bil najbolj prestrašen, kaj sem se iz tega naučil?
- Kdaj sem bil najbolj jezen, kaj sem se iz tega naučil?
- Kakšno prepričanje imam o sebi?

Razmislite ob napisanem kaj si želite prenesti v leto 2012 in kaj si želite pustiti za seboj. Česa se želite razbremeniti. Kaj želite še nadgraditi, kaj okrepiti in kaj pri sebi razviti. Ustvarite svojo vizijo za naprej, začrtajte smernice, iščite smiselnost bivanja. Uresničite sanje, zadovoljite potrebe in ustvarjajte želje.

Nov, nepopisan list življenja je pred vsemi nami. Novo poglavje.
Nova priložnost preživeti 365 dni na sebi prijazen način.

Srečno in srčno leto 2012 vam želim!

torek, 27. september 2011

Hvaležnost

Se vam včasih zdi, da življenje mimo vas hiti in da prinaša le skrbi?
Skozi življenje so nas učili, da smo naravnani na tisto kar ni v redu, na tisto česar nimamo, na tisto kar pogrešamo, na tisto kar je nedosegljivo ...
Nezavedno smo se naučili živeti v pritoževanju in v strahu ... na stalni preži za napakami, neuspehi ... tako pri sebi, kot tudi pri drugih ...
Kje na poti življenja so se izgubili občutki hvaležnosti?

Zaprite oči, naredite dva ali tri globje vdihe in izdihe ... začutite sebe, ozrite se v svoj notranji svet in pomislite ZA KAJ ste hvaležni...KOMU ste hvaležni.
Raziskujte kakšni telesni občutki se vam ob teh mislih porajajo.
So vas objeli notranji mir, srčna toplina, radost, upanje, ljubezen ...?

Hvaležnost kot veščina

Vaja dela mojstra, pravi pregovor. Tudi s hvaležnostjo je tako. Zavestno se zato učimo potopiti se v občutke hvaležnosti.  Gre pravzaprav za nekakšno duhovno popotovanje v notranjost sebe, v globji stik z našimi občutki zadovoljstva, sreče in izpolnjenosti. Vsak dan ozavestimo občutenje hvaležnosti in postalo bo del nas, našega Bitja. Hvaležnost bo prepredla naše misli, objela naše telo, narisala nam bo nasmeh zadovoljstva na obrazu. Hvaležnost nas vztrajno vrača v sedanji trenutek, kajti hvaležnost se poraja tukaj in zdaj, hvaležnost ozavešča kaj vse nam je dano prav ta trenutek.

Hvaležnost širi duha. Preprečuje, da bi ostali na mrtvi točki, kjer bi videli le še svoje spodrsljaje, nesmisel življenja, lastno zagrenjenost. Ponuja priložnost, da uvidimo tudi darove, ki jih življenje prinaša, da vidimo obilje, ki nam je dano. Skozi veščino hvaležnosti dobivamo priložnost za čustveno in duhovno rast.

Za kaj smo lahko hvaležni?

Hvaležni smo lahko za vse kar imamo, za vse ljudi, ki jih poznamo, za vse dogodke skozi katere postajamo to kar smo. Mnogo tega nam je postalo samoumevnost in izgublja čar zadovoljstva, izgublja na pomembnosti v naših srcih. Zato poglejte na svoje življenje z očmi hvaležnosti, z odprtim srcem polnim hvaležnosti in odprl se vam bo svet radosti.

Odkrivajte, kaj za vas pomeni živeti v objemu hvaležnosti

Vsak večer, ko že ležete v posteljo k počitku, se v mislih na kratko ozrite v dan , ki se zavedno poslavlja.
V spomin prikličite 5 dogodkov dneva za katere ste hvaležni. Ponovno jih občutite, na kratko jih podoživite, vsrkajte vase občutke ugodja ob tem ... občutke radosti ... in začutite HVALEŽNOST v svojem srcu.

Priporočeno branje: Stališče: hvaležnost, M. J. Ryan (Založba Govinda, 2003)

sobota, 6. avgust 2011

Kakšnega "otroka" nosimo v sebi?

Nekega dne smo prvič vdihnili zrak, smo prvič odprli oči, smo aktivirali svoj glas. Čudež rojstva nas je izstisnil v ta svet.
Novorojenček svet spoznava sprva neverbalno, le skozi svoje doživljanje.
Skozi najzgodnejše izkušnje z za nas pomembnimi drugimi se  postopoma izoblikuje naš občutek SEBE. Začnemo spoznavati svoje telo, svoje občutke in ustvarjati medsebojne odnose.

Vsak otrok hrepeni po brezpogojni ljubezni, priznavanju in si želi zadovoljiti svoje primarne potrebe. Kako so te potrebe zadovoljene, če sploh so, so naše "učne lekcije", ki stkejo naše vzorce, kako se bomo odzivali in čustvovali tudi v prihodnje v svojem življenju.


Že kot otrok se naučimo jasno izražati ali potlačiti svoja čustva. Spoznavamo kako se pomembni drugi odzivajo na nas, se znajo uglasiti na naše potrebe ali nam vsiljujejo svoje. Tako se že kot majhen otrok naprimer naučimo zanikati sebe, da ustrežemo drugim, da skozi odobravanje dobimo za nas prepotrebno ljubezen.

Ko odrastemo še vedno nosimo v sebi del, ki se imenuje "naš notranji otrok". S seboj tako nosimo tudi rane, pričakovanja, razočaranja, bolečine in strahove, ki smo jih doživljali v otroštvu. In nosimo tudi naša čustvovanja, obrambne mehanizme, vedenja in načine razmišljanja, ki smo jih takrat razvili.

Skozi psihoterapevtski proces se srečamo s svojim globokim delom sebe, z notranjim otrokom. Pogosto smo presenečeni koliko burnih čustev in bolečine nosi to malo dete v sebi. In se skozi, za nas takrat še, nezavedne sprožilce pogosto oglaša v naših vsakdanjih medsebojnih odnosih in nam najpogosteje tudi povzroča težave.

Pogosto slišimo koga reči "takšen pač sem". Ne ve še, da je tak postal, da je lahko preživel čustvene stiske, da deluje po naučenih vzorcih vedenja in čustvovanja, da uporablja morda neučikovite obrambne mehanizme, ki ga pehajo v osamo, v konfliktne odnose, v vedno enake poraze.

Proces soočenja z delom sebe, ki je ranjen, prikrajšan od otroštva ni vedno lahek. Psihoterapevt je tisti, ki je ob tebi in spremlja tvojo pot. Je varna podpora tebi in sočasno svetilnik, ki sveti tam kjer si nisi upal pogledati že sam kdaj pred tem. Skozi proces samoraziskovanja, se naučiš nuditi ranjenemu notranjemu otroku vso potrebno ljubezen. Učiš se mu dajati to kar bi že davno moral dobiti in imeti. Občutek vrednosti, občutek ljubjenosti.

Cilj je otroku v sebi omogočiti, da se čuti brezpogojno ljubljen, da si upa biti sproščen, razigran, kreativen, intuitiven, da si upa tvegati in se učiti skozi izkušnje, ki jih prinaša življenje. Omogočiti mu,  da razvije samozaupanje in samospoštovanje.

sobota, 19. marec 2011

Maske za katerimi se skrivamo

Si upamo pokazati SEBE, takšne kot smo tudi drugim osebam? Pokazat kaj resnično čutimo in mislimo?

Si upamo pogledat sami sebi v oči brez maske in se sprejeti take kot smo?

Pokazati svoje prave barve, čustva in misli, je razgaliti se. Dovoliti, da drugi prepoznajo tudi naše ranljivosti. Sem spadajo večinoma strah, sram, žalost, tudi neuspeh, nezaupanje vase.

Skozi odraščanje smo (pre)pogosto poslušali druge, kako naj ravnamo s svojimi čustvi: bodi močan ... fantje ne jokajo ... punčke se ne jezijo ... zadrži se, ne smejo videti, da ti je hudo ... odidi ponosno z dvignjeno glavo ... kakšna jokica si ... če boš jokal se ti bodo vsi smejali ... reva prestrašena si ....

Počasi in nezavedno smo se skozi otroštvo naučili, da so določena čustva družbeno sprejemljiva in druga ne. Dobili smo svoj (vcepljeni) vzorec čustvovanja, z jasno sliko kaj drugim pokazati in kaj ne. Sočasno pa smo se naučili neželjeno čustvo potlačiti, zanikati, tako močno, da ga na koncu niti sami sebi več ne priznamo ali pa ga celo več ne prepoznamo, ne začutimo, ne vemo kako je čutiti tako čustvo.  Močna neizražena čustvena energija pa ostaja ujeta v našem telesu in se skozi leta začne kazati skozi različne psihosomatske bolezni ali duševne motnje.

Zakaj skrivamo sebe pred samim seboj?
Skozi nepristno izražanje čustev smo pravzaprav sami sebi nadeli masko in sami sebi ne priznamo več kaj v resniči občutimo. Pogosto sami sebe sploh ne sprejemamo, če bi pokazali določena čustva. Ne dovolimo si biti prestrašeni ali biti jezni, saj to nikakor ne sodi k naši osebnosti.
Skozi psihoterapevtski proces se z temi neželjenimi čustvi postopoma soočimo in se jih na novo učimo čutiti, si jih priznati. Čustva začnemo sprejemati kot pomembna sporočila kaj se dogaja v nas, kaj nek dogodek za nas pomeni, kaj vse zbuja v nas. 

Zakaj skrivamo sebe pred drugimi?
Pogosto zato, ker se bojimo, da ne bomo sprejeti takšni kot smo. Bojimo se, da bomo zasmehovani, da bomo razočarali druge, da ne bomo več vredni občudovanja, spoštovanja, ljubezni, če se pokažemo take kot smo. Za vsem tem se skriva predvsem to kako mi sprejemamo sami sebe. V psihoterapiji zato delamo na samospoznavanju in samosprejemanju, skozi to lahko gradimo potem samospoštovanje in samozavest.

Ko sprejmemo sami sebe take kot smo, ko se zavemo svoje edinstvenosti, se zgodi velika sprememba v nas samih. Mask ne samo, da ne potrebujemo več, nočemo jih več! V odnose lahko sproščeno stopamo takšni kot smo.

Nekateri "prijatelji" lahko tudi odidejo iz naših življenj, ker so neprijetno presenečeni nad našo spremembo. Prav je tako, saj s tem naredijo prostor za nove ljudi, za tiste, ki nas bodo sprejemali take kot smo, kjer ni več mask, igre in pretvarjanja.

Pristni medsebojni odnosi so tisti, kjer lahko izrazimo sebe, svoje misli in čustva,
kjer smo slišani, razumljeni in predvsem sprejeti in spoštovani taki kot smo.

nedelja, 20. februar 2011

Konflikti

Naši medsebojni odnosi kdaj zaidejo v napetost. Takrat občutimo jezo, žalost, nestrpnost, užaljenost, zamero, strah ... Beseda, da besedo, ki zaradi močnih čustev pridobi še na ostrini in že smo tam. Pri KONFLIKTU namreč. Iz prijateljstva nastane odnos, ko se gledamo kot pes in mačka :-)

Dve strani, dve zgodbi, dva pogleda na situacijo in dvoje src iz katerih vrejo čustva. Si upamo ta čustva sogovorniku pokazati, jih opisati ... ali jih raje skrijemo, potlačimo, se umaknemo?

Ob konfliktu je pomembno ravnati preudarno. Zavedajmo se svojih čustev, počakajmo, da se umirijo, da nismo preplavljeni z njimi. Vedno izražajmo le SVOJE mnenje in opisujmo SVOJE občutke. Pomembno je, da ne obsojamo nasprotno stran.  Na takšen način izrazimo sebe brez, da bi poglabljali konflikt.

Pokazati čustva, se postaviti zase in izraziti občutke so pomembni deli medsebojne komunikacije. Zato je prav, da si vedno dovolimo izraziti SVOJE MNENJE ... saj s tem nasprotno stran obvestimo o tem kaj se dogaja v nas ... kako mi čutimo ... kako mi razmišljamo. V takšni situaciji nam zelo prav pridejo stavki , ki se začnejo z besedico "JAZ ..."

Umik, potlačitev ali zanikanje svojih občutkov nam prinese predvsem slab občutek o sebi, bolečino in nevrednost ob neizraženosti sebe. Hkrati druga stran ostaja neomajno prepričana v svoj prav, saj nima povratne informacije. Ne ve KAJ se dogaja v nas in zato razume le svojo plat zgodbe.

Pogosto se nam ob konfliktu prikrade tudi občutek krivde. "Kaj če smo res mi krivi, kaj če res mi narobe razmišljamo, kaj če ..." Samozaupanje je tisto, ki nam bo pomagalo preseči krivdo in nam bo dalo tudi pogum, da izrazimo sebe v celoti.

Konflikti v odnosih so skoraj neizbežni, predvsem kadar obe strani odprto izražata čustva. V takem primeru pravzaprav ne gre več za konflikte, gre bolj za odprto in neobsojajoče spoznavanje sebe in drugega. Skozi nestrinjanje, odpiranje sebe drugemu, dobivamo namreč dragocene  informacije, ki so nam v pomoč pri gradnji trdnega odnosa kjer je prostor za oba, za različnost ... da se obe strani lahko izrazita v polnosti, brez podrejanja, brez zaprtosti vase, brez umika.

Kadar začutimo v odnosu napetost je prav, da si prvo postavimo vprašanje,  ki se tiče nas samih: "Zakaj me to (dejanje ali dogodek) moti in KAJ to meni sporoča o meni samem?" Skozi takšen način samospraševanja postopoma odkrivamo vzorce svojega odzivanja, razmišljanja in čustvovanja in imamo priložnost samospreminjanja.

Od konfliktov ne bežite, raje se skozi njih učite o sebi.

ponedeljek, 7. februar 2011

Ljubezen kje si?

Meni pomeni LJUBEZEN smisel življenja. Tukaj mislim na ljubezen do sebe, do soljudi, do živali, do narave, do Življenja kot takega nasploh. Živeti z odprtim srcem, dovoliti da se energija ljubezni pretaka skozi tvoje telo, gledati Življenje s srcem.

Prihaja praznik Valentinovo, praznik zaljubljencev. Za nekatere bo dan romantičen, za druge pa še bolj osamljen, še bolj boleč dan.

Razmišljam o ljubezni, katere vir mnogi iščejo le v partnerski vezi. Hrepenijo po partnerstvu, po tako zelo potrebnem občutku ljubljenosti in sprejetosti saj prav skozi partnersko ljubezen vrednotijo same sebe. Žal so po koncu partnerske veze, pogosta posledica huda razočaranja, občutek neustreznosti, nevrednosti, zapuščenosti in osamljenosti. Takrat se pogosto pojavi vprašanje: "Me bo sploh še kdaj kdo imel rad?" ... oz. "Bom lahko še kdaj ljubila?"

Kje iskati ljubezen?

Poskusite ljubezen iskati v svojem srcu, tam domuje. Je neizmerna energija topline, sprejemanja, dobrote. Začutimo mehkobo svojega srca, ljubeče sprejemanje samega sebe, vzljubimo se in sami z seboj ravnajmo kot z najdragocenejšim Bitjem na svetu in ljubezen nas bo spremljala na vsakem koraku. Ljubezen nas bo kot celotno Bitje obsijala, žarela bo iz nas: skozi naš pogled, skozi naš nasmeh, skozi naš glas in besede, začutila se bo v našem objemu, v dotiku. Te ljubezni nam nihče nikoli ne more vzeti, ne more je zmanjkati in vedno je z nami, kjerkoli smo. To je ljubezen iz našega srca.

Imeti rad sebe

Primanjkljaj pristne ljubezni v otroštvu, predvsem pomanjkanje sprejetosti nas takšnih kot smo, pusti daljnosežne posledice na področju samosprejemanja. Skozi življenje pogosto zato plujemo z nizko samopodobo in hrepeneče iščemo ljubezen (in potrditev) v odnosih, pogosto se preveč oklepamo partnerja, bolečino ob razhodu pestujemo skozi dolga leta.

Takšen način doživljanja sebe nas lahko pripelje do depresije, bolezni ko se življenje zavije v meglo razočaranja, nevrednosti in nesmisla.

Skozi psihoterapevtski proces lahko postopoma pozdravimo rane otroštva, predelamo izgube ljubljenih oseb in gradimo svojo lastno vrednost. Naučimo se priti v stik s seboj, se vzljubimo in sprejmemo takšne kot smo. Razvijati začnemo samozavedanje, samosprejemanje, samospoštovanje in zdravo samozavest.

Vsako jutro, ko se zbudite se poglejte v ogledalo z naklonjenostjo, nasmehnite se sebi v pozdrav in začutite ljubezen znotraj sebe. Življenje nam vedno vrača to kar mu dajemo.