Jorge Bucay

Jorge Bucay je argentinski psihoterapevt (Geštalt, psihodrama) in pisatelj. Je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb. Živi v mali španski vasici, ne uporablja TV in se posveča branju in pisanju ter medsebojnim odnosom s prijatelji in družino.

LJUBITI Z ODPRTIMI OČI

"Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?"

Knjiga je napisana kot duhovit roman, kjer si dva psihoterapevta, preko e-pošte, dopisujeta o ljubezni in partnerstvu. Skozi zgodbo dobimo vpogled v to kaj je zaljubljenost, kaj ljubezen. Dobimo odgovore na vprašanje kako s partnerjem soustvarjati ljubezensko povezanost in sočasno razvijat sebe celostno.

TI POVEM ZGODBO?

"Zgodbe, ki otroke uspavajo, odrasle pa budijo"

"Te zgodbe so bile napisane, da bi označile kraj ali pot. Toda iskanje skritega diamanta v njih je naloga vsakega posameznika."

Zbirka kratkih zgodb, ki zdravijo. Od grških mitov in japonskih parabol, pa vse do zenovskih modrosti in avtorjevih izmišljenih zgodb. V njih se najde prav vsak.

TI POVEM ŠE ENO ZGODBO?

"Sreča se nikoli ne približa tistim, ki namesto sanjam sledijo zgolj nečimrnemu cilju. Nikoli."

Zdravilne zgodbe, ki nam pomagajo priti do spoznanja, da se tudi za najhujše življenjske zagate vedno najde rešitev in da obstaja upanje za nov začetek.

ZGODBE ZA RAZMISLEK

Tri ključna spoznanja, ki nam lahko zelo olajšajo življenje:

1. "Kar je, je."

2. "Kar je dobro, ni zastonj."

3. "Nikoli ne počni, česar nočeš."

TO NI ŽALOSTNA ZGODBA

"Človek se pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo –, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le preobleka in da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost."

Ganljiva zgodba nas uči, kako nevarno je ranjeno srce ograditi v želji, da bi se ubranili nove bolečine. 

POT SAMOODVISNOSTI

"Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od nikogar. Prav vsi tako ali drugače potrebujemo druge. In če neodvisnost ni mogoča, če je odvisnost nezaželena, ker ne ponuja možnosti za razvoj, če je soodvisnost nezdrava … kaj potem?"

Knjiga nas popelje po labirintih naših notranjih poti. Pot samoodvisnosti nas bo privedla k samoizpolnitvi, uspehu, sreči … In k sprejetju odgovornosti za svoje življenje. K srečanju s samim sabo.

 ---------------------------------------------------------------

Ko otrok postane "nadomestni partner" staršu

Prikriti incest

O prikritem incestu govorimo, ko se otrok ujame v nevidno mrežo čustvene lakote enega od staršev. Otrok postane družabnik in zaupanja vreden nadomestni partner. 

Najpogosteje se dogaja med otrokom in staršem nasprotnega spola, lahko pa tudi med istim spolom. Prikriti incest nima spolnega nadlegovanja in nima fizične zlorabe. Žrtve so zato zmedene, njihova spolnost je obremenjena, čeprav se jim starša nista nikoli spolno približala. Občutijo krivdo, sram, bes in jezo.

Zdrava in nezdrava bližina

Zdrava bližina je, da starš skrbi za otrokove potrebe na poti v odraslost. Otrok se tako nauči prepoznati svoje potrebe in jih lahko v kasnejših odraslih odnosih tudi zadovolji.

Nezdrava bližina s staršem nastane, ko se otrok čuti dolžan zadovoljevati potrebe starša in se počuti kriv, če tega ne stori. Otrok ponotranji potrebe starša kot, da so njegove. V odraslosti se v odnosih "žrtvujejo" za druge in so pogosto razočarani v ljubezni.

Kje?

Prikriti incest se najpogosteje dogaja v družinah kjer je npr. eden od staršev alkoholik, v družinah kjer so odnosi med partnerjema odtujeni, pri starših samohranilcih ali v družinah kjer je eden od staršev zaradi bolezni disfunkcionalen.

Kako?

"Zdaj si ti moški v hiši"!!!

     Si bil ti, tisti veliki fant,ki je poskrbel za svojo mamico, ker je očka alkoholik? 
     Si ti tolažil mamo, ko ni bila kos zakonskemu brodolomu?

     Si bil ti tisti, ki je po odhodu očeta postal "moški" v družini? 

"Ti si očkova princeska" !!!

     Si ti tista ljubka princeska, ki je vedno znova očarala očka?
     Si ti tista "očkova ljubica", ki je ponosno nadomeščala mamico?
     Si ti tista punčka, ki je bila deležna vseh očkovih privilegijev?

Zakaj trauma?

"Otrokove temeljne potrebe so zavrnjene, nihče ne poskrbi zanje. Otrok se počuti kot predmet, ne kot človek. Njegove resnične potrebe po ljubezni, skrbi, varnosti in zaupanju nikoli niso zadovoljene. In kar je še huje starš v otroka vcepi vero, da mu potrebe zadovoljuje. To je bistvo škode v prikrito incestnem razmerju, skupaj s travmo, ki jo povzroča neustrezna spolna energija v takem razmerju." (iz knjige Po tihem zapeljani)

Težave žrtev prikritega incesta v odraslosti

Težave imajo v odnosih, kjer so večni "reševalec" drugih. Njihove potrebe pa ostajajo neprepoznane in nezadovoljene.
     Si še vedno tisti, ki čuti krivdo, če se ne odzove na mamin klic? 
     Se še danes čutiš dolžna "poskrbet" za svojega očka?

Težave se pokažejo v spolnosti. Nekateri se seksualno zaprejo, saj le tako lahko ostanejo "zvesti" svoji materi. Lahko imajo težave v spolnosti z osebo, ki jo ljubijo, a hkrati imajo lahko pogosto spolne odnose v površinskih odnosih. Spolnost pogosto poganja jeza, a žrtve ne vedo odkod prihaja.

Težave z občutkom lastne vrednosti. Občutek "nisem dovolj dober". Sebe vrednotijo po svojih dejanjih za drugega in ne po tem kaj so kot oseba.

Različne kompulzivne motnje.

Kako si pomagat?

- Prvi korak je, da prepoznamo zlorabo in ozavestimo svoje občutke, da si jih dovolimo. 

- Neizbežno pride tudi konec idealizacije svojega starša in sprejet, da je bila njihova odgovornost, da bi znali poskrbeti zase. Razviti razumevanje, da starš tega ni storil namerno in zavedno. Da jih v takšno čustveno lakoto vodi njihov lastni čustveni primanjkljaj iz njihovega otroštva. Začutiti sočutje tudi do tega dela starša a vedeti, da to ni nikoli bila, ni in ne bo tvoja odgovornost.

- Odžalovati otroštvo in čustveno zlorabo.

- Razviti sposobnost prepoznavanja svojih potreb in se osvoboditi sramu in krivde.

Psihoterapija je proces, skozi katerega v varnem okolju in v za nas varnem ritmu prihajamo postopoma v stik tudi z otroškimi bolečinami, nov reparativen odnos nam pomaga sestaviti in pozdraviti tudi tiste delčke bolečine in praznine, ki so nastali zaradi prikritega incesta v primarnem odnosu.

---------------------------------------------------------------------------------------------

PO TIHEM ZAPELJANI, Kenneth M. Adams
Ko si starši otroke naredijo za partnerje

Knjiga govori o prikritem incestu in njegovih posledicah. 

Prikriti incest se dogaja, ko starš svojemu otroku nameni vlogo nadomestnega "partnerja". 

Tukaj ne gre za spolni stik, ne gre za fizično spolno zlorabo. Prikriti incest je čustvena zloraba, ki pa pušča sled tudi v doživljanju intime in spolnosti pri otroku, ko odraste. Prav tako pušča sled v doživljanju sebe in razumevanju svojih potreb. Pušča sled v obliki sramu, krivde, besa in jeze.

Toplo priporočam v branje!

---------------------------------------------------------------------------------------------

Minevanje življenja

Prav te dni *Dan spomina na mrtve* ljudje množično obiskujejo grobove, prižigajo sveče in se zavedno ali nezavedno srečujejo z mislijo na smrt, z minevanjem življenja.

Dogorevanje sveče je lepa prispodoba minevanja življenja. Ognjeni plamen žari, gori, plapola, oddaja toploto in svetlobo. Če opazujemo le plamen skoraj ne opazimo, da je sveča vse krajša ... a njeno postopno dogorevanje neizbežno pripelje do točke, ko plamen ugasne ... svetloba ugasne ... in toplota izzveni v hladno praznino. 

Smrt je pogosto tabu tema zaradi lastne nezmožnosti soočenja z njo. A prav vsako porajajoče se rojstvo v življenje prinese tudi neizogiben konec - smrt bitja. Različne kulture imajo do smrti različne odnose, pogrebi imajo različne rituale in žalovanje je ponekod skupno in glasno, drugod tiho in umaknjeno za stene domov.
Se morda še spomnite kako so vam prvič starši (ali pomembni drugi) povedali za smrt? Kako je bilo poskrbljeno za vas na prvem pogrebu? Kdo vam je stal ob strani in vam bil v podporo pri žalovanju?

Izguba bližnjega prinese močna čustva, prinese tudi praznino in prinese tudi zavedanje da je "sveča življenja" za nekoga dogorela. Prav slednje je težko sprejeti. Kadar svojih močnih čustev nismo sposobni sprejeti, doživeti in predelati jih "potlačimo" ali zanikamo in si na dolgi rok naredimo medvedjo uslugo. Čez čas se lahko prikrade depresija in/ali tesnoba, tudi panični napad. Proces žalovanja prinaša sprejemanje smrti in sprejemanje nastajajočih čustev. Navadno poteka skozi več faz: 1. šok in zanikanje; 2. krivda, jeza; 3. žalost, obup; 4. sprijaznenje, sprejemanje.

Duhovna dimenzija življenja je ena od dimenzij naše bivanjskosti. Poznamo še telesno, emocionalno, kognitivno in vedenjsko dimenzijo. Naša celostnost bitja pa zajema vse skupaj.
Duhovna dimenzija je pogosto vezana na eksistencialna vprašanja in veliko ljudi to dimenzijo razvija skozi smernice izbrane religije. Pogosto je verovanje v religijo tisto, ki pomaga ubesediti in razumeti minljivost bitja in ohranja "dušo" kot nesmrtni del bitja.

Zavedanje in sprejemanje lastne minljivosti prinaša raziskovanje duhovne dimenzije življenja in sebe v smislu vprašanj, ki si jih zastavljamo sami sebi: 

- Kdo sem, odkod prihajam, zakaj sem tu, kam grem?

- Kaj je smisel mojega življenja?

- Kaj puščam za seboj človeštvu?

Psihoterapija lahko skozi samospoznavanje posamezniku odpira vpogled v njegov lasten smisel. V pomoč je tako pri žalovanju za svojci kot tudi pri soočanju z lastno minljivostjo. Skozi proces dela se razvija kapaciteta sprejemanja minljivosti življenja, učenje soočanja z težkimi čustvi in odkrivanjem novih obzorij, smislov življenja. In nenazadnje lahko je opora umirajočim, pri slovesu od življenja, da pomaga najti notranji mir in spravo tako s seboj kot z življenjem samim.

-----------------------------------------------------------------------------------

Tole knjigo priporočam v branje vsem, ki bi si želeli "soočiti se" z nam vsem znanim, temeljnim strahom - strahom pred smrtjo.

DAROVI MINEVANJA, Manca Košir

Knjiga vsebuje pisma, dopisovanje s sedmimi ljudmi, ki na presunljiv, iskren način razkrivajo svoje vidike in izkušnje o minevanju, umiranju, o majhnih in velikih smrtih. 

-------------------------------------------------------------------------------

Navezanost

Naše prvo srečanje z dvojino se poraja, ko smo še varno zasidrani v telesu svoje mame. Slišimo bitje njenega srca in čutimo njena čustvena stanja. Takrat še ne vemo, da smo samostojno bitje. Tudi takoj po rojstvu smo še nekaj časa v simbiozi z mamo. Skozi razvoj se postopoma začnemo zavedati "sebe", tega da smo samostojno bitje.


Potreba po medsebojnem odnosu je primarna človekova potreba. V zgodnjem otroštvu (skozi odnos s starši) se tako izoblikuje naš "stil navezanosti", to je način kako se navežemo na drugo osebo. Interakcije z pomembnimi drugimi kot otrok sčasoma ponotranjimo in postanejo del našega dojemanja sebe in drugih.

Stil navezanosti v otroštvu (2-3 letni otrok)

Varna navezanost
Otrok po separaciji išče bližino starša in se hitro pomiri. Otrokovi starši so pogosto emocionalno dostopni in se znajo uglasiti na otrokove potrebe. Varna navezanost omogoča zdrave medsebojne odnose, z jasnimi mejami ter občutek varnosti v odnosu.

Izogibavajoča navezanost
Otrok ob separaciji navzven ne kaže večjega stresa, a ob prihodu nazaj mamo ignorira. Znotraj otroka se ob tem dogaja visoka stopnja stresa. Izogibavajoča navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: straši so največkrat emocionalno nedostopni (brezbrižni, hladni, neodzivni) ali pa pretirano vsiljivi do otroka.

Ambivalentna navezanost
Otrok ob odhodu matere kaže velik stres, po njeni vrnitvi se jo močno oklepa in se težko pomiri. V isti sapi mamo zavrača (npr. izbruh jeze) a hkrati išče in želi njeno bližino (tolažba). Otrokovi straši so ponavadi nekonsistentni in niso uglašeni na otroka. Ambivalentna navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: neodzivnost starša na otrokove potrebe, prevsiljiv in/ali prezaščitniški odnos do otroka.

Dezorganiziran stil navezanosti
Otrok se boji starša, doživlja strah. Po separaciji se otrok vrača k staršu, a se nauči odklopiti sebe (disociacija), kot da "ga ni tukaj". Otrokovi straši so največkrat nasilni oz. zlorabljajoči, otrok pa travmatiziran. Dezorganizirana navezanost je močno vezana na psihopatologijo v kasnejši dobi.


Stil navezanosti v odraslosti

Pridobljene vzorce navezanosti iz otroštva nezavedno nesemo naprej v odraslost. Izražajo se v našem odnosu s partnerjem, v odnosu do otrok in drugih nam pomembnih oseb. Zelo pogosto skozi svoje življenje nezavedno iščemo ljudi in odnose, ki nam omogočajo utrjevanje našega stila navezanosti. Nekdo je vsakič znova zapuščen, drugi ujet v nezdrave odnose, tretji potrebuje simbiozo, spet drugi niha med "ljubim te - sovražim te", nekateri se vztrajno izogibajo odnosom iz strahu pred čustveno bolečino.

Varen stil navezanosti
Oseba se z drugimi lahko čustveno zbliža, počuti se prijetno in varno. Strah pred zapuščanjem ali nesprejemanjem ni prisoten. Oseba ima sposobnost samorefleksije in je čustveno odprta. Zavedanje, spontanost in intimnost soustvarjajo njeno avtonomijo.
Psihoterapija:
Oseba se počuti varno v terapevtskem odnosu, zna ustrezno povezati misli, vedenje in čustvovanje.

Izogibavajoč stil navezanosti

Oseba se z drugimi sicer zbliža a ni sproščena. Želi si tesnega odnosa, vendar ne more, ne upa, zaupati. Prisoten je stalen strah, da bo prizadeta, če se preveč zbliža. Izogiba se intimnim odnosom, pogosto se čustveno izolira. Skozi pogovor je veliko racionalizacije, čustva so nedostopna. Oseba ima prepričanje, da ni vredna ljubezni, da drugim ne more zaupati ter da bi bilo bolje, če ne bi obstajala.

Psihoterapija:

Oseba naj bi razvijala sposobnost povezati se z drugo osebo tudi na čustvenem nivoju. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: shizoidna, izogibajoča, narcistična in obsesivno-kompulzivna (OKM).

Preokupiran stil navezanosti (anksiozno ambivalenten) 

Oseba si zelo želi zbližanja z drugimi. Težava je, ker si želi več bližine kot ustreza drugim, pogosto ne razume meje v odnosih in deluje do drugih posesivno. Gre za odvisniške medsebojne odnose, preokupiranost z odnosi, prisotna je močna separacijska anksioznost, ambivalentnost v odnosih (ljubim te - sovražim te). Oseba težko regulira svoja čustva in je tudi zato največkrat ambivalentna v odnosih. Osebe so preokupirane s svojo preteklostjo, pogosto podoživljajo stare otroške bolečine. Umik je njihov varen izhod iz težavne situacije. Osebe so prepričane da ne zmorejo biti same (samske), da so nepomembni ter da jih bodo drugi ljudje zapustili.

Psihoterapija:

Oseba razvija sposobnost aktiviranja lastnih virov moči, avtonomije, separacije od drugega, asertivne komunikacije. Razvijanje stika s samim seboj, zaupanja vase in dovoljenje za "biti to kar si". Motnje vezane na ta stil navezanosti so: histrionična, odvisnostna in mejna osebnostna motnja.

Dezorganiziran stil navezanosti

Oseba z drugimi osebami ne išče odnosov in čustvene bližine. Vrednota je neodvisnost in samozadostnost, potreba po odnosih in navezanosti je zanikana oz. zastrašujoča. Svet razume kot nevaren in največkrat si želi, da ne bi obstajala. Čustva in telo so odcepljeni, prav tako ni v stiku s svojimi potrebami. 

Psihoterapija:

Oseba potrebuje predvsem zdrav odnos, varen terapevtski odnos je bistvo terapije. Razvijati sposobnost biti v odnosu in razrešitev travmatskih dogodkov. Dovoljenje za imeti potrebe, čutiti sebe, svoje telo in imeti emocije. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: disociativna motnja, mejna osebnostna motnja, post travmatska stresna motnja (PTSM).

Psihoterapevtski odnos

Za uspešno psihoterapijo je v veliki meri (40%) odgovoren prav medsebojni odnos med terapevtom in klientom. Psihoterapija namreč omogoča varen in sprejemajoč odnos, skozi katerega lahko klient začuti sebe, se spoznava in razvija v samostojno avtentično osebnost. 

Vsak si zasluži varno navezanost. Psihoterapija je proces, kjer se skozi medsebojni odnos zgodi globinska sprememba v strukturi osebnosti. Ni dovolj vedeti, da si zaslužimo varno navezanost, potrebujemo pozitivno izkušnjo takšne navezanosti. Terapevt in klient tako soustvarjata skupno polje odnosa. Primanjkljaje iz otroštva nam ne more nihče nadomestiti. Psihoterapija nam pomaga te primanjkljaje prepoznati, ozavestiti in jih na ustrezen način odžalovati, pomaga nam sprejeti življenje takšno kot je in prebuditi lastne vire moči znotraj sebe.

Včasih se klient boji navezati se na terapevta. Pravzaprav pa je terapevtski odnos tisti, ki klientu ravno skozi navezanost omogoča "varno navezanost", učenje zdrave separacije in individualizacije. Klient se na tej poti uči samoregulacije, samosprejemanja, neodvisnosti in samostojnosti. Terapevt mu omogoča konstantnost odnosa in zaobljubo, da ostajata skupaj v procesu dela do konca terapevtskega procesa.

..................................................................................

Odlašanje

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.

Kaj je odlašanje?

Odlašanje je kronično prelaganje obveznosti "na jutri". Svoje soočenje z določenim opravilom, nalogo ali občutkom prestavimo nekam v prihodnost. 

Kratkoročna korist

Kratkoročno pridobimo na "času". Trenutek, ki ga ravnokar živimo tako izkoristimo za nekaj drugega, za nekaj kar prinese ugodje oz. manj stresa kot odložena obveznost.

Dolgoročna težava 

Dolgoročno nas odlašanje spravlja v tesnobo, depresivno razpoloženje, razdražljivost, krivdo in podobna ne preveč prijetna občutja. Nam neljuba opravila kronično prestavljamo na "jutri". Nekega dne ta "jutri" postane naš "danes", odlašanju moramo narediti konec saj nas priganjajo taki in drugačni roki. Nezadovoljni smo sami s seboj, jezimo se nase, počutimo se krive, da se nismo naloge lotili že prej. Odlašanje ima redko kaj skupnega z lenobo ima pa veliko skupnega z čustvenimi stiskami.

Notranji konflikt
Kadar odlašamo se znotraj naše osebnosti ponavadi dogaja "notranji konflikt".
Včasih nas "notranji kritik" vztrajno priganja in zahteva "naredi takoj". Spet drugič kritik od nas zahteva popolnost opravljenih nalog, posledično "notranji otrok" v nas odlaša iz strahu pred neuspehom.

Notranji kritik - Prisluhnimo kakšen samogovor poteka v naši glavi medtem ko "spet" odlašamo s kakšno nalogo. Je na delu morda notranji kritik, ki nam govori, "da ne zmoremo, da bomo zagotovo naredili kaj narobe" ali pa zahteva od nas morda perfekcionizem?

Uporniški otrok - Odlaša, ker v sebi čuti upor. Ponavadi je takrat na delu notranji otrok, ki si ne upa reči neposredno "ne", lahko pa "pasivno" odlaša z sabotažo naloge. Odlašanje z pospravljanjem, z kakšno uslugo komu ...

Prilagojen otrok - Ima željo biti popoln, od sebe zahteva perfekcionizem. Vzrok "odlašanja" je tako lahko strah pred kritiko, strah pred neuspehom. Otrok v nas razmišlja na način "da če nečesa ne naredi" se izogne kritiki in posledično sramu sebe.

Prestrašen otrok -  Odlašanje mu prinaša "pridobitev na času" pred soočenjem z za njega, zastrašujočo situacijo. Ta del naše osebnosti je naprimer tisti, ki odlaša z obiskom (zobo)zdravnika.

Prevzemimo odgovornost za svoja dejanja in občutke

Samoregulacija

Ker se težko soočimo z nekaterimi občutki, ki nam jih nove naloge ali odločitve prinašajo izberemo rešitev "prelaganja na jutri". Učenje veščine soočanja oz. polnega sprejemanja čustev namesto odrivanja na jutri nam je lahko v veliko pomoč. Ko zaupamo vase, da lahko čutimo vsa čustva in ne rabimo pred njimi pobegniti bo potreba po odlašanju izgubila svoj namen.

Strukturiranje časa

Svoj čas si razdelimo na posamezne sklope. Določimo si čas aktivnosti in čas počitka, čas prijetnih in čas malo manj prijetnih obveznosti, določimo si tudi prioritete. Izogibajmo se nadomestnih vedenj (odlašam z nalogo A, ampak v tem času naredim nalogi B in C).

Motivacija

Vsaka naloga, ki se je lotimo naj ima svoj smisel, odkrivajmo kaj nam prinaša v življenje (izkušnjo, soočanje z neznanim, izziv ...) Prijazno si prigovarjajmo da zmoremo, dovolimo si napake, popravke in tudi vse občutke, ki se porajajo (s tem utišamo notranjega kritika).

Osredotočenost

Svoj um trenirajmo s pomočjo meditacije in čuječnosti, da bo znal ohranjati osredotočenost. Veščina je še posebej koristna, če se soočamo z motnjo pozornosti. Tudi če se zalotimo, da so naše misli odtavale in se nam bliža trenutek "ko zabluzimo" se samo nežno in prijazno tega zavejmo in se vrnimo nazaj k svoji prvotni nalogi.

Vztrajnost

Vztrajnost je tista vrlina kjer se učimo hodit po poti tudi, ko cilj še ni viden. Vsak korak šteje na poti do cilja, opazujte z ponosom kako vložen trud postopoma gradi celoto. Včasih nimamo kaj pokazati, a smo veliko razmišljali o določeni nalogi. Tudi razmišljanje ali le iskanje informacij je trud v smeri želenega cilja.

Asertivna komunikacija 

Odkrito povejmo kaj čutimo in kaj si želimo ter česa nočemo. Imejmo realna pričakovanja. Naučimo se določene naloge tudi odkloniti.

Odlašate, ko so na vrsti vaše potrebe?

Ustrežete drugim še preden le ti želje izrečejo, nikogar ne pustite čakati, za vse poskrbite in ste vsem na razpolago? Pridni kot mravljica. Čas zase, oziroma "svoje potrebe" pa odrivate na jutri, pojutrišnjem ... nekoč, nekdaj, potem ko ... ? Odlašate kadar se je treba posvetiti sebi?

Začnite se imeti radi

Postanite sami sebi pomembna oseba. Imejte se radi. Dajte si dovoljenje, da ste vredni, da je OK imeti želje in potrebe. Poskrbite zase brez odlašanja, z veliko ljubezni do samih sebe.

O princu, ki je mislil, da je puran

Zgodba pripoveduje o tem, kako pomembno je, da se nekdo uglasi nate, da razume kako je biti "v tvojih čevljih", da ti ponudi odnos v katerem si sprejet takšen kot si. Prav zato že sam "terapevtski odnos" prispeva 30% k uspešnosti terapije. 

 O PRINCU, KI JE MISLIL, DA JE PURAN 
(iz zgodb Rabina Nachmana iz Ukrajine, 18. stol., priredil Gedaliah Fleer, prevedla Barbara Repinc Zupančič)

Nekoč, pred davnimi časi, v kraljestvu za sedmimi vodami in sedmimi gorami, je živel mogočni kralj, ki je imel vse, kar si kralj lahko poželi. Med njegovimi najbolj dragocenimi stvarmi, je bil njegov sin, mladi princ. Skupaj z ženo sta poskrbela, da je njun sin imel vse kar si je zaželel, najlepša oblačila, najboljše jedi, najboljšo izobrazbo. Nekega dne pa sta kralj in kraljica doživela svojo najhujšo grozo – princ je zbolel. Odločil se je, da je puran. Slekel je vsa svoja oblačila in se zatekel pod kraljevo mizo. Odklonil je kraljevo hrano in pričel pikati ostanke pod mizo, kosti in drobtine, ki so padle od obedovalcev. Prhutal je s svojimi papirnatimi krili in se tako glasno puranje oglašal, da so gostje morali nositi ščitnike za ušesa. Kralj je za svoje goste pripravil tudi posebne ščitnike za stopala, da so se zaščitili pred njegovim kljuvanjem.

Kralj je bil čisto iz sebe, ni vedel kaj naj stori. Poslal je sporočilo med vse največje zdravnike in psihologe v deželi. Vendar nihče ni vedel kako naj pomaga mlademu princu. Kralj je bil, navkljub vsemu denarju in moči, ki jo je imel, brez moči. Nekega dne pa je prišel do kralja star modrec, ki je slišal za kraljevo težavo, in rekel »Dovoli mi, da živim v tvojem domu in se mogoče spoprijateljim s tvojim sinom. Bodi potrpežljiv in pomagal mu bom, da mu bo bolje.« Razložil mu je, da se mu bo njegova metoda zdela mogoče malo čudna, vendar se mora izvesti tako kot on želi. Kralj je privolil ter tudi svoje služabnike podučil naj sledijo zahtevam starca, pa četudi bodo čudne. Modrec je tako slekel svoja oblačila, se zavlekel pod kraljevo mizo in sedel poleg princa. »Kdo si ti in kaj si?« ga je vprašal kraljevi sin. »Tvoj prijatelj sem, puran, tako kot ti«, je rekel modri starec. »Imel sem občutek, da si mogoče osamljen in sem se odločil, da pridem k tebi in živim skupaj s teboj nekaj časa«.

Minilo je nekaj tednov. »Purana« sta se privadila drug na drugega in postala dobra prijatelja. Jedla sta drobtine, pila iz plitkih krožnikov in razglabljala o prednostih, ki jih prinaša bivanje domače ptice v nasprotju z bivanjem ljudi.
Neke noči, ko je imela kraljeva družina skupno večerjo, je modrec na skrivaj signaliziral kralju naj služabnika prineseta dve svileni halji in jih spustita pod mizo. Modrec je eno haljo hitro pograbil in si jo odel, in še preden je princ lahko odprl usta, je modrec rekel: »Svilena halja ne more ogroziti moje identitete purana«. Princ je malo pomislil, pokimal in se še sam oblekel v svileno haljo.
Nekega dne je modrec signaliziral služabnikom naj mu vržejo dve srajci. Princu je dejal: »Zakaj misliš, da puran ne more nositi srajce? Lahko nosiva srajco in sva še vedno purana.« In tako sta si oblekla še srajci. Čez nekaj časa pa na enak način še hlače.
Nekaj dni kasneje je modrec ponovno signaliziral kralju. Kuhana govedina, pečen krompir in sveža zelenjava so bili postavljeni na tla, blizu modreca. Zelo zadovoljen, je modrec zagrizel v hrano in vzkliknil »Kako okusno! Krasno je biti dovolj sofisticiran puran, da lahko uživam človeško hrano!«. Princ se je strinjal in lačno pojedel svojo porcijo hrane. Kasneje je modrec zaprosil za srebrni pribor in rekel princu: »Navsezadnje, zakaj ne bi inteligentni purani želeli najboljše za sebe?«

Nazadnje, po nekaj mesecih, se je modrec usedel za kraljevo mizo. Medtem, ko je jedel in pil s kraljevo družino, je nagovoril princa pod mizo: »Pridi, pridruži se mi. Hrana je enaka, vendar stoli prinesejo občutno razliko. Poleg tega, mi purani, lahko veliko ponudimo. Zakaj bi sami sebe omejevali in ostajali ravnodušni do sveta? Sigurno naše ideje lahko doprinesejo marsikaj dobrega človeštvu.« Kraljevi sin je sedel za mizo. Bilo je samo še od časa odvisno, da je ozdravel.

---------------------------------------------------------

Zakaj molk?

Kuha mulo ... ima rilec ... nos je potegnil ... drži se ... ne pogovarja se z menoj ... ignorira me ...

Zakaj molk?
Ker želimo kaznovati ...
Ker želimo izsiljevati ...
Ker se bojimo govoriti o sebi ...
Ker ne znamo govoriti o svojih čustvih ...
Ker se bojimo konflikta ...
Ker nas je strah, sram ...

Pasivno agresiven način komunikacije
Molk kot kaznovanje

Nekateri starši otroka (žal) kaznujejo na način, da ga ignorirajo. Otrok se ob tem počuti manjvredno, starši mu (največkrat nezavedno) s tem sporočajo na psihološkem nivoju, da je neustrezen kot oseba, saj ni vreden ne besede, ne razlage, pogosto niti pogleda ne. Isto tehniko otrok, kasneje sam preizkuša v odnosih z drugimi: "če bom namerno tiho, s tem drugo osebo kaznujem". Oziroma po drugi strani, v svoji odrasli dobi še vedno doživlja neznosne občutke krivde in neustreznosti kadar se sogovornik zavije v molk. Največja bolečna kaznovanja z molkom je ta, da gre "kazen" na celo osebo (je razvrednotena) in ne le na njeno neustrezno vedenje.

Molk kot izsiljevanje
Izsiljevanje z molkom je lahko močan čustven pritisk na drugo osebo. Pri osebah z nejasnimi osebnimi mejami, tak način, hitro zbuja občutek krivde (da je nekoga prizadel), ki pa je zelo neugoden. Prav to lastno neugodje (ob molku drugega) ljudi vodi v to, da popustijo svoje meje. Molčeči to ve, zato z molkom izsili, da mu druga oseba ustreže. Takšna tehnika je značilna predvsem za manipulativne osebe, ki se soočajo z nekaterimi osebnostnimi motnjami.

Pasiven način komunikacije
Molk zaradi strahu
Strah pred konfliktom je lahko tisti, ki vodi osebo k temu, da se zavije v molk. Strah pred konfrontacijo, pred soočenjem in pred močnimi čustvi. Strah jih je odprto izraziti sebe, ne upajo se spregovoriti o tem kaj mislijo, čutijo in želijo. Nesoglasja tako ostanejo nerazčiščena oziroma neizrečena, kar neugodno vpliva na medsebojne odnose.

Strah pred bolečimi čustvi prisili nekatere osebe, da se ovijejo v "za njih bolj varen" molk. Gre za strah pred čutenjem lastnega čustva oz. tudi strah in neznanje kako ubesediti svoje občutke. Umik v molk prinese molčečemu začasno olajšanje, na dolgi rok pa prinaša prepad v medsebojne odnose saj oseba ne zmore razviti intimnosti v odnosih.

Molk zaradi sramu
Sram sebe, ki vznikne kot posledica zadrege, slabe samopodobe, strahu pred tem, da oseba kaj naredi "narobe". Oseba raje molči, kot da bi tvegala spregovoriti. Tovrsten molk je značilen za osebe s socialno fobijo.
 

Negativne posledice molka:
- s svojim molkom ne razrešim konflikta, ampak ga podaljšujem
- s svojim molkom škodujem sebi, ker svoja čustva potlačim
- s svojim molkom negativno vplivam na medsebojne odnose
- s svojim molkom škodujem sebi, saj ne izrazim sebe in svojih potreb v odnosu

Asertiven način komunikacije

Učenje asertivne komunikacje kjer se učimo spregovoriti (v prvi osebi ednine - "Jaz sem, jaz čutim, jaz želim ...") o sebi, o svojem doživljanju in podeliti z drugimi svoj pogled na dogajanje. Razumeti in sprejeti, da druga oseba doživlja enake dogodke na sebi lasten način, ki je lahko drugačen od našega. Razumeti konflikte kot del komunikacijskega procesa, ki ni nujno povezan z agresivno komunikacijo temveč z zrelim soočanjem dveh pogledov na isto stvar.

Razvijati čustveno inteligenco kjer se učimo prepoznavanja, poimenovanja, čutenja in sprejemanja svojih čustvenih stanj. Šele ko se zavedamo sebe in svojega doživljanja, ga lahko spontano podelimo z drugo osebo.

Razvijati svojo notranjo moč (samopodobo, samozaupanje in samospoštovanje) z namenom upati si izraziti sebe.

_______________________________________________________________

Video:
Na internetu sem videla spodnji video.
Odlično predstavi kako "molk" uničuje odnose:
Vir: www.klip.si. / Avtor: Gost / Objavljeno: 28.1.2015 / Dolžina: 5:25 min / www.hocem-vec.com
Tihi uničevalec odnosov
http://klip.si/video-tihi-unicevalec-odnosov-9089

_______________________________________________________________

Postavljanje meja v odnosih

Kje se končam JAZ in kje se začneš TI?

Postavljanje meja v odnosu je naša osnovna pravica, ki nam omogoča, da poskrbimo zase, da zaščitimo sebe. Je naša dolžnost do sebe, da prevzamemo zase polno odgovornost do tega, kako dovolimo drugim osebam, da se vedejo do nas. Razviti moramo sposobnost kako sporočiti drugi osebi, da se vede na za nas nesprejemljiv način.

Pravica do meje

Vsak človek ima pravico do svojega mišljenja, mnenja in čustev. Meje v odnosu so sestavljene iz smernic, pravil in omejitev ter vrednot, ki jih ustvarimo, da z njimi definiramo, kaj je za nas sprejemljivo, varno in dovoljeno, ko smo v odnosu z drugo osebo. Naše meje določajo kriterije, so kot nekakšen "recept" kako želimo in dovolimo, da se drugi vedejo do nas.

Dolžnost poskrbeti sam zase

Kot odrasli za svoje meje poskrbimo sami. To je naša dolžnost, do samega sebe. Spoštovati sebe, imeti rad sebe, razviti svojo avtonomnost, spontanost in sposobnost intimnosti. Zavedati se svojih misli, čustev, občutkov. Imeti svobodno izbiro čutiti in hkrati sprejeti odgovornost za svoja čustva in odzivanje. Razviti sposobnost bližne z drugo osebo kljub jasnim mejam v odnosu.

Ob rojstvu za nas poskrbijo starši oz. pomembni drugi. Uglasijo se na naš ritem, prisluhnejo našim potrebam, so udeleženi v odnosu z nami. Prve tedne smo v simbiozi, razvoj prinese separacijo od matere, otrok spozna da "midva" nisva "eno" - temveč sva JAZ in TI. Vse bolj se razvija občutek "sebe". V obdobju 6-18 mesecev nam starši skozi vzgojo in medsebojni odnos že postavljajo meje in sami se ob tem (skozi zgled starša) učimo kje so meje in kako jih postaviti. 

Starši, ki imajo zdrave meje otroka naučijo spoštovanja sebe in drugih, naučijo ga prepoznati kje se končam JAZ in začneš TI. Otrok lahko razvija in izraža svojo individualnost ter se uči asertivnih socialnih veščin.

Starši, ki prestopajo meje otroka mu jemljejo individualnost, prikrajšajo ga za občutek sebe, za zmožnost imeti lastno mnenje in voljo, prikrajšajo ga za polno čutenje in sprejemanje svojih čustev. V to skupino sodijo pretirano skrbni oz. vsiljivi starši, neodzivni starši, fizično nasilni starši, starši, ki sami nimajo jasnih meja v odnosih in se soočajo s katero od osebnostnih motenj:

(starš) borderline oz. mejna oseb. motnja: Meje so šibke in pomanjkljive, strah pred zapuščanjem jih preplavi že v primeru, ko drug človek misli ali čuti drugače kot oni. Iščejo odnose, v katerih bi postali eno z drugim človekom, kjer bi se izbrisale vse meje in bi se zlili v eno. Druge osebe dojemajo kot "krivce" za njihove občutke.

(starš) narcistična oseb. motnja: Osebe razumejo odnose kot, da med njimi in drugimi ni meja. V sebi nosijo prepričanje, da morajo druge osebe zadovoljiti njihove potrebe - so nekakšni podaljški njihovega jaz-a.

(starš) shizoidna oseb. motnja: Bližina je za njih grozeča, ker se bojijo, da bodo izgubili sebe, da jih bo drug človek popolnoma preplavil. Ko se odmaknejo, se pojavi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji. Imajo toge meje. Imajo tudi izkušnje, da bližina prinaša bolečine in napetosti, gojijo globoko nezaupanje do drugih oseb.

 Ste vi "krivi" za počutje drugih?
"Če boš rekla NE, bom žalostna" ...
"zakaj me jeziš?" ... "zaradi tebe se počutim osramočena"...

Odraščanje v čustveno nefunkcionalni družini, kjer starši konstantno prestopajo naše meje, nas pogosto nauči, da se počutimo krive, saj nam starši sporočajo, da so njihova čustvena stanja posledica naših dejanj. Kasneje ta isti vzorec prenesemo v druge odnose in se počutimo odgovorne za počutje drugih oseb. Občutek krivde ni prijeten, je zastrašujoč in prav zato smo pripravljeni podreti svoje meje in biti vedno na razpolago drugim osebam. Ker se počutimo odgovorne za drugega postanemo tudi "samooklicani" njihovi reševalci. Ob vsem tem pa pozabimo nase, na svoje meje, na svoja čustva.

Za svoja čustva smo odgovorni sami. Lahko se nekdo ne strinja z našim mišljenjem ali vedenjem. Katero čustvo se bo ob tem zbudilo v njem pa ni in ne more biti naša odgovornost.

Primer: Ko rečemo nekomu "NE", je ta lahko jezen, drugi bo žalosten, tretji se le nasmehne in gre naprej. Vsak bo odreagiral na sebi lasten način, glede na svoje predstave o tem kaj mu naš "NE" pomeni.

Sposobnost postavljanja ustreznih meja

Postavljanje meja je veščina, ki zahteva našo aktivno udeleženost v odnosu. Naše meje so lahko mehke in fleksibilne ali pa ostre, rigidne oz. toge. Skozi kompromise jih lahko premikamo in prilagajamo glede na socialni kontekst. 

Asertivna komunikacija kot izhodišče postavlja pozicijo "jaz sem OK - ti si OK"
- govorim o sebi, v prvi osebi ednine (Jaz ...)
- povem kaj čutim, govorim o svojih čustvih (jezen sem, žalosten sem ...)
- povem jasno in direktno kaj želim in česa nočem
- kritiko podam na dejanje in ne na osebo 
- ko rečem drugemu NE, rečem sebi DA 
- mnenje NI dejstvo (vsak ima svoje mnenje, občutke in izkušnje)

Na ta način lahko sebe polno izrazimo, polno sprejemamo svoja čustva in sočasno sprejemamo drugo osebo in njena stališča ter čustva.

Psihoterapija

Odnos med terapevtom in klientom je najmočnejša zdravilna komponenta procesa, ki vpliva na osebnostno spremembo. Relacijski del terapije ponuja izkušnjo, da kot odrasli izkusimo tisto, za kar smo bili skozi odraščanje morda prikrajšani. V odnosu z zdravimi mejami je klient sprejet takšen kot je, lahko izrazi svoje potrebe, čustva in mnenja v varnem okolju. Ob tem se tudi uči samorefleksije, opazovanja svojih čustvev med komunikacijo, ter razumeti in sprejeti svojo odgovornost zanje. Uči se reči "ne" in lahko v odnosu preverja svoje predstave, strahove ...

Stranski učinki postavljanja meja

Ko se v odrasli dobi učimo postavljati meje, poskrbeti zase in izražati svoje potrebe se kaj lahko zgodi, da bomo v svojem okolju naleteli sprva na negativne odzive. Osebe, ki so z nami v odnosih so morda vajene našega tihega prikimavanja, nekonfliktnosti in pasivnosti. Razumljivo je, da jim naša sprememba "postaviti se zase" ne ustreza.

Skozi odprt in iskren pogovor o tem zakaj so za nas, na novo postavljene meje v odnosu pomembne in nujno potrebne se tudi naši odnosi z bližnjimi na novo vspostavijo v bolj zreli obliki in z več avtonomnosti.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Rojeni za zmago

ROJENI ZA ZMAGO, M. James in D. Jongeward
Transakcijska analiza z geštalt vajami in eksperimenti

Avtorja knjige trdno verjameta, da ljudje nismo v celoti prepuščeni na milost in nemilost podedovanim lastnostim ali okolju. Spreminjamo in nadgrajujemo se skozi celotno življenjsko pot. 

Vsak izmed nas ima priložnost postati izpolnjen, avtentičnen, avtonomni oz. integriran "Odrasli", ki je sposoben "živeti sebe". 

 "... Vsakdo je sposoben ljubiti, se učiti, rasti in dovoliti, da se njegov ustvarjalni duh pozitivno izrazi v svet. ..."

Knjiga na zelo poljuden in pregleden način približa koncepta transakcijske analize in geštalt terapije (dva psihoterapevtska pristopa). Tako skozi knjigo spoznamo ego stanja (Starš, Odrasli, Otrok), psihološke igre, življenjski scenarij, psihološke pozicije... Odpirajo se nam nova obzorja o naši primarni potrebi po potrditvah, strukturiranju časa in potrebi po intimnosti. Odkrivamo v katerih družinskih dramah sodelujemo in kakšno vlogo nezavedno igramo. Samospoznavanje prinaša globok pogled v naše starše, njihova sporočila, prepovedi in zapovedi, ki so postali naši "driverji" (gonilniki) in nas usmerjajo še dolgo po tem, ko zapustimo primarno gnezdo.

Avtonomni Odrasli

Avtorja razumeta avtonomijo kot našo rojstno pravico, ki pa jo v resnici malokdo doseže. "Doseganje avtonomije je temeljni cilj v transakcijski analizi. Biti avtonomen pomeni biti samostojen, sam odločati o svoji usodi, prevzemati odgovornost za svoja dejanja, čustva in občutke ter zavračati vzorce, ki niso pomembni oziroma so neprimerni za življenje tukaj in zdaj."

Avtonomna oseba ima razvite 3 sposobnosti:

Zavedanje: 

zavedati se sebe, svojih misli, čustev, občutkov in dogajanja tukaj in zdaj.
Spontanost: 

svobodna izbira in odgovornost do svojega odzivanja (vedenje, čustva, občutki).

Intimnost: 

izražanje topline in nežnosti ter razviti sposobnost bližne z drugo osebo

Epilog knjige govori o tem, da človek potrebuje pogum, da postane resnični zmagovalec pri svojem odzivanju na življenje. Pogum izkusiti svobodo, pogum zavzeti stališče, pogum biti avtentičen ...

"Biti nihče drug kot ti v svetu, ki se

po najboljših močeh, noč in dan, trudi,

da bi te spremenil v vse ostale - pomeni biti najtežjo 

bitko, kar jih lahko bije katerikoli človek; in

nikoli je ne nehaj biti." (E.E. Cummings)

Metulj

Stara legenda pripoveduje o tem, kako se je nekega dne na metuljevi bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je, da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda imel je šibko telo in mehka krila. Človek je še naprej opazoval metulja. Pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla in razširila, da bi ponesla metuljevo telo in mu dala moč. Nič se ni zgodilo! Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se po tleh s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel. Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel, da je napore, ki bi jih moral metulj prestati, medtem ko bi se prebijal iz bube, načrtoval Bog, zato da bi kri iz metuljevega telesa stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube. 

Pogosto so napori prav tisto, kar potrebujemo v življenju. 

Če bi nas Bog osvobodil vseh ovir, bi nas pomehkužil. 

Nikoli ne bi postali tako močni kot zmoremo biti. Nikoli ne bi mogli "leteti".

Iskal sem Moč …
     In Bog mi je dal Napore, ki so me naredili močnega.
Iskal sem Modrost …
     In Bog mi je dal Probleme, ki jih je bilo treba rešiti.
Iskal sem Bogastvo …
     In Bog mi je dal Pamet in Telo, da lahko delam.
Iskal sem Pogum …
     In Bog mi je dal Ovire, ki jih je bilo treba premagati.
Iskal sem Ljubezen …
     In Bog mi je dal Ljudi, ki jim je bilo treba pomagati.
Iskal sem Dobiček …
     In Bog mi je dal Priložnosti.

Nič nisem našel od tistega, kar sem iskal …
    Toda dobil sem vse, kar sem potreboval.

Božanska moč

Stara legenda pravi, da so bili nekoč vsi ljudje Bogovi. Toda zlorabljali so svoje božanske moči do te mere, da se je Najvišji med njimi odločil, da jim te vzame in skrije nekam, kjer jih ne bi mogli najti.

Kje najti najbolj primerno skrivališče?
Manjša skupina preostalih bogov se je posvetovala, da bi našli primerno skrivališče.

Predlagali so : "Zakaj ne bi zakopali teh moči pod zemljo?" Toda Najvišji jim je odgovoril: "Ne. Ljudje bi zanje kopali globoko pod zemljo in jih našli."

Bogovi so razmislili in rekli: "Torej bomo poslali njihove moči v globine oceana."

"Ne" je odgovoril Najvišji, "slej ali prej bodo raziskali globine oceanov, jih našli in privlekli na površje."

Bogovi so zopet staknili glave in oznanili: "Skrili jih bomo na najvišjo goro."

Najvišji je odkimal z glavo. "Človek se bo slej ko prej povzpel tudi na najvišjo goro. Zagotovo bi našel moči in jih zopet uporabil zase."

"Ne vemo, kam bi jih skrili", so obupali ostali Bogovi. "Ne na zemlji, ne v oceanih in ne na gorah ni prostora, kjer jih človek ne bi našel."

Takrat je Najvišji vzkliknil: "Takole bomo storili s človeškimi božanskimi močmi. Skrili jih bomo globoko znotraj njih, tam ne bodo niti pomislili, da bi jih iskali."

Od takrat naprej pravi legenda, človek hodi po svetu, pleza, koplje, se potaplja, raziskuje in išče nekaj ... kar že ves čas nosi v sebi.

Kako si?

Se srečata psa: govorica telesa in vonj sporočajo bistvene informacije drug o drugem "kako sta". Sledi igra, beg, boj ali mirno slovo.

Kaj pa ljudje?
Pozdrav, nasmeh, stisk roke in "kako si". Kaj od tega je protokol? Kje je prostor in koliko ga je, za iskreno sliko o sebi?

Kako se odzovemo na vprašanje: "Kako si?"

Ko opazujem vedenje ljudi, se mi zdi, da je to vprašanje postalo rutinski obred brez vsebine. Vprašanje kot del pozdrava, obvezni dodatek, vprašanje kar tako, da se nekaj reče. Sogovorniku največkrat odgovorimo na kratko "kar v redu", "je bilo že bolje" ali pa samo "v redu". Odgovor "v redu" je vse prepogosto le vljudna maska, ki si jo ljudje nadanemo v želji, da sogovornika ne bi bremenili s svojimi težavami. Povedati ob snidenju "kako smo" še ne pomeni spustiti se v dolg monolog o sebi in svojih težavah. Je zgolj informacija o našem stanju v trenutku srečanja.

Ali sploh vem "kako sem"?

Pri svojem delu pogosto zastavim vprašanje "kako si" iz dveh razlogov. Prvi je ta, da me resnično zanima kaj klient prinaša s seboj na uro, kako se počuti. Drugi razlog je ta, da klienta vabim v to, da se nauči podobno vprašanje zastavljati tudi sam sebi. Da lahko podelimo z sogovornikom svoj doživljajski svet, se ga moramo namreč prvo sami zavedati. Biti moramo v stiku s samim seboj, s svojim umom in telesom. Vedeti moramo kako smo!

Kratka vaja: Kako sem?  

Sedite vzravnano, zaprite oči ... svojo pozornost usmerite na dihanje.

Polno se zavejte sebe - tukaj in zdaj.

Vprašajte se:
... Kaj se v tem trenutku dogaja z menoj?   

... Kakšne so moje misli ... ?

... Kako se počuti moje telo ... ?

... Kakšna so moja čustva ... ? 

Informacije, ki jih dobite samo sprejmite, ne skušajte jih odgnati ali spremeniti.

Pozornost ponovno usmerite na dihanje, zavejte se prostora v katerem ste in odprite oči.

Zakaj je pomembno povedati sogovorniku "kako smo"?

Ko odprto povemo "kako smo" sogovornika informiramo o našem stanju tukaj in zdaj. Sočasno je tudi za nas pomembno vedeti s kakšno energijo, s kakšnim počutjem sogovornik vstopa v pogovor z nami. Na ta način se oba sogovornika ob srečanju uglasita drug na drugega in zato redkeje prihaja do nepotrebnih komunikacijskih konfliktov. Kratka informacija o tem "kako smo" nam prinese iskren začetek pogovora, medsebojno razumevanje in sprejemanje nas takšnih kot v danem trenutku smo. Šele, ko povemo "kako smo" - lahko pričakujemo od druženja tisto kar takrat potrebujemo.

Dajmo si dovoljenje, da na vprašanje "Kako si?" iskreno podelimo s sogovornikom kaj nosimo s seboj: smo v tem trenutku občutljivi, ranljivi, jezni, veseli, žalostni, utrujeni, igrivi ...

Osamljenost

Samota - čas, ko se zavestno umaknemo od soljudi. V samoti pridemo v stik s samim seboj, razvijamo svoj notranji dialog, soočimo se s svojimi čustvi, občutki in mislimi.

Osamljenost - nelagoden občutek znotraj nas samih. Pogosto gre za pomanjkanje soljudi. Občutek imamo, da nikogar nimamo, da so vsi pozabili na nas, da nikomur ni mar za nas.

Lahko nas osamijo okoliščine (smrt bližnega, selitev, bolezen ...) ali pa nas v osamljenost nezavedno vodi naša osebnost (slaba samopodoba, strah, sram ...), lahko pa je naša osamljenost tudi posledica obojega skupaj, tako življenjskih okoliščin kot tudi naše osebnostne strukture.

Ali smo za svojo osamljenost odgovorni tudi sami?

Nekateri ljudje v sebi nosijo "prepričanje o sebi", da so nevredni, nezaželjeni, nezabavni... Prav zaradi takšnih (izkrivljenih) prepričanj si ne upajo vstopati v medsebojne odnose. Verjamejo, da je druženje z njimi za druge ljudi le izguba časa, lahko se sramujejo sebe, lahko se bojijo zavrnitve, se soočajo s strahom, da bodo rekli kakšno "neumnost", da so dolgočasni... Predvsem so ljudje s slabo samopodobo zelo kritični sami do sebe. Čeprav se bojijo stikov z drugimi ljudmi je njihov največji sovražnik njihov "notranji kritik", ki jim vztrajno govori, kako nevredni, nepomembni in odveč so.

Na tej točki nastopi naša lastna odgovornost do samega sebe. Kljub neustrezni popotnici odnosov v otroštvu, kljub preteklim travmatskih izkušnjam lahko zgradimo za nas zadovoljujoče medsebojne odnose. Pomembno je pri sebi prepoznati ali je naša osamljenost pravzaprav posledica našega vedenja, naša nezmožnost komuniciranja z drugimi ljudmi?

Psihoterapevtski odnos je eden tistih odnosov, kjer oseba doživi nov, drugačen, varen odnos. Pogosto se nekdo prvič počuti slišan, nekdo prvič pred drugo osebo zajoka, nekdo prvič naglas spregovori o svojih stiskah, strahovih, čustvenih ranah. Terapevtski odnos omogoča izkušnjo sprejetosti, slišanosti in empatije, ter tako skozi proces dela spreminja v klientu odnos do samega sebe in do drugih. Razvijajo se socialne veščine, razvija se sposobnost delit svoj doživljanjski svet z drugo osebo, razvija se sposobnost asertivne komunikacije in postavljanja meja znotraj odnosa.

Socialni stiki

Naši najzgodnejši odnosi nas zelo zaznamujejo (starši, pomembni drugi). Skozi primarne odnose razvijamo svoje prve komunikacijske veščine. Učimo se vplivanja na drugo osebo, sprejemanja samega sebe, zaupanja vase, doživljamo zrcaljenje emocij in uglaševanje druge osebe na naše potrebe. Razvijamo verbalne in neverbalne komuninacijske veščine, ki so nam v pomoč pri navezovanju socialnih stikov.

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo odnose s soljudmi. Potrebujemo vzajemno pogovarjanje, poslušanje, skupno preživljanje časa skozi aktivnosti, dotik, intimnost, priznavanje in razumevanje, potrebujemo izražanje občutij in čustev. Te naše potrebe pa lahko zadovoljimo le skozi odnos z drugo osebo.

Vzpostavljanje medsebojnih odnosov
Sprejeti sebe takšnega kot smo, nam omogoča tudi sprejemanje drugih oseb takšnih kot so. V odnose vstopajmo iskreno, odprto, brez prevelikih pričakovanj in z zdravo mero previdnosti. Poznavanje komunikacijskih veščin in asertivne komunikacije nam je ob tem lahko v veliko pomoč. Zavedati se moramo svojih potreb in želja ter jih znati uresničevati tudi skozi odnose. Zakaj bi bili mi vedno rama za solze nekomu drugemu? Izborimo si prostor zase v tem odnosu in zahtevajmo del pozornosti tudi za nas, za naša čustva. Jasno povejmo sogovorniku kako se počutimo, kaj potrebujemo, kaj pričakujemo. Zrela komunikacija poteka brez "psiholoških iger" (z menjajočimi se vlogami: preganjalec, reševalec, žrtev).

Ohranjanje medsebojnih odnosov
Nekateri ljudje ostajajo naši življenjski sopotniki (npr. družina, partner, prijatelji), drugi ljudje prihajajo in odhajajo (npr. znanci, sošolci, sodelavci). Nekatere vezi se ohranijo, druge pretrgajo. Sodobna virualna socialna omrežja (npr. Facebook) nam omogočajo, da se ponovno vspostavi že davno izgubljene stike.

Kaj sami lahko naredimo, da se za nas pomembni stiki ohranijo?
- ne čakajmo vedno na pobudo z druge strani;
- vprašajmo se, koga si želimo ponovno srečati in zakaj;
- pokličimo osebo, povabimo jo na druženje;
- odprto povejmo kaj potrebujemo in kako smo;
- ne obupajmo, če nekdo nima časa -
  ni edina oseba s katero lahko preživljamo čas.

Osamljenost znotraj odnosa

Včasih se lahko tudi znotraj odnosa počutimo osamljeni. Ponavadi se takrat počutimo nerazumljeni in neslišani, čustveno smo osamljeni kljub fizični bližini - dvojini. Predvsem partnerski odnos lahko postane rutinsko sobivanje brez vsebine. V takšnih situacijah se vprašajmo koliko mi sami doprinesemo k takšnemu odnosu, kaj lahko spremenimo pri sebi, si želimo odnos popraviti ali smo ga pripravljeni zaključiti. Nekateri odnosi se namreč tudi izpojejo, naučimo se jih zaključiti na zrel način in iti naprej.

Depresija
 

Skozi daljše obdobje osamljenosti in depresivnega počutja, slabi človekova presoja za lastno vrednost in skozi to tudi sposobnost za komuniciranje. Zapiranje vase ter umik iz socialnega okolja lahko postopoma pripeljeta do resne motnje čustvovanja - do depresije. Oseba z depresijo izgubi voljo do druženja, bledi želja po zanimanju za svet drugega, vse manj je smisla in volje, pojavljajo se lahko tudi samomorilne misli. V takšnem primeru priporočam nujno poiskati strokovno pomoč. Depresija je bolezen in potrebuje zdravljenje.

Avtizem

Osamljenost o kateri govorim ni enaka tisti, ki jo doživljajo osebe z avtizmom. Avtističen namreč pomeni »umikajoč se iz odnosov«. Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Gre za nevrološko - biološko razvojno motnjo, pri kateri je prizadet predel za komunikacijo in socialne odnose (težave s socialno komunikacijo, težave s socialno interakcijo in težave na področju fleksibilnosti mišljenja).
______________________________________________________

Občutek osamljenosti je zelo človeški, sprejmimo ga z naklonjenostjo. 
Sporoča nam kdaj potrebujemo druge ljudi, vabi nas, da poskrbimo zase, da poiščemo družbo :-)
Naj Vam letošnji prazniki namesto osamljenosti prinesejo medsebojno bližino in toplino.
 ______________________________________________________

Potlačena čustva in boleča hrbtenica

Holistični pogled človeka vidi kot celostno živo bitje, ki za svoje zdravje potrebuje ravnovesje uma, telesa in duha.

Potlačena čustva

Potlačitev je obrambni mehanizem, je način kako posameznik neprijetne občutke ali spomine izrine iz zavestnega uma v nezavedno. Freud je bil prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v človeški duševnosti.

Ljudje radi bežimo od neprijetnih občutij, zanikamo jih, ignoriramo jih, ne želimo se z drugimi pogovarjati o nam neprijetnih stvareh itd. Bežimo pa tudi sami pred seboj, pred svojimi občutki. Naš beg je lahko televizija, deloholizem, pretirana športna aktivnost, alkohol, droge ... S časoma postane to naš edini način odzivanja na nam neprijetna čustva. Umik, beg, zanikanje!

Vloga psihoterapije
Psihoterapija, skozi proces dela na sebi, pomaga ozavestiti nezavedna, potlačena čustva. Posameznika uči kako sprejeti vsa svoja čustva, poda dovoljenje da vse kar čutimo lahko čutimo. Uči nas kako znat zdržat z občutkom nelagodja, kako čustva predihati, sprejeti, razgraditi. Sočasno pa se učimo tudi kako izražati svoja čustva na konstruktiven način, kako čustva uporabiti kot barvno paleto mavrice življenja.

_________________________________________________________

OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA, Dr. John E. Sarno
Povezava uma in telesa

Pri bolečinah hrbta se ponavadi diagnoza glasi: lumbago, išjas, zdrs medvretenčne ploščice (hernija diska), stenoza hrbtenice, ukleščen živec, skolioza ...  Zdravljenje je usmerjeno na simptom: blokada, protibolečinska zdravila, fizioterapija, raztezanje ... Prognoza: ne pripogibaj se, ne dviguj bremen, ne teci, ne sedi na mehkih stolih ....

TMS - tenzijsko mišični sindrom

TMS zajema različne oblike bolečine v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta, v zadnjici ter pogosto tudi v nogah in rokah.

Tradicionalna medicinska diagnoza se osredotoča na "telo" (stroj), medtem ko se resnični problem nanaša na tisto, kar ta stroj poganja, na "um". Fiziologija TMS se torej začne v možganih. Potlačena čustva, kot sta zaskrbljenost in jeza poženejo proces, v katerem avtonomni živčni sistem povzroči zmanjšanje pretoka krvi v določene mišice, živce, tetive ali ligamente. Tkiva dobijo s tem manj kisika in rezultat je bolečina, ohromljenost ali mravljinčenje.

TMS moramo sprejeti kot fizično (telesno) manifestacijo živčne napetosti!

Vzrok sta predvsem potlačena tesnoba in jeza.

Značilnost TMS-ja so fizične bolečine, vendar tega akutnega nelagodja ne povzročajo strukturalne nepravilnosti ali mišične slabosti, pač pa psihološki dejavniki. Izvor TMS-ja je v nezavednem. Človeški um je kot ledena gora nad gladino morja. Zavestni del, je le majhen del celote. Potlačena čustva so torej sprožilci fizične bolečine. Sindrom bolečine pa ni izražanje skritih čustev, temveč preprečitev, da bi se jih zavedali. Pravzaprav je fizična bolečina "obramba", ki želi odvrniti pozornost trpeče osebe od njenega čustvenega doživljanja. Namen bolečine je usmeriti pozornost na telo, namesto na um.

Pot iz bolečine nam Dr. Sarno nakaže v smeri ozaveščanja, kaj se nam dogaja, kaj je TMS, uči preusmeriti pozornost iz bolečine na potlačena čustva. Psihoterapijo vidi kot pomoč pri ozaveščanju nezavednega in kot oporo pri soočanju z potlačenimi čustvi.

________________________________________________________

Podobnemu namenu kot TMS lahko služijo tudi:  

rana na želodcu, črevesna kolika, razdražljivo črevesje, seneni nahod, astma, tenzijski in migrenski glavobol, ekcem, luskavica, akne, vrtoglavice, šumenje v ušesih, pogosto uriniranje. 

(Vse te motnje morajo biti prvo medicinsko preverjene in zdravljenje v kolikor je to potrebno)