Si upamo pokazati SEBE, takšne kot smo tudi drugim osebam? Pokazat kaj resnično čutimo in mislimo?
Si upamo pogledat sami sebi v oči brez maske in se sprejeti take kot smo?
Pokazati svoje prave barve, čustva in misli, je razgaliti se. Dovoliti, da drugi prepoznajo tudi naše ranljivosti. Sem spadajo večinoma strah, sram, žalost, tudi neuspeh, nezaupanje vase.
Skozi odraščanje smo (pre)pogosto poslušali druge, kako naj ravnamo s svojimi čustvi: bodi močan ... fantje ne jokajo ... punčke se ne jezijo ... zadrži se, ne smejo videti, da ti je hudo ... odidi ponosno z dvignjeno glavo ... kakšna jokica si ... če boš jokal se ti bodo vsi smejali ... reva prestrašena si ....
Počasi in nezavedno smo se skozi otroštvo naučili, da so določena čustva družbeno sprejemljiva in druga ne. Dobili smo svoj (vcepljeni) vzorec čustvovanja, z jasno sliko kaj drugim pokazati in kaj ne. Sočasno pa smo se naučili neželjeno čustvo potlačiti, zanikati, tako močno, da ga na koncu niti sami sebi več ne priznamo ali pa ga celo več ne prepoznamo, ne začutimo, ne vemo kako je čutiti tako čustvo. Močna neizražena čustvena energija pa ostaja ujeta v našem telesu in se skozi leta začne kazati skozi različne psihosomatske bolezni ali duševne motnje.
Zakaj skrivamo sebe pred samim seboj?
Skozi nepristno izražanje čustev smo pravzaprav sami sebi nadeli masko in sami sebi ne priznamo več kaj v resniči občutimo. Pogosto sami sebe sploh ne sprejemamo, če bi pokazali določena čustva. Ne dovolimo si biti prestrašeni ali biti jezni, saj to nikakor ne sodi k naši osebnosti.
Skozi psihoterapevtski proces se z temi neželjenimi čustvi postopoma soočimo in se jih na novo učimo čutiti, si jih priznati. Čustva začnemo sprejemati kot pomembna sporočila kaj se dogaja v nas, kaj nek dogodek za nas pomeni, kaj vse zbuja v nas.
Zakaj skrivamo sebe pred drugimi?
Pogosto zato, ker se bojimo, da ne bomo sprejeti takšni kot smo. Bojimo se, da bomo zasmehovani, da bomo razočarali druge, da ne bomo več vredni občudovanja, spoštovanja, ljubezni, če se pokažemo take kot smo. Za vsem tem se skriva predvsem to kako mi sprejemamo sami sebe. V psihoterapiji zato delamo na samospoznavanju in samosprejemanju, skozi to lahko gradimo potem samospoštovanje in samozavest.
Ko sprejmemo sami sebe take kot smo, ko se zavemo svoje edinstvenosti, se zgodi velika sprememba v nas samih. Mask ne samo, da ne potrebujemo več, nočemo jih več! V odnose lahko sproščeno stopamo takšni kot smo.
Nekateri "prijatelji" lahko tudi odidejo iz naših življenj, ker so neprijetno presenečeni nad našo spremembo. Prav je tako, saj s tem naredijo prostor za nove ljudi, za tiste, ki nas bodo sprejemali take kot smo, kjer ni več mask, igre in pretvarjanja.
Pristni medsebojni odnosi so tisti, kjer lahko izrazimo sebe, svoje misli in čustva,
kjer smo slišani, razumljeni in predvsem sprejeti in spoštovani taki kot smo.
