Vsa svoja čustvena stanja smo sposobni samo-regulirati nazaj v stanje umirjenosti.
Svoje misli imamo usmerjene na polno zavedanje sedanjega trenutka - tukaj in zdaj.
Svoje telo v celoti občutimo, zavedamo se sebe in vseh svojih telesnih senzacij, ter jih polno sprejemamo. Dihamo umirjeno.
Kaj nam umirjenost prinaša?
Umirjenost prinaša harmonijo znotraj našega uma in telesa. Prinaša polno doživljanje sebe znotraj igre življenja. Dosežemo jo, ko se naučimo polno doživljati in izražati sebe. Ko se zavedamo kaj je naša preteklost in kaj sedanjost, ko prerastemo pogosto nezavedne stiske otroštva in na novo postavimo temelje "sebe" skozi osebno rast, zorenje, samospoznavanje.
Kaj NI umirjenost?
Pogosto opazim, da nekateri ljudje sami sebe označijo za "umirjene". Pa so res umirjeni se sprašujem? Ta izraz za njih namreč pomeni, da se neradi izpostavljajo, niso konfliktni, v družbi ne izstopajo, niso razposajeni in razigrani na zabavah, v medsebojnih odnosih so bolj zadržani, težko izrazijo svoje nasprotujoče mnenje ter so v pogovorih raje poslušalci. Bistvena lastnost je tudi ta, da svoja čustvena stanja regulirajo na način potlačitve ali zanikanja.
Za to navidezno umirjenostjo se zato pogosto skriva cel spekter strahov. Naš "notranji otrok" je skozi otroške zapovedi, prepovedi in izkušnje postal pretirano prilagojen. Tisti del nas, ki mu rečemo "svobodni otrok" pa tiho tli v nas in si ne upa izraziti se, ne upa vriskati od veselja "saj se to ne spodobi", le "kaj bodo rekli drugi". Navidezna umirjenost je torej en velik obrambni zid pred svobodnim izražanjem sebe. In to zatiranje v odrasli dobi nadaljujemo mi sami. Sami sebi namreč prepovemo izstopati, prepovemo izraziti svoje mnenje, prepovemo izražati čustva na pristen način.
Skozi psihoterapevtski proces samospoznavanja se postopoma učimo izraziti sebe brez zadržkov, sramu ali strahov. Takrat navidezno umirjenost zamenja pravi notranji mir, začutimo naše notranje ravnovesje in pristno zadovoljstvo ker živimo sebe polno in izpolnjeno.
