Se kdaj vprašate kako ravnate s svojimi čustvi?
Čustva so tako zelo naravna, so del naše človeške biti. Se porajajo in se razblinjajo, nekatera so prijetna, druga manj prijetna, lahko so tudi zastrašujoča ali neznosno boleča.
Kako svoja čustva sprejemamo in kaj z njimi počnemo pa ni vedno naravno. Skozi otroštvo in odraščanje lahko nezavedno razvijemo obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred neprijetnimi občutenji a nas sočasno vztrajno vodijo v čustvene težave nenazadnje se razvijejo lahko tudi resne čustvene motnje (depresija, anksioznost ipd.)
Povabilo na ples
Zamislimo si katerokoli naše čustvo, kot našega nevidnega soplesalca. In skušajmo skozi to prispodobo prepoznati način kako se ponavadi odzovemo, ko nas naš soplesalec (oz. naše čustvo) povabi na ples:
VDAJA
Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Brez besed se v strahu predamo, da nas odpelje na plesišče. Počutimo se nemočni, nimamo nobene kontrole nad situacijo, plesalec nas ima popolnoma v svoji oblasti. Odplešemo ples čeprav nismo sodelujoči v plesu, smo le lutka, s katero pleše naš soplesalec.
V jeziku čustev: Čustvo nas popolnoma preplavi, onesposobi nas, nimamo več nobene moči za samoregulacijo.
IGNORIRANJE
Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Preslišimo prošnjo in se delamo kot, da ga ne vidimo, kot da ne govori nam. V sebi smo nemirni, a mu tega ne pokažemo. Plesalec vztraja in išče nove načine kako bi pritegnil našo pozornost. Vztrajno se delamo kot, da se to ne dogaja nam. Po dolgem večeru "ignoriranja soplesalca" smo utrujeni in hkrati v stalni napetosti ter pripravljenosti kakšen bo njegov naslednji poskus.
V jeziku čustev: Čustvo sicer ignoriramo, a smo vseeno stalno na preži od kod in na kakšen način se bo zopet pojavilo.Razvije se občutek stalne tesnobe.
BORBA
Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Odklonimo. Plesalec vztraja. Začne se borba za premoč. Oba vztrajata pri svojem, nihče ne popušča, oba se borita za premoč. Večer namesto ob prijetnem plesu mine v boju za zmago v zgodbi: "nočem plesat s teboj".
V jeziku čustev:Čustvu, ki se pojavi ne dovolimo da obstaja, želimo ga potlačiti.
Na dolgi rok se lahko razvije depresija.
SPREJEMANJE
Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Zavestno se odločimo, da sprejmemo povabilo in ob tem zaupamo vase, da bomo lahko odplesali skupen ples, ne glede na ritem in vrsto plesa. En ples odplešemo - začutimo ritem, soplesalca in izživimo čustvo v danem ritmu. Po plesu se vrnemo k svoji mizi. Bogatejši za izkušnjo!
V jeziku čustev:Svoja čustva sprejmemo, jih poimenujemo, se jih zavemo, jih začutimo v vsej njihovi prijetnosti ali silovitosti in ko si jih "pustimo čutiti" je to kot ples z njimi. Lahko je nežno, lahko strastno, lahko hitro ali neprijetno. Pomembno je, da se zavedamo, da karkoli je bo minilo in, da nam prav ples z njimi pomaga, da se bodo razgradila, sprostila in umirila.
Zakaj je na sliki zgoraj prav tango?
Ker je to ples strasti, ples emocij. Ni le ples kjer sva jaz in ti - ampak se dogaja še prostor med nama, najin "odnos". Niso le naučeni koraki in ponovitve, ampak so spontani odzivi enega telesa na drugo, tango piše svojo zgodbo in prav spontano odzivanje je njegov čar. Nekaj časa vodi eden, potem spet drugi a skupno obema je medsebojno zaupanje, sprejemanje in soodzivanje. Zaupanje, da se lahko prepuščamo ritmu, čutenju in doživljanju.
Enaka zgodba se dogaja z našimi čustvi. Čutiti in doživljati čustva je ritem življenja, je priložnost plesati in živeti polno.
