Dva obraza OKM

Ste morda pridni kot čebel'ca? Je vaše stanovanje sterilno? Ste perfekcionist? Poznate občutek, ko še 3x preverite ali ste ugasnili štedilnik? Ali pa, ko še nekajkrat pokljukate pravkar zaklenjena vrata, če so res zaklenjena? Si stalno umivate roke? Je pri vas vse zloženo po barvah? Vam zastrašujoče vsiljive misli, okupirajo um in se nočejo zaustaviti? So vaši dnevni rituali nujna in ne le prijetna dejavnost? Želite imeti stalni občutek kontrole in predvidite v naprej vse možne situacije, ki gredo lahko narobe? Imate visoka moralna načela in zelo toga, rigidna pravila kaj je prav in kaj narobe? Težko zaupate podrejenim, da bodo delo dobro opravili?

Verjetno bi vsakdo lahko odgovoril pritrdilno vsaj na eno od vprašanj, saj gre za situacije, s katerimi se srečujemo v svojem življenju vsaj občasno. Kadar se takšne vsakdanje situacije spremenijo v prisilno in za osebo čustveno naporno stanje govorimo o duševni motnji. Diagnostika duševnih motenj obsesivno-kompulzivnost omenja na dveh področjih: na področju anksioznih motenj in kot osebnostno motnjo.

1. Obsesivno-kompulzivna motnja - OKM

OKM vključuje ponavljajoče se prisilne misli (obsesije) in/ali kompulzivna dejanja oz. rituale (kompulzije). Motnja se kaže kot nepotrebno konstantno ponavljanje dejanj, besed ali misli, ki ustvarjajo začaran krog:

>> Pojavi se neprijetna misel (obsesija) >> povečana zaskrbljenost (tesnoba, anksioznost)  >> dejanje, ki regulira trenutno tesnobo (kompulzija, ritual) >> začasno olajšanje (sprostitev) >> ponovna neprijetna misel in ponovitev celotnega kroga.

Obsesije: konstantno neželjeno in nekontrolirano pojavljanje misli, podob ali impulzov. Oseba ob tem doživlja visoko stopnjo anksioznosti. Najpogostejše vsebine so vezane na strah pred okužbo, dvom in preverjanje, vraževernost, na pretirano potrebo po določenem vrstnem redu, po simetriji, strah pred izgubo nadzora, strah pred boleznimi, vsiljive misli z bizarno vsebino vezane na nasilje ali spolnost, potreba "povedati, vprašati, priznati".

Kompulzije: dejanja, ki jih posameznik razvije v želji zmanjšanja anksioznosti, ki mu jo povzročajo obsesije. Kompulzije skozi čas postanejo tako avtomatizirane, da ne vemo kdaj in kako so se začele. Osebe čutijo močno notranjo prisilo, da določeno dejanje izvedejo, saj jim le to dejanje prinese začasno olajšanje od anksioznosti. Ta dejanja so lahko konkretna (umivanje rok, dotikanje, urejanje, zbiranje...) ali zgolj v mislih (štetje, ponavljanje...).

Vloga psihoterapije:

Psihoterapija vključuje področje obvladovanja simptomatike ter delo na vzrokih, ki motnjo vzdržujejo. Pomembno je, da klient prepozna začaran krog. Klient se nato postopoma uči zdržat z določeno mero nelagodja, ki jo prinesejo obsesivne misli. Sprejeti te misli kot zgolj "misli", ter se hkrati uči soočanja z zanj neprijetnimi čustvi, ki ga sicer (kot beg od čustev) vodijo v kompulzivno dejanje. Postopna desenzitizacija je proces, kjer se klient postopoma izpostavi zanj motečim oz. težkim situacijam. Najprej lahko le imaginarno, kasneje ko je pripravljen pa tudi dela korake naprej izven njegove cone udobja in s tem razširja svoj prag tolerance za misli, čustva oz. vedenja.
Skozi terapevtski proces se vzporedno odstira tudi preteklost, saj je pomembno prepoznati vzroke, zaradi katerih so se razvile določene misli ali vedenja, ter vzvode, s katerimi posameznik regulira svoja čustvena stanja.

2. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Ta osebnostna motnja prinaša v posameznikovo življenje preobremenjenost s pravili in postopki,  oseba postane ujetnik pretiranega reda. Vsako odstopanje od znanega jih spravi v hudo čustveno stisko, anksioznost. Prav zato se izogibajo spontanosti, veselju in kreativnosti. Njihovo življenje potrebuje razum in logiko ter zelo jasna in toga pravila. V želji po perfekcionizmu se preveč posvečajo (sicer nepomembnim) detajlom. Pomanjkanje kontrole (tako zunanje kot tiste znotraj sebe) se v življenju odraža skozi nepripravljenost za tveganje, stalnica sta zato odlašanje in neodločnost. Težavo jim povzročajo situacije, ki od njih zahtevajo hitre reakcije in spontanost. 

Dejanja in prepričanja sodijo skozi dve skrajnosti: prav in narobe. Enako strog kriterij imajo ponotranjen tudi zase in jim onemogoča živeti tako kot želijo, saj živijo tako kot mislijo, da morajo. V medsebojnih odnosih lahko pride do težav zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavijo ne le sebi, temveč tudi drugim. V odnosih so pogosto zadržani in pretehtajo vsako svojo besedo in dejanje, v želji biti ustrezni. Prav tako težko pokažejo svoja čustva, predvsem tista nežnejša. So zelo samokritični in se srečujejo z hudimi občutki krivde.

Diagnostični kriterij (DSM IV), mora zajemati vsaj 4 kriterije od naštetih:
- prevzetost s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, urniki.
  Bistvo aktivnosti se ob tem zgubi;
- perfekcionizem, ki ovira opravljanje nalog (nezmožnost končati
  nalogo, ker njihovi strogi standardi niso doseženi);
- pretirana predanost delu in produktivnosti,
  izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva;
- pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost glede
  morale, etike in vrednot;
- nenaklonjenost timskemu delu oz. dodeljevanju nalog drugim,
  če ti drugi ne delajo na popolnoma njegov način;
- skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih.
  Denar je potrebno varčevati za bodoče katastrofe;
- rigidnost in trma (nepopustljivost);
- nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete,
  čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.

Vloga psihoterapije:

Osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo se odločijo za psihoterapijo največkrat zaradi pridruženih motenj kot so: depresija, anksioznost ali druge psihosomatske težave oz. zaradi težav v medsebojnih odnosih.

Psihoterapija osebnostnih motenj je daljši proces, usmerjen na globinsko psihološko spremembo. V terminologiji transakcijske analize bi rekla, da gre za intrapsihični konflikt med notranjim kritičnim Staršem in notranjim Otrokom. Oseba hkrati projecira na druge osebe svojega ponotranjenega kritika in je prepričana, da drugi razmišljajo o njem tako kritično kot on sam (izkrivljenjo dojemanje realnosti). Skozi psihoterapevtski proces klient prepoznava in prerašča svoje strahove biti neustrezen, uči se soočanja s kritiko ter z zanj neprijetnimi čustvi in občutki. Terapija vključuje tudi razvijanje pozitivnih virov posameznika, veča razpon tolerance med črno in belo skrajnostjo, uči prepoznavanja lastnih potreb, razvijanje samopohvale in sprejemanje sebe kot OK osebe. Naučiti se tudi le "biti", namesto konstantno "delovati".

Osebnostne motnje

Vsak izmed nas ima določene osebnostne poteze, svoj prevladujoč temperament. Različni smo si, imamo različen prag tolerance ter se različno soočamo s čustvi. Nekatere osebe pa zelo drugače doživljajo sebe in medsebojne odnose. Njihov notranji, intrapsihični svet je strukturiran drugače. Vzrokov za nastanek osebnostnih motenj je več, od bioloških dejavnikov pa vse do vpliva okolja. Osebnostne motnje ocenjujemo tudi po stopnji intenzitete, so torej lahko bolj ali manj izražene. Pogosto se osnovni osebnostni motnji rade pridružijo še druge duševne motnje (razne odvisnosti, depresija, anksioznost, OKM, motnje hranjenja, samopoškodovanje...).

Osebnostno motnjo DSM kriterij opredeli takole:
(Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)
"Dolgotrajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki se pomembno razlikuje od pričakovanj kulturnega okolja, v katerem posameznik živi. Ta vzorec se izraža v vsaj dveh od navedenih področij:
- načini doživljanja in razumevanja samega sebe, drugih ljudi in dogodkov
- razpon, intenzivnost, labilnost in primernost čustvenega odziva
- funkcioniranje v medsebojnih odnosih
- nadzorovanje impulzov.

Duševne motnje pa ne prizadanejo le posameznika, ki se z njimi sooča, temveč tudi njegovo okolico (partner, starši, otroci, sorojenci, sodelavci..). Obe knjigi nazorno predstavita življenje z določeno osebnostno motnjo ter tudi pokažeta načine kako se z težavo soočati v kolikor jo ima nekdo v naši bližini.

 ______________________________________________________

NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH, Mason, Kreger
Kako ponovno zaživeti svoje življenje, če ima vaš bližnji mejno osebnostno motnjo?
Mejna osebnostna motnja (MOM) oziroma "Borderline"
Imate občutek, da z vami manipulirajo, vam lažejo in poskušajo nadzorovati vaše življenje? Ste tarča intenzivnega, nasilnega in iracionalnega besa? Imate občutek, da morate ves čas "hoditi po prstih", da bi se izognili naslednjemu izbruhu?

Knjiga je namenjena predvsem svojcem oseb, ki se soočajo z MOM.
Specifiko MOM pa avtorja opišeta tako skozi vidik osebe, ki se z njo sooča kot tudi skozi vidik svojcev. 

Prepoznate svoje bližnje: 

Poznate občutek, ko se nekdo vede do vas ljubeče, nato v sekundi spremeni vedenje in bi vas raztrgal na koščke? Poznate občutek, da se vam bo "zmešalo" ob nekom? Poznate življenje kot na vrtiljaku? Ali vam vedno naprtijo krivdo? Imate občutek, da z vami manipulirajo, da ste v nezdravem in kaotičnem odnosu?

Prepoznate morda sebe:

Je vaš največji strah, strah pred zapustitvijo? Poznate nihanje med idealiziranjem in razvrednotenjem v medsebojnih odnosih? Je občutek "sebe" nestabilen, čutite kronično praznino znotraj sebe? Ste zelo impulzivni? Pogoste misli ali grožnje z samomorom? Močna čustvena nestabilnost? Intenzivna jeza, izpadi besa? Paranoidne misli, disociacija?

____________________________________________________________

ČUSTVENI VAMPIRJI, Bernstein
Kako se zaščititi pred ljudmi, ki vas povsem izpijejo?

Čustveni vampirji vas najprej vsrkajo vase in nato povsem izpijejo. V začetku se vam zdijo boljši od drugih ljudi, so bistri, očarljivi, vzljubite jih in od njih pričkujete več kot od drugih. Pričakujete več, dobite manj in na koncu izgubite še sebe! Da ste storili napako, ker ste jih povabili v svoje življenje odkrijete prepozno. In takrat se sprašujete - so krivi oni ali vi?

Knjiga predstavi 5 najpogostejših osebnostnih motenj. Osebe z tovrstnimi značajskimi potezami so lahko silno zanimive, očarljive in privlačne. Druga plat njihove osebnosti pa prinaša patološke, naporne medsebojne odnose tako doma kot v službi in družbi.

Antisocialna osebnostna motnja

Tipična značilnost je brezbrižnost do družbenih pravil (laži, kraje, tvegana vedenja, zloraba drog, nasilje ...) Radi imajo vzemirjenje, zabave, vse svoje potrebe želijo zadovoljiti takoj. So veliki šarmerji, osvajalci, romantiki, ki točno vedo, kako vas razorožiti in osvojiti. Manipulacija je njihov način doseganja ciljev. Ne poznajo občutka krivde.

Histrionična osebnostna motnja

Tipična značilnost je neumorna želja po pozornosti in odobravanju, zato so zelo družabni. Bistvena jim je njihova zunanja podoba, potreba po občinstvu, njihovo vedenje je zato večino časa "igra". Njihovo življenje je en sam teater - "drama queen". So eni tistih zelo prijaznih ljudi, ki vam hočejo le dobro, a za hrbtom se zgodba obrne. Najpogosteje slepijo sami sebe, verjamejo lastnim lažem saj je priznati lastno napako ali svoje neustrezno vedenje za njih nesprejemljivo. Pogosto se izzivalno oblačijo, radi koketirajo, njihovo čustvovanje je nestabilno.

Narcistična osebnostna motnja

Počutijo se več vredne, biti morajo zmagovalci (so zelo tekmovalni), biti najboljši in najpametnejši. Bahanje in grandiozno vedenje sta jim pisana na kožo. Oni sami so center sveta. Zadovoljevanje lastnih potreb je njihovo vodilo. Čustva, razmišljanja in potrebe drugih ljudi jim niso pomembna, imajo pomanjkanje empatije. Postavljajo si nerealne cilje, vedejo se vzvišeno do podrejenih ter so nagnjeni k izkoriščanju drugih.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja  
(ni enako kot Obsesivno kompulzivna motnja kjer se ponavlja rituale)
Njihova potreba je imeti vse pod kontrolo, saj jim le to vzbuja občutek varnosti. To so tisti natančni ljubitelji pravil, pikolovski perfekcionisti, ki zaradi nekaj dreves na katere se osredotočijo, niso sposobni videti gozda. Preobremenjeni so z podrobnostmi. Njihova specifična stiska je v notranjem, intrapsihičnem konfliktu. Običajno presenečenje ali korak v neznano je za njih velik stres, njihov svet mora namreč biti predvidljiv (občutek varnosti). Živijo v stalni napetosti, vedno se na nekaj pripravljajo in vedno so v napetosti, da bo šlo kaj narobe. 

Paranoidna osebnostna motnja

Osebe imajo stalni občutek, da so se vsi zarotili proti njim (obožujejo teorijo zarote). So mojstri za odkrivanje vsega kar želite skriti pred njimi. Ustvarijo si omejena in toga pravila življenja. Za njih ni naključij, vse je povezano z vsem. Težavo jim povzroča prepoznavati zmotna prepričanja oz. določiti kaj je resničnost. So veliki raziskovalci negotovosti, tako znotraj njih samih, kot tudi pri drugih. Imajo velike težave z zaupanjem kar zelo destruktivno vpliva na intimne odnose. Maščevanje uporabijo kot obliž za svoje rane.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Ali znate poslušati? Čutite, da ste slišani?

Ali vam je tole kaj znano?

... skakanje v besedo, prekinjanje sogovornika
... zaključevanje stavkov drugega
... površno poslušanje
... nestrpno čakanje, na svoj odgovor

Aktivno poslušanje

Aktivno poslušanje ni le tiho poslušanje, ampak je mnogo več. Pomeni poslušati in biti polno prisoten ob pripovedovalcu, biti čuječno prisoten z slišanimi besedami in dopustiti, da te besede delujejo na nas, dati prostor, da se usedejo v nas, da pustijo v nas svojo sled. Pri aktivnem poslušanju se pravzaprav prestavimo v svet sogovornika in ga skušamo razumeti skozi njegovo doživljanje, vzporedno pa tudi zaznavamo kaj besede sogovornika prebujajo v nas samih.

Pusti, da začutiš kaj ti želi nekdo sporočiti

Počakaj, dovoli si, da besede sogovornika slišiš, da resonirajo znotraj tebe, preveri ali si pravilno razumel povedano, preveri kaj zate slišano pomeni in nato se šele odzovi. 

Z odgovorom nam ni treba hiteti, na ta način smo tudi mirnejši poslušalec saj se med poslušanjem ne ukvarjamo več s tem kaj bomo mi nato odgovorili, ob tem smo tudi sami bolj sproščeni v poslušanju. Potrpežljivo in pozorno poslušanje nam prinaša kakovostnejše medsebojne odnose.

Preverjanje slišanega

Govorec bi rad podelil z poslušalcem svojo misel - mora jo torej verbalizirati. Poslušalec to misel sogovornika sliši, skozi sito svojih prepričanj in zgodb, jo sprejme in ji pripiše "svoj" pomen. Včasih pride do komunikacijskega šuma - ko povedano NI razumljeno na način, kot je govorec želel misel podati. S tem razlogom je priporočljivo preverjati to kar slišimo. Eden izmed preprostih načinov je: "Če te prav razumem mi želiš povedati ...". S tem načinom preverimo ali smo slišali in razumeli povedano tako, kot nam je sogovornik to želel sporočiti.

Biti slišan

Včasih povprašam kliente kaj jim je na uri bilo res pomembnega. Pogost odgovor je prav to, da so lahko povedali kaj jih teži, da so dali nakopičene misli in občutke ven iz sebe, jih z nekom podelili. Mnogi nimajo nikogar, ki bi jih poslušal, nikogar kjer lahko govorijo brez strahu pred kritiko, očitki, nasveti. "Biti slišan" krepi občutek lastne vrednosti, sporoča nam, da smo dovolj vredni, da nas nekdo posluša ter, da lahko imamo svoje mnenje. Terapevtski odnos v katerem si lahko slišan in razumljen ima veliko moč zdravilne izkušnje v medsebojnih odnosih, saj pomaga graditi novo izkušnjo znotraj okvira relacijskih potreb.

Znamo prisluhniti sebi?

Del učenja poslušanja je tudi prisluhniti sebi. Ustavimo se, umirimo se, zaprimo oči in začutimo "sebe". Kako nam je? Kakšne so naše potrebe? Kako se počuti naše telo? Prisluhniti sebi krepi občutek "sebe", krepi naše samozavedanje.

 

Ljubezen

Ljubezen
Avtor: Laura Ira Tratnik

Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar upam, da nikoli ne uvene.
Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar vsak dan naprej me žene.

Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar drugi prepozna, ko se dotakne mojega srca.

Čuječno doživljanje božično-novoletnih praznikov

Prišli so božični prazniki in novoletna noč. Čas obdarovanja, čas čarobnih lučk, čas, ki prinaša veliko želja, voščil, rokovanj, objemov, daril, tudi čas zaobljub in sprememb. Nekateri se veselijo praznikov in druženja, drugi doživljajo boleč občutek osamljenosti, tretjim je to čas hitenja in so ujeti v nakupovalno evforijo, četrtim je to čas poglabljanja vase v duhovnem smislu.

Vsak izmed nas tako na svoj način soustvarja svoj praznični čas. Naša lastna moč vplivanja na doživljanje nam zato daje možnost izbire, da praznike doživimo celostno, izpolnjujoče in v njih najdemo smisel tudi zase, ne glede na situacijo življenja v kateri se trenutno nahajamo.

Čuječnost je tista veščina, ki nas vabi v sedanji trenutek življenja, v trenutek, ki ga ravnokar doživljamo, a se ga pogosto niti ne zavedamo. Posledica je tudi ta, da se nam sicer veliko dogaja, a nismo v stiku sami s seboj, ne zavedamo se svojih misli, občutkov in potreb. Čuječnost nas vabi, da skozi vseh pet čutil, vid, okus, vonj, sluh in dotik, polno začutimo sebe in dogajanje okoli nas.

Prihajajoči prazniki so lahko priložnost, da naredite spremembo. Da prebudite svojo sposobnost pozornosti in zavedanja na to kaj se vam dogaja, kako vam je ob tem, česa vsega se v danem trenutku zavedate, kaj občutite. Zato odprite vsa svoja čutila in se podajte praznikom naproti tokrat na drugačen, bolj čuječen način:

Opazujmo in doživimo zimsko pravljico

Mesta so odeta v podobo zimske pravljice tudi za nas. Pozorno opazujmo okrasitev, hiše, darilca, ljudi, opazujmo estetiko. Ob tem opazujmo tudi  sebe, kaj pravljična dežela lučk v nas prebuja, kako nam je. Opazujmo prijatelje in svojce kaj izžarevajo, pozorno opazujmo tiste drobne iskrice v očeh ob voščilu ali objemu in se zavejmo kako nam je ob tem. Naj se naš pogled ustavi na darilu, ki ga je nekdo s trudom zavil za nas, naj skrivnostno zavito presenečenje prinese radost tudi takšno kot je, skrito in zavito, ni vse le v vsebini naj tudi ovoj dobi del naše pozornosti.

Okušajmo s hvaležnostjo

Med prazniki iz kuhinje zadiši po pecivu. Hrana razvaja naše čutilo okusa. Okušajmo hrano polno, jejmo počasi, naj se okus hrane postopoma razvija z vsakim našim grižljajem posebej. Vzemimo si čas, da sedemo za mizo in resnično uživamo v hrani. Odprimo se zavedanju, da vsak okus v sebi nosi tudi trud tistega, ki je hrano pripravljal. Okus žlahtne kapljice naj bo enako spoštljiv kot do hrane, manj je več, naj se okus penine razvija z vsakim malim požirkom in nas razvaja z svojo žlahtnostjo. Tudi najpreprostejši piškot lahko prinese polnost okusa in radost doživetja, kadar ga jemo počasi in s polnim zavedanjem okusa.

Vonjajmo in se prepuščajmo

V času božiča zadiši po cimetu, klinčkih, pecivu in potici. Na sprehodu skozi mesto pa prijetno zadiši aroma kuhanega vina in medice. Zavejmo se vsakega vdiha opojne arome, prepustimo se ji. Razvajajmo svoje čutilo vonja tudi z božičnimi čaji in aromatičnimi svečkami. Aromaterapija prijetno vpliva na naše počutje. Tudi pri jedi si vzemimo čas, da uživamo v vonju hrane, da jo doživljamo skozi več čutil hkrati.

  
Prisluhnimo glasbi in sočloveku 

Božične pesmi se dotikajo naših src, pričarajo sopokojnost božiča. Vzemimo si čas, prisluhnimo jim v polnosti, ne le mimogrede. Zaprimo oči, naj se tako glas kot besedilo pesmi dotakneta naše duše, naj zvok napolni naše telo in ob tem opazujmo kako se telo ob tem odziva. Prisluhnimo pozorno voščilom naslovljenim na nas, naj se besede vtisnejo, dobijo globji pomen, potrudimo se resnično slišati sočloveka.

Začutimo dotik radosti

Ko stisnemo roko v voščilo in podarimo objem, naj bo srčno in pristno. Začutimo toplo dlan, zavejmo se stika, ki se v tistem trenutku dogaja med nami in drugo osebo. Zavejmo se objema in se mu prepustimo v polnosti, pristnosti, z radostjo do sočloveka. Začutimo utrip srca, dihanje, prisotnost. Hvaležno se zavejmo, kako lepo je čutiti bližino sočloveka, družine, prijateljev, znancev. Objem in dotik podarimo tudi neznancu, oziroma osamljenim ljudem. Pobožajmo tudi živali z zavedanjem dotika, odprimo se občutenju in čutenju, ki nas radosti.

Želim vam vesel božič, naj bo čuječno doživet in odet v notranji mir, 
ter srečno in tudi radovedno pot samospoznavanja v letu 2014!

Odnos med hčerjo in materjo

Kako je biti hčerka svoje matere? in  Kako je biti mama svoji hčerki?

Pogosto naše lastno materinstvo, začne prebujati stare zgodbe našega otroštva, dolgo potlačena čustva se znenada začno prebujati. Dovolj je, da opazujemo svojo mamo kako ravna z našo hčerko, njeno vnukinjo. Na plano privrejo občutki in misli za katere sprva sploh ne vemo od kod so in kaj nam želijo sporočiti. Mnogi vzorci vedenja, čustvovanja in razmišljanja se iz časov otroštva še do danes držijo že odraslih hčera, ki s tem ostajajo ujete v nerazrešen odnos z materjo in jim pravzaprav onemogočajo "čustveno odrasti" in zaživeti življenje brez krivde, strahov ...

Priporočam vam v branje knjigo, ki se resnično poglobi v tenkočutne plasti medsebojnega odnosa med hčerjo in materjo.

ČE ŠKRIPA MED HČERJO IN MATERJO, Victoria Secunda

Odlična in kar zelo obsežna knjiga, ki brez sramu položi karte naših občutij na mizo in razbije mit o vedno pridni in dobri mami. Čeprav je pisana iz perspektive hčera ne pozabi na perspektivo matere. 

Na odkrit in razumevajoč način nas avtorica popelje skozi več tipov mater (cunja, kritizerka, dušilka, maščevalka in zapuščevalka) ter skozi različne prilagoditve hčera (vrvohodka, angelka, dosežkarica, številka, zgaga in ubežnica). 

Knjiga bo v pomoč vsem tistim, ki ste se ujeli v začaran krog nezadovoljujočega odnosa med materjo in hčerjo. Pot iz začaranega kroga obstaja - pa ne ena sama - več poti je. Vsaka izmed nas bo našla svojo, knjiga ponudi le smerokaze in osvetli področja kamor si morda do sedaj nismo upale ali nismo znale pogledati.

Knjiga nima moči, da bi spremenila naše otroštvo in ne bo spremenila naše mame. Lahko pa spremeni naš pogled na našo mamo, lahko spremeni naše doživljanje samih sebe in lahko izboljša ter poglobi naš odnos do naših hčera :-)

Zaplešimo s svojimi čustvi

Se kdaj vprašate kako ravnate s svojimi čustvi? 

Čustva so tako zelo naravna, so del naše človeške biti. Se porajajo in se razblinjajo, nekatera so prijetna, druga manj prijetna, lahko so tudi zastrašujoča ali neznosno boleča.

Kako svoja čustva sprejemamo in kaj z njimi počnemo pa ni vedno naravno. Skozi otroštvo in odraščanje lahko nezavedno razvijemo obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred neprijetnimi občutenji a nas sočasno vztrajno vodijo v čustvene težave nenazadnje se razvijejo lahko tudi resne čustvene motnje (depresija, anksioznost ipd.)

Povabilo na ples
Zamislimo si katerokoli naše čustvo, kot našega nevidnega soplesalca. In skušajmo skozi to prispodobo prepoznati način kako se ponavadi odzovemo, ko nas naš soplesalec (oz. naše čustvo) povabi na ples:

VDAJA

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Brez besed se v strahu predamo, da nas odpelje na plesišče. Počutimo se nemočni, nimamo nobene kontrole nad situacijo, plesalec nas ima popolnoma v svoji oblasti. Odplešemo ples čeprav nismo sodelujoči v plesu, smo le lutka, s katero pleše naš soplesalec.

V jeziku čustev:
Čustvo nas popolnoma preplavi, onesposobi nas, nimamo več nobene moči za samoregulacijo.

IGNORIRANJE

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Preslišimo prošnjo in se delamo kot, da ga ne vidimo, kot da ne govori nam. V sebi smo nemirni, a mu tega ne pokažemo. Plesalec vztraja in išče nove načine kako bi pritegnil našo pozornost. Vztrajno se delamo kot, da se to ne dogaja nam. Po dolgem večeru "ignoriranja soplesalca" smo utrujeni in hkrati v stalni napetosti ter pripravljenosti kakšen bo njegov naslednji poskus.

V jeziku čustev:
Čustvo sicer ignoriramo, a smo vseeno stalno na preži od kod in na kakšen način se bo zopet pojavilo.Razvije se občutek stalne tesnobe.

BORBA

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Odklonimo. Plesalec vztraja. Začne se borba za premoč. Oba vztrajata pri svojem, nihče ne popušča, oba se borita za premoč. Večer namesto ob prijetnem plesu mine v boju za zmago v zgodbi: "nočem plesat s teboj".

V jeziku čustev:
Čustvu, ki se pojavi ne dovolimo da obstaja, želimo ga potlačiti. 
Na dolgi rok se lahko razvije depresija.

SPREJEMANJE

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Zavestno se odločimo, da sprejmemo povabilo in ob tem zaupamo vase, da bomo lahko odplesali skupen ples, ne glede na ritem in vrsto plesa. En ples odplešemo - začutimo ritem, soplesalca in izživimo čustvo v danem ritmu. Po plesu se vrnemo k svoji mizi. Bogatejši za izkušnjo!

V jeziku čustev:
Svoja čustva sprejmemo, jih poimenujemo, se jih zavemo, jih začutimo v vsej njihovi prijetnosti ali silovitosti in ko si jih "pustimo čutiti" je to kot ples z njimi. Lahko je nežno, lahko strastno, lahko hitro ali neprijetno. Pomembno je, da se zavedamo, da karkoli je bo minilo in, da nam prav ples z njimi pomaga, da se bodo razgradila, sprostila in umirila.

Zakaj je na sliki zgoraj prav tango?
Ker je to ples strasti, ples emocij. Ni le ples kjer sva jaz in ti - ampak se dogaja še prostor med nama, najin  "odnos". Niso le naučeni koraki in ponovitve, ampak so spontani odzivi enega telesa na drugo, tango piše svojo zgodbo in prav spontano odzivanje je njegov čar. Nekaj časa vodi eden, potem spet drugi a skupno obema je medsebojno zaupanje, sprejemanje in soodzivanje. Zaupanje, da se lahko prepuščamo ritmu, čutenju in doživljanju.
Enaka zgodba se dogaja z našimi čustvi. Čutiti in doživljati čustva je ritem življenja, je priložnost plesati in živeti polno.

Življenjska energija

V psihoterapiji rada uporabljam izraz "živeti sebe". S tem mislim na čutiti sebe, znati prepoznati in zadovoljiti svoje potrebe, živeti smiselno in polno ter razvijati svoje potenciale tekom celotne življenjske poti. "Živeti sebe" aktivira življenjsko energijo, ki jo nosimo v sebi. To je tista fizično nevidna, a na čutnem področju tako zelo zaznavna energija.

Naša življenjska energija je stalno izmenljivi vir, pritekanja in odtekanja, dajanja in prejemanja. Nevidno prihaja v naše telo skozi dihanje, skozi tihi stik z naravo, skozi medsebojne odnose in skozi stik samega s seboj. Ustvarja notranje ravnovesje, harmonijo telesa in duha, ustvarja homeostazo.

Življenjska energija se različno poimenuje, razlaga se skozi različne filozofije in teorije. Samo na hitro naštejem nekaj imen: na Kitajskem je "chi", na Japonskem "ki", v Indiji "prana", imenuje se lahko "prasila", lahko "bioenergija" ....

Sprašujem se kaj se dogaja v ljudeh, kjer te energije ni več ali je v zastoju. So vzgoja, prepovedi in zapovedi ter travmatske življenjske izkušnje zgradili premočno obzidje, da bi energija lahko zaživela, se pretakala skozi nas same na druge ljudi in spet nazaj. So tudi tukaj korenine v našem otroštvu? V tem, da se nismo smeli izraziti taki kot smo, ampak smo potlačili del sebe in postali to kar so od nas pričakovali drugi. Priden, prilagojen otrok, ki je v sebi zatrl radovednega in radoživega otroka, ki lahko spontano izraža sebe? Kje naj se takšno bitje polni z življenjsko energijo?

Kadar nam primanjkuje življenjske energije se počutimo utrujeno, depresivno, upočasnjeno, emocije ne izražamo na odprt pristen način, lahko smo otopeli, življenje izgublja smiselnost, barve življenja bledijo v turobno sivino, kjer je dan enak dnevu.

Depresija je tista bolezen, kjer nam življenjska energija odteka in odteka. Vse manj smo kos svojemu življenju, vse manj je smisla, volje, moči. Prav zato je del psihoterapije tudi prebujanje osebe nazaj v življenje. Iskanje načinov kako pripeljati življenjsko energijo nazaj v življenje, odkrivanje in obujanje prijetnih aktivnosti. Skozi različne načine prebujamo nazaj v življenje naš "jaz". Skozi dotike, masažo, aromaterijo prebujamo občutek telesa ... dotika, stika ... skozi okušanje jedi, začimbe, barvitost okusov prebujamo občutek za okus ... skozi glasbo nežno prebujamo speče emocije, skozi sprehod po naravi polnimo telo in duha s svežo energijo, dihamo s polnimi pljuči, začutimo stik z naravo kar prinese svežo energijo za življenje. In nenazadnje skozi medsebojne odnose prebujamo občutke povezanosti, pripadanja in ljubezni.

Na neki globlji, intrapsihični ravni pa se sočasno začne vzporedni proces, kjer končno začnemo osvobajati svojega notranjega otroka prepovedi ... spodbujamo sposobnost čutiti sebe, slišati sebe, izraziti sebe, doživeti sebe. Tako skozi besedo, dotik, glas, risbo in gib človeka prebujamo celostno. Namen je, da pride ponovno v stik sam s seboj in se upa odpreti se sebi, drugim in življenju. Zaživeti življenje celostno, uporabljati svojo življenjsko energijo, jo znati dajati in si jo upati prejemati. Razvijamo samozaupanje, samozavest in samouresničenje.

Kako ohranjati ustrezno raven življenjske energije? 
- Prepoznavanje svojih potreb, želja in potencialov.

- Polno in zavestno "živeti sebe", upati si izraziti sebe na različnih ravneh bivanja.
- Dnevno ukvarjanje z vsaj eno dejavnostjo, ki prinaša prijetna občutja.
- Znati pohvaliti sebe in biti ponosen nase.
- Znati občutiti hvaležnost.
- Vsakodnevno sproščanje uma in telesa.
- Biti v stiku s seboj, svojimi občutki, čustvi.
- Prebujati igrivost v sebi, svobodnega otroka, ki je radoveden, spontan.
- Gibanje na svežem zraku, telesna aktivnost.
- Biti zavestno pristoten v sedanjem trenutku "tukaj in zdaj". 
 

Življenjska energija nam je vsem položena v zibelko, je del naše živosti in življenja samega. Kako bomo z njo ravnali, jo bomo prepoznali, se jo naučili ohranjati, aktivirati in v njej uživati pa je na nas samih.

Umirjenost

Umirjenost je stanje duha. Je notranji mir, ker smo v ravnovesju sami s seboj. 

Vsa svoja čustvena stanja smo sposobni samo-regulirati nazaj v stanje umirjenosti.
Svoje misli imamo usmerjene na polno zavedanje sedanjega trenutka - tukaj in zdaj.
Svoje telo v celoti občutimo, zavedamo se sebe in vseh svojih telesnih senzacij, ter jih polno sprejemamo. Dihamo umirjeno.

Kaj nam umirjenost prinaša?

Umirjenost prinaša harmonijo znotraj našega uma in telesa. Prinaša polno doživljanje sebe znotraj igre življenja. Dosežemo jo, ko se naučimo polno doživljati in izražati sebe. Ko se zavedamo kaj je naša preteklost in kaj sedanjost, ko prerastemo pogosto nezavedne stiske otroštva in na novo postavimo temelje "sebe" skozi osebno rast, zorenje, samospoznavanje.

Kaj NI umirjenost?

Pogosto opazim, da nekateri ljudje sami sebe označijo za "umirjene". Pa so res umirjeni se sprašujem? Ta izraz za njih namreč pomeni, da se neradi izpostavljajo, niso konfliktni, v družbi ne izstopajo, niso razposajeni in razigrani na zabavah, v medsebojnih odnosih so bolj zadržani, težko izrazijo svoje nasprotujoče mnenje ter so v pogovorih raje poslušalci. Bistvena lastnost je tudi ta, da svoja čustvena stanja regulirajo na način potlačitve ali zanikanja.

Za to navidezno umirjenostjo se zato pogosto skriva cel spekter strahov. Naš "notranji otrok" je skozi otroške zapovedi, prepovedi in izkušnje postal pretirano prilagojen. Tisti del nas, ki mu rečemo "svobodni otrok" pa tiho tli v nas in si ne upa izraziti se, ne upa vriskati od veselja "saj se to ne spodobi", le "kaj bodo rekli drugi". Navidezna umirjenost je torej en velik obrambni zid pred svobodnim izražanjem sebe. In to zatiranje v odrasli dobi nadaljujemo mi sami. Sami sebi namreč prepovemo izstopati, prepovemo izraziti svoje mnenje, prepovemo izražati čustva na pristen način.

Skozi psihoterapevtski proces samospoznavanja se postopoma učimo izraziti sebe brez zadržkov, sramu ali strahov. Takrat navidezno umirjenost zamenja pravi notranji mir, začutimo naše notranje ravnovesje in pristno zadovoljstvo ker živimo sebe polno in izpolnjeno.

Depresija - ko se bolezen zgodi tebi

Depresija je bolezen. Bolezen, ki nas oropa svetlobe, oropa moči za spoprijemanje z življenjem, življenju odvzame barvitost in ga spremeni v turobno megleno sivino, odpelje nas v tunel kjer je dan enak dnevu, kjer počasi a vztrajno umira upanje, da bo tunela konec, da boš lahko ponovno zagledal svetlobo sonca in žar življenja.

Depresija lahko doleti kogarkoli. Danes se o tem vse več govori naglas in stigma duševne motnje postaja prav zato manjša. Vse več ljudi je pripravljenih deliti svojo zgodbo, spregovoriti naglas skozi pogovorne oddaje, članke v reviji, oddaje na radiu in seveda napisale so se tudi prve knjige. Vse to v želji povedati na glas kaj si preživel, v želji deliti izkušnjo s sotrpini in v želji, da morda nekomu ne bo treba po tvoji poti, saj bo dovolj zgodaj poiskal pomoč.

Predstavljam vam tri knjige, treh izjemnih avtoric, ki opisujejo svojo izkušnjo z depresijo:

PSSSST - A SI NOVA? Klavdija Dajč

V povabilu na predstavitev knjige je bilo zapisano: "Avtorica v svojem prvencu opisuje »potovanje« skozi čas hude depresije. Izkušnja, ki je mnogi ne bodo doživeli, večina tistih pa, ki so se znašli na dnu, tako kot ona sama, o tem ne upa spregovoriti - ker jih je sram in ker družba ljudi s tako izkušnjo velikokrat stigmatizira. Ker se je avtorica »kot nova« znašla na tem potovanju, je s pisanjem o času pred zdravljenjem, o bivanju v psihiatrični ustanovi, tamkajšnjih kadrih in procesu delovanja želela razbiti stereotip o depresiji." 

Skozi knjigo se Klavdija odpira, takšna kot je, srčna, topla in pristna. Padle so maske za katerimi se je skrivala, sprejela je izziv bolezni in ponosno zmagala nad njo. Depresija ji je pomagala, da je našla "sebe". Veliko vlogo pri ozdravljenju igrajo tudi svojci, čeprav se umikaš v samoto si sočasno tako zelo želiš bližine, občutka, da te ima nekdo rad, da te nekdo razume, brez pridige v stilu "daj vzami se v roke". Toplo priporočam v branje. Klavdija - izjemna ženska si!

MAMA, MOJI PUNCI JE IME DEPRA, Alja Furlan

Knjiga, ki jo prebereš na dušek. Razkriva se srčna mama, ki prepozna, da se z njenim sinom nekaj dogaja. Skupaj se podamo na pot iz tunela depresije, nazaj v življenje, kjer ponovno srečamo barve, okuse in smiselnost. Knjigo zelo priporočam v branje mladostnikom in njihovim staršem v upanju, da bodo iskreni, odprti odnosi ter pogovori o čustvih in doživljanju postali del vsakdanjega življenja. Predolgo namreč ostajamo tiho v svojih čustvenih stiskah, v strahu, da nas ne bo nihče razumel. Ko spregovorimo naglas o sebi in svoji stiski, se vedno najde roka v pomoč. Knjiga kot piše na koncu "podira kakšen stereotip in tabu o mladostnikih, ki so bolj čustveni in ki zorijo skozi razne krize; naj jih beseda "depresija" ne zaduši, še preden se spoprimejo z njo". Boj z depresijo ni lahek, je pa zmaga nad njo zato toliko slajša. Alja -  vaša knjiga bi morala biti obvezno domače branje v šoli!

DEPRA, Renata Ažman

Kot pravi avtorica sama: " Depra je knjiga, ki govori o tem, kako pomembno je, da nikoli, ampak n-i-k-o-l-i- ne izgubiš upanja. Govori o težkih trenutkih in preizkušnjah, ki sem si jih lajšala na različne načine, tudi s pisanjem te knjige. Sredi niča in nesmisla sem z božjo pomočjo našla samo sebe in od takrat je moje življenje lepo". Knjiga je, kot je zapisano na njenih platnicah, "učbenik poguma" in odličen kažipot za vse, ki se znajdejo v depresiji. Maja Valič, predsednica DAM društva pravi: "Mnogi ne vedo, kako je, če si v depresiji. To čisto zares vemo samo tisti, ki smo jo doživeli. In težko je takrat ubesediti občutke, ki ti razjedajo dušo in telo. Tebi, Renata, je to uspelo. Za vse nas." 

Renata - hvala za terapevtsko pisanje! (več na www.depra.si)

Alenka Rebula

Izjemna ženska katere izkušnje, znanje in modrost se skozi vešče pero prelivajo na papir in puščajo sledove v vsakem bralcu.

VERA VASE, Alenka Rebula in Josipa Prebeg  

Izšla novembra 2014!

Knjiga, ki v 26 korakih prepotuje ključna vprašanja našega življenja in predlaga ustvarjalne izhode iz življenjskih zastojev. Povezuje naše telesne, čustvene, miselne in duhovne potrebe ter prikazuje možnost, da se celi podamo v raziskovanje novih poti ter skozi odnose dosežemo vse bistveno za življenjsko izpolnjenost. Knjiga nas vabi v opazovanje notranjih procesov.

V iskanju vere vase

"V posebnih trenutkih je marsikdo od nas zaslutil, da je življenje več kot to, čemur se je prilagodil. Obstaja svet, v katererega si ne upamo verjeti, a nas vznemirja in vabi k sebi. Sanjamo, da bi čutili več, okušali svojo moč in vrednost, živeli z navdihom, bolj ustvarjalno in izpolnjeno. Sanjamo vero vase."

"Potovanje v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju" 

BLAGOR ŽENSKAM
Knjiga, ki ženski duši pomaga spoznavati svojo ženstvenost, svojo drugačnost od moškega, svojo zgodbo, ki se piše od prvega vdiha skozi celotno pot življenja. Na čuteč način nam knjiga daje dovoljenje imeti rada sebe, pokaže nam kako sebe ljubiti pristno in zavestno. Stoji nam ob strani na poti oblikovanja samospoštovanja in stika s seboj. Branje knjige prinaša čas, ko se umaknemo vase, daje nam priložnost za odkrivanje naših lastnih ženskih globin. Gre za nekakšno popotovanje skozi sebe v odnosu do različnih področij življenja: področje telesnega, področje ženskosti in spolnosti, področje čustvovanja, področje krivde in strahu pred življenjem, področje najožjih odnosov, področje ustvarjanja in dela, področje materialne blaginje in odnosa do denarja, področje volje in področje samozavesti. Del knjige je namenjen samovzgoji in zajema različne sklope praktičnih vaj.

"Blagor ženskam, ki znajo hoditi kot vile, zemlja lahko zadiha pod njihovimi rahlimi stopali".

GLOBINE, KI SO NAS RODILE

Besede Mance Košir v njeni recenziji knjige zajamejo bistvo: "Globine, ki so nas rodile je knjiga za potovanje skozi pomembna obdobja odraščanja, od (pred)rojstva naprej, ki slika otroštvo plastično in sočutno zato, da bomo znali vzgajati, predvsem pa zato, da bomo najprej sami vzgojeni; si očistili srce in si umili oči. Saj drugače svojih otrok ne moremo zares videti in ne objeti lastne notranje deklice ali dečka. Alenka nas spodbuja, naj ne pričakujemo, da nas bodo starši, ki so nas prizadeli, zmogli uslišati in potešiti. Toda mi lahko odklonimo grenko dediščino, sprejmemo svojo bol in se potolažimo. Takrat se težka veriga razklene in svobodni prestopimo v odpuščanje, zaupanje in razbremenjeno srečanje s svetom. Nase vzamemo srečno dolžnost, da odkrijemo ljubezen, ki je nismo prejeli, poiščemo ljudi, ki so nas pripravljeni učiti, ter zasejemo olajšanje namesto bolečine. To je najtežja in najpomembnejša naloga našega življenja. Zato bi morala postati knjiga 'Globine, ki so nas rodile' brevir sleherne družine, vsakega odraslega človeka. Podpišem z dušo in telesom, kar zapisuje ljuba Alenka Rebula na koncu svojega predgovora: "Nič ni izgubljeno, nikoli ni prepozno, vsak dan je pravi, da v sebi rešimo otroka, ki še upa ... In v tihih valovih se bo vrnilo življenje."

STO OBRAZOV NOTRANJE MOČI

Knjiga skozi simbole in mite pripoveduje o temeljnih izkušnjah osebne rasti. Kratke zgodbe z zgovornimi ilustracijami in komaj opazen podnaslov "meditacije" vabijo bralca v počasno raziskovanje besedila, v branje kjer je čas za razmislek del procesa, da prebrano besedilo resonira skozi celo naše telo. Knjiga širi naše notranje zavedanje sebe v dimenziji življenja.

Eckhart Tolle

Skozi njegove knjige vedno znova odkrivam globoke duhovne resnice življenja.

ZDAJ - resnično tvoj je samo ta trenutek

Knjiga, ki nam skuša osmisliti pomen sedanjega trenutka. Ponuja raziskovanje in razmišljanje o tem zakaj smo ujeti v miselni tok, ki se večino časa vrača v preteklost in premleva že doživeto, sočasno pa nas zastrašujoče opozarja na morebitne scenarije za prihodnost. Knjiga odpira vrata zavedanju, da večino časa nezavedno s svojimi mislimi preživljamo v preteklosti in prihodnosti ter pozabljamo živeti in izživeti edino kar resnično imamo: sedanji trenutek - "zdaj".

ŽIVETI V SEDANJEM TRENUTKU

Knjiga je pravzaprav povzetek bistvenih misli iz knjige Zdaj. Tako je osrednja tema doživljanje sedanjega trenutka v katerem je skrita vsa moč življenja, doživljanja in je kot nekakšen vhod h globokemu notranjemu miru, k pristni radosti. Živeti v sedanjem trenutku pomeni živeti onkraj tesnobe in konfliktov, onkraj bolečine in trpljenja. Veščino prisotnosti v sedanjem trenutku ni dovolj le razumeti, potrebno jo je izkusiti, je veščina, ki zahteva vajo in vztrajnost.

SPOROČILO TIŠINE

Knjiga je popotovanje skozi dimenzijo tišine. Odstira nam nevidno in neslišno moč tišine na katero smo že davno pozabili v tem (pre)hitrem tempu življenja. Tišina nam omogoča stik s seboj, omogoča nam čutiti, doživeti, biti. Tišina prinaša globok mir naši duši."Tvoje najgloblje občutenje sebe, tvojega bistva, je vedno povezano z doživljanjem tišine. To je tisti JAZ SEM, ki je prvobitnejši od tvojega imena in oblike".

NOVA ZEMLJA

Skozi knjigo nas avtor popelje k spoznanju, da je za samouresničenje ter s tem tudi za reševanje konfliktov in trpljenja človeštva odločilno, da človek preseže na egu temelječe stanje zavesti. Ponuja poti za iskanje svoje prave narave, raziskovanje tega kdo smo mi kot Bitje. Spoznanja prinašajo poleg globljega zavedanja sebe tudi tako željeno stanje notranjega miru, ko smo kljub vrtincem življenja lahko v ravnovesju s samim seboj.

Ko se poti razidejo

V medsebojnih odnosih se poti kdaj tudi razidejo. Slovo pogosto spremljajo občutki žalosti, razočaranja, jeze, praznine. Tudi krivda in občutek lastne manjvrednosti nista redka.

Razidejo se partnerske poti, razidejo se prijateljske poti, razidejo se poslovne poti. Slovo je lahko postopno ali nenadno, pričakovano ali nepričakovano, sporazumno ali enostranska odločitev.


Sama si naše življenje in medsebojne odnose pogosto predstavljam kot dolgo popotovanje z vlakom. Mi sami smo kot lokomotiva, imamo svojo smer, svojo pot. V vagonih se z nami peljejo (so)potniki. Nekateri med njimi so z nami velik del poti, drugi vstopijo in so z nami le določen del poti, spet tretji se vedno znova vračajo na naš vlak. Nekateri (so)potniki so v vagonu, ki nam je zelo blizu, drugi v bolj oddaljenih vagonih. Vsi, ki potujejo z nami - so del poti našega življenja.

Ko se poti razidejo se rade pojavijo misli, ki sodijo o naši lastni vrednosti:
"Mar nisem dovolj dober? ... "Kakšen bi moral biti, da bi oseba še naprej želela ostati ob meni? ... občutki krivde, ki se porajajo znajo biti neprijetni in v nas prebujajo občutke neustreznosti, manjvrednosti.
Lahko pa se dogaja tudi obratno, pojavi se razmišljanje kot: "Ne družim se s takšnimi ljudmi kot si ti" ... "Lahko si najdem boljšega partnerja" ... "Ni vreden niti mojega pozdrava" ....takrat se ujamemo v past lastne večvrednosti. Predvsem kadar smo v položaju, ko mi ne želimo nadaljevati skupne poti.
Skozi oba načina razmišljanja ostajamo ujeti v konflikt. Čeprav so se poti razšle, se znotraj nas še dolgo časa lahko kuhajo različni občutki tako zamere, kot užaljenosti ali jeze in nam prinašajo notranji nemir.

Svojo pozornost zato raje usmerimo v hvaležnost, da smo osebo, s katero se razhajamo, imeli ob sebi. Da smo se ob njej učili o sebi in o medsebojnih odnosih. Na skupni poti smo dobivali prav to kar smo potrebovali  za svojo rast. Šli smo skozi tako dobre, kot manj dobre preizkušnje.
Ko vstopamo v odnos z odprtim srcem, iskreno, potem tudi vemo, sami pri sebi, da smo tudi mi sami bili dovolj dober sopotnik osebi s katero se razhajamo.

Kako naprej?

Ostanimo na svojem vlaku, sledimo sebi tudi naprej. Pustimo se presenetiti Življenju in mu zaupajmo, da bodo na naš vlak vstopili pravi ljudje ob pravem času.
Učimo se opazovati, kakšna sporočila nam osebe prinašajo, rastimo in zorimo skozi skupni čas. Potrudimo se, da smo na poti srčni, topli in iskreni ... da bodo tudi drugi odhajali od nas z hvaležnostjo, da so bili naši (so)potniki.

Hvala vsem, ki ste bili kadarkoli (ali pa ste še vedno) potniki mojega vlaka!
Brez vas danes ne bi bila to kar sem.