VERA VASE, Alenka Rebula in Josipa Prebeg
Izšla novembra 2014!
Knjiga, ki v 26 korakih prepotuje ključna vprašanja našega življenja in predlaga ustvarjalne izhode iz življenjskih zastojev. Povezuje naše telesne, čustvene, miselne in duhovne potrebe ter prikazuje možnost, da se celi podamo v raziskovanje novih poti ter skozi odnose dosežemo vse bistveno za življenjsko izpolnjenost. Knjiga nas vabi v opazovanje notranjih procesov.
V iskanju vere vase
"V posebnih trenutkih je marsikdo od nas zaslutil, da je življenje več kot to, čemur se je prilagodil. Obstaja svet, v katererega si ne upamo verjeti, a nas vznemirja in vabi k sebi. Sanjamo, da bi čutili več, okušali svojo moč in vrednost, živeli z navdihom, bolj ustvarjalno in izpolnjeno. Sanjamo vero vase."
"Potovanje v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju" 
Knjiga, ki ženski duši pomaga spoznavati svojo ženstvenost, svojo drugačnost od moškega, svojo zgodbo, ki se piše od prvega vdiha skozi celotno pot življenja. Na čuteč način nam knjiga daje dovoljenje imeti rada sebe, pokaže nam kako sebe ljubiti pristno in zavestno. Stoji nam ob strani na poti oblikovanja samospoštovanja in stika s seboj. Branje knjige prinaša čas, ko se umaknemo vase, daje nam priložnost za odkrivanje naših lastnih ženskih globin. Gre za nekakšno popotovanje skozi sebe v odnosu do različnih področij življenja: področje telesnega, področje ženskosti in spolnosti, področje čustvovanja, področje krivde in strahu pred življenjem, področje najožjih odnosov, področje ustvarjanja in dela, področje materialne blaginje in odnosa do denarja, področje volje in področje samozavesti. Del knjige je namenjen samovzgoji in zajema različne sklope praktičnih vaj.
"Blagor ženskam, ki znajo hoditi kot vile, zemlja lahko zadiha pod njihovimi rahlimi stopali".
Besede Mance Košir v njeni recenziji knjige zajamejo bistvo: "Globine, ki so nas rodile je knjiga za potovanje skozi pomembna obdobja odraščanja, od (pred)rojstva naprej, ki slika otroštvo plastično in sočutno zato, da bomo znali vzgajati, predvsem pa zato, da bomo najprej sami vzgojeni; si očistili srce in si umili oči. Saj drugače svojih otrok ne moremo zares videti in ne objeti lastne notranje deklice ali dečka. Alenka nas spodbuja, naj ne pričakujemo, da nas bodo starši, ki so nas prizadeli, zmogli uslišati in potešiti. Toda mi lahko odklonimo grenko dediščino, sprejmemo svojo bol in se potolažimo. Takrat se težka veriga razklene in svobodni prestopimo v odpuščanje, zaupanje in razbremenjeno srečanje s svetom. Nase vzamemo srečno dolžnost, da odkrijemo ljubezen, ki je nismo prejeli, poiščemo ljudi, ki so nas pripravljeni učiti, ter zasejemo olajšanje namesto bolečine. To je najtežja in najpomembnejša naloga našega življenja. Zato bi morala postati knjiga 'Globine, ki so nas rodile' brevir sleherne družine, vsakega odraslega človeka. Podpišem z dušo in telesom, kar zapisuje ljuba Alenka Rebula na koncu svojega predgovora: "Nič ni izgubljeno, nikoli ni prepozno, vsak dan je pravi, da v sebi rešimo otroka, ki še upa ... In v tihih valovih se bo vrnilo življenje."
Knjiga skozi simbole in mite pripoveduje o temeljnih izkušnjah osebne rasti. Kratke zgodbe z zgovornimi ilustracijami in komaj opazen podnaslov "meditacije" vabijo bralca v počasno raziskovanje besedila, v branje kjer je čas za razmislek del procesa, da prebrano besedilo resonira skozi celo naše telo. Knjiga širi naše notranje zavedanje sebe v dimenziji življenja.
