V medsebojnih odnosih se poti kdaj tudi razidejo. Slovo pogosto spremljajo občutki žalosti, razočaranja, jeze, praznine. Tudi krivda in občutek lastne manjvrednosti nista redka.
Razidejo se partnerske poti, razidejo se prijateljske poti, razidejo se poslovne poti. Slovo je lahko postopno ali nenadno, pričakovano ali nepričakovano, sporazumno ali enostranska odločitev.
Sama si naše življenje in medsebojne odnose pogosto predstavljam kot dolgo popotovanje z vlakom. Mi sami smo kot lokomotiva, imamo svojo smer, svojo pot. V vagonih se z nami peljejo (so)potniki. Nekateri med njimi so z nami velik del poti, drugi vstopijo in so z nami le določen del poti, spet tretji se vedno znova vračajo na naš vlak. Nekateri (so)potniki so v vagonu, ki nam je zelo blizu, drugi v bolj oddaljenih vagonih. Vsi, ki potujejo z nami - so del poti našega življenja.
Sama si naše življenje in medsebojne odnose pogosto predstavljam kot dolgo popotovanje z vlakom. Mi sami smo kot lokomotiva, imamo svojo smer, svojo pot. V vagonih se z nami peljejo (so)potniki. Nekateri med njimi so z nami velik del poti, drugi vstopijo in so z nami le določen del poti, spet tretji se vedno znova vračajo na naš vlak. Nekateri (so)potniki so v vagonu, ki nam je zelo blizu, drugi v bolj oddaljenih vagonih. Vsi, ki potujejo z nami - so del poti našega življenja.
Ko se poti razidejo se rade pojavijo misli, ki sodijo o naši lastni vrednosti:
"Mar nisem dovolj dober? ... "Kakšen bi moral biti, da bi oseba še naprej želela ostati ob meni? ... občutki krivde, ki se porajajo znajo biti neprijetni in v nas prebujajo občutke neustreznosti, manjvrednosti.
Lahko pa se dogaja tudi obratno, pojavi se razmišljanje kot: "Ne družim se s takšnimi ljudmi kot si ti" ... "Lahko si najdem boljšega partnerja" ... "Ni vreden niti mojega pozdrava" ....takrat se ujamemo v past lastne večvrednosti. Predvsem kadar smo v položaju, ko mi ne želimo nadaljevati skupne poti.
Skozi oba načina razmišljanja ostajamo ujeti v konflikt. Čeprav so se poti razšle, se znotraj nas še dolgo časa lahko kuhajo različni občutki tako zamere, kot užaljenosti ali jeze in nam prinašajo notranji nemir.
Svojo pozornost zato raje usmerimo v hvaležnost, da smo osebo, s katero se razhajamo, imeli ob sebi. Da smo se ob njej učili o sebi in o medsebojnih odnosih. Na skupni poti smo dobivali prav to kar smo potrebovali za svojo rast. Šli smo skozi tako dobre, kot manj dobre preizkušnje.
Ko vstopamo v odnos z odprtim srcem, iskreno, potem tudi vemo, sami pri sebi, da smo tudi mi sami bili dovolj dober sopotnik osebi s katero se razhajamo.
Kako naprej?
Ostanimo na svojem vlaku, sledimo sebi tudi naprej. Pustimo se presenetiti Življenju in mu zaupajmo, da bodo na naš vlak vstopili pravi ljudje ob pravem času.
Učimo se opazovati, kakšna sporočila nam osebe prinašajo, rastimo in zorimo skozi skupni čas. Potrudimo se, da smo na poti srčni, topli in iskreni ... da bodo tudi drugi odhajali od nas z hvaležnostjo, da so bili naši (so)potniki.
Hvala vsem, ki ste bili kadarkoli (ali pa ste še vedno) potniki mojega vlaka!
Brez vas danes ne bi bila to kar sem.
