Nekega dne smo prvič vdihnili zrak, smo prvič odprli oči, smo aktivirali svoj glas. Čudež rojstva nas je izstisnil v ta svet. Skozi najzgodnejše izkušnje z za nas pomembnimi drugimi se postopoma izoblikuje naš občutek SEBE. Začnemo spoznavati svoje telo, svoje občutke in ustvarjati medsebojne odnose.
Vsak otrok hrepeni po brezpogojni ljubezni, priznavanju in si želi zadovoljiti svoje primarne potrebe. Kako so te potrebe zadovoljene, če sploh so, so naše "učne lekcije", ki stkejo naše vzorce, kako se bomo odzivali in čustvovali tudi v prihodnje v svojem življenju.
Že kot otrok se naučimo jasno izražati ali potlačiti svoja čustva. Spoznavamo kako se pomembni drugi odzivajo na nas, se znajo uglasiti na naše potrebe ali nam vsiljujejo svoje. Tako se že kot majhen otrok naprimer naučimo zanikati sebe, da ustrežemo drugim, da skozi odobravanje dobimo za nas prepotrebno ljubezen.
Ko odrastemo še vedno nosimo v sebi del, ki se imenuje "naš notranji otrok". S seboj tako nosimo tudi rane, pričakovanja, razočaranja, bolečine in strahove, ki smo jih doživljali v otroštvu. In nosimo tudi naša čustvovanja, obrambne mehanizme, vedenja in načine razmišljanja, ki smo jih takrat razvili.
Skozi psihoterapevtski proces se srečamo s svojim globokim delom sebe, z notranjim otrokom. Pogosto smo presenečeni koliko burnih čustev in bolečine nosi to malo dete v sebi. In se skozi, za nas takrat še, nezavedne sprožilce pogosto oglaša v naših vsakdanjih medsebojnih odnosih in nam najpogosteje tudi povzroča težave.
Pogosto slišimo koga reči "takšen pač sem". Ne ve še, da je tak postal, da je lahko preživel čustvene stiske, da deluje po naučenih vzorcih vedenja in čustvovanja, da uporablja morda neučikovite obrambne mehanizme, ki ga pehajo v osamo, v konfliktne odnose, v vedno enake poraze.
Proces soočenja z delom sebe, ki je ranjen, prikrajšan od otroštva ni vedno lahek. Psihoterapevt je tisti, ki je ob tebi in spremlja tvojo pot. Je varna podpora tebi in sočasno svetilnik, ki sveti tam kjer si nisi upal pogledati že sam kdaj pred tem. Skozi proces samoraziskovanja, se naučiš nuditi ranjenemu notranjemu otroku vso potrebno ljubezen. Učiš se mu dajati to kar bi že davno moral dobiti in imeti. Občutek vrednosti, občutek ljubjenosti.
Cilj je otroku v sebi omogočiti, da se čuti brezpogojno ljubljen, da si upa biti sproščen, razigran, kreativen, intuitiven, da si upa tvegati in se učiti skozi izkušnje, ki jih prinaša življenje. Omogočiti mu, da razvije samozaupanje in samospoštovanje.
