Osamljenost

Samota - čas, ko se zavestno umaknemo od soljudi. V samoti pridemo v stik s samim seboj, razvijamo svoj notranji dialog, soočimo se s svojimi čustvi, občutki in mislimi.

Osamljenost - nelagoden občutek znotraj nas samih. Pogosto gre za pomanjkanje soljudi. Občutek imamo, da nikogar nimamo, da so vsi pozabili na nas, da nikomur ni mar za nas.

Lahko nas osamijo okoliščine (smrt bližnega, selitev, bolezen ...) ali pa nas v osamljenost nezavedno vodi naša osebnost (slaba samopodoba, strah, sram ...), lahko pa je naša osamljenost tudi posledica obojega skupaj, tako življenjskih okoliščin kot tudi naše osebnostne strukture.

Ali smo za svojo osamljenost odgovorni tudi sami?

Nekateri ljudje v sebi nosijo "prepričanje o sebi", da so nevredni, nezaželjeni, nezabavni... Prav zaradi takšnih (izkrivljenih) prepričanj si ne upajo vstopati v medsebojne odnose. Verjamejo, da je druženje z njimi za druge ljudi le izguba časa, lahko se sramujejo sebe, lahko se bojijo zavrnitve, se soočajo s strahom, da bodo rekli kakšno "neumnost", da so dolgočasni... Predvsem so ljudje s slabo samopodobo zelo kritični sami do sebe. Čeprav se bojijo stikov z drugimi ljudmi je njihov največji sovražnik njihov "notranji kritik", ki jim vztrajno govori, kako nevredni, nepomembni in odveč so.

Na tej točki nastopi naša lastna odgovornost do samega sebe. Kljub neustrezni popotnici odnosov v otroštvu, kljub preteklim travmatskih izkušnjam lahko zgradimo za nas zadovoljujoče medsebojne odnose. Pomembno je pri sebi prepoznati ali je naša osamljenost pravzaprav posledica našega vedenja, naša nezmožnost komuniciranja z drugimi ljudmi?

Psihoterapevtski odnos je eden tistih odnosov, kjer oseba doživi nov, drugačen, varen odnos. Pogosto se nekdo prvič počuti slišan, nekdo prvič pred drugo osebo zajoka, nekdo prvič naglas spregovori o svojih stiskah, strahovih, čustvenih ranah. Terapevtski odnos omogoča izkušnjo sprejetosti, slišanosti in empatije, ter tako skozi proces dela spreminja v klientu odnos do samega sebe in do drugih. Razvijajo se socialne veščine, razvija se sposobnost delit svoj doživljanjski svet z drugo osebo, razvija se sposobnost asertivne komunikacije in postavljanja meja znotraj odnosa.

Socialni stiki

Naši najzgodnejši odnosi nas zelo zaznamujejo (starši, pomembni drugi). Skozi primarne odnose razvijamo svoje prve komunikacijske veščine. Učimo se vplivanja na drugo osebo, sprejemanja samega sebe, zaupanja vase, doživljamo zrcaljenje emocij in uglaševanje druge osebe na naše potrebe. Razvijamo verbalne in neverbalne komuninacijske veščine, ki so nam v pomoč pri navezovanju socialnih stikov.

Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo odnose s soljudmi. Potrebujemo vzajemno pogovarjanje, poslušanje, skupno preživljanje časa skozi aktivnosti, dotik, intimnost, priznavanje in razumevanje, potrebujemo izražanje občutij in čustev. Te naše potrebe pa lahko zadovoljimo le skozi odnos z drugo osebo.

Vzpostavljanje medsebojnih odnosov
Sprejeti sebe takšnega kot smo, nam omogoča tudi sprejemanje drugih oseb takšnih kot so. V odnose vstopajmo iskreno, odprto, brez prevelikih pričakovanj in z zdravo mero previdnosti. Poznavanje komunikacijskih veščin in asertivne komunikacije nam je ob tem lahko v veliko pomoč. Zavedati se moramo svojih potreb in želja ter jih znati uresničevati tudi skozi odnose. Zakaj bi bili mi vedno rama za solze nekomu drugemu? Izborimo si prostor zase v tem odnosu in zahtevajmo del pozornosti tudi za nas, za naša čustva. Jasno povejmo sogovorniku kako se počutimo, kaj potrebujemo, kaj pričakujemo. Zrela komunikacija poteka brez "psiholoških iger" (z menjajočimi se vlogami: preganjalec, reševalec, žrtev).

Ohranjanje medsebojnih odnosov
Nekateri ljudje ostajajo naši življenjski sopotniki (npr. družina, partner, prijatelji), drugi ljudje prihajajo in odhajajo (npr. znanci, sošolci, sodelavci). Nekatere vezi se ohranijo, druge pretrgajo. Sodobna virualna socialna omrežja (npr. Facebook) nam omogočajo, da se ponovno vspostavi že davno izgubljene stike.

Kaj sami lahko naredimo, da se za nas pomembni stiki ohranijo?
- ne čakajmo vedno na pobudo z druge strani;
- vprašajmo se, koga si želimo ponovno srečati in zakaj;
- pokličimo osebo, povabimo jo na druženje;
- odprto povejmo kaj potrebujemo in kako smo;
- ne obupajmo, če nekdo nima časa -
  ni edina oseba s katero lahko preživljamo čas.

Osamljenost znotraj odnosa

Včasih se lahko tudi znotraj odnosa počutimo osamljeni. Ponavadi se takrat počutimo nerazumljeni in neslišani, čustveno smo osamljeni kljub fizični bližini - dvojini. Predvsem partnerski odnos lahko postane rutinsko sobivanje brez vsebine. V takšnih situacijah se vprašajmo koliko mi sami doprinesemo k takšnemu odnosu, kaj lahko spremenimo pri sebi, si želimo odnos popraviti ali smo ga pripravljeni zaključiti. Nekateri odnosi se namreč tudi izpojejo, naučimo se jih zaključiti na zrel način in iti naprej.

Depresija
 

Skozi daljše obdobje osamljenosti in depresivnega počutja, slabi človekova presoja za lastno vrednost in skozi to tudi sposobnost za komuniciranje. Zapiranje vase ter umik iz socialnega okolja lahko postopoma pripeljeta do resne motnje čustvovanja - do depresije. Oseba z depresijo izgubi voljo do druženja, bledi želja po zanimanju za svet drugega, vse manj je smisla in volje, pojavljajo se lahko tudi samomorilne misli. V takšnem primeru priporočam nujno poiskati strokovno pomoč. Depresija je bolezen in potrebuje zdravljenje.

Avtizem

Osamljenost o kateri govorim ni enaka tisti, ki jo doživljajo osebe z avtizmom. Avtističen namreč pomeni »umikajoč se iz odnosov«. Avtizem je vseživljenjska razvojna motnja. Gre za nevrološko - biološko razvojno motnjo, pri kateri je prizadet predel za komunikacijo in socialne odnose (težave s socialno komunikacijo, težave s socialno interakcijo in težave na področju fleksibilnosti mišljenja).
______________________________________________________

Občutek osamljenosti je zelo človeški, sprejmimo ga z naklonjenostjo. 
Sporoča nam kdaj potrebujemo druge ljudi, vabi nas, da poskrbimo zase, da poiščemo družbo :-)
Naj Vam letošnji prazniki namesto osamljenosti prinesejo medsebojno bližino in toplino.
 ______________________________________________________

Potlačena čustva in boleča hrbtenica

Holistični pogled človeka vidi kot celostno živo bitje, ki za svoje zdravje potrebuje ravnovesje uma, telesa in duha.

Potlačena čustva

Potlačitev je obrambni mehanizem, je način kako posameznik neprijetne občutke ali spomine izrine iz zavestnega uma v nezavedno. Freud je bil prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v človeški duševnosti.

Ljudje radi bežimo od neprijetnih občutij, zanikamo jih, ignoriramo jih, ne želimo se z drugimi pogovarjati o nam neprijetnih stvareh itd. Bežimo pa tudi sami pred seboj, pred svojimi občutki. Naš beg je lahko televizija, deloholizem, pretirana športna aktivnost, alkohol, droge ... S časoma postane to naš edini način odzivanja na nam neprijetna čustva. Umik, beg, zanikanje!

Vloga psihoterapije
Psihoterapija, skozi proces dela na sebi, pomaga ozavestiti nezavedna, potlačena čustva. Posameznika uči kako sprejeti vsa svoja čustva, poda dovoljenje da vse kar čutimo lahko čutimo. Uči nas kako znat zdržat z občutkom nelagodja, kako čustva predihati, sprejeti, razgraditi. Sočasno pa se učimo tudi kako izražati svoja čustva na konstruktiven način, kako čustva uporabiti kot barvno paleto mavrice življenja.

_________________________________________________________

OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA, Dr. John E. Sarno
Povezava uma in telesa

Pri bolečinah hrbta se ponavadi diagnoza glasi: lumbago, išjas, zdrs medvretenčne ploščice (hernija diska), stenoza hrbtenice, ukleščen živec, skolioza ...  Zdravljenje je usmerjeno na simptom: blokada, protibolečinska zdravila, fizioterapija, raztezanje ... Prognoza: ne pripogibaj se, ne dviguj bremen, ne teci, ne sedi na mehkih stolih ....

TMS - tenzijsko mišični sindrom

TMS zajema različne oblike bolečine v vratu, ramenih, zgornjem in spodnjem delu hrbta, v zadnjici ter pogosto tudi v nogah in rokah.

Tradicionalna medicinska diagnoza se osredotoča na "telo" (stroj), medtem ko se resnični problem nanaša na tisto, kar ta stroj poganja, na "um". Fiziologija TMS se torej začne v možganih. Potlačena čustva, kot sta zaskrbljenost in jeza poženejo proces, v katerem avtonomni živčni sistem povzroči zmanjšanje pretoka krvi v določene mišice, živce, tetive ali ligamente. Tkiva dobijo s tem manj kisika in rezultat je bolečina, ohromljenost ali mravljinčenje.

TMS moramo sprejeti kot fizično (telesno) manifestacijo živčne napetosti!

Vzrok sta predvsem potlačena tesnoba in jeza.

Značilnost TMS-ja so fizične bolečine, vendar tega akutnega nelagodja ne povzročajo strukturalne nepravilnosti ali mišične slabosti, pač pa psihološki dejavniki. Izvor TMS-ja je v nezavednem. Človeški um je kot ledena gora nad gladino morja. Zavestni del, je le majhen del celote. Potlačena čustva so torej sprožilci fizične bolečine. Sindrom bolečine pa ni izražanje skritih čustev, temveč preprečitev, da bi se jih zavedali. Pravzaprav je fizična bolečina "obramba", ki želi odvrniti pozornost trpeče osebe od njenega čustvenega doživljanja. Namen bolečine je usmeriti pozornost na telo, namesto na um.

Pot iz bolečine nam Dr. Sarno nakaže v smeri ozaveščanja, kaj se nam dogaja, kaj je TMS, uči preusmeriti pozornost iz bolečine na potlačena čustva. Psihoterapijo vidi kot pomoč pri ozaveščanju nezavednega in kot oporo pri soočanju z potlačenimi čustvi.

________________________________________________________

Podobnemu namenu kot TMS lahko služijo tudi:  

rana na želodcu, črevesna kolika, razdražljivo črevesje, seneni nahod, astma, tenzijski in migrenski glavobol, ekcem, luskavica, akne, vrtoglavice, šumenje v ušesih, pogosto uriniranje. 

(Vse te motnje morajo biti prvo medicinsko preverjene in zdravljenje v kolikor je to potrebno)

Sprejemanje in spreminjanje

»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« (Niebuhr Reinholda)

Naše življenje lahko primerjamo z dolgo reko. Izvir reke predstavlja naše rojstvo, izliv v morje pa simbolizira našo smrt, trenutek, ko se zlijemo z neskončnostjo.
Pot reke od izvira do izliva je največkrat raznolika in razgibana, tako kot naša življenja. Včasih se naša pot vije skozi umirjeno in tiho pokrajino, sproščeno plavamo z rečnim tokom in uživamo v sprejemanju svoje zgodbe življenja. Spet drugič se znenada pojavijo spremembe v rečni strugi. Nepričakovano se srečamo z brzicami, slapovi, tolmuni in vrtinci. Pravijo: "voda vedno najde pot"! Včasih sprejme okoliščine in se prilagodi, naredi meander okoli skal in teče nato spet mirno naprej. A voda lahko naredi tudi spremembo - z vztrajnostjo dolbe bližnjico skozi skalnati greben, struga se tako spreminja postopoma, a vztrajno in trajno.

Kako sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti?

Ob smrti bližnjih in ob drugih tragedijah, na katere nimamo vpliva, nas življenje postavi pred dejstva. V takšnih situacijah je pomembno znati sprejeti vse svoje občutke, čustva in misli, ki se nam porajajo ter jih videti kot del procesa do dokončnega sprejetja in s tem olajšanja znotraj nas.

Ljudje včasih nehote obtičimo v preteklosti, premlevamo že davno minule dogodke (mnogokrat gre za zamere, krivice ...) in jih s tem tudi občutimo kot bi se zgodili včeraj. Hkrati pa vedno znova tudi uporabimo iste obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred čustveno bolečino. Kadar so emocije tako žive kljub oddaljenosti od dogodka je to znak, da jih nismo predelali. Šele, ko sprejmemo bolečino se osvobodimo čustvenega bremena in gremo lahko v življenju naprej.

Pogosto je del procesa osebne rasti tudi sprejetje svojega otroštva takšnega kot je bilo. Sprejeti, da so starši z nami ravnali tako kot so, kar pa ne pomeni tudi odobravati tega. Sprejeti pomeni razumeti, da se je tako zgodilo, da za nazaj ni mogoče ničesar več spremeniti in da je na naši poti rasti to pomemben korak iz morebitne pozicije žrtve v pozicijo odrasle osebe, ki sprejema svojo preteklost in soustvarja svojo prihodnost.

Čustvena zrelost nam prinaša sposobnost sprejemanja, sposobnost soočanja z vsemi občutki, sposobnost sprejeti stvari kot so.

Kako najti pogum, da spremenimo tisto kar lahko?
 
Všeč mi je misel: "spremembe so edina stalnica življenja". Naučimo se poiskati v sebi lastne vire moči in zbrati pogum za korake v novo, drugačno smer. Življenje pogosto terja od nas, da izstopimo iz varne cone komforta ter se podamo z koraki življenja v neznano, kar s seboj prinaša tudi določeno mero tveganja.

V medsebojnih odnosih se sprememba dogaja znotraj nas samih, spreminjamo način razmišljanja, čustvovanja oziroma odzivanja na določeno situacijo. Saj spremenimo lahko le sebe. Lahko pa se kot posledica naše spremembe začno spreminjati tudi naši sogovorniki.

Potreba po spremembah nam pomaga razvijati tudi veščine potrpežljivosti in vztrajnosti, zaupanja v svoj cilj.

Modrost

Modrost prihaja v nas tiho, prihaja skozi izkušnje sprejemanja in spreminjanja. Bolj kot smo v stiku sami s seboj, s svojimi čustvi, mislimi in potrebami lažje plavamo po reki življenja, bolj ko znamo sprejeti tisto česar ne moremo spremeniti, manj nepotrebne napetosti se kopiči znotraj nas. Reka življenja nas vedno pripelje do izliva v morje, do konca ... na nas samih pa je odločitev kakšno popotovanje imamo za seboj. Lahko je polno upora, stresa in strahov, lahko pa je radostno in radovedno, polno doživeta zgodba svojega življenja.

Za konec vas povabim, da za nekaj trenutkov zaprete oči in se poglobite vase in v svojo reko življenja v kateri plavate. Razmislite o tem kaj bi želeli spremeniti v svojem življenju in kaj je tisto kar bi želeli sprejeti.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Dva obraza OKM

Ste morda pridni kot čebel'ca? Je vaše stanovanje sterilno? Ste perfekcionist? Poznate občutek, ko še 3x preverite ali ste ugasnili štedilnik? Ali pa, ko še nekajkrat pokljukate pravkar zaklenjena vrata, če so res zaklenjena? Si stalno umivate roke? Je pri vas vse zloženo po barvah? Vam zastrašujoče vsiljive misli, okupirajo um in se nočejo zaustaviti? So vaši dnevni rituali nujna in ne le prijetna dejavnost? Želite imeti stalni občutek kontrole in predvidite v naprej vse možne situacije, ki gredo lahko narobe? Imate visoka moralna načela in zelo toga, rigidna pravila kaj je prav in kaj narobe? Težko zaupate podrejenim, da bodo delo dobro opravili?

Verjetno bi vsakdo lahko odgovoril pritrdilno vsaj na eno od vprašanj, saj gre za situacije, s katerimi se srečujemo v svojem življenju vsaj občasno. Kadar se takšne vsakdanje situacije spremenijo v prisilno in za osebo čustveno naporno stanje govorimo o duševni motnji. Diagnostika duševnih motenj obsesivno-kompulzivnost omenja na dveh področjih: na področju anksioznih motenj in kot osebnostno motnjo.

1. Obsesivno-kompulzivna motnja - OKM

OKM vključuje ponavljajoče se prisilne misli (obsesije) in/ali kompulzivna dejanja oz. rituale (kompulzije). Motnja se kaže kot nepotrebno konstantno ponavljanje dejanj, besed ali misli, ki ustvarjajo začaran krog:

>> Pojavi se neprijetna misel (obsesija) >> povečana zaskrbljenost (tesnoba, anksioznost)  >> dejanje, ki regulira trenutno tesnobo (kompulzija, ritual) >> začasno olajšanje (sprostitev) >> ponovna neprijetna misel in ponovitev celotnega kroga.

Obsesije: konstantno neželjeno in nekontrolirano pojavljanje misli, podob ali impulzov. Oseba ob tem doživlja visoko stopnjo anksioznosti. Najpogostejše vsebine so vezane na strah pred okužbo, dvom in preverjanje, vraževernost, na pretirano potrebo po določenem vrstnem redu, po simetriji, strah pred izgubo nadzora, strah pred boleznimi, vsiljive misli z bizarno vsebino vezane na nasilje ali spolnost, potreba "povedati, vprašati, priznati".

Kompulzije: dejanja, ki jih posameznik razvije v želji zmanjšanja anksioznosti, ki mu jo povzročajo obsesije. Kompulzije skozi čas postanejo tako avtomatizirane, da ne vemo kdaj in kako so se začele. Osebe čutijo močno notranjo prisilo, da določeno dejanje izvedejo, saj jim le to dejanje prinese začasno olajšanje od anksioznosti. Ta dejanja so lahko konkretna (umivanje rok, dotikanje, urejanje, zbiranje...) ali zgolj v mislih (štetje, ponavljanje...).

Vloga psihoterapije:

Psihoterapija vključuje področje obvladovanja simptomatike ter delo na vzrokih, ki motnjo vzdržujejo. Pomembno je, da klient prepozna začaran krog. Klient se nato postopoma uči zdržat z določeno mero nelagodja, ki jo prinesejo obsesivne misli. Sprejeti te misli kot zgolj "misli", ter se hkrati uči soočanja z zanj neprijetnimi čustvi, ki ga sicer (kot beg od čustev) vodijo v kompulzivno dejanje. Postopna desenzitizacija je proces, kjer se klient postopoma izpostavi zanj motečim oz. težkim situacijam. Najprej lahko le imaginarno, kasneje ko je pripravljen pa tudi dela korake naprej izven njegove cone udobja in s tem razširja svoj prag tolerance za misli, čustva oz. vedenja.
Skozi terapevtski proces se vzporedno odstira tudi preteklost, saj je pomembno prepoznati vzroke, zaradi katerih so se razvile določene misli ali vedenja, ter vzvode, s katerimi posameznik regulira svoja čustvena stanja.

2. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Ta osebnostna motnja prinaša v posameznikovo življenje preobremenjenost s pravili in postopki,  oseba postane ujetnik pretiranega reda. Vsako odstopanje od znanega jih spravi v hudo čustveno stisko, anksioznost. Prav zato se izogibajo spontanosti, veselju in kreativnosti. Njihovo življenje potrebuje razum in logiko ter zelo jasna in toga pravila. V želji po perfekcionizmu se preveč posvečajo (sicer nepomembnim) detajlom. Pomanjkanje kontrole (tako zunanje kot tiste znotraj sebe) se v življenju odraža skozi nepripravljenost za tveganje, stalnica sta zato odlašanje in neodločnost. Težavo jim povzročajo situacije, ki od njih zahtevajo hitre reakcije in spontanost. 

Dejanja in prepričanja sodijo skozi dve skrajnosti: prav in narobe. Enako strog kriterij imajo ponotranjen tudi zase in jim onemogoča živeti tako kot želijo, saj živijo tako kot mislijo, da morajo. V medsebojnih odnosih lahko pride do težav zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavijo ne le sebi, temveč tudi drugim. V odnosih so pogosto zadržani in pretehtajo vsako svojo besedo in dejanje, v želji biti ustrezni. Prav tako težko pokažejo svoja čustva, predvsem tista nežnejša. So zelo samokritični in se srečujejo z hudimi občutki krivde.

Diagnostični kriterij (DSM IV), mora zajemati vsaj 4 kriterije od naštetih:
- prevzetost s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, urniki.
  Bistvo aktivnosti se ob tem zgubi;
- perfekcionizem, ki ovira opravljanje nalog (nezmožnost končati
  nalogo, ker njihovi strogi standardi niso doseženi);
- pretirana predanost delu in produktivnosti,
  izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva;
- pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost glede
  morale, etike in vrednot;
- nenaklonjenost timskemu delu oz. dodeljevanju nalog drugim,
  če ti drugi ne delajo na popolnoma njegov način;
- skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih.
  Denar je potrebno varčevati za bodoče katastrofe;
- rigidnost in trma (nepopustljivost);
- nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete,
  čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.

Vloga psihoterapije:

Osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo se odločijo za psihoterapijo največkrat zaradi pridruženih motenj kot so: depresija, anksioznost ali druge psihosomatske težave oz. zaradi težav v medsebojnih odnosih.

Psihoterapija osebnostnih motenj je daljši proces, usmerjen na globinsko psihološko spremembo. V terminologiji transakcijske analize bi rekla, da gre za intrapsihični konflikt med notranjim kritičnim Staršem in notranjim Otrokom. Oseba hkrati projecira na druge osebe svojega ponotranjenega kritika in je prepričana, da drugi razmišljajo o njem tako kritično kot on sam (izkrivljenjo dojemanje realnosti). Skozi psihoterapevtski proces klient prepoznava in prerašča svoje strahove biti neustrezen, uči se soočanja s kritiko ter z zanj neprijetnimi čustvi in občutki. Terapija vključuje tudi razvijanje pozitivnih virov posameznika, veča razpon tolerance med črno in belo skrajnostjo, uči prepoznavanja lastnih potreb, razvijanje samopohvale in sprejemanje sebe kot OK osebe. Naučiti se tudi le "biti", namesto konstantno "delovati".

Osebnostne motnje

Vsak izmed nas ima določene osebnostne poteze, svoj prevladujoč temperament. Različni smo si, imamo različen prag tolerance ter se različno soočamo s čustvi. Nekatere osebe pa zelo drugače doživljajo sebe in medsebojne odnose. Njihov notranji, intrapsihični svet je strukturiran drugače. Vzrokov za nastanek osebnostnih motenj je več, od bioloških dejavnikov pa vse do vpliva okolja. Osebnostne motnje ocenjujemo tudi po stopnji intenzitete, so torej lahko bolj ali manj izražene. Pogosto se osnovni osebnostni motnji rade pridružijo še druge duševne motnje (razne odvisnosti, depresija, anksioznost, OKM, motnje hranjenja, samopoškodovanje...).

Osebnostno motnjo DSM kriterij opredeli takole:
(Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)
"Dolgotrajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki se pomembno razlikuje od pričakovanj kulturnega okolja, v katerem posameznik živi. Ta vzorec se izraža v vsaj dveh od navedenih področij:
- načini doživljanja in razumevanja samega sebe, drugih ljudi in dogodkov
- razpon, intenzivnost, labilnost in primernost čustvenega odziva
- funkcioniranje v medsebojnih odnosih
- nadzorovanje impulzov.

Duševne motnje pa ne prizadanejo le posameznika, ki se z njimi sooča, temveč tudi njegovo okolico (partner, starši, otroci, sorojenci, sodelavci..). Obe knjigi nazorno predstavita življenje z določeno osebnostno motnjo ter tudi pokažeta načine kako se z težavo soočati v kolikor jo ima nekdo v naši bližini.

 ______________________________________________________

NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH, Mason, Kreger
Kako ponovno zaživeti svoje življenje, če ima vaš bližnji mejno osebnostno motnjo?
Mejna osebnostna motnja (MOM) oziroma "Borderline"
Imate občutek, da z vami manipulirajo, vam lažejo in poskušajo nadzorovati vaše življenje? Ste tarča intenzivnega, nasilnega in iracionalnega besa? Imate občutek, da morate ves čas "hoditi po prstih", da bi se izognili naslednjemu izbruhu?

Knjiga je namenjena predvsem svojcem oseb, ki se soočajo z MOM.
Specifiko MOM pa avtorja opišeta tako skozi vidik osebe, ki se z njo sooča kot tudi skozi vidik svojcev. 

Prepoznate svoje bližnje: 

Poznate občutek, ko se nekdo vede do vas ljubeče, nato v sekundi spremeni vedenje in bi vas raztrgal na koščke? Poznate občutek, da se vam bo "zmešalo" ob nekom? Poznate življenje kot na vrtiljaku? Ali vam vedno naprtijo krivdo? Imate občutek, da z vami manipulirajo, da ste v nezdravem in kaotičnem odnosu?

Prepoznate morda sebe:

Je vaš največji strah, strah pred zapustitvijo? Poznate nihanje med idealiziranjem in razvrednotenjem v medsebojnih odnosih? Je občutek "sebe" nestabilen, čutite kronično praznino znotraj sebe? Ste zelo impulzivni? Pogoste misli ali grožnje z samomorom? Močna čustvena nestabilnost? Intenzivna jeza, izpadi besa? Paranoidne misli, disociacija?

____________________________________________________________

ČUSTVENI VAMPIRJI, Bernstein
Kako se zaščititi pred ljudmi, ki vas povsem izpijejo?

Čustveni vampirji vas najprej vsrkajo vase in nato povsem izpijejo. V začetku se vam zdijo boljši od drugih ljudi, so bistri, očarljivi, vzljubite jih in od njih pričkujete več kot od drugih. Pričakujete več, dobite manj in na koncu izgubite še sebe! Da ste storili napako, ker ste jih povabili v svoje življenje odkrijete prepozno. In takrat se sprašujete - so krivi oni ali vi?

Knjiga predstavi 5 najpogostejših osebnostnih motenj. Osebe z tovrstnimi značajskimi potezami so lahko silno zanimive, očarljive in privlačne. Druga plat njihove osebnosti pa prinaša patološke, naporne medsebojne odnose tako doma kot v službi in družbi.

Antisocialna osebnostna motnja

Tipična značilnost je brezbrižnost do družbenih pravil (laži, kraje, tvegana vedenja, zloraba drog, nasilje ...) Radi imajo vzemirjenje, zabave, vse svoje potrebe želijo zadovoljiti takoj. So veliki šarmerji, osvajalci, romantiki, ki točno vedo, kako vas razorožiti in osvojiti. Manipulacija je njihov način doseganja ciljev. Ne poznajo občutka krivde.

Histrionična osebnostna motnja

Tipična značilnost je neumorna želja po pozornosti in odobravanju, zato so zelo družabni. Bistvena jim je njihova zunanja podoba, potreba po občinstvu, njihovo vedenje je zato večino časa "igra". Njihovo življenje je en sam teater - "drama queen". So eni tistih zelo prijaznih ljudi, ki vam hočejo le dobro, a za hrbtom se zgodba obrne. Najpogosteje slepijo sami sebe, verjamejo lastnim lažem saj je priznati lastno napako ali svoje neustrezno vedenje za njih nesprejemljivo. Pogosto se izzivalno oblačijo, radi koketirajo, njihovo čustvovanje je nestabilno.

Narcistična osebnostna motnja

Počutijo se več vredne, biti morajo zmagovalci (so zelo tekmovalni), biti najboljši in najpametnejši. Bahanje in grandiozno vedenje sta jim pisana na kožo. Oni sami so center sveta. Zadovoljevanje lastnih potreb je njihovo vodilo. Čustva, razmišljanja in potrebe drugih ljudi jim niso pomembna, imajo pomanjkanje empatije. Postavljajo si nerealne cilje, vedejo se vzvišeno do podrejenih ter so nagnjeni k izkoriščanju drugih.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja  
(ni enako kot Obsesivno kompulzivna motnja kjer se ponavlja rituale)
Njihova potreba je imeti vse pod kontrolo, saj jim le to vzbuja občutek varnosti. To so tisti natančni ljubitelji pravil, pikolovski perfekcionisti, ki zaradi nekaj dreves na katere se osredotočijo, niso sposobni videti gozda. Preobremenjeni so z podrobnostmi. Njihova specifična stiska je v notranjem, intrapsihičnem konfliktu. Običajno presenečenje ali korak v neznano je za njih velik stres, njihov svet mora namreč biti predvidljiv (občutek varnosti). Živijo v stalni napetosti, vedno se na nekaj pripravljajo in vedno so v napetosti, da bo šlo kaj narobe. 

Paranoidna osebnostna motnja

Osebe imajo stalni občutek, da so se vsi zarotili proti njim (obožujejo teorijo zarote). So mojstri za odkrivanje vsega kar želite skriti pred njimi. Ustvarijo si omejena in toga pravila življenja. Za njih ni naključij, vse je povezano z vsem. Težavo jim povzroča prepoznavati zmotna prepričanja oz. določiti kaj je resničnost. So veliki raziskovalci negotovosti, tako znotraj njih samih, kot tudi pri drugih. Imajo velike težave z zaupanjem kar zelo destruktivno vpliva na intimne odnose. Maščevanje uporabijo kot obliž za svoje rane.

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Ali znate poslušati? Čutite, da ste slišani?

Ali vam je tole kaj znano?

... skakanje v besedo, prekinjanje sogovornika
... zaključevanje stavkov drugega
... površno poslušanje
... nestrpno čakanje, na svoj odgovor

Aktivno poslušanje

Aktivno poslušanje ni le tiho poslušanje, ampak je mnogo več. Pomeni poslušati in biti polno prisoten ob pripovedovalcu, biti čuječno prisoten z slišanimi besedami in dopustiti, da te besede delujejo na nas, dati prostor, da se usedejo v nas, da pustijo v nas svojo sled. Pri aktivnem poslušanju se pravzaprav prestavimo v svet sogovornika in ga skušamo razumeti skozi njegovo doživljanje, vzporedno pa tudi zaznavamo kaj besede sogovornika prebujajo v nas samih.

Pusti, da začutiš kaj ti želi nekdo sporočiti

Počakaj, dovoli si, da besede sogovornika slišiš, da resonirajo znotraj tebe, preveri ali si pravilno razumel povedano, preveri kaj zate slišano pomeni in nato se šele odzovi. 

Z odgovorom nam ni treba hiteti, na ta način smo tudi mirnejši poslušalec saj se med poslušanjem ne ukvarjamo več s tem kaj bomo mi nato odgovorili, ob tem smo tudi sami bolj sproščeni v poslušanju. Potrpežljivo in pozorno poslušanje nam prinaša kakovostnejše medsebojne odnose.

Preverjanje slišanega

Govorec bi rad podelil z poslušalcem svojo misel - mora jo torej verbalizirati. Poslušalec to misel sogovornika sliši, skozi sito svojih prepričanj in zgodb, jo sprejme in ji pripiše "svoj" pomen. Včasih pride do komunikacijskega šuma - ko povedano NI razumljeno na način, kot je govorec želel misel podati. S tem razlogom je priporočljivo preverjati to kar slišimo. Eden izmed preprostih načinov je: "Če te prav razumem mi želiš povedati ...". S tem načinom preverimo ali smo slišali in razumeli povedano tako, kot nam je sogovornik to želel sporočiti.

Biti slišan

Včasih povprašam kliente kaj jim je na uri bilo res pomembnega. Pogost odgovor je prav to, da so lahko povedali kaj jih teži, da so dali nakopičene misli in občutke ven iz sebe, jih z nekom podelili. Mnogi nimajo nikogar, ki bi jih poslušal, nikogar kjer lahko govorijo brez strahu pred kritiko, očitki, nasveti. "Biti slišan" krepi občutek lastne vrednosti, sporoča nam, da smo dovolj vredni, da nas nekdo posluša ter, da lahko imamo svoje mnenje. Terapevtski odnos v katerem si lahko slišan in razumljen ima veliko moč zdravilne izkušnje v medsebojnih odnosih, saj pomaga graditi novo izkušnjo znotraj okvira relacijskih potreb.

Znamo prisluhniti sebi?

Del učenja poslušanja je tudi prisluhniti sebi. Ustavimo se, umirimo se, zaprimo oči in začutimo "sebe". Kako nam je? Kakšne so naše potrebe? Kako se počuti naše telo? Prisluhniti sebi krepi občutek "sebe", krepi naše samozavedanje.

 

Ljubezen

Ljubezen
Avtor: Laura Ira Tratnik

Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar upam, da nikoli ne uvene.
Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar vsak dan naprej me žene.

Ljubezen je tisto nekaj znotraj mene,
kar drugi prepozna, ko se dotakne mojega srca.

Čuječno doživljanje božično-novoletnih praznikov

Prišli so božični prazniki in novoletna noč. Čas obdarovanja, čas čarobnih lučk, čas, ki prinaša veliko želja, voščil, rokovanj, objemov, daril, tudi čas zaobljub in sprememb. Nekateri se veselijo praznikov in druženja, drugi doživljajo boleč občutek osamljenosti, tretjim je to čas hitenja in so ujeti v nakupovalno evforijo, četrtim je to čas poglabljanja vase v duhovnem smislu.

Vsak izmed nas tako na svoj način soustvarja svoj praznični čas. Naša lastna moč vplivanja na doživljanje nam zato daje možnost izbire, da praznike doživimo celostno, izpolnjujoče in v njih najdemo smisel tudi zase, ne glede na situacijo življenja v kateri se trenutno nahajamo.

Čuječnost je tista veščina, ki nas vabi v sedanji trenutek življenja, v trenutek, ki ga ravnokar doživljamo, a se ga pogosto niti ne zavedamo. Posledica je tudi ta, da se nam sicer veliko dogaja, a nismo v stiku sami s seboj, ne zavedamo se svojih misli, občutkov in potreb. Čuječnost nas vabi, da skozi vseh pet čutil, vid, okus, vonj, sluh in dotik, polno začutimo sebe in dogajanje okoli nas.

Prihajajoči prazniki so lahko priložnost, da naredite spremembo. Da prebudite svojo sposobnost pozornosti in zavedanja na to kaj se vam dogaja, kako vam je ob tem, česa vsega se v danem trenutku zavedate, kaj občutite. Zato odprite vsa svoja čutila in se podajte praznikom naproti tokrat na drugačen, bolj čuječen način:

Opazujmo in doživimo zimsko pravljico

Mesta so odeta v podobo zimske pravljice tudi za nas. Pozorno opazujmo okrasitev, hiše, darilca, ljudi, opazujmo estetiko. Ob tem opazujmo tudi  sebe, kaj pravljična dežela lučk v nas prebuja, kako nam je. Opazujmo prijatelje in svojce kaj izžarevajo, pozorno opazujmo tiste drobne iskrice v očeh ob voščilu ali objemu in se zavejmo kako nam je ob tem. Naj se naš pogled ustavi na darilu, ki ga je nekdo s trudom zavil za nas, naj skrivnostno zavito presenečenje prinese radost tudi takšno kot je, skrito in zavito, ni vse le v vsebini naj tudi ovoj dobi del naše pozornosti.

Okušajmo s hvaležnostjo

Med prazniki iz kuhinje zadiši po pecivu. Hrana razvaja naše čutilo okusa. Okušajmo hrano polno, jejmo počasi, naj se okus hrane postopoma razvija z vsakim našim grižljajem posebej. Vzemimo si čas, da sedemo za mizo in resnično uživamo v hrani. Odprimo se zavedanju, da vsak okus v sebi nosi tudi trud tistega, ki je hrano pripravljal. Okus žlahtne kapljice naj bo enako spoštljiv kot do hrane, manj je več, naj se okus penine razvija z vsakim malim požirkom in nas razvaja z svojo žlahtnostjo. Tudi najpreprostejši piškot lahko prinese polnost okusa in radost doživetja, kadar ga jemo počasi in s polnim zavedanjem okusa.

Vonjajmo in se prepuščajmo

V času božiča zadiši po cimetu, klinčkih, pecivu in potici. Na sprehodu skozi mesto pa prijetno zadiši aroma kuhanega vina in medice. Zavejmo se vsakega vdiha opojne arome, prepustimo se ji. Razvajajmo svoje čutilo vonja tudi z božičnimi čaji in aromatičnimi svečkami. Aromaterapija prijetno vpliva na naše počutje. Tudi pri jedi si vzemimo čas, da uživamo v vonju hrane, da jo doživljamo skozi več čutil hkrati.

  
Prisluhnimo glasbi in sočloveku 

Božične pesmi se dotikajo naših src, pričarajo sopokojnost božiča. Vzemimo si čas, prisluhnimo jim v polnosti, ne le mimogrede. Zaprimo oči, naj se tako glas kot besedilo pesmi dotakneta naše duše, naj zvok napolni naše telo in ob tem opazujmo kako se telo ob tem odziva. Prisluhnimo pozorno voščilom naslovljenim na nas, naj se besede vtisnejo, dobijo globji pomen, potrudimo se resnično slišati sočloveka.

Začutimo dotik radosti

Ko stisnemo roko v voščilo in podarimo objem, naj bo srčno in pristno. Začutimo toplo dlan, zavejmo se stika, ki se v tistem trenutku dogaja med nami in drugo osebo. Zavejmo se objema in se mu prepustimo v polnosti, pristnosti, z radostjo do sočloveka. Začutimo utrip srca, dihanje, prisotnost. Hvaležno se zavejmo, kako lepo je čutiti bližino sočloveka, družine, prijateljev, znancev. Objem in dotik podarimo tudi neznancu, oziroma osamljenim ljudem. Pobožajmo tudi živali z zavedanjem dotika, odprimo se občutenju in čutenju, ki nas radosti.

Želim vam vesel božič, naj bo čuječno doživet in odet v notranji mir, 
ter srečno in tudi radovedno pot samospoznavanja v letu 2014!

Odnos med hčerjo in materjo

Kako je biti hčerka svoje matere? in  Kako je biti mama svoji hčerki?

Pogosto naše lastno materinstvo, začne prebujati stare zgodbe našega otroštva, dolgo potlačena čustva se znenada začno prebujati. Dovolj je, da opazujemo svojo mamo kako ravna z našo hčerko, njeno vnukinjo. Na plano privrejo občutki in misli za katere sprva sploh ne vemo od kod so in kaj nam želijo sporočiti. Mnogi vzorci vedenja, čustvovanja in razmišljanja se iz časov otroštva še do danes držijo že odraslih hčera, ki s tem ostajajo ujete v nerazrešen odnos z materjo in jim pravzaprav onemogočajo "čustveno odrasti" in zaživeti življenje brez krivde, strahov ...

Priporočam vam v branje knjigo, ki se resnično poglobi v tenkočutne plasti medsebojnega odnosa med hčerjo in materjo.

ČE ŠKRIPA MED HČERJO IN MATERJO, Victoria Secunda

Odlična in kar zelo obsežna knjiga, ki brez sramu položi karte naših občutij na mizo in razbije mit o vedno pridni in dobri mami. Čeprav je pisana iz perspektive hčera ne pozabi na perspektivo matere. 

Na odkrit in razumevajoč način nas avtorica popelje skozi več tipov mater (cunja, kritizerka, dušilka, maščevalka in zapuščevalka) ter skozi različne prilagoditve hčera (vrvohodka, angelka, dosežkarica, številka, zgaga in ubežnica). 

Knjiga bo v pomoč vsem tistim, ki ste se ujeli v začaran krog nezadovoljujočega odnosa med materjo in hčerjo. Pot iz začaranega kroga obstaja - pa ne ena sama - več poti je. Vsaka izmed nas bo našla svojo, knjiga ponudi le smerokaze in osvetli področja kamor si morda do sedaj nismo upale ali nismo znale pogledati.

Knjiga nima moči, da bi spremenila naše otroštvo in ne bo spremenila naše mame. Lahko pa spremeni naš pogled na našo mamo, lahko spremeni naše doživljanje samih sebe in lahko izboljša ter poglobi naš odnos do naših hčera :-)

Zaplešimo s svojimi čustvi

Se kdaj vprašate kako ravnate s svojimi čustvi? 

Čustva so tako zelo naravna, so del naše človeške biti. Se porajajo in se razblinjajo, nekatera so prijetna, druga manj prijetna, lahko so tudi zastrašujoča ali neznosno boleča.

Kako svoja čustva sprejemamo in kaj z njimi počnemo pa ni vedno naravno. Skozi otroštvo in odraščanje lahko nezavedno razvijemo obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred neprijetnimi občutenji a nas sočasno vztrajno vodijo v čustvene težave nenazadnje se razvijejo lahko tudi resne čustvene motnje (depresija, anksioznost ipd.)

Povabilo na ples
Zamislimo si katerokoli naše čustvo, kot našega nevidnega soplesalca. In skušajmo skozi to prispodobo prepoznati način kako se ponavadi odzovemo, ko nas naš soplesalec (oz. naše čustvo) povabi na ples:

VDAJA

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Brez besed se v strahu predamo, da nas odpelje na plesišče. Počutimo se nemočni, nimamo nobene kontrole nad situacijo, plesalec nas ima popolnoma v svoji oblasti. Odplešemo ples čeprav nismo sodelujoči v plesu, smo le lutka, s katero pleše naš soplesalec.

V jeziku čustev:
Čustvo nas popolnoma preplavi, onesposobi nas, nimamo več nobene moči za samoregulacijo.

IGNORIRANJE

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Preslišimo prošnjo in se delamo kot, da ga ne vidimo, kot da ne govori nam. V sebi smo nemirni, a mu tega ne pokažemo. Plesalec vztraja in išče nove načine kako bi pritegnil našo pozornost. Vztrajno se delamo kot, da se to ne dogaja nam. Po dolgem večeru "ignoriranja soplesalca" smo utrujeni in hkrati v stalni napetosti ter pripravljenosti kakšen bo njegov naslednji poskus.

V jeziku čustev:
Čustvo sicer ignoriramo, a smo vseeno stalno na preži od kod in na kakšen način se bo zopet pojavilo.Razvije se občutek stalne tesnobe.

BORBA

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Odklonimo. Plesalec vztraja. Začne se borba za premoč. Oba vztrajata pri svojem, nihče ne popušča, oba se borita za premoč. Večer namesto ob prijetnem plesu mine v boju za zmago v zgodbi: "nočem plesat s teboj".

V jeziku čustev:
Čustvu, ki se pojavi ne dovolimo da obstaja, želimo ga potlačiti. 
Na dolgi rok se lahko razvije depresija.

SPREJEMANJE

Plesalec pristopi in nas prosi za ples. Zavestno se odločimo, da sprejmemo povabilo in ob tem zaupamo vase, da bomo lahko odplesali skupen ples, ne glede na ritem in vrsto plesa. En ples odplešemo - začutimo ritem, soplesalca in izživimo čustvo v danem ritmu. Po plesu se vrnemo k svoji mizi. Bogatejši za izkušnjo!

V jeziku čustev:
Svoja čustva sprejmemo, jih poimenujemo, se jih zavemo, jih začutimo v vsej njihovi prijetnosti ali silovitosti in ko si jih "pustimo čutiti" je to kot ples z njimi. Lahko je nežno, lahko strastno, lahko hitro ali neprijetno. Pomembno je, da se zavedamo, da karkoli je bo minilo in, da nam prav ples z njimi pomaga, da se bodo razgradila, sprostila in umirila.

Zakaj je na sliki zgoraj prav tango?
Ker je to ples strasti, ples emocij. Ni le ples kjer sva jaz in ti - ampak se dogaja še prostor med nama, najin  "odnos". Niso le naučeni koraki in ponovitve, ampak so spontani odzivi enega telesa na drugo, tango piše svojo zgodbo in prav spontano odzivanje je njegov čar. Nekaj časa vodi eden, potem spet drugi a skupno obema je medsebojno zaupanje, sprejemanje in soodzivanje. Zaupanje, da se lahko prepuščamo ritmu, čutenju in doživljanju.
Enaka zgodba se dogaja z našimi čustvi. Čutiti in doživljati čustva je ritem življenja, je priložnost plesati in živeti polno.

Življenjska energija

V psihoterapiji rada uporabljam izraz "živeti sebe". S tem mislim na čutiti sebe, znati prepoznati in zadovoljiti svoje potrebe, živeti smiselno in polno ter razvijati svoje potenciale tekom celotne življenjske poti. "Živeti sebe" aktivira življenjsko energijo, ki jo nosimo v sebi. To je tista fizično nevidna, a na čutnem področju tako zelo zaznavna energija.

Naša življenjska energija je stalno izmenljivi vir, pritekanja in odtekanja, dajanja in prejemanja. Nevidno prihaja v naše telo skozi dihanje, skozi tihi stik z naravo, skozi medsebojne odnose in skozi stik samega s seboj. Ustvarja notranje ravnovesje, harmonijo telesa in duha, ustvarja homeostazo.

Življenjska energija se različno poimenuje, razlaga se skozi različne filozofije in teorije. Samo na hitro naštejem nekaj imen: na Kitajskem je "chi", na Japonskem "ki", v Indiji "prana", imenuje se lahko "prasila", lahko "bioenergija" ....

Sprašujem se kaj se dogaja v ljudeh, kjer te energije ni več ali je v zastoju. So vzgoja, prepovedi in zapovedi ter travmatske življenjske izkušnje zgradili premočno obzidje, da bi energija lahko zaživela, se pretakala skozi nas same na druge ljudi in spet nazaj. So tudi tukaj korenine v našem otroštvu? V tem, da se nismo smeli izraziti taki kot smo, ampak smo potlačili del sebe in postali to kar so od nas pričakovali drugi. Priden, prilagojen otrok, ki je v sebi zatrl radovednega in radoživega otroka, ki lahko spontano izraža sebe? Kje naj se takšno bitje polni z življenjsko energijo?

Kadar nam primanjkuje življenjske energije se počutimo utrujeno, depresivno, upočasnjeno, emocije ne izražamo na odprt pristen način, lahko smo otopeli, življenje izgublja smiselnost, barve življenja bledijo v turobno sivino, kjer je dan enak dnevu.

Depresija je tista bolezen, kjer nam življenjska energija odteka in odteka. Vse manj smo kos svojemu življenju, vse manj je smisla, volje, moči. Prav zato je del psihoterapije tudi prebujanje osebe nazaj v življenje. Iskanje načinov kako pripeljati življenjsko energijo nazaj v življenje, odkrivanje in obujanje prijetnih aktivnosti. Skozi različne načine prebujamo nazaj v življenje naš "jaz". Skozi dotike, masažo, aromaterijo prebujamo občutek telesa ... dotika, stika ... skozi okušanje jedi, začimbe, barvitost okusov prebujamo občutek za okus ... skozi glasbo nežno prebujamo speče emocije, skozi sprehod po naravi polnimo telo in duha s svežo energijo, dihamo s polnimi pljuči, začutimo stik z naravo kar prinese svežo energijo za življenje. In nenazadnje skozi medsebojne odnose prebujamo občutke povezanosti, pripadanja in ljubezni.

Na neki globlji, intrapsihični ravni pa se sočasno začne vzporedni proces, kjer končno začnemo osvobajati svojega notranjega otroka prepovedi ... spodbujamo sposobnost čutiti sebe, slišati sebe, izraziti sebe, doživeti sebe. Tako skozi besedo, dotik, glas, risbo in gib človeka prebujamo celostno. Namen je, da pride ponovno v stik sam s seboj in se upa odpreti se sebi, drugim in življenju. Zaživeti življenje celostno, uporabljati svojo življenjsko energijo, jo znati dajati in si jo upati prejemati. Razvijamo samozaupanje, samozavest in samouresničenje.

Kako ohranjati ustrezno raven življenjske energije? 
- Prepoznavanje svojih potreb, želja in potencialov.

- Polno in zavestno "živeti sebe", upati si izraziti sebe na različnih ravneh bivanja.
- Dnevno ukvarjanje z vsaj eno dejavnostjo, ki prinaša prijetna občutja.
- Znati pohvaliti sebe in biti ponosen nase.
- Znati občutiti hvaležnost.
- Vsakodnevno sproščanje uma in telesa.
- Biti v stiku s seboj, svojimi občutki, čustvi.
- Prebujati igrivost v sebi, svobodnega otroka, ki je radoveden, spontan.
- Gibanje na svežem zraku, telesna aktivnost.
- Biti zavestno pristoten v sedanjem trenutku "tukaj in zdaj". 
 

Življenjska energija nam je vsem položena v zibelko, je del naše živosti in življenja samega. Kako bomo z njo ravnali, jo bomo prepoznali, se jo naučili ohranjati, aktivirati in v njej uživati pa je na nas samih.