Kje se končam JAZ in kje se začneš TI?
Postavljanje meja v odnosu je naša osnovna pravica, ki nam omogoča, da poskrbimo zase, da zaščitimo sebe. Je naša dolžnost do sebe, da prevzamemo zase polno odgovornost do tega, kako dovolimo drugim osebam, da se vedejo do nas. Razviti moramo sposobnost kako sporočiti drugi osebi, da se vede na za nas nesprejemljiv način.
Pravica do meje
Vsak človek ima pravico do svojega mišljenja, mnenja in čustev. Meje v odnosu so sestavljene iz smernic, pravil in omejitev ter
vrednot, ki jih ustvarimo, da z njimi definiramo, kaj je za nas
sprejemljivo, varno in dovoljeno, ko smo v odnosu z drugo osebo. Naše meje določajo kriterije, so kot nekakšen "recept" kako želimo in dovolimo, da se drugi vedejo do nas.
Dolžnost poskrbeti sam zase
Kot odrasli za svoje meje poskrbimo sami.
To je naša dolžnost, do samega sebe. Spoštovati sebe, imeti rad sebe,
razviti svojo avtonomnost, spontanost in sposobnost intimnosti.
Zavedati se svojih misli, čustev, občutkov. Imeti svobodno izbiro čutiti in
hkrati sprejeti odgovornost za svoja čustva in odzivanje. Razviti
sposobnost bližne z drugo osebo kljub jasnim mejam v odnosu.
Ob rojstvu za nas poskrbijo starši oz. pomembni drugi. Uglasijo se na naš ritem, prisluhnejo našim potrebam, so udeleženi v odnosu z nami. Prve tedne smo v simbiozi, razvoj prinese separacijo od matere, otrok spozna da "midva" nisva "eno" - temveč sva JAZ in TI. Vse bolj se razvija občutek "sebe". V obdobju 6-18 mesecev nam starši skozi vzgojo in medsebojni odnos že postavljajo meje in sami se ob tem (skozi zgled starša) učimo kje so meje in kako jih postaviti.
Starši, ki imajo zdrave meje otroka naučijo spoštovanja sebe in drugih, naučijo ga prepoznati kje se končam JAZ in začneš TI. Otrok lahko razvija in izraža svojo individualnost ter se uči asertivnih socialnih veščin.
Starši, ki prestopajo meje otroka mu jemljejo individualnost, prikrajšajo ga za občutek sebe, za zmožnost imeti lastno mnenje in voljo, prikrajšajo ga za polno čutenje in sprejemanje svojih čustev. V to skupino sodijo pretirano skrbni oz. vsiljivi starši, neodzivni starši, fizično nasilni starši, starši, ki sami nimajo jasnih meja v odnosih in se soočajo s katero od osebnostnih motenj:
(starš) borderline oz. mejna oseb. motnja: Meje so šibke in pomanjkljive, strah pred zapuščanjem jih preplavi že v primeru, ko drug človek misli ali čuti drugače kot oni. Iščejo odnose, v katerih bi postali eno z drugim človekom, kjer bi se izbrisale vse meje in bi se zlili v eno. Druge osebe dojemajo kot "krivce" za njihove občutke.
(starš) narcistična oseb. motnja: Osebe razumejo odnose kot, da med njimi in drugimi ni meja. V sebi nosijo prepričanje, da morajo druge osebe zadovoljiti njihove potrebe - so nekakšni podaljški njihovega jaz-a.
(starš) shizoidna oseb. motnja: Bližina je za njih grozeča, ker se bojijo, da bodo izgubili sebe, da jih bo drug človek popolnoma preplavil. Ko se odmaknejo, se pojavi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji. Imajo toge meje. Imajo tudi izkušnje, da bližina prinaša bolečine in napetosti, gojijo globoko nezaupanje do drugih oseb.
Ste vi "krivi" za počutje drugih?
"Če boš rekla NE, bom žalostna" ...
"zakaj me jeziš?" ... "zaradi tebe se počutim osramočena"...
Odraščanje v čustveno nefunkcionalni družini, kjer starši konstantno prestopajo naše meje, nas pogosto nauči, da se počutimo krive, saj nam starši sporočajo, da so njihova čustvena stanja posledica naših dejanj. Kasneje ta isti vzorec prenesemo v druge odnose in se počutimo odgovorne za počutje drugih oseb. Občutek krivde ni prijeten, je zastrašujoč in prav zato smo pripravljeni podreti svoje meje in biti vedno na razpolago drugim osebam. Ker se počutimo odgovorne za drugega postanemo tudi "samooklicani" njihovi reševalci. Ob vsem tem pa pozabimo nase, na svoje meje, na svoja čustva.
Za svoja čustva smo odgovorni sami. Lahko se nekdo ne strinja z našim mišljenjem ali vedenjem. Katero čustvo se bo ob tem zbudilo v njem pa ni in ne more biti naša odgovornost.
Primer: Ko rečemo nekomu "NE", je ta lahko jezen, drugi bo žalosten, tretji se le nasmehne in gre naprej. Vsak bo odreagiral na sebi lasten način, glede na svoje predstave o tem kaj mu naš "NE" pomeni.
Asertivna komunikacija kot izhodišče postavlja pozicijo "jaz sem OK - ti si OK"
- govorim o sebi, v prvi osebi ednine (Jaz ...)
- povem kaj čutim, govorim o svojih čustvih (jezen sem, žalosten sem ...)
- povem jasno in direktno kaj želim in česa nočem
- kritiko podam na dejanje in ne na osebo
- ko rečem drugemu NE, rečem sebi DA
- mnenje NI dejstvo (vsak ima svoje mnenje, občutke in izkušnje)
Na ta način lahko sebe polno izrazimo, polno sprejemamo svoja čustva in sočasno sprejemamo drugo osebo in njena stališča ter čustva.
Psihoterapija
Odnos med terapevtom in klientom je najmočnejša zdravilna komponenta procesa, ki vpliva na osebnostno spremembo. Relacijski del terapije ponuja izkušnjo, da kot odrasli izkusimo tisto, za kar smo bili skozi odraščanje morda prikrajšani. V odnosu z zdravimi mejami je klient sprejet takšen kot je, lahko izrazi svoje potrebe, čustva in mnenja v varnem okolju. Ob tem se tudi uči samorefleksije, opazovanja svojih čustvev med komunikacijo, ter razumeti in sprejeti svojo odgovornost zanje. Uči se reči "ne" in lahko v odnosu preverja svoje predstave, strahove ...
Ko
se v odrasli dobi učimo postavljati meje, poskrbeti zase in izražati svoje potrebe se kaj
lahko zgodi, da bomo v svojem okolju naleteli sprva na negativne odzive.
Osebe, ki so z nami v odnosih so morda vajene našega tihega
prikimavanja, nekonfliktnosti in pasivnosti. Razumljivo je, da jim naša
sprememba "postaviti se zase" ne ustreza.
Skozi odprt in iskren pogovor o tem zakaj so za nas, na novo postavljene meje v odnosu pomembne in nujno potrebne se tudi naši odnosi z bližnjimi na novo vspostavijo v bolj zreli obliki in z več avtonomnosti.
----------------------------------------------------------------
