nedelja, 13. oktober 2019

Supervizija psihoterapije

Supervizor s svojim znanjem in izkušnjami omogoča specializantom in terapevtom oz. kolegom s svojega strokovnega področja, osebni in strokovni razvoj pri soočanju s profesionalnimi izzivi. Supervizantu je omogočen zaupen odnos in prostor v katerem lahko varno raziskuje svoje strokovno delo ter odprto spregovori o svojih občutkih vezanih na terapevtski odnos s svojim klientom.

Supervizija je učni proces, ki prinaša nadgradnjo obstoječega znanja, obogatitev svojega dela v praksi z izkušnjami drugih, boljše razumevanje sebe v relaciji do klienta, integracijo novih tehnik iz drugih terapevtskih smeri ter supervizantu nudi podporo, kadar se znajde pred etičnimi dilemami.

Naloga supervizorja je, da ima sposobnost pogleda z meta perspektive - s ptičje perspektive in distance videti, razumeti in spoštovati perspektive vseh vpletenih posameznikov. Pri tem pa ne sme pozabiti na stik s seboj, na svoje nezavedne procese, ki se skrivajo pod gladino zavednega. To pomeni, da lahko opazujem oz. se zavedam samega sebe in svojih procesov, ko sem v relaciji z drugo osebo. Supervizor uporablja veščino premikanja med dvema opcijama: da sem kot opazovalec procesa (stopiti na distanco) in med tem, da sem udeleženec v procesu (biti v kontaktu – v odnosu). Vloga opazovalca nam ponuja prostor za več objektivnosti in refleksije. Vloga udeleženca pa prinaša doživljanje polnega kontakta, njegovo aktivno vključenost. Nezavedne dinamike v medsebojnem odnosu supervizor-supervizant se rade skozi paralelni proces pokažejo v taki luči, da nam pogosto ozavestijo dinamiko v procesu terapevt-klient. Pomemben poudarek je prav zato na relacijskem delu supervizije.

Primaren fokus supervizije je dobrobit klienta. Všeč mi je simpatična razlaga, da supervizor in supervizant preživljata skupen čas v reflektiranju tega, kako klientu omogočiti najbolj strokoven in učinkovit tretma. Vzporedno s tem pa je fokus usmerjen na profesionalni razvoj psihoterapevta. Učni proces skozi konkretne terapevtske izkušnje in konzultacije prinaša vse večjo kompetentnost za delo, terapevt gradi samozaupanje, razvija sposobnost samorefleksije, razvija svojega internega supervizorja. Iz začetne zavedne nekompetentnosti se skozi nezavedno kompetentnost, tudi s pomočjo supervizije, razvija zavedna kompetentnost psihoterapevta.

Kot v vsakem odnosu, tudi v terapiji prihaja do zastojev v komunikaciji med klientom in terapevtom. Supervizija omogoča terapevtu pogled iz več perspektiv na dano situacijo. Terapevt lahko varno spoznava tudi svojo lastno ranljivost, stiske in strahove ter razvija različne resurse kako poskrbeti tudi sam za sebe znotraj terapevtskega odnosa. Sposobnost prepoznavanja lastnih intrapsihičnih procesov terapevta je tudi pomemben mejnik, da ve, kje se strokovna supervizija konča in se naj začne lastna osebna terapija. Supervizor in osebni psihoterapevt naj bi ne bila ista oseba, saj dvojne vloge v tovrstni praksi niso zaželjene. Psihoterapevt se mora odločiti ali te želi za svojega supervizorja ali za osebnega terapevta.

Kot certificirana psihoterapevtka transakcijske analize sem svoje znanje nadgradila z izobraževanjem iz integrativno-relacijskega modela supervizije, kjer je bistven poudarek na dinamiki medsebojnih odnosov. Opira se na razvojne teorije in na intersubjektivno doživljanje odnosa, ki ga skupaj ko-kreiramo, vzajemno vplivamo drug na drugega. Za supervizorja je velika odgovornost in hkrati izziv, raziskovati kompleksnost odnosov, ki sovplivajo tako na supervizijski kot na supervizantov terapevtski proces in ko-kreirati odnose, skozi katere je omogočeno celjenje čustvenih ran skozi novo odnosno izkušnjo.

----------------------------------------------
Obiskovanje ur supervizije je obvezni del učnega procesa, da lahko delaš s klienti. Minimalna kvota obveznih ur za pridobitev certifikatov različnih terapevtskih smeri, je določena s pravilnikom na nacionalni in evropski ravni. Tudi izobraževanje za supervizorja poleg teoretičnega znanja zajema obvezno kvoto ur, kjer je delo supervizorja v usposabljanju prav tako podprto s supervizijo.

Učni proces skozi izkušnjo bolj izkušenega se v procesu psihoterapije dogaja pravzaprav ves čas. Ne glede na to ali si specializant, psihoterapevt s certifikatom, supervizor ali učitelj - vsi potrebujemo svoj up-grade, vsi potrebujemo svoj prostor za refleksijo in nadgradnjo sebe - tako na osebni kot strokovni ravni. 
----------------------------------------------



nedelja, 24. februar 2019

Kdo je kriv za MOJA čustva?

Poznamo tole?
"Spet si me užalil..."
"Ne ubogaš, zato bo babi žalostna..."
"Zakaj ma plašiš?"
"Zaradi tebe sem sedaj žalostna ..."
"Zaradi tebe se mi meša, želim si te ..."
"Pokvaril si mi dan!"
"Zaradi tebe ne morem zaspati..."
"Si spet ujezila očija?"
"Si ti razburil učiteljico...?"


Resnična zgodba ...
Za primer bom vzela dogodek iz mojega življenja. Hodim z Uršo (pes) po dokaj ozki ulici, psička hodi poleg mene, gleda mene, imava običajen in umirjen tempo. Na tej ozki ulici je 5 hiš, vsaka hiša ima na dvorišču psa. Ko prideva do prve hiše, se pes na dvorišču zaganja v ograjo, skače, laja in ne kaže znakov prijateljstva. Hoja mimo druge hiše prinese psa, ki mirno spi na vrtu in naju niti ne opazi. Pri tretji hiši naletiva na veselo cviljenje psa, ki maha z repom in se igrivo dobrika skozi luknje v ograji, bolj ko se oddaljujeva žalostno cvili. Četrta hiša ima na dvorišču renčečega psa, ki viha zgornjo ustnico, ob njem na tleh leži napol poglodana kost, nehote pospešiva korak. Pri peti hiši stanuje pes, ki ob najinem prihodu zbeži in ima spodvit rep med noge. 

Ključno vprašanje je "Kako je moja Urša kriva za njihova čustvena stanja"?
Urša ni nič "kriva" - ni odgovorna za njihova čustva.

Dobro vzgojen in socializiren pes, gre mimo vseh psov in se na njih ne bo odzival, saj mu je jasno, da se ga njihova vedenja ne tičejo. Midve sva enaki pred vsako hišo in psom, njihovi odzivi pa tako zelo različni. Vsak izmed psov, mojo Uršo, vidi skozi svoj lasten referenčni okvir svojih navad, misli, izkušenj. Tako vsak izmed 5 psov pripiše svoj "pomen" dogajanju, ko greva mimo njegove hiše:

   pes 1 - vidi naju kot nevarna tujca in z jeznim lajanjem brani svoj teritorij
   pes 2 - sproščeno spi in se počuti varen
   pes 3 - pokaže veliko veselje za igro, ko se oddaljujeva žalostno cvili
   pes 4 - z renčanjem želi zbuditi strah, ker tako brani svojo kost
   pes 5 - prestrašen kuža zbeži, boji se naju

Kaj pa pri ljudeh?
Enako je. Mi nismo krivci za tuja čustva. So pa lahko naša vedenja, misli, besede "sprožilec (trigger)" določenega stanja pri drugi osebi. Na ta del mi nimamo vpliva, lahko pa ga razumemo in sprejmemo, da ima sogovornik pravico čutiti kar čuti, da je to njegovo. Meje v odnosu nam pomagajo tudi razmejiti čustva, kaj je moje in kaj ni.

Naše dejanje lahko v sogovorniku sproži različne odzive, odvisno od tega, kakšen pomen sogovornik pripiše našemu dejanju ali besedam. Sogovornik ima zato cel nabor možnosti "kako" odreagirati. Lahko se samo nasmehne, lahko "pade ven" in z jezo vpije na nas, lahko priteče solza žalosti po licu ali pa se prestrašeno umakne od nas. A vse to je "njegov odziv" in ne pove veliko o nas samih. Pove pa nam veliko o sogovorniku - o njegovem doživljanju.

Veliko ljudi, ki se srečuje z depresijo in/ali anksioznimi motnjami se počuti krive za čustva drugih. V otroštvu se izoblikuje vzorec vedenj, mišljenj in čustvovanj. Nekateri v sebi skrijejo, potlačijo čustva v strahu ali sramu, kaj bo okolica rekla, če bi jih odprto pokazali. Po drugi strani pa se mnogi ne upajo izraziti sebe, ker jih je strah čustvene reakcije sogovornika, strah jih je naprimer njihove jeze ali tudi solza. Zato spet tlačijo sebe. S tem se nabira neizmerna energija tesnobe v telesu - potlačena čustva so tempirana bomba oz. ekonom lonec, ki prej ko slej pripelje do duševnih motenj in/ali fizičnih bolezni.

Moj odziv je moja zavestna odločitev. 
Čustvena zrelost je tudi to, da poznam sebe in svoj referenčni okvir, skozi katerega "sodim" dejanja drugih, da sprejemam, da so moja čustva "moja" ter da se zavedam, da imam vedno nabor možnosti kako se bom odzval. Samospoznavanje prinaša možnost, da lahko sebe vedno nadgrajujem, da lahko razvijam sposobnost ravnanja s svojimi čustvi in sposobnost videti isto situacije z različnih zornih kotov.

In ko vam kdo reče: "...zaradi tebe sem jezen ...", mu lahko mirno odgovorite, da vam je žal, da tako čuti, da to ni bil vaš namen. Ob tem ohranite svoj notranji mir in ste hkrati sočutni in razumevajoči do sogovornika. Na tak način tudi sogovornik spoznava, da je njegova jeza njegova odločitev, da pa dovolite in sprejmete njegova čustva - a jih ne posrkate vase, niste "krivec".