Pripoveduj mi o sebi

Povej mi kako si?
Povej mi kdo si?
Povej mi česa se veseliš in česa bojiš?
Povej mi kaj tebi pomeni najin odnos?
Povej mi kako ti vidiš mene?
Povej mi kdaj čutiš žalost, strah?
Povej mi kakšna so tvoja pričakovanja?
Povej mi, če te nehote čustveno ranim?
Povej mi, ko želiš čas zase.
Povej mi, da ne moreš.
Povej mi, kaj potrebuješ v odnosu.

Da bi lahko pripovedovali o sebi, moramo pogumno pokukati ven iz svojega varnega (želvjega) oklepa. Če želimo vzpostaviti obojestransko zadovoljujoče medsebojne odnose, moramo znati pripovedovati o sebi in sočasno tudi znati slišati drugega, ko ta pripoveduje o sebi.

Zakaj je pomembno pripovedovati o sebi?

O sebi pripovedujemo zato, da nas oseba s katero smo v nekem odnosu bolje spozna in se posledično lažje uglasi na naše potrebe. Enako velja tudi obratno. Drug z drugim delimo svoj notranji doživljajski svet, izrazimo svoje misli in občutke ter tudi pričakovanja, želje in potrebe vezane na najin medsebojni odnos. Na ta način drugemu sporočamo kaj želimo od odnosa in kaj smo pripravljeni tudi sami dati v ta odnos. Ko enako stori tudi sogovornik oba veva pri čem sva, soustvarjava enakovreden, pošten in iskren odnos s poudarkom na "Jaz sem OK in ti si OK".

Kako pripovedovati o sebi?

Predvsem iskreno in z zavedanjem medsebojnih meja v odnosu. Naučiti se moramo preverjati ali si naš sogovornik želi poslušati o nas, preverjati kdaj in koliko naših informacij lahko nosi, da mu je še udobno v odnosu. Nekoga, ki non-stop govori samo o sebi lahko hitro označimo za sebičnega, napornega ali vase zagledanega človeka. V najinem odnosu je takrat "preveč njega" in premalo mene. Odgovornost zase nosimo mi sami, torej moramo pogumno izraziti sebe, kdaj lahko poslušamo, koliko lahko poslušamo in dati vedeti, da si tudi mi želimo bit slišani. 

Kdaj govoriti o sebi?

Kar vsevprek in vsakemu ne pripovedujemo o sebi, svojih doživetjih, svojih občutkih. Potrebujemo razviti eno tako "zdravo mero" koliko sebe želimo deliti v zasebnih, poslovnih ali javnih situacijah. Predvsem pa se naučimo, da nevsiljivo preverimo ali našega sogovornika zanima določena tema pogovora, preverimo v kakšni koži je danes naš sogovornik in se v skladu s tem tudi mi uglasimo nanj v vsebini pogovora. Kadar dobro poznamo sami sebe tudi vemo kaj in zakaj si želimo podeliti z drugimi. Vljudno lahko tudi odklonimo pogovor, če čutimo, da mu ne moremo zbrano slediti oziroma lahko prijazno ponudimo termin, ko se bomo sogovorniku lahko v celoti posvetili. S tem izrazimo zanimanje za njegovo zgodbo, a ravnamo hkrati sočutno tudi do sebe s tem, da ne gremo "čez sebe".

Včasih klienti pojamrajo kako "morajo" v nedogled poslušat prijatelje ali starše, neskončni klici po telefonu jih čustveno izčrpavajo. Moje vprašanje je "Ali res moraš poslušati?" ... Včasih kdo v terapiji prvič sliši, da lahko drugemu rečemo NE, predvsem če je to na primer njihov starš. V takem momentu je pomembno znati sogovornika spoštljivo ustaviti in mu povedati, da v danem trenutku nismo pripravljeni na daljši pogovor. Torej, če nekdo govori in govori ter še dolgovezi, še ne pomeni, da ga moram v nedogled poslušati!

Kaj pomeni biti slišan?

Biti slišan je občutek, ki ga doživljam, ko si nekdo vzame čas zame in za moje besede. S pozornim poslušanjem mi pokaže, da mu je mar zame. V najinem odnosu mi omogoči varnost, da lahko pripovedujem o sebi brez strahu, da bi se ta sogovornik impulzivno odzival in postavil odnos na kocko. Lahko izražam sebe odprto brez strahu, da bom kriva za čustva drugega, brez strahu pred zapuščanjem, brez strahu pred nabijanjem krivde in brez strahu pred čustveno manipulacijo. 

Ko sem slišana in sprejeta taka kot sem se z ljudmi povezujem varno, odnosi so stabilni in dolgotrajni. Tudi skozi nesoglasja gremo skupaj na način, ki dopušča, da "pripovedujem o sebi" in svojem doživljanju situacije, kjer nisem obsojana, prezrta ali zasmehovana. V odnosu kjer sem slišana lahko raziskujem samo sebe, tudi to kako določena moja dejanja, besede ali čustva vplivajo na posameznega sogovornika. Zgodi se namreč, da naše besede ali dejanja nehote pri sogovorniku zbudijo boleče spomine in neprijetna čustva. Če naš sogovornik zna to tudi ubesediti in podeliti z nami, takrat skupaj soustvarjava varen odnos, kjer so najine čustvene ranljivosti spoštovane.

Kaj to pomeni za najin odnos?

Skozi zrelo komunikacijo s sogovornikom gradiva zdrav, varen odnos. V taki dvojini je prostor tako za najino individualnost, kot za najino bližino. Je prostor za najine podobnosti in najine razlike. V takšnem odnosu si lahko iskreno povemo kako smo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in tudi česa si ne želimo. Spoštljivo približevanje in oddaljevanje je taka luštna dinamika v odnosu, je prostor kjer lahko "samo sem" in sem OK tak kot sem.

Psihoterapevtski odnos

Najpomembnejši in tudi najučinkovitejši del psihoterapije je prav odnos med terapevtom in klientom. Velik poudarek, predvsem v relacijsko usmerjenih psihoterapevtskih pristopih, je na tem "kako sva midva drug z drugim", oziroma kaj se dogaja med nama. 

Pozornost namenimo tudi temu, kar se nezavedno odigrava v odnosu, predvsem gre največkrat za ponavljanja "družinske dinamike", ki pri klientu prebuja določene travmatske spomine in posledično bolj čustvene odzive. S pomočjo iskrene in odprte komunikacije terapevtski odnos ponuja reparativno izkušnjo odnosa in klientu omogoča, da svoje zgodnje (in danes morda ne več funkcionalne) odločitve na novo pregleda in postavi nova, drugačna stališča o sebi in drugih.

Primer:

Klient Janez v otroštvu ni bil slišan, nikogar ni zanimalo kaj ta mali fantek čuti ali razmišlja. Ko je odrastel se je vedno zapletal v odnose, kjer prav tako ni bil slišan, bil pa je izkoriščan. Imel je težave v službi in v partnerstvu, ni si upal reči "ne" in nikomur ni povedal kako zelo trpi sam v sebi. Medsebojni odnosi so postali zanj neznosen napor, vse bolj se je umikal v osamo in depresija mu je iz dneva v dan bolj jemala veselje do življenja. V terapiji se je počasi naučil slišati sebe, slišati svoje telo, prepoznati svoje meje in postopoma je začel pogumno govoriti o sebi. Sprva previdno "češ koga to sploh zanima" ... Kasneje mi je povedal, da je skozi najin terapevtski odnos, prvič začutil kaj pomeni "biti slišan", kaj pomeni "izraziti svoje občutke, želje in potrebe" in prvič je imel pogum nekomu reči "ne" ko je tako mislil. S tem se je spremenil njegov odnos do sebe, naučil se je "slišati" sam sebe in razvil je pogum to deliti z drugimi. Danes si Janez upa izraziti sebe, upa si drugim odprto povedati kako čuti, česa si ne želi in kaj pričakuje. Ve kdaj je v nekem odnosu slišan in spoštovan, ter zna to enako tudi sam ponuditi sogovorniku. S tem so se mu odprla vrata v nove, drugačne in izpolnjujoče medsebojne odnose.

Psihoterapija nas uči samoopazovanja in veščine kako ubesediti svoje občutke, misli in vedenja ter jih tudi odprto podeliti s sogovornikom. Moje pogoste besede so: "pripoveduj mi o sebi" ... "povej mi kako to občutiš" ... "povej mi kaj to zate pomeni" ... "pripoveduj mi kako ti vidiš ta dogodek" ... "pripoveduj mi o tem kar te žalosti" .... itd ...

Biti iskreno radoveden za doživljajski svet drugega - temu drugemu, ki pripoveduje, odpira vrata v njegovo lastno notranjost in mu omogoča dober stik s samim seboj.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Koronavirus in duševno zdravje

Potreba po varnosti je ena temeljnih človekovih potreb. Zajema socialno in psihološko varnost, zaščito pred nevarnimi okoliščinami, pred vojno in boleznijo. Prav slednje - ogroženost pred boleznijo, ki jo prinaša koronavirus je v zelo kratkem času močno spremenila naš vsakdanjik. Informirani smo o tem kako se virus prenaša, o njegovi inkubacijski dobi, o poteku zdravljenja in žal tudi smrtnosti v ranljivih skupinah.

Kaj pa duševne stiske?

Na nacionalni ravni je razglašena epidemija in na svetovni ravni pandemija. Situacija v kateri smo se znašli lahko zelo poslabša nekatere že izražene duševne motnje oziroma lahko duševne motnje, zaradi nenadne stiske, nepričakovano potrkajo na dušo posameznika. 

STRAH 
Strah je naraven odziv telesa, na neznane ali ogrožujoče situacije. Je samovarovalna reakcija telesa. Trenutna situacija v nas prebuja različne strahove in vsakdo od nas reagira malo drugače na izredne razmere. Vsem nam pa je sedaj skupen strah pred okužbo. Strah, da okužimo ali smo okuženi. Čustvo strahu je primarno čustvo, ne bojmo se ga, pojavi se, da nas varuje. Zaradi strahu smo pripravljeni zaščititi se.

Brezbrižnost kot obrambni mehanizem
Nekateri se vedejo "kot da se ni nič zgodilo"- torej enako kot pred epidemijo. Počutijo se, da se njim ne more nič zgoditi, zato niso pripravljeni resno upoštevati preventivnih prepovedi in smernic. S svojim neustreznim vedenjem nevede ogrožajo sebe in druge. Zakaj se tako vedejo? Največkrat zato, ker sami sebi ne priznajo strahu, si ga ne upajo čutiti in ga potlačijo in se počutijo navidezno "močni" in nedotakljivi. Njihova lekcija je sprejeti svojo lastno ranljivost in upati si čutiti in izraziti strah. Zapomnite si: "Ni pogumen tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje."

Anksiozne motnje
Tesnoba je stanje psihične stiske, ki je ponavadi usmerjena v prihodnost - situacijo ocenimo za ogrožajočo in sočasno odpišemo svoje sposobnosti, da bomo tej isti situaciji kos. Misli v smislu: "Kaj pa če ..." eskalirajo do neslutenih razsežnosti. Tesnobo čutimo kot izjemno neprijetno stanje v telesu, ki se izraža skozi fizične in psihične simptome. Stres, vsiljive misli, povišan srčni utrip, plitko dihanje, vrtoglavica, zaskrbljenost, drhtenje, nespečnost... Tesnoba lahko postane resna težava, ko preraste v anksiozno motnjo. Takrat strah postane naš dnevni spremljevalec, pojavljajo se različne fobije, panična motnja, okm... Telo je konstantno pod visokim vznemirjenjem - aktiviran je odziv boj ali beg. Prihaja do panike, do situacij kjer ne razmišljamo več realno, temveč nas vodi preživetven nagon. Situacijo prepoznamo za skrajno ogrožujočo in temu primerno avtomatično odreagiramo - izgubimo stik z realno stopnjo ogroženosti.

Obsesivno kompulzivna motnja (OKM)
Ena zelo pogostih obsesij pri OKM je strah pred okužbo. Kompulzivno dejanje je zato visok nad-standard higiene in ob tem predvsem prepogosto umivanje rok, iskanje popolne sterilnosti, zavijanje čevljev v pvc vrečke, sterilizacija pribora... Si lahko predstavljate kako ti ljudje trpijo šele sedaj - ko imamo resnično visoko stopnjo ogroženosti, ko je strah pred okužbo resničen in celo lahko življenjsko nevaren?

Depresija
Depresija že tako osami človeka, saj se umikajo v samoto, umikajo pred ljudmi. Dogajanje kot je sedaj jih lahko oropa še tistih malo stikov, nihče več te ne objame in samota postaja lahko še težja. Začasno so prekinjene dejavnosti, ki so nekomu morda pomenile edini socialni stik. Pri depresiji se pojavijo neštete negativne misli, črni scenariji, brezupje, otopelost, nesmiselnost živeti saj je življenje polno težkih preizkušenj. Po drugi strani pa lahko pridružene posledice, ki jih prinaša koronavirus v gospodarstvu prinesejo depresijo tistim, ki izgubijo delo, dohodek, saj se s tem zamaje njihova eksistencialna varnost.

Krivda
Nekateri ljudje se soočajo z pretiranimi občutki krivde, vse potegnejo nase, čutijo se pre-odgovorne za druge (za njihovo počutje, zdravje, delo...). Znotraj njih se non-stop dogaja intrapsihični konflikt, ki ruši duševni mir. "Ti si kriv, ti si kriv" jim odzvanja v mislih. Posledice so huda tesnoba, depresija, v skrajnih primerih, ko nekdo ni sposoben zdržat z občutki krivde stori tudi samomor.
V tej epidemiji njih bolj skrbi za druge kot zase - njihov največji strah je kaj če bom jaz okužil nekoga. V sled tega so izjemno napeti, prestrašeni in njihove misli preokupirane z nerealnimi scenariji.

SRAM
Vse več ljudi pove: "Ne upam si zakašljati na busu ali v trgovini". (običajen kašelj, cmok v grlu, suho grlo). Sram jih je sebe. Sram, da bodo vsi pogledali v njih z jezo ali sovraštvom v očeh, obsojajoče ... sram jih je ker bi se okoli njih ljudje v trenutku razmaknili. Zaradi tega sramu zadržijo osnovno fiziološko potrebo telesa - odkašljati se. Sram biti drugačen, sram biti označen za "okuženega".

JEZA - sovražnost - stigmatizacija okuženih
Pri nekaterih posameznikih se lahko, zaradi strahu za lastno zdravje, aktivira jeza na druge ljudi. Počutijo se ogroženi od vsakega in zato vse druge vidijo kot potencialno nevarnost za svoje zdravje. Takrat lahko spremenijo vedenje v skrajno neprimerno. Tako prihaja do prerivanja v trgovinah s hrano ali razkužili, do javnega šikaniranja obolelih oseb ali družin.

Paranoidna motnja
Motnja že sama po sebi prinaša sumničavost, nezaupanje, dvome, občutek, da jim želi nekdo škodovati. V nastali stresni situaciji se lahko simptomatika resno poslabša. Osebe razmišljajo o teoriji zarote, o nadnaravnih silah in se počutijo ekstremno ogrožene.

Izgorelost
Krizna situacija je marsikomu prinesla zelo drugačen delovnik kot je vajen. Potrebno je delati več izmen, pogosto celo v neustreznih pogojih, ne smeš na bolniško ker si v poklicu, ki je potreben pri pomoči drugim ljudem, odrezanost od družine, ker rešuješ življenja drugim... Vsi smo samo ljudje, vsi zmoremo določeno stopnjo napora in po tem se telo upre - pove da je dovolj. Izgorelost ne izbira, z njo se srečujejo tako politi kot zdravniki, trgovci, prevozniki, čistilke ... vsi ki so predolgo časa delali na zgornji meji svojih sposobnosti.

Kaj lahko sami naredimo za svoje duševno ravnovesje?

• spremljamo novice ravno toliko, da smo informirani
• izogibamo se dramatičnim poročanjem, katastrofiziranju, nerelevantnim virom
• pojdimo v naravo (10.000 korakov na dan)
• naše misli fokusirajmo na tukaj in zdaj (... in ne v katastrofiziranje prihodnosti)
• zavedajmo se svojega dihanja (dihajte s trebušno prepono - to pomirja živčni sistem)
• preživimo več časa sami s seboj (samozaposlitvene dejavnosti)
• pozitiven odnos do življenja, zavedanje da bo tudi ta situacija minila.
• vsakodnevno načrtno sproščanje telesa in uma (gibanje/meditacija)

Psihološka pomoč

• Kdor čuti, da je duševna stiska zanj prevelika naj se obrne na psihoterapevta. Glede na situacijo bo terapevt verjetno predlagal zaradi obojestranske varnosti on-line terapevtsko uro.
• Kdor jemlje zdravila naj se posvetuje s svojim psihiatrom ali bi bilo potrebno odmerek začasno zvišati, da boste lažje prebrodili trenutne duševne stiske.
• Pokličete lahko tudi na katero od številk za klice v duševni stiski, da ne boste sami, ko vam je najtežje. Človeška bližina, slišanost, prisotnost in sočutje pa čeprav prek gsm, povrnejo občutek varnosti in pomirjajo kadar smo v stanju, ko nas preplavijo za nas težka čustva.

Pomoč sočloveku v duševni stiski

Čustveno najprej opolnomočimo sami sebe. Ko smo sami kos krizni situaciji bomo lahko v oporo tudi drugim. Pomirili jih bomo s svojo stabilnostjo, umirjenostjo in realnim gledanjem na situacijo. Osebe z akutnimi ali kroničnimi duševnimi stiskami potrebujejo še toliko bolj občutek varnosti, saj so sami čustveno bolj ranljivi. Pomagamo jim tudi s tem, da vedo, da se lahko zanesejo na nas, da smo ob njih (dosegljivi na gsm), ko doživljajo za njih težka čustva. Normalizirajmo strahove, dovolimo jim izraziti kaj čutijo, pomagajmo jim nositi del čustvenega bremena.

Predvsem naše sočutno in podporno vedenje, do vseh, ki v tej krizni situaciji ne zmorejo sami regulirati svojih čustev in drugih duševnih stanj ima velik pomen pri preprečevanju panike in ohranjanju duševnega ravnovesja.

BODIMO ODGOVORNI DO SEBE IN DRUGIH.
Omejimo socialne stike, razkužujmo roke in predmete, ki so v stiku z več ljudmi.

Čuječnost (Mindfulness)

Kaj je čuječnost? 

Čuječnost je polno zavedanje sedanjega trenutka v katerem svoje doživljanje tudi nepresojajoče sprejemam. 

Nepresojajoče lahko opazujem samega sebe, svoje misli, čustva in telesne senzacije. Prav tako lahko nepresojajoče zaznavam svojo okolico, oblike, barve, vonje, temperaturo, svetlobo. 

Kaj potrebujem za vadbo čuječnosti?

Za vadbo potrebujem le samega sebe. Ne potrebujem ne posebne ležane podloge, ne blazine, ne tihega prostora in ne posebne ure v dnevu. Vadba polne prisotnosti v danem trenutku se lahko odvija kadar koli in kjerkoli in sčasoma postane naš način življenja. Naš um se priuči življenja "tukaj in zdaj". Čuječno lahko hodim po stopnicah, se sprehajam ob morju, jem kosilo, se tuširam ali pa sedim na obronku gozda sam s seboj v tišini in se zavedam procesov znotraj sebe.

Čuječnost lahko vadimo načrtno, vsak dan ob isti uri in odmerjen čas. Ali pa se odločimo da bomo določene dejavnosti (prehrana, umivanje, sprehod), za vadbo, počeli zares čuječno. Več kot vadimo, bolj bo naš um streniran in vodljiv, ko bomo to želeli od njega.

Kratka vaja čuječnosti za polno zavedanje samega sebe. Pomembno je, da ostanemo v vlogi nepresojajočega opazovalca:

- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)
- 1 min >> pozornost na telo (sken od glave do stopal)
- 1 min >> pozornost na svoje misli
- 1 min >> pozornost na svoja čustva
- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)

Kaj čuječnost prinese?

Samozavedanje

Čuječnost nas uči boljšega stika s samim seboj, krepi zavedanje samega sebe, tako telesno kot duševno. Prinese dober stik s svojimi mislimi in občutki v danem trenutku. Samozavedanje pa je odlična odskočna deska za avtentično odzivanje na življenjske situacije.
Občutek sebe, zavedanje svojega telesa ter dihanja nam hkrati služi kot sidro, ki nas kljub stresnim situacijam, vedno lahko vrne v "tukaj in zdaj".

Čustvena pismenost

Čuječnost nam omogoča razvijati kapaciteto za znati biti s svojimi občutki. Tudi tistimi nelagodnimi, morda težkimi, pred katerimi bi najraje pobegnili. Naučimo se opazovati čustva v telesu, opazujemo kakšne telesne senzacije se ob njih porajajo in opazujemo kako se energija čustva z našim opazovanjem spreminja, razblinja ali odhaja. 

Notranji mir

Življenje "tukaj in zdaj" prinaša več notranjega ravnovesja in s tem notrani mir. Čuječnost omogoča večjo sproščenost, spremembo opazimo tudi na boljšem počutju, boljših medsebojnih odnosih in v večji delovni učinkovitosti.

Zavedanje sedanjega trenutka

Ko živimo čuječno ni prostora za anksiozno samozastraševanje in pričakovanje slabega v prihodnosti. Opustimo tudi neplodno premlevanje minulih dogodkov na katere nimamo več vpliva. Avtomatizirano življenje po ustaljenih, pogosto nefunkcionalinih (že davno preživetih) vzorcih zamenja radovedno odkrivanje novih obzorij življenja.

Uporaba čuječnosti v psihoterapiji

Sama tehnike čuječnosti najpogosteje uporabljam predvsem pri na emocije usmerjenih intervencah. Kliente večkrat povabim, da zaprejo oči in pridejo v stik z dogajanjem v telesu "tukaj in zdaj". Postopoma se tako naučijo priti v stik s svojimi čustvi, začnejo se zavedati telesnih senzacij, ki se ob čustvu porajajo. Naučijo se ostati s svojimi občutki, jih opazovati in biti z njimi. S pomočjo dihanja se naučijo čustva in občutke "predihat" in opazovat njihovo razblinjenje.

Učenje veščine čuječnosti je učinkovito tudi pri obsesivnih mislih ali vsiljivkah. Nepresojajoče opazovanje misli (misel še ni dejstvo, je zgolj misel), opazovanje kako misel pride in odide osebo razbremeni ukvarjanja z trdovratnimi mislimi.

Čuječno opazovanje okolice je učinkovita tehnika, ko se klienti soočajo z napadi tesnobe ali panike. Posebno pri paniki že en sam neželen, ali nepričakovan telesni simptom lahko ustvari serijo neprijetnih telesnih senzacij. Takrat lahko čuječnost uporabimo za preusmeritev pozornosti iz lastnega telesa na zunanje dogajanje (narava, zvok, temperatura zraka ipd).

Negativne avtomatske misli so redne spremljevalke depresije. Čuječnost pripomore k zavedanju teh misli in zavedanju sedanjega trenutka, ki nikoli ni "tako črn", kot ga slikajo depresivne misli.

In nenazadnje, čuječnost uporabljam tudi sama na sebi, med svojim delom psihoterapije. Pomaga mi pri zavedanju lastnih telesnih, miselnih in čustvenih procesov v terapevtskem odnosu. Pomaga mi do hitrejše telesne sproščenosti in čustvene razbremenitve, tako pred delovno uro, kot po njej.

___________________________________________________________________

KAMORKOLI GREŠ, SI ŽE TAM, Jon Kabat Zinn
Z meditacijo iz spanca avtomatizma v vsakdanjem življenju

"Ali lahko vsakdo meditira?
Mišljenje, da niste sposobni meditirati, je podobno mišljenju, da niste sposobni dihati, se osredotočati ali sproščati."

Knjiga je polna kratkih zgodb, ki nas, vsaka na svoj način, vabijo v vadbo čuječnosti. Odpira nam uvid v to kako živimo po avtomatizmih in nas vabi v živeti življenje z polnim zavedanjem - z polno prisotnostjo tukaj in zdaj.
______________________________________________________

Živeti ali (pre)živeti življenje?

Kot majhni otroci sanjarimo o tem kaj bomo postali, ko bomo veliki. V domišljiji ustvarimo zgodbe in vizije, raziskujemo svoje želje, imamo ideje o poklicni poti in načinu življenja. Svobodni smo in vsi naši potenciali so nam na razpolago.

Odraščanje neizbežno prinese tudi pravila, zapovedi in prepovedi. Prinese tudi navodila, kakšno je želeno vedenje. Kot majhni otroci žal še nismo vešči ločiti zrnje od plevela, nekritično vse ponotranjimo in življenje nam počasi a vztrajno "pristriže peruti". 

Se sploh še kdaj vprašamo ali vsa pravila držijo?
So vse omejitve smiselne?
Je moja predstava o sebi, o drugih in o življenju realna?
So imeli moji straši vedno prav oz. ali njihova pravila držijo tudi v sodobnem času in prostoru?
Kako živeti, da bomo izpolnjeni?
Kaj je smisel življenja?

PREŽIVETI življenje

Večkrat slišim, da ljudje pravijo "se kar vdam v usodo", da življenje "takšno pač je" ali "pri teh letih ni več kaj spremeniti". Na ta način ohranjajo miselnost, da je življenje težko, da morajo trpeti, vsak dan znova gre zgolj za preživetje. Ne sprašujejo se o svojih potencialih, o tem kaj je onkraj postavljenih okvirov. Življenje teče po v naprej začrtanih smernicah in prepričanjih, pogosto prehajajočih se iz roda v rod in v kontekstu družbenega okolja. 

V naši osebnosti se tako nezavedno udomačijo zapovedi in prepovedi. Ponotranjili smo jih v zgodnjem otroštvu, jih prevzeli direktno ali posredno od staršev ali pomembnih drugih. V nas se je izoblikovalo prepričanje, kdo sem in kaj je moja vloga/naloga v življenju.

Tipične zapovedi: Ustrezi drugim, trdo delaj, pohiti, bodi popoln, bodi močan.

Tipične prepovedi: Ne bodi pomemben! Ne izstopaj! Ne čuti! Ne bodi ti! Ne misli s svojo glavo! Ne pripadaj! Ne bodi blizu! Ne bodi uspešen! Ne obstajaj! Ne bodi zdrav! Ne odrasti! Ne bodi otrok!

Sčasoma začnemo odpisovati svoje sposobnosti, nezavedno ignoriramo informacije, ki so pomembne za reševanje naših problemov. Odpisujemo dražljaje, probleme ali možnost izbire. Zavzamemo pasivno vedenje (ne naredimo nič ali pa smo pretirano prilagojeni).

Ljudje si tako ustvarimo nevidno cono udobja, znotraj omejitev je življenje predvidljivo in zato "varno". To je življenje s pristriženimi perutmi. Cena je to, da v coni udobja nikoli ne moreš ne spoznati, ne izživeti, vseh neslutenih dimenzij "sebe". 

ŽIVETI življenje

Onkraj omejitev je priložnost. Tam je življenjska pot polna doživetij, čutenj, spoznavanj in izkušenj, kako je biti in rasti ... vsak nov dan nam ponuja novo priložnost živeti polno, izpolnjeno in radostno. To je prostor kjer so dovoljene želje in njihova uresničitev je naša odločitev.

Če nečesa ne znam - se tega lahko naučim. Lahko poskušam, vadim, kiksnem, se poberem in poskusim znova. Vsak dan lahko razvijam svoje potenciale, spoznavam svojo raznolikost, odkrivam "sebe" v različnih okoljih, nalogah, priložnostih in odnosih.

Poslušati je potrebno svoje srce in slišati sebe .... verjeti v sebe, da zmoremo biti kos vsaki situaciji ... razvijati se, učiti se, nadgraditi se ... uresničevat svoje žeje, imeti cilje. Razvijati ljubezen do življenja, kar daje smisel vsakemu dnevu posebej in celi prehojeni življenjski poti.

Ko mi sami živimo življenje s tem navdihujemo tudi druge. S svojim vzorom jim vlivamo pogum, da se podajo na pot samospoznavanja, jim ob tem stojimo ob strani in smo jim v spodbudo. Lep primer je kako v vlogi staršev otrokom pomagamo razvijati njihov lastni potencial in ne pričakujemo od njih, da bodo živeli "v naprej začrtanem okviru" ali celo izživeli naše neuresničene sanje.

Čas za spremembo

Nikoli ni prepozno in vedno je vredno. Ena od poti, ki omogoča "stopit iz cone udobja" je psihoterapija. Skozi varen terapevtski odnos, prebujamo tiste svoje potenciale, ki niso bili dovoljeni/aktivirani v otroštvu, zaradi pristriženih peruti. Prerastemo za nas nefunkcionalne zapovedi, prepovedi in odpisovanja. Opustimo nesmiselne omejitve in razvijamo nove, bolj učinkovite odločitve o tem kaj življenje je in kakšen je naš smisel bivanja. Cilj je avtonomija, priložnost "da ti zopet zrastejo tvoja krila" in začneš svobodno živeti "sebe".

Aktivirajte svoj pogum za življenje, za "letenje", ki presega cono udobja :-)

Srečno v 2017! 

---------------------------------------------------------------------------------------------

JONATAN LIVINGSTON GALEB, Richard Bach

Kratka in navidez preprosta pripoved o galebu Jonatanu nosi v sebi globoko sporočilo: "Jonatan je močan simbol, ki predstavlja vrata v življenje in pot k odraslosti v najglobljem pomenu te besede - k zrelosti."

"Jonatan svojemu bralcu pomaga pri pomembni življenjski odločitvi: živeti lagodno, mlačno življenje ali se podati na strmo in malce bolj naporno pot, ki vodi k popolnosti in svobodi."

---------------------------------------------------------------------------------------------

Minevanje življenja

Prav te dni *Dan spomina na mrtve* ljudje množično obiskujejo grobove, prižigajo sveče in se zavedno ali nezavedno srečujejo z mislijo na smrt, z minevanjem življenja.

Dogorevanje sveče je lepa prispodoba minevanja življenja. Ognjeni plamen žari, gori, plapola, oddaja toploto in svetlobo. Če opazujemo le plamen skoraj ne opazimo, da je sveča vse krajša ... a njeno postopno dogorevanje neizbežno pripelje do točke, ko plamen ugasne ... svetloba ugasne ... in toplota izzveni v hladno praznino. 

Smrt je pogosto tabu tema zaradi lastne nezmožnosti soočenja z njo. A prav vsako porajajoče se rojstvo v življenje prinese tudi neizogiben konec - smrt bitja. Različne kulture imajo do smrti različne odnose, pogrebi imajo različne rituale in žalovanje je ponekod skupno in glasno, drugod tiho in umaknjeno za stene domov.
Se morda še spomnite kako so vam prvič starši (ali pomembni drugi) povedali za smrt? Kako je bilo poskrbljeno za vas na prvem pogrebu? Kdo vam je stal ob strani in vam bil v podporo pri žalovanju?

Izguba bližnjega prinese močna čustva, prinese tudi praznino in prinese tudi zavedanje da je "sveča življenja" za nekoga dogorela. Prav slednje je težko sprejeti. Kadar svojih močnih čustev nismo sposobni sprejeti, doživeti in predelati jih "potlačimo" ali zanikamo in si na dolgi rok naredimo medvedjo uslugo. Čez čas se lahko prikrade depresija in/ali tesnoba, tudi panični napad. Proces žalovanja prinaša sprejemanje smrti in sprejemanje nastajajočih čustev. Navadno poteka skozi več faz: 1. šok in zanikanje; 2. krivda, jeza; 3. žalost, obup; 4. sprijaznenje, sprejemanje.

Duhovna dimenzija življenja je ena od dimenzij naše bivanjskosti. Poznamo še telesno, emocionalno, kognitivno in vedenjsko dimenzijo. Naša celostnost bitja pa zajema vse skupaj.
Duhovna dimenzija je pogosto vezana na eksistencialna vprašanja in veliko ljudi to dimenzijo razvija skozi smernice izbrane religije. Pogosto je verovanje v religijo tisto, ki pomaga ubesediti in razumeti minljivost bitja in ohranja "dušo" kot nesmrtni del bitja.

Zavedanje in sprejemanje lastne minljivosti prinaša raziskovanje duhovne dimenzije življenja in sebe v smislu vprašanj, ki si jih zastavljamo sami sebi: 

- Kdo sem, odkod prihajam, zakaj sem tu, kam grem?

- Kaj je smisel mojega življenja?

- Kaj puščam za seboj človeštvu?

Psihoterapija lahko skozi samospoznavanje posamezniku odpira vpogled v njegov lasten smisel. V pomoč je tako pri žalovanju za svojci kot tudi pri soočanju z lastno minljivostjo. Skozi proces dela se razvija kapaciteta sprejemanja minljivosti življenja, učenje soočanja z težkimi čustvi in odkrivanjem novih obzorij, smislov življenja. In nenazadnje lahko je opora umirajočim, pri slovesu od življenja, da pomaga najti notranji mir in spravo tako s seboj kot z življenjem samim.

-----------------------------------------------------------------------------------

Tole knjigo priporočam v branje vsem, ki bi si želeli "soočiti se" z nam vsem znanim, temeljnim strahom - strahom pred smrtjo.

DAROVI MINEVANJA, Manca Košir

Knjiga vsebuje pisma, dopisovanje s sedmimi ljudmi, ki na presunljiv, iskren način razkrivajo svoje vidike in izkušnje o minevanju, umiranju, o majhnih in velikih smrtih. 

-------------------------------------------------------------------------------

Sprejemanje in spreminjanje

»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« (Niebuhr Reinholda)

Naše življenje lahko primerjamo z dolgo reko. Izvir reke predstavlja naše rojstvo, izliv v morje pa simbolizira našo smrt, trenutek, ko se zlijemo z neskončnostjo.
Pot reke od izvira do izliva je največkrat raznolika in razgibana, tako kot naša življenja. Včasih se naša pot vije skozi umirjeno in tiho pokrajino, sproščeno plavamo z rečnim tokom in uživamo v sprejemanju svoje zgodbe življenja. Spet drugič se znenada pojavijo spremembe v rečni strugi. Nepričakovano se srečamo z brzicami, slapovi, tolmuni in vrtinci. Pravijo: "voda vedno najde pot"! Včasih sprejme okoliščine in se prilagodi, naredi meander okoli skal in teče nato spet mirno naprej. A voda lahko naredi tudi spremembo - z vztrajnostjo dolbe bližnjico skozi skalnati greben, struga se tako spreminja postopoma, a vztrajno in trajno.

Kako sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti?

Ob smrti bližnjih in ob drugih tragedijah, na katere nimamo vpliva, nas življenje postavi pred dejstva. V takšnih situacijah je pomembno znati sprejeti vse svoje občutke, čustva in misli, ki se nam porajajo ter jih videti kot del procesa do dokončnega sprejetja in s tem olajšanja znotraj nas.

Ljudje včasih nehote obtičimo v preteklosti, premlevamo že davno minule dogodke (mnogokrat gre za zamere, krivice ...) in jih s tem tudi občutimo kot bi se zgodili včeraj. Hkrati pa vedno znova tudi uporabimo iste obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred čustveno bolečino. Kadar so emocije tako žive kljub oddaljenosti od dogodka je to znak, da jih nismo predelali. Šele, ko sprejmemo bolečino se osvobodimo čustvenega bremena in gremo lahko v življenju naprej.

Pogosto je del procesa osebne rasti tudi sprejetje svojega otroštva takšnega kot je bilo. Sprejeti, da so starši z nami ravnali tako kot so, kar pa ne pomeni tudi odobravati tega. Sprejeti pomeni razumeti, da se je tako zgodilo, da za nazaj ni mogoče ničesar več spremeniti in da je na naši poti rasti to pomemben korak iz morebitne pozicije žrtve v pozicijo odrasle osebe, ki sprejema svojo preteklost in soustvarja svojo prihodnost.

Čustvena zrelost nam prinaša sposobnost sprejemanja, sposobnost soočanja z vsemi občutki, sposobnost sprejeti stvari kot so.

Kako najti pogum, da spremenimo tisto kar lahko?
 
Všeč mi je misel: "spremembe so edina stalnica življenja". Naučimo se poiskati v sebi lastne vire moči in zbrati pogum za korake v novo, drugačno smer. Življenje pogosto terja od nas, da izstopimo iz varne cone komforta ter se podamo z koraki življenja v neznano, kar s seboj prinaša tudi določeno mero tveganja.

V medsebojnih odnosih se sprememba dogaja znotraj nas samih, spreminjamo način razmišljanja, čustvovanja oziroma odzivanja na določeno situacijo. Saj spremenimo lahko le sebe. Lahko pa se kot posledica naše spremembe začno spreminjati tudi naši sogovorniki.

Potreba po spremembah nam pomaga razvijati tudi veščine potrpežljivosti in vztrajnosti, zaupanja v svoj cilj.

Modrost

Modrost prihaja v nas tiho, prihaja skozi izkušnje sprejemanja in spreminjanja. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, s svojimi čustvi, mislimi in potrebami lažje plavamo po reki življenja, bolj ko znamo sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti, manj nepotrebne napetosti se kopiči znotraj nas. Reka življenja nas vedno pripelje do izliva v morje, do konca ... na nas samih pa je odločitev kakšno popotovanje imamo za seboj. Lahko je polno upora, stresa in strahov, lahko pa je radostno in radovedno, polno doživeta zgodba svojega življenja.

Za konec vas povabim, da za nekaj trenutkov zaprete oči in se poglobite vase in v svojo reko življenja v kateri plavate. Razmislite o tem kaj bi želeli spremeniti v svojem življenju in kaj je tisto kar bi želeli sprejeti.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Čuječno doživljanje božično-novoletnih praznikov

Prišli so božični prazniki in novoletna noč. Čas obdarovanja, čas čarobnih lučk, čas, ki prinaša veliko želja, voščil, rokovanj, objemov, daril, tudi čas zaobljub in sprememb. Nekateri se veselijo praznikov in druženja, drugi doživljajo boleč občutek osamljenosti, tretjim je to čas hitenja in so ujeti v nakupovalno evforijo, četrtim je to čas poglabljanja vase v duhovnem smislu.

Vsak izmed nas tako na svoj način soustvarja svoj praznični čas. Naša lastna moč vplivanja na doživljanje nam zato daje možnost izbire, da praznike doživimo celostno, izpolnjujoče in v njih najdemo smisel tudi zase, ne glede na situacijo življenja v kateri se trenutno nahajamo.

Čuječnost je tista veščina, ki nas vabi v sedanji trenutek življenja, v trenutek, ki ga ravnokar doživljamo, a se ga pogosto niti ne zavedamo. Posledica je tudi ta, da se nam sicer veliko dogaja, a nismo v stiku sami s seboj, ne zavedamo se svojih misli, občutkov in potreb. Čuječnost nas vabi, da skozi vseh pet čutil, vid, okus, vonj, sluh in dotik, polno začutimo sebe in dogajanje okoli nas.

Prihajajoči prazniki so lahko priložnost, da naredite spremembo. Da prebudite svojo sposobnost pozornosti in zavedanja na to kaj se vam dogaja, kako vam je ob tem, česa vsega se v danem trenutku zavedate, kaj občutite. Zato odprite vsa svoja čutila in se podajte praznikom naproti tokrat na drugačen, bolj čuječen način:

Opazujmo in doživimo zimsko pravljico

Mesta so odeta v podobo zimske pravljice tudi za nas. Pozorno opazujmo okrasitev, hiše, darilca, ljudi, opazujmo estetiko. Ob tem opazujmo tudi  sebe, kaj pravljična dežela lučk v nas prebuja, kako nam je. Opazujmo prijatelje in svojce kaj izžarevajo, pozorno opazujmo tiste drobne iskrice v očeh ob voščilu ali objemu in se zavejmo kako nam je ob tem. Naj se naš pogled ustavi na darilu, ki ga je nekdo s trudom zavil za nas, naj skrivnostno zavito presenečenje prinese radost tudi takšno kot je, skrito in zavito, ni vse le v vsebini naj tudi ovoj dobi del naše pozornosti.

Okušajmo s hvaležnostjo

Med prazniki iz kuhinje zadiši po pecivu. Hrana razvaja naše čutilo okusa. Okušajmo hrano polno, jejmo počasi, naj se okus hrane postopoma razvija z vsakim našim grižljajem posebej. Vzemimo si čas, da sedemo za mizo in resnično uživamo v hrani. Odprimo se zavedanju, da vsak okus v sebi nosi tudi trud tistega, ki je hrano pripravljal. Okus žlahtne kapljice naj bo enako spoštljiv kot do hrane, manj je več, naj se okus penine razvija z vsakim malim požirkom in nas razvaja z svojo žlahtnostjo. Tudi najpreprostejši piškot lahko prinese polnost okusa in radost doživetja, kadar ga jemo počasi in s polnim zavedanjem okusa.

Vonjajmo in se prepuščajmo

V času božiča zadiši po cimetu, klinčkih, pecivu in potici. Na sprehodu skozi mesto pa prijetno zadiši aroma kuhanega vina in medice. Zavejmo se vsakega vdiha opojne arome, prepustimo se ji. Razvajajmo svoje čutilo vonja tudi z božičnimi čaji in aromatičnimi svečkami. Aromaterapija prijetno vpliva na naše počutje. Tudi pri jedi si vzemimo čas, da uživamo v vonju hrane, da jo doživljamo skozi več čutil hkrati.

  
Prisluhnimo glasbi in sočloveku 

Božične pesmi se dotikajo naših src, pričarajo sopokojnost božiča. Vzemimo si čas, prisluhnimo jim v polnosti, ne le mimogrede. Zaprimo oči, naj se tako glas kot besedilo pesmi dotakneta naše duše, naj zvok napolni naše telo in ob tem opazujmo kako se telo ob tem odziva. Prisluhnimo pozorno voščilom naslovljenim na nas, naj se besede vtisnejo, dobijo globji pomen, potrudimo se resnično slišati sočloveka.

Začutimo dotik radosti

Ko stisnemo roko v voščilo in podarimo objem, naj bo srčno in pristno. Začutimo toplo dlan, zavejmo se stika, ki se v tistem trenutku dogaja med nami in drugo osebo. Zavejmo se objema in se mu prepustimo v polnosti, pristnosti, z radostjo do sočloveka. Začutimo utrip srca, dihanje, prisotnost. Hvaležno se zavejmo, kako lepo je čutiti bližino sočloveka, družine, prijateljev, znancev. Objem in dotik podarimo tudi neznancu, oziroma osamljenim ljudem. Pobožajmo tudi živali z zavedanjem dotika, odprimo se občutenju in čutenju, ki nas radosti.

Želim vam vesel božič, naj bo čuječno doživet in odet v notranji mir, 
ter srečno in tudi radovedno pot samospoznavanja v letu 2014!

Življenjska energija

V psihoterapiji rada uporabljam izraz "živeti sebe". S tem mislim na čutiti sebe, znati prepoznati in zadovoljiti svoje potrebe, živeti smiselno in polno ter razvijati svoje potenciale tekom celotne življenjske poti. "Živeti sebe" aktivira življenjsko energijo, ki jo nosimo v sebi. To je tista fizično nevidna, a na čutnem področju tako zelo zaznavna energija.

Naša življenjska energija je stalno izmenljivi vir, pritekanja in odtekanja, dajanja in prejemanja. Nevidno prihaja v naše telo skozi dihanje, skozi tihi stik z naravo, skozi medsebojne odnose in skozi stik samega s seboj. Ustvarja notranje ravnovesje, harmonijo telesa in duha, ustvarja homeostazo.

Življenjska energija se različno poimenuje, razlaga se skozi različne filozofije in teorije. Samo na hitro naštejem nekaj imen: na Kitajskem je "chi", na Japonskem "ki", v Indiji "prana", imenuje se lahko "prasila", lahko "bioenergija" ....

Sprašujem se kaj se dogaja v ljudeh, kjer te energije ni več ali je v zastoju. So vzgoja, prepovedi in zapovedi ter travmatske življenjske izkušnje zgradili premočno obzidje, da bi energija lahko zaživela, se pretakala skozi nas same na druge ljudi in spet nazaj. So tudi tukaj korenine v našem otroštvu? V tem, da se nismo smeli izraziti taki kot smo, ampak smo potlačili del sebe in postali to kar so od nas pričakovali drugi. Priden, prilagojen otrok, ki je v sebi zatrl radovednega in radoživega otroka, ki lahko spontano izraža sebe? Kje naj se takšno bitje polni z življenjsko energijo?

Kadar nam primanjkuje življenjske energije se počutimo utrujeno, depresivno, upočasnjeno, emocije ne izražamo na odprt pristen način, lahko smo otopeli, življenje izgublja smiselnost, barve življenja bledijo v turobno sivino, kjer je dan enak dnevu.

Depresija je tista bolezen, kjer nam življenjska energija odteka in odteka. Vse manj smo kos svojemu življenju, vse manj je smisla, volje, moči. Prav zato je del psihoterapije tudi prebujanje osebe nazaj v življenje. Iskanje načinov kako pripeljati življenjsko energijo nazaj v življenje, odkrivanje in obujanje prijetnih aktivnosti. Skozi različne načine prebujamo nazaj v življenje naš "jaz". Skozi dotike, masažo, aromaterijo prebujamo občutek telesa ... dotika, stika ... skozi okušanje jedi, začimbe, barvitost okusov prebujamo občutek za okus ... skozi glasbo nežno prebujamo speče emocije, skozi sprehod po naravi polnimo telo in duha s svežo energijo, dihamo s polnimi pljuči, začutimo stik z naravo kar prinese svežo energijo za življenje. In nenazadnje skozi medsebojne odnose prebujamo občutke povezanosti, pripadanja in ljubezni.

Na neki globlji, intrapsihični ravni pa se sočasno začne vzporedni proces, kjer končno začnemo osvobajati svojega notranjega otroka prepovedi ... spodbujamo sposobnost čutiti sebe, slišati sebe, izraziti sebe, doživeti sebe. Tako skozi besedo, dotik, glas, risbo in gib človeka prebujamo celostno. Namen je, da pride ponovno v stik sam s seboj in se upa odpreti se sebi, drugim in življenju. Zaživeti življenje celostno, uporabljati svojo življenjsko energijo, jo znati dajati in si jo upati prejemati. Razvijamo samozaupanje, samozavest in samouresničenje.

Kako ohranjati ustrezno raven življenjske energije? 
- Prepoznavanje svojih potreb, želja in potencialov.

- Polno in zavestno "živeti sebe", upati si izraziti sebe na različnih ravneh bivanja.
- Dnevno ukvarjanje z vsaj eno dejavnostjo, ki prinaša prijetna občutja.
- Znati pohvaliti sebe in biti ponosen nase.
- Znati občutiti hvaležnost.
- Vsakodnevno sproščanje uma in telesa.
- Biti v stiku s seboj, svojimi občutki, čustvi.
- Prebujati igrivost v sebi, svobodnega otroka, ki je radoveden, spontan.
- Gibanje na svežem zraku, telesna aktivnost.
- Biti zavestno pristoten v sedanjem trenutku "tukaj in zdaj". 
 

Življenjska energija nam je vsem položena v zibelko, je del naše živosti in življenja samega. Kako bomo z njo ravnali, jo bomo prepoznali, se jo naučili ohranjati, aktivirati in v njej uživati pa je na nas samih.

Umirjenost

Umirjenost je stanje duha. Je notranji mir, ker smo v ravnovesju sami s seboj. 

Vsa svoja čustvena stanja smo sposobni samo-regulirati nazaj v stanje umirjenosti.
Svoje misli imamo usmerjene na polno zavedanje sedanjega trenutka - tukaj in zdaj.
Svoje telo v celoti občutimo, zavedamo se sebe in vseh svojih telesnih senzacij, ter jih polno sprejemamo. Dihamo umirjeno.

Kaj nam umirjenost prinaša?

Umirjenost prinaša harmonijo znotraj našega uma in telesa. Prinaša polno doživljanje sebe znotraj igre življenja. Dosežemo jo, ko se naučimo polno doživljati in izražati sebe. Ko se zavedamo kaj je naša preteklost in kaj sedanjost, ko prerastemo pogosto nezavedne stiske otroštva in na novo postavimo temelje "sebe" skozi osebno rast, zorenje, samospoznavanje.

Kaj NI umirjenost?

Pogosto opazim, da nekateri ljudje sami sebe označijo za "umirjene". Pa so res umirjeni se sprašujem? Ta izraz za njih namreč pomeni, da se neradi izpostavljajo, niso konfliktni, v družbi ne izstopajo, niso razposajeni in razigrani na zabavah, v medsebojnih odnosih so bolj zadržani, težko izrazijo svoje nasprotujoče mnenje ter so v pogovorih raje poslušalci. Bistvena lastnost je tudi ta, da svoja čustvena stanja regulirajo na način potlačitve ali zanikanja.

Za to navidezno umirjenostjo se zato pogosto skriva cel spekter strahov. Naš "notranji otrok" je skozi otroške zapovedi, prepovedi in izkušnje postal pretirano prilagojen. Tisti del nas, ki mu rečemo "svobodni otrok" pa tiho tli v nas in si ne upa izraziti se, ne upa vriskati od veselja "saj se to ne spodobi", le "kaj bodo rekli drugi". Navidezna umirjenost je torej en velik obrambni zid pred svobodnim izražanjem sebe. In to zatiranje v odrasli dobi nadaljujemo mi sami. Sami sebi namreč prepovemo izstopati, prepovemo izraziti svoje mnenje, prepovemo izražati čustva na pristen način.

Skozi psihoterapevtski proces samospoznavanja se postopoma učimo izraziti sebe brez zadržkov, sramu ali strahov. Takrat navidezno umirjenost zamenja pravi notranji mir, začutimo naše notranje ravnovesje in pristno zadovoljstvo ker živimo sebe polno in izpolnjeno.

Knjiga Življenja: 2012 novo poglavje

Staro leto 2011 se počasi izteka. Zaključuje se še en cikel 12-ih mesecev in 4-ih letnih časov.

Knjiga Življenja obrača nov, še nepopisan list.

Pišemo novo poglavje v svojem življenju. Ustvarjamo novo priložnost za uresničena upanja, želje in pričakovanja. Sprejemamo novo priložnost za svojo osebno rast, samospreminjanje in dozorevanje.

Da bi se lahko odločili kam naj gremo naprej, moramo najprej vedeti kje smo zdaj.

Vzemimo si nekaj trenutkov samo zase. Čas za spomine, za preizkušnje s katerimi smo se srečali skozi leto, ki odhaja. Kaj smo se naučili, kakšna spoznanja želimo nesti naprej. Kaj želimo pustiti za seboj. Preverimo ali puščamo za seboj tudi  nedokončane stvari, neizrečene besede, boleče sledi.

Zastavimo si nekaj vprašanj o letu 2011, ki se poslavlja:

- Kateri dogodek me je najbolj spremenil?
- Kateri dogodek mi je pokazal, da lahko presežem že doseženo?

- Katero je najmočnejše spoznanje o življenju?

- Ob kateri osebi sem največkrat srečen in zakaj?

- Kdo je prišel na novo v moj svet  in pustil močan pečat?

- Kdo je iz našega življenja odšel in kako mi je ob tem?

- Sem na koga letos pozabil pa tega nisem želel?

- Sem osebi, ki jo imam rad to povedal?

- Česa nisem storil pa bi lahko?

- Dolgujem komu opravičilo ali zahvalo?

- Kdaj sem bil najbolj ponosen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj srečen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj žalosten, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj prestrašen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kdaj sem bil najbolj jezen, kaj sem se iz tega naučil?

- Kakšno prepričanje imam o sebi?

Razmislite ob napisanem kaj si želite prenesti v leto 2012 in kaj si želite pustiti za seboj. Česa se želite razbremeniti. Kaj želite še nadgraditi, kaj okrepiti in kaj pri sebi razviti. Ustvarite svojo vizijo za naprej, začrtajte smernice, iščite smiselnost bivanja. Uresničite sanje, zadovoljite potrebe in ustvarjajte želje.

Nov, nepopisan list življenja je pred vsemi nami. Novo poglavje.

Nova priložnost preživeti 365 dni na sebi prijazen način.

Srečno in srčno leto 2012 vam želim!

Hvaležnost

Se vam včasih zdi, da življenje mimo vas hiti in da prinaša le skrbi?

Skozi življenje so nas učili, da smo naravnani na tisto kar ni v redu, na tisto česar nimamo, na tisto kar pogrešamo, na tisto kar je nedosegljivo ...

Nezavedno smo se naučili živeti v pritoževanju in v strahu ... na stalni preži za napakami, neuspehi ... tako pri sebi, kot tudi pri drugih ...
Kje na poti življenja so se izgubili občutki hvaležnosti?

Zaprite oči, naredite dva ali tri globje vdihe in izdihe ... začutite sebe, ozrite se v svoj notranji svet in pomislite ZA KAJ ste hvaležni...KOMU ste hvaležni.
Raziskujte kakšni telesni občutki se vam ob teh mislih porajajo.

So vas objeli notranji mir, srčna toplina, radost, upanje, ljubezen ...?

Hvaležnost kot veščina

Vaja dela mojstra, pravi pregovor. Tudi s hvaležnostjo je tako. Zavestno se zato učimo potopiti se v občutke hvaležnosti.  Gre pravzaprav za nekakšno duhovno popotovanje v notranjost sebe, v globji stik z našimi občutki zadovoljstva, sreče in izpolnjenosti. Vsak dan ozavestimo občutenje hvaležnosti in postalo bo del nas, našega Bitja. Hvaležnost bo prepredla naše misli, objela naše telo, narisala nam bo nasmeh zadovoljstva na obrazu. Hvaležnost nas vztrajno vrača v sedanji trenutek, kajti hvaležnost se poraja tukaj in zdaj, hvaležnost ozavešča kaj vse nam je dano prav ta trenutek.

Hvaležnost širi duha. Preprečuje, da bi ostali na mrtvi točki, kjer bi videli le še svoje spodrsljaje, nesmisel življenja, lastno zagrenjenost. Ponuja priložnost, da uvidimo tudi darove, ki jih življenje prinaša, da vidimo obilje, ki nam je dano. Skozi veščino hvaležnosti dobivamo priložnost za čustveno in duhovno rast.

Za kaj smo lahko hvaležni?

Hvaležni smo lahko za vse kar imamo, za vse ljudi, ki jih poznamo, za vse dogodke skozi katere postajamo to kar smo. Mnogo tega nam je postalo samoumevnost in izgublja čar zadovoljstva, izgublja na pomembnosti v naših srcih. Zato poglejte na svoje življenje z očmi hvaležnosti, z odprtim srcem polnim hvaležnosti in odprl se vam bo svet radosti.

Odkrivajte, kaj za vas pomeni živeti v objemu hvaležnosti

Vsak večer, ko že ležete v posteljo k počitku, se v mislih na kratko ozrite v dan , ki se zavedno poslavlja.
V spomin prikličite 5 dogodkov dneva za katere ste hvaležni. Ponovno jih občutite, na kratko jih podoživite, vsrkajte vase občutke ugodja ob tem ... občutke radosti ... in začutite HVALEŽNOST v svojem srcu.

Priporočeno branje: Stališče: hvaležnost, M. J. Ryan (Založba Govinda, 2003)

Ljubezen kje si?

Meni pomeni LJUBEZEN smisel življenja. Tukaj mislim na ljubezen do sebe, do soljudi, do živali, do narave, do Življenja kot takega nasploh. Živeti z odprtim srcem, dovoliti da se energija ljubezni pretaka skozi tvoje telo, gledati Življenje s srcem.

Prihaja praznik Valentinovo, praznik zaljubljencev. Za nekatere bo dan romantičen, za druge pa še bolj osamljen, še bolj boleč dan.

Razmišljam o ljubezni, katere vir mnogi iščejo le v partnerski vezi. Hrepenijo po partnerstvu, po tako zelo potrebnem občutku ljubljenosti in sprejetosti saj prav skozi partnersko ljubezen vrednotijo same sebe. Žal so po koncu partnerske veze, pogosta posledica huda razočaranja, občutek neustreznosti, nevrednosti, zapuščenosti in osamljenosti. Takrat se pogosto pojavi vprašanje: "Me bo sploh še kdaj kdo imel rad?" ... oz. "Bom lahko še kdaj ljubila?"

Kje iskati ljubezen?

Poskusite ljubezen iskati v svojem srcu, tam domuje. Je neizmerna energija topline, sprejemanja, dobrote. Začutimo mehkobo svojega srca, ljubeče sprejemanje samega sebe, vzljubimo se in sami z seboj ravnajmo kot z najdragocenejšim Bitjem na svetu in ljubezen nas bo spremljala na vsakem koraku. Ljubezen nas bo kot celotno Bitje obsijala, žarela bo iz nas: skozi naš pogled, skozi naš nasmeh, skozi naš glas in besede, začutila se bo v našem objemu, v dotiku. Te ljubezni nam nihče nikoli ne more vzeti, ne more je zmanjkati in vedno je z nami, kjerkoli smo. To je ljubezen iz našega srca.

Imeti rad sebe

Primanjkljaj pristne ljubezni v otroštvu, predvsem pomanjkanje sprejetosti nas takšnih kot smo, pusti daljnosežne posledice na področju samosprejemanja. Skozi življenje pogosto zato plujemo z nizko samopodobo in hrepeneče iščemo ljubezen (in potrditev) v odnosih, pogosto se preveč oklepamo partnerja, bolečino ob razhodu pestujemo skozi dolga leta.

Takšen način doživljanja sebe nas lahko pripelje do depresije, bolezni ko se življenje zavije v meglo razočaranja, nevrednosti in nesmisla.

Skozi psihoterapevtski proces lahko postopoma pozdravimo rane otroštva, predelamo izgube ljubljenih oseb in gradimo svojo lastno vrednost. Naučimo se priti v stik s seboj, se vzljubimo in sprejmemo takšne kot smo. Razvijati začnemo samozavedanje, samosprejemanje, samospoštovanje in zdravo samozavest.

Vsako jutro, ko se zbudite se poglejte v ogledalo z naklonjenostjo, nasmehnite se sebi v pozdrav in začutite ljubezen znotraj sebe. Življenje nam vedno vrača to kar mu dajemo.

Brezpogojna ljubezen

Kot otrok, sem imela na steni zapis: "Kupi psa, to je edini način, da za denar kupiš ljubezen".

Odraščala sem kot edinka, družbo mi je najpogosteje delal prav pes. Spominjam se skupnih sprehodov, igre in tudi trenutkov, ko sem se žalostna stisnila k svojemu kužku. Še danes, ko sem odrasla, imam poleg kopice otrok tudi psičko. V naš dom je prinesla neko posebno energijo, vsaka izmed nas se rada stisne k njej, jo poboža, jo objame. Daje nam nekaj posebnega, brezpogojno ljubezen na pasji način, nežno toplino in občutek, da smo zanjo edinstveni, pomembni in da je rada ob nas.

Pogosto razmišljam kaj je tisto, kar pes ima, kaj nas tako močno naveže, poveže z kosmato pasjo dušo. Zanima me kaj je tista kvaliteta v odnosu, ki jo pes ima in človek nima tako močno izraženo, da med nami lahko nastane tako močna emocionalna vez ter ali pes lahko zadovolji človekovo potrebo po pripadanju in ljubezni?

Ob snidenju se nas pes opazno razveseli, se nas dotakne, prepozna naša neverbalna sporočila. Pes nam vedno izkazuje pozornost, išče našo bližino, izraža toplino in vdanost. Njegovo razumevanje našega počutja začutimo, ob njem človek lahko pokaže, brez sramu, vsa svoja najbolj ranljiva čustva.

Sobivanje z psom blagodejno vpliva za naše duševno zdravje, toliko bolj v sodobnem času, ko je vse manj časa za kakovostne, pristne medčloveške odnose. Prav tukaj je tisto nekaj kar pes ima in človek nima: vedno ima čas za nas, nameni nam vso svojo pozornost, vso ljubezen in sprejema nas brezpogojno, takšne kot smo. (Ervina hvala za sodelovanje v najini raziskovalni nalogi)

Psi so zato odlični terapevti – ljudem pomagajo izraziti čustva, premagati zavrtosti in so njihovi družabniki.

Ljudem, ki imajo težave pri navezovanju socialnih stikov pomagajo pri vzpostavljanju stikov z drugimi ljudmi. Mnogim osamljenim so družabniki v dolgih samotnih večerih. Ljudem z depresijo je pes motiv, da zjutraj vstanejo iz postelje in odidejo na tudi zanje pomemben sprehod. V trenutkih žalosti, stresa, nam pasja bližina, božajoči dotik mehke dlake in sočuten pasji pogled pomagata premagovati stres.

Božič se bliža, zato si lahko nekaj zaželim ....

   Želim si, da bi starši otrokom omogočili, da imajo psa, če si to želijo.

   Želim si, da bi psi iz zavetišč našli domove, polne ljubezni in topline.

Vidim kar gledam

Poglejte sliko. Kaj vidite?
Dva obraza, ki zreta drug v drugega?
Ali vazo, ki stoji na oranžnem polju?

Vidimo tisto na kar se osredotočimo.

Tudi v življenju je tako. Na svoje življenje pogosto gledamo skozi določen objektiv prepričanj, ki nam omejuje širši pogled na situacijo. Vidimo samo to kar gledamo. Medtem pa ne opazimo vsega ostalega, kar se nam ponuja, ne vidimo celotne slike dogajanja. Da bi dosegli pogled na celotno situacijo moramo opustiti svoja prepričanja, stopiti korak nazaj in si z distance, nepresojajoče ogledati kaj vidimo.

Kozarec vode na mizi je napolnjen do polovice.
Pesimist, ga vidi napol praznega :-( in je otožen.
Optimist, ga vidi na pol polnega :-) in je vesel.

Naši občutki so plod tega kako si situacijo interpretiramo.

Primer z kozarcem vode nazorno pokaže kako mi sami v sebi stkemo "zgodbo" okoli situacije. Pripišemo ji pomen in glede na njega se odzovemo, glede na pomen se sočasno obarvajo tudi naša čustva in reakcije. Pri strahu ali jezi je to še posebej izraženo, fokusirani smo na eno samo situacijo, na lastno interpretacijo, čustva nas preplavijo in razum je odrinjen.

Moj namig za življenje bi bil, da skušajmo vedno pogledat na situacijo z distance, poiskati tudi drug zorni kot. S tem vidimo, da imamo možnost izbire, katero stališče nato zavzamemo, kakšen odnos do situacije razvijemo. Skozi tak način življenja se ne počutimo več nemočne žrtve ampak smo soustvarjalci svojega življenja.

Duševno zdravje

10. oktober, svetovni dan duševnega zdravja. Se kdaj vprašamo kaj je duševno zdravje?

Definicija WHO zdravje opredeli kot: "Zdravje je stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ni le odsotnost bolezni ali invalidnosti".

W. Glasser, utemeljitelj realitetne psihoterapije, v svoji knjižici "Duševno zdravje – problem javnega zdravja; nova vloga svetovalcev in psihoterapevtov" pravi: "Duševno zdravi ste, če ste radi in uživate v družbi večine ljudi, ki jih poznate, posebno še s pomembnimi osebami, kot so družinski člani, spolni partnerji in prijatelji. Večinoma ste srečni in povsem pripravljeni pomagati članom družine, prijateljem, kolegom, ki potrebujejo pomoč. Živite tako, da je čim manj napetosti, veliko se smejete. Redko imate glavobole ali kako drugače trpite, kar vse drugi ljudje sprejemajo kot neizogiben del življenja. Uživate življenje in nimate težav s tem, da so drugi ljudje drugačni od vas. Zadnje, kar vam pade na misel je, da bi koga kritizirali ali ga poskušali spreminjati. Ustvarjalni ste v vsem, česar se lotite in uživate v tem bolj, kot ste pričakovali. Končno, tudi v zelo težkih okoliščinah, ko ste nesrečni, veste, zakaj se je to zgodilo in ukrepate. Lahko ste tudi telesno prizadeti, pa kljub temu izpolnjujete zgoraj navedene pogoje duševnega zdravja."

Opazujem, da se ljudje še vedno soočajo z velikim sramom, strahom, polni so predsodkov, ko gre za obisk psihoterapevta, psihologa ali psihiatra. Dve skrajnosti sta najpogostejši. Prva, kjer si človek prizna težavo a pomoči ne potrebuje: "Jaz tega že ne potrebujem, ker imam sam dovolj močno voljo" druga skrajnost si težave sploh ne prizna "Jaz tega ne potrebujem, sem še vedno pri zdravi pameti". Za vsem tem pa najpogosteje tiči prav strah pred stigmo "Kaj bodo mislili drugi ljudje o meni, ko bodo vedeli, da obiskujem psihoterapijo".

Depresijo, tesnobo (notranji nemir, panika), fobije, dolgotrajno žalost in druge duševne stiske lahko v veliki meri ublažimo, s tem, da se ozremo vase, v svoj svet doživljanja in odzivanja na dogodke, da začnemo prepoznavati prtjago preteklosti, ki jo nezavedno nosimo s seboj.

Lažje duševne motnje so ozdravljive, tiste težje pa uspešno obvladljive tudi s pomočjo zdravil. Prej, ko začnemo z zdravljenjem boljši so rezultati. Zato ne čakajte, da iz neutolažljive žalosti pride do hude depresije, poiščite pomoč že prej.

Psihoterapija nam pomaga poiskati naše notranje ravnovesje, ki je temeljnega pomena tudi za naše funkcioniranje v medosebnih odnosih. Pomaga nam razviti samozavedanje, samospoštovanje, samozavest in samouresničenje.

Ko boste naslednjič potrkali na vrata psihoterapevta bodite ponosni nase. Ste eden tistih ljudi, ki si upajo priznati, da imajo problem in so ga pripravljeni aktivno reševati, ste eden tistih, ki si želite živeti bolj polno, umirjeno in zadovoljno življenje. Na koncu to ni le vlaganje vase, ugodne posledice naše osebne rasti so vidne tudi na naših medsebjnih odnosih, na svoje potomce prenašamo boljše vzorce soočanja z težavami, ne bežimo več pred čustvi ampak se jim učimo tankočutno prisluhniti, postanejo naši zavezniki.