sreda, 28. oktober 2015

Minevanje življenja

Prav te dni *Dan spomina na mrtve* ljudje množično obiskujejo grobove, prižigajo sveče in se zavedno ali nezavedno srečujejo z mislijo na smrt, z minevanjem življenja.

Dogorevanje sveče je lepa prispodoba minevanja življenja. Ognjeni plamen žari, gori, plapola, oddaja toploto in svetlobo. Če opazujemo le plamen skoraj ne opazimo, da je sveča vse krajša ... a njeno postopno dogorevanje neizbežno pripelje do točke, ko plamen ugasne ... svetloba ugasne ... in toplota izzveni v hladno praznino. 


Smrt je pogosto tabu tema zaradi lastne nezmožnosti soočenja z njo. A prav vsako porajajoče se rojstvo v življenje prinese tudi neizogiben konec - smrt bitja. Različne kulture imajo do smrti različne odnose, pogrebi imajo različne rituale in žalovanje je ponekod skupno in glasno, drugod tiho in umaknjeno za stene domov.
Se morda še spomnite kako so vam prvič starši (ali pomembni drugi) povedali za smrt? Kako je bilo poskrbljeno za vas na prvem pogrebu? Kdo vam je stal ob strani in vam bil v podporo pri žalovanju?

Izguba bližnjega prinese močna čustva, prinese tudi praznino in prinese tudi zavedanje da je "sveča življenja" za nekoga dogorela. Prav slednje je težko sprejeti. Kadar svojih močnih čustev nismo sposobni sprejeti, doživeti in predelati jih "potlačimo" ali zanikamo in si na dolgi rok naredimo medvedjo uslugo. Čez čas se lahko prikrade depresija in/ali tesnoba, tudi panični napad. Proces žalovanja prinaša sprejemanje smrti in sprejemanje nastajajočih čustev. Navadno poteka skozi več faz: 1. šok in zanikanje; 2. krivda, jeza; 3. žalost, obup; 4. sprijaznenje, sprejemanje.

Duhovna dimenzija življenja je ena od dimenzij naše bivanjskosti. Poznamo še telesno, emocionalno, kognitivno in vedenjsko dimenzijo. Naša celostnost bitja pa zajema vse skupaj.
Duhovna dimenzija je pogosto vezana na eksistencialna vprašanja in veliko ljudi to dimenzijo razvija skozi smernice izbrane religije. Pogosto je verovanje v religijo tisto, ki pomaga ubesediti in razumeti minljivost bitja in ohranja "dušo" kot nesmrtni del bitja.

Zavedanje in sprejemanje lastne minljivosti prinaša raziskovanje duhovne dimenzije življenja in sebe v smislu vprašanj, ki si jih zastavljamo sami sebi: 
- Kdo sem, odkod prihajam, zakaj sem tu, kam grem?
- Kaj je smisel mojega življenja?
- Kaj puščam za seboj človeštvu?

Psihoterapija lahko skozi samospoznavanje posamezniku odpira vpogled v njegov lasten smisel. V pomoč je tako pri žalovanju za svojci kot tudi pri soočanju z lastno minljivostjo. Skozi proces dela se razvija kapaciteta sprejemanja minljivosti življenja, učenje soočanja z težkimi čustvi in odkrivanjem novih obzorij, smislov življenja. In nenazadnje lahko je opora umirajočim, pri slovesu od življenja, da pomaga najti notranji mir in spravo tako s seboj kot z življenjem samim.

-----------------------------------------------------------------------------------

Tole knjigo priporočam v branje vsem, ki bi si želeli "soočiti se" z nam vsem znanim, temeljnim strahom - strahom pred smrtjo.

DAROVI MINEVANJA, Manca Košir

Knjiga vsebuje pisma, dopisovanje s sedmimi ljudmi, ki na presunljiv, iskren način razkrivajo svoje vidike in izkušnje o minevanju, umiranju, o majhnih in velikih smrtih. 



-------------------------------------------------------------------------------

petek, 04. september 2015

Navezanost

Naše prvo srečanje z dvojino se poraja, ko smo še varno zasidrani v telesu svoje mame. Slišimo bitje njenega srca in čutimo njena čustvena stanja. Takrat še ne vemo, da smo samostojno bitje. Tudi takoj po rojstvu smo še nekaj časa v simbiozi z mamo. Skozi razvoj se postopoma začnemo zavedati "sebe", tega da smo samostojno bitje.


Potreba po medsebojnem odnosu je primarna človekova potreba.
V zgodnjem otroštvu (skozi odnos s starši) se tako izoblikuje naš "stil navezanosti", to je način kako se navežemo na drugo osebo. Interakcije z pomembnimi drugimi kot otrok sčasoma ponotranjimo in postanejo del našega dojemanja sebe in drugih.

Stil navezanosti v otroštvu (2-3 letni otrok)

Varna navezanost
Otrok po separaciji išče bližino starša in se hitro pomiri. Otrokovi starši so pogosto emocionalno dostopni in se znajo uglasiti na otrokove potrebe. Varna navezanost omogoča zdrave medsebojne odnose, z jasnimi mejami ter občutek varnosti v odnosu.

Izogibavajoča navezanost
Otrok ob separaciji navzven ne kaže večjega stresa, a ob prihodu nazaj mamo ignorira. Znotraj otroka se ob tem dogaja visoka stopnja stresa. Izogibavajoča navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: straši so največkrat emocionalno nedostopni (brezbrižni, hladni, neodzivni) ali pa pretirano vsiljivi do otroka.

Ambivalentna navezanost
Otrok ob odhodu matere kaže velik stres, po njeni vrnitvi se jo močno oklepa in se težko pomiri. V isti sapi mamo zavrača (npr. izbruh jeze) a hkrati išče in želi njeno bližino (tolažba). Otrokovi straši so ponavadi nekonsistentni in niso uglašeni na otroka. Ambivalentna navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: neodzivnost starša na otrokove potrebe, prevsiljiv in/ali prezaščitniški odnos do otroka.

Dezorganiziran stil navezanosti
Otrok se boji starša, doživlja strah. Po separaciji se otrok vrača k staršu, a se nauči odklopiti sebe (disociacija), kot da "ga ni tukaj". Otrokovi straši so največkrat nasilni oz. zlorabljajoči, otrok pa travmatiziran. Dezorganizirana navezanost je močno vezana na psihopatologijo v kasnejši dobi.


Stil navezanosti v odraslosti

Pridobljene vzorce navezanosti iz otroštva nezavedno nesemo naprej v odraslost. Izražajo se v našem odnosu s partnerjem, v odnosu do otrok in drugih nam pomembnih oseb. Zelo pogosto skozi svoje življenje nezavedno iščemo ljudi in odnose, ki nam omogočajo utrjevanje našega stila navezanosti. Nekdo je vsakič znova zapuščen, drugi ujet v nezdrave odnose, tretji potrebuje simbiozo, spet drugi niha med "ljubim te - sovražim te", nekateri se vztrajno izogibajo odnosom iz strahu pred čustveno bolečino.

Varen stil navezanosti
Oseba se z drugimi lahko čustveno zbliža, počuti se prijetno in varno. Strah pred zapuščanjem ali nesprejemanjem ni prisoten. Oseba ima sposobnost samorefleksije in je čustveno odprta. Zavedanje, spontanost in intimnost soustvarjajo njeno avtonomijo.
Psihoterapija:
Oseba se počuti varno v terapevtskem odnosu, zna ustrezno povezati misli, vedenje in čustvovanje.

Izogibavajoč stil navezanosti
Oseba se z drugimi sicer zbliža a ni sproščena. Želi si tesnega odnosa, vendar ne more, ne upa, zaupati. Prisoten je stalen strah, da bo prizadeta, če se preveč zbliža. Izogiba se intimnim odnosom, pogosto se čustveno izolira. Skozi pogovor je veliko racionalizacije, čustva so nedostopna. Oseba ima prepričanje, da ni vredna ljubezni, da drugim ne more zaupati ter da bi bilo bolje, če ne bi obstajala.
Psihoterapija:
Oseba naj bi razvijala sposobnost povezati se z drugo osebo tudi na čustvenem nivoju. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: shizoidna, izogibajoča, narcistična in obsesivno-kompulzivna (OKM).

Preokupiran stil navezanosti (anksiozno ambivalenten) 
Oseba si zelo želi zbližanja z drugimi. Težava je, ker si želi več bližine kot ustreza drugim, pogosto ne razume meje v odnosih in deluje do drugih posesivno. Gre za odvisniške medsebojne odnose, preokupiranost z odnosi, prisotna je močna separacijska anksioznost, ambivalentnost v odnosih (ljubim te - sovražim te). Oseba težko regulira svoja čustva in je tudi zato največkrat ambivalentna v odnosih. Osebe so preokupirane s svojo preteklostjo, pogosto podoživljajo stare otroške bolečine. Umik je njihov varen izhod iz težavne situacije. Osebe so prepričane da ne zmorejo biti same (samske), da so nepomembni ter da jih bodo drugi ljudje zapustili.
Psihoterapija:
Oseba razvija sposobnost aktiviranja lastnih virov moči, avtonomije, separacije od drugega, asertivne komunikacije. Razvijanje stika s samim seboj, zaupanja vase in dovoljenje za "biti to kar si". Motnje vezane na ta stil navezanosti so: histrionična, odvisnostna in mejna osebnostna motnja.

Dezorganiziran stil navezanosti
Oseba z drugimi osebami ne išče odnosov in čustvene bližine. Vrednota je neodvisnost in samozadostnost, potreba po odnosih in navezanosti je zanikana oz. zastrašujoča. Svet razume kot nevaren in največkrat si želi, da ne bi obstajala. Čustva in telo so odcepljeni, prav tako ni v stiku s svojimi potrebami. 
Psihoterapija:
Oseba potrebuje predvsem zdrav odnos, varen terapevtski odnos je bistvo terapije. Razvijati sposobnost biti v odnosu in razrešitev travmatskih dogodkov. Dovoljenje za imeti potrebe, čutiti sebe, svoje telo in imeti emocije. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: disociativna motnja, mejna osebnostna motnja, post travmatska stresna motnja (PTSM).

Psihoterapevtski odnos

Za uspešno psihoterapijo je v veliki meri (40%) odgovoren prav medsebojni odnos med terapevtom in klientom. Psihoterapija namreč omogoča varen in sprejemajoč odnos, skozi katerega lahko klient začuti sebe, se spoznava in razvija v samostojno avtentično osebnost. 

Vsak si zasluži varno navezanost. Psihoterapija je proces, kjer se skozi medsebojni odnos zgodi globinska sprememba v strukturi osebnosti. Ni dovolj vedeti, da si zaslužimo varno navezanost, potrebujemo pozitivno izkušnjo takšne navezanosti. Terapevt in klient tako soustvarjata skupno polje odnosa. Primanjkljaje iz otroštva nam ne more nihče nadomestiti. Psihoterapija nam pomaga te primanjkljaje prepoznati, ozavestiti in jih na ustrezen način odžalovati, pomaga nam sprejeti življenje takšno kot je in prebuditi lastne vire moči znotraj sebe.

Včasih se klient boji navezati se na terapevta. Pravzaprav pa je terapevtski odnos tisti, ki klientu ravno skozi navezanost omogoča "varno navezanost", učenje zdrave separacije in individualizacije. Klient se na tej poti uči samoregulacije, samosprejemanja, neodvisnosti in samostojnosti. Terapevt mu omogoča konstantnost odnosa in zaobljubo, da ostajata skupaj v procesu dela do konca terapevtskega procesa.
..................................................................................

petek, 31. julij 2015

Odlašanje

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.

Kaj je odlašanje?
Odlašanje je kronično prelaganje obveznosti "na jutri". Svoje soočenje z določenim opravilom, nalogo ali občutkom prestavimo nekam v prihodnost. 

Kratkoročna korist
Kratkoročno pridobimo na "času". Trenutek, ki ga ravnokar živimo tako izkoristimo za nekaj drugega, za nekaj kar prinese ugodje oz. manj stresa kot odložena obveznost.

Dolgoročna težava 
Dolgoročno nas odlašanje spravlja v tesnobo, depresivno razpoloženje, razdražljivost, krivdo in podobna ne preveč prijetna občutja. Nam neljuba opravila kronično prestavljamo na "jutri". Nekega dne ta "jutri" postane naš "danes", odlašanju moramo narediti konec saj nas priganjajo taki in drugačni roki. Nezadovoljni smo sami s seboj, jezimo se nase, počutimo se krive, da se nismo naloge lotili že prej. Odlašanje ima redko kaj skupnega z lenobo ima pa veliko skupnega z čustvenimi stiskami.

Notranji konflikt
Kadar odlašamo se znotraj naše osebnosti ponavadi dogaja "notranji konflikt".
Včasih nas "notranji kritik" vztrajno priganja in zahteva "naredi takoj". Spet drugič kritik od nas zahteva popolnost opravljenih nalog, posledično "notranji otrok" v nas odlaša iz strahu pred neuspehom.

Notranji kritikPrisluhnimo kakšen samogovor poteka v naši glavi medtem ko "spet" odlašamo s kakšno nalogo. Je na delu morda notranji kritik, ki nam govori, "da ne zmoremo, da bomo zagotovo naredili kaj narobe" ali pa zahteva od nas morda perfekcionizem?
Uporniški otrok - Odlaša, ker v sebi čuti upor. Ponavadi je takrat na delu notranji otrok, ki si ne upa reči neposredno "ne", lahko pa "pasivno" odlaša z sabotažo naloge. Odlašanje z pospravljanjem, z kakšno uslugo komu ...
Prilagojen otrok - Ima željo biti popoln, od sebe zahteva perfekcionizem. Vzrok "odlašanja" je tako lahko strah pred kritiko, strah pred neuspehom. Otrok v nas razmišlja na način "da če nečesa ne naredi" se izogne kritiki in posledično sramu sebe.
Prestrašen otrok -  Odlašanje mu prinaša "pridobitev na času" pred soočenjem z za njega, zastrašujočo situacijo. Ta del naše osebnosti je naprimer tisti, ki odlaša z obiskom (zobo)zdravnika.
Prevzemimo odgovornost za svoja dejanja in občutke

Samoregulacija
Ker se težko soočimo z nekaterimi občutki, ki nam jih nove naloge ali odločitve prinašajo izberemo rešitev "prelaganja na jutri". Učenje veščine soočanja oz. polnega sprejemanja čustev namesto odrivanja na jutri nam je lahko v veliko pomoč. Ko zaupamo vase, da lahko čutimo vsa čustva in ne rabimo pred njimi pobegniti bo potreba po odlašanju izgubila svoj namen.

Strukturiranje časa
Svoj čas si razdelimo na posamezne sklope. Določimo si čas aktivnosti in čas počitka, čas prijetnih in čas malo manj prijetnih obveznosti, določimo si tudi prioritete. Izogibajmo se nadomestnih vedenj (odlašam z nalogo A, ampak v tem času naredim nalogi B in C).

Motivacija
Vsaka naloga, ki se je lotimo naj ima svoj smisel, odkrivajmo kaj nam prinaša v življenje (izkušnjo, soočanje z neznanim, izziv ...) Prijazno si prigovarjajmo da zmoremo, dovolimo si napake, popravke in tudi vse občutke, ki se porajajo (s tem utišamo notranjega kritika).

Osredotočenost
Svoj um trenirajmo s pomočjo meditacije in čuječnosti, da bo znal ohranjati osredotočenost. Veščina je še posebej koristna, če se soočamo z motnjo pozornosti. Tudi če se zalotimo, da so naše misli odtavale in se nam bliža trenutek "ko zabluzimo" se samo nežno in prijazno tega zavejmo in se vrnimo nazaj k svoji prvotni nalogi.

Vztrajnost
Vztrajnost je tista vrlina kjer se učimo hodit po poti tudi, ko cilj še ni viden. Vsak korak šteje na poti do cilja, opazujte z ponosom kako vložen trud postopoma gradi celoto. Včasih nimamo kaj pokazati, a smo veliko razmišljali o določeni nalogi. Tudi razmišljanje ali le iskanje informacij je trud v smeri želenega cilja.

Asertivna komunikacija 
Odkrito povejmo kaj čutimo in kaj si želimo ter česa nočemo. Imejmo realna pričakovanja. Naučimo se določene naloge tudi odkloniti.

Odlašate, ko so na vrsti vaše potrebe?
Ustrežete drugim še preden le ti želje izrečejo, nikogar ne pustite čakati, za vse poskrbite in ste vsem na razpolago? Pridni kot mravljica. Čas zase, oziroma "svoje potrebe" pa odrivate na jutri, pojutrišnjem ... nekoč, nekdaj, potem ko ... ? Odlašate kadar se je treba posvetiti sebi?

Začnite se imeti radi
Postanite sami sebi pomembna oseba. Imejte se radi. Dajte si dovoljenje, da ste vredni, da je OK imeti želje in potrebe. Poskrbite zase brez odlašanja, z veliko ljubezni do samih sebe.


sobota, 25. april 2015

O princu, ki je mislil, da je puran

Zgodba pripoveduje o tem, kako pomembno je, da se nekdo uglasi nate, da razume kako je biti "v tvojih čevljih", da ti ponudi odnos v katerem si sprejet takšen kot si. Prav zato že sam "terapevtski odnos" prispeva 30% k uspešnosti terapije. 

 O PRINCU, KI JE MISLIL, DA JE PURAN 
(iz zgodb Rabina Nachmana iz Ukrajine, 18. stol., priredil Gedaliah Fleer, prevedla Barbara Repinc Zupančič)

Nekoč, pred davnimi časi, v kraljestvu za sedmimi vodami in sedmimi gorami, je živel mogočni kralj, ki je imel vse, kar si kralj lahko poželi. Med njegovimi najbolj dragocenimi stvarmi, je bil njegov sin, mladi princ. Skupaj z ženo sta poskrbela, da je njun sin imel vse kar si je zaželel, najlepša oblačila, najboljše jedi, najboljšo izobrazbo. Nekega dne pa sta kralj in kraljica doživela svojo najhujšo grozo – princ je zbolel. Odločil se je, da je puran. Slekel je vsa svoja oblačila in se zatekel pod kraljevo mizo. Odklonil je kraljevo hrano in pričel pikati ostanke pod mizo, kosti in drobtine, ki so padle od obedovalcev. Prhutal je s svojimi papirnatimi krili in se tako glasno puranje oglašal, da so gostje morali nositi ščitnike za ušesa. Kralj je za svoje goste pripravil tudi posebne ščitnike za stopala, da so se zaščitili pred njegovim kljuvanjem.

Kralj je bil čisto iz sebe, ni vedel kaj naj stori. Poslal je sporočilo med vse največje zdravnike in psihologe v deželi. Vendar nihče ni vedel kako naj pomaga mlademu princu. Kralj je bil, navkljub vsemu denarju in moči, ki jo je imel, brez moči. Nekega dne pa je prišel do kralja star modrec, ki je slišal za kraljevo težavo, in rekel »Dovoli mi, da živim v tvojem domu in se mogoče spoprijateljim s tvojim sinom. Bodi potrpežljiv in pomagal mu bom, da mu bo bolje.« Razložil mu je, da se mu bo njegova metoda zdela mogoče malo čudna, vendar se mora izvesti tako kot on želi. Kralj je privolil ter tudi svoje služabnike podučil naj sledijo zahtevam starca, pa četudi bodo čudne. Modrec je tako slekel svoja oblačila, se zavlekel pod kraljevo mizo in sedel poleg princa. »Kdo si ti in kaj si?« ga je vprašal kraljevi sin. »Tvoj prijatelj sem, puran, tako kot ti«, je rekel modri starec. »Imel sem občutek, da si mogoče osamljen in sem se odločil, da pridem k tebi in živim skupaj s teboj nekaj časa«.

Minilo je nekaj tednov. »Purana« sta se privadila drug na drugega in postala dobra prijatelja. Jedla sta drobtine, pila iz plitkih krožnikov in razglabljala o prednostih, ki jih prinaša bivanje domače ptice v nasprotju z bivanjem ljudi.
Neke noči, ko je imela kraljeva družina skupno večerjo, je modrec na skrivaj signaliziral kralju naj služabnika prineseta dve svileni halji in jih spustita pod mizo. Modrec je eno haljo hitro pograbil in si jo odel, in še preden je princ lahko odprl usta, je modrec rekel: »Svilena halja ne more ogroziti moje identitete purana«. Princ je malo pomislil, pokimal in se še sam oblekel v svileno haljo.
Nekega dne je modrec signaliziral služabnikom naj mu vržejo dve srajci. Princu je dejal: »Zakaj misliš, da puran ne more nositi srajce? Lahko nosiva srajco in sva še vedno purana.« In tako sta si oblekla še srajci. Čez nekaj časa pa na enak način še hlače.
Nekaj dni kasneje je modrec ponovno signaliziral kralju. Kuhana govedina, pečen krompir in sveža zelenjava so bili postavljeni na tla, blizu modreca. Zelo zadovoljen, je modrec zagrizel v hrano in vzkliknil »Kako okusno! Krasno je biti dovolj sofisticiran puran, da lahko uživam človeško hrano!«. Princ se je strinjal in lačno pojedel svojo porcijo hrane. Kasneje je modrec zaprosil za srebrni pribor in rekel princu: »Navsezadnje, zakaj ne bi inteligentni purani želeli najboljše za sebe?«

Nazadnje, po nekaj mesecih, se je modrec usedel za kraljevo mizo. Medtem, ko je jedel in pil s kraljevo družino, je nagovoril princa pod mizo: »Pridi, pridruži se mi. Hrana je enaka, vendar stoli prinesejo občutno razliko. Poleg tega, mi purani, lahko veliko ponudimo. Zakaj bi sami sebe omejevali in ostajali ravnodušni do sveta? Sigurno naše ideje lahko doprinesejo marsikaj dobrega človeštvu.« Kraljevi sin je sedel za mizo. Bilo je samo še od časa odvisno, da je ozdravel.
---------------------------------------------------------

nedelja, 08. marec 2015

Zakaj molk?

Kuha mulo ... ima rilec ... nos je potegnil ... drži se ... ne pogovarja se z menoj ... ignorira me ...

Zakaj molk?

Ker želimo kaznovati ...
Ker želimo izsiljevati ...
Ker se bojimo govoriti o sebi ...
Ker ne znamo govoriti o svojih čustvih ...
Ker se bojimo konflikta ...
Ker nas je strah, sram ...


Pasivno agresiven način komunikacije
Molk kot kaznovanje

Nekateri starši otroka (žal) kaznujejo na način, da ga ignorirajo. Otrok se ob tem počuti manjvredno, starši mu (največkrat nezavedno) s tem sporočajo na psihološkem nivoju, da je neustrezen kot oseba, saj ni vreden ne besede, ne razlage, pogosto niti pogleda ne. Isto tehniko otrok, kasneje sam preizkuša v odnosih z drugimi: "če bom namerno tiho, s tem drugo osebo kaznujem". Oziroma po drugi strani, v svoji odrasli dobi še vedno doživlja neznosne občutke krivde in neustreznosti kadar se sogovornik zavije v molk. Največja bolečna kaznovanja z molkom je ta, da gre "kazen" na celo osebo (je razvrednotena) in ne le na njeno neustrezno vedenje.

Molk kot izsiljevanje
Izsiljevanje z molkom je lahko močan čustven pritisk na drugo osebo. Pri osebah z nejasnimi osebnimi mejami, tak način, hitro zbuja občutek krivde (da je nekoga prizadel), ki pa je zelo neugoden. Prav to lastno neugodje (ob molku drugega) ljudi vodi v to, da popustijo svoje meje. Molčeči to ve, zato z molkom izsili, da mu druga oseba ustreže. Takšna tehnika je značilna predvsem za manipulativne osebe, ki se soočajo z nekaterimi osebnostnimi motnjami.

Pasiven način komunikacije
Molk zaradi strahu
Strah pred konfliktom je lahko tisti, ki vodi osebo k temu, da se zavije v molk. Strah pred konfrontacijo, pred soočenjem in pred močnimi čustvi. Strah jih je odprto izraziti sebe, ne upajo se spregovoriti o tem kaj mislijo, čutijo in želijo. Nesoglasja tako ostanejo nerazčiščena oziroma neizrečena, kar neugodno vpliva na medsebojne odnose.

Strah pred bolečimi čustvi prisili nekatere osebe, da se ovijejo v "za njih bolj varen" molk. Gre za strah pred čutenjem lastnega čustva oz. tudi strah in neznanje kako ubesediti svoje občutke. Umik v molk prinese molčečemu začasno olajšanje, na dolgi rok pa prinaša prepad v medsebojne odnose saj oseba ne zmore razviti intimnosti v odnosih.

Molk zaradi sramu
Sram sebe, ki vznikne kot posledica zadrege, slabe samopodobe, strahu pred tem, da oseba kaj naredi "narobe". Oseba raje molči, kot da bi tvegala spregovoriti. Tovrsten molk je značilen za osebe s socialno fobijo.
 
Negativne posledice molka:
- s svojim molkom ne razrešim konflikta, ampak ga podaljšujem
- s svojim molkom škodujem sebi, ker svoja čustva potlačim
- s svojim molkom negativno vplivam na medsebojne odnose
- s svojim molkom škodujem sebi, saj ne izrazim sebe in svojih potreb v odnosu

Asertiven način komunikacije
Učenje asertivne komunikacje kjer se učimo spregovoriti (v prvi osebi ednine - "Jaz sem, jaz čutim, jaz želim ...") o sebi, o svojem doživljanju in podeliti z drugimi svoj pogled na dogajanje. Razumeti in sprejeti, da druga oseba doživlja enake dogodke na sebi lasten način, ki je lahko drugačen od našega. Razumeti konflikte kot del komunikacijskega procesa, ki ni nujno povezan z agresivno komunikacijo temveč z zrelim soočanjem dveh pogledov na isto stvar.

Razvijati čustveno inteligenco kjer se učimo prepoznavanja, poimenovanja, čutenja in sprejemanja svojih čustvenih stanj. Šele ko se zavedamo sebe in svojega doživljanja, ga lahko spontano podelimo z drugo osebo.

Razvijati svojo notranjo moč (samopodobo, samozaupanje in samospoštovanje) z namenom upati si izraziti sebe.
_______________________________________________________________

Video:
Na internetu sem videla spodnji video.
Odlično predstavi kako "molk" uničuje odnose:
Vir: www.klip.si. / Avtor: Gost / Objavljeno: 28.1.2015 / Dolžina: 5:25 min / www.hocem-vec.com
Tihi uničevalec odnosov
http://klip.si/video-tihi-unicevalec-odnosov-9089


_______________________________________________________________

četrtek, 26. februar 2015

Postavljanje meja v odnosih

Kje se končam JAZ in kje se začneš TI?

Postavljanje meja v odnosu je naša osnovna pravica, ki nam omogoča, da poskrbimo zase, da zaščitimo sebe. Je naša dolžnost do sebe, da prevzamemo zase polno odgovornost do tega, kako dovolimo drugim osebam, da se vedejo do nas. Razviti moramo sposobnost kako sporočiti drugi osebi, da se vede na za nas nesprejemljiv način.

Pravica do meje
Vsak človek ima pravico do svojega mišljenja, mnenja in čustev. Meje v odnosu so sestavljene iz smernic, pravil in omejitev ter vrednot, ki jih ustvarimo, da z njimi definiramo, kaj je za nas sprejemljivo, varno in dovoljeno, ko smo v odnosu z drugo osebo. Naše meje določajo kriterije, so kot nekakšen "recept" kako želimo in dovolimo, da se drugi vedejo do nas.

Dolžnost poskrbeti sam zase
Kot odrasli za svoje meje poskrbimo sami. To je naša dolžnost, do samega sebe. Spoštovati sebe, imeti rad sebe, razviti svojo avtonomnost, spontanost in sposobnost intimnosti. Zavedati se svojih misli, čustev, občutkov. Imeti svobodno izbiro čutiti in hkrati sprejeti odgovornost za svoja čustva in odzivanje. Razviti sposobnost bližne z drugo osebo kljub jasnim mejam v odnosu.

Ob rojstvu za nas poskrbijo starši oz. pomembni drugi. Uglasijo se na naš ritem, prisluhnejo našim potrebam, so udeleženi v odnosu z nami. Prve tedne smo v simbiozi, razvoj prinese separacijo od matere, otrok spozna da "midva" nisva "eno" - temveč sva JAZ in TI. Vse bolj se razvija občutek "sebe". V obdobju 6-18 mesecev nam starši skozi vzgojo in medsebojni odnos že postavljajo meje in sami se ob tem (skozi zgled starša) učimo kje so meje in kako jih postaviti. 
Starši, ki imajo zdrave meje otroka naučijo spoštovanja sebe in drugih, naučijo ga prepoznati kje se končam JAZ in začneš TI. Otrok lahko razvija in izraža svojo individualnost ter se uči asertivnih socialnih veščin.
Starši, ki prestopajo meje otroka mu jemljejo individualnost, prikrajšajo ga za občutek sebe, za zmožnost imeti lastno mnenje in voljo, prikrajšajo ga za polno čutenje in sprejemanje svojih čustev. V to skupino sodijo pretirano skrbni oz. vsiljivi starši, neodzivni starši, fizično nasilni starši, starši, ki sami nimajo jasnih meja v odnosih in se soočajo s katero od osebnostnih motenj:
(starš) borderline oz. mejna oseb. motnja: Meje so šibke in pomanjkljive, strah pred zapuščanjem jih preplavi že v primeru, ko drug človek misli ali čuti drugače kot oni. Iščejo odnose, v katerih bi postali eno z drugim človekom, kjer bi se izbrisale vse meje in bi se zlili v eno. Druge osebe dojemajo kot "krivce" za njihove občutke.
(starš) narcistična oseb. motnja: Osebe razumejo odnose kot, da med njimi in drugimi ni meja. V sebi nosijo prepričanje, da morajo druge osebe zadovoljiti njihove potrebe - so nekakšni podaljški njihovega jaz-a.

(starš) shizoidna oseb. motnja: Bližina je za njih grozeča, ker se bojijo, da bodo izgubili sebe, da jih bo drug človek popolnoma preplavil. Ko se odmaknejo, se pojavi tesnoba, da bodo izginili v izolaciji. Imajo toge meje. Imajo tudi izkušnje, da bližina prinaša bolečine in napetosti, gojijo globoko nezaupanje do drugih oseb.
 Ste vi "krivi" za počutje drugih?
"Če boš rekla NE, bom žalostna" ...
"zakaj me jeziš?" ... "zaradi tebe se počutim osramočena"...
Odraščanje v čustveno nefunkcionalni družini, kjer starši konstantno prestopajo naše meje, nas pogosto nauči, da se počutimo krive, saj nam starši sporočajo, da so njihova čustvena stanja posledica naših dejanj. Kasneje ta isti vzorec prenesemo v druge odnose in se počutimo odgovorne za počutje drugih oseb. Občutek krivde ni prijeten, je zastrašujoč in prav zato smo pripravljeni podreti svoje meje in biti vedno na razpolago drugim osebam. Ker se počutimo odgovorne za drugega postanemo tudi "samooklicani" njihovi reševalci. Ob vsem tem pa pozabimo nase, na svoje meje, na svoja čustva.
Za svoja čustva smo odgovorni sami. Lahko se nekdo ne strinja z našim mišljenjem ali vedenjem. Katero čustvo se bo ob tem zbudilo v njem pa ni in ne more biti naša odgovornost.
Primer: Ko rečemo nekomu "NE", je ta lahko jezen, drugi bo žalosten, tretji se le nasmehne in gre naprej. Vsak bo odreagiral na sebi lasten način, glede na svoje predstave o tem kaj mu naš "NE" pomeni.
Sposobnost postavljanja ustreznih meja
Postavljanje meja je veščina, ki zahteva našo aktivno udeleženost v odnosu. Naše meje so lahko mehke in fleksibilne ali pa ostre, rigidne oz. toge. Skozi kompromise jih lahko premikamo in prilagajamo glede na socialni kontekst. 

Asertivna komunikacija
kot izhodišče postavlja pozicijo "jaz sem OK - ti si OK"
- govorim o sebi, v prvi osebi ednine (Jaz ...)
- povem kaj čutim, govorim o svojih čustvih (jezen sem, žalosten sem ...)
- povem jasno in direktno kaj želim in česa nočem
- kritiko podam na dejanje in ne na osebo 
- ko rečem drugemu NE, rečem sebi DA 
- mnenje NI dejstvo (vsak ima svoje mnenje, občutke in izkušnje)

Na ta način lahko sebe polno izrazimo, polno sprejemamo svoja čustva in sočasno sprejemamo drugo osebo in njena stališča ter čustva.

Psihoterapija
Odnos med terapevtom in klientom je najmočnejša zdravilna komponenta procesa, ki vpliva na osebnostno spremembo. Relacijski del terapije ponuja izkušnjo, da kot odrasli izkusimo tisto, za kar smo bili skozi odraščanje morda prikrajšani. V odnosu z zdravimi mejami je klient sprejet takšen kot je, lahko izrazi svoje potrebe, čustva in mnenja v varnem okolju. Ob tem se tudi uči samorefleksije, opazovanja svojih čustvev med komunikacijo, ter razumeti in sprejeti svojo odgovornost zanje. Uči se reči "ne" in lahko v odnosu preverja svoje predstave, strahove ...

Stranski učinki postavljanja meja
Ko se v odrasli dobi učimo postavljati meje, poskrbeti zase in izražati svoje potrebe se kaj lahko zgodi, da bomo v svojem okolju naleteli sprva na negativne odzive. Osebe, ki so z nami v odnosih so morda vajene našega tihega prikimavanja, nekonfliktnosti in pasivnosti. Razumljivo je, da jim naša sprememba "postaviti se zase" ne ustreza.

Skozi odprt in iskren pogovor o tem zakaj so za nas, na novo postavljene meje v odnosu pomembne in nujno potrebne se tudi naši odnosi z bližnjimi na novo vspostavijo v bolj zreli obliki in z več avtonomnosti.
----------------------------------------------------------------

sobota, 17. januar 2015

Rojeni za zmago

ROJENI ZA ZMAGO, M. James in D. Jongeward
Transakcijska analiza z geštalt vajami in eksperimenti

Avtorja knjige trdno verjameta, da ljudje nismo v celoti prepuščeni na milost in nemilost podedovanim lastnostim ali okolju. Spreminjamo in nadgrajujemo se skozi celotno življenjsko pot. 

Vsak izmed nas ima priložnost postati izpolnjen, avtentičnen, avtonomni oz. integriran "Odrasli", ki je sposoben "živeti sebe". 

 "... Vsakdo je sposoben ljubiti, se učiti, rasti in dovoliti, da se njegov ustvarjalni duh pozitivno izrazi v svet. ..."

Knjiga na zelo poljuden in pregleden način približa koncepta transakcijske analize in geštalt terapije (dva psihoterapevtska pristopa). Tako skozi knjigo spoznamo ego stanja (Starš, Odrasli, Otrok), psihološke igre, življenjski scenarij, psihološke pozicije... Odpirajo se nam nova obzorja o naši primarni potrebi po potrditvah, strukturiranju časa in potrebi po intimnosti. Odkrivamo v katerih družinskih dramah sodelujemo in kakšno vlogo nezavedno igramo. Samospoznavanje prinaša globok pogled v naše starše, njihova sporočila, prepovedi in zapovedi, ki so postali naši "driverji" (gonilniki) in nas usmerjajo še dolgo po tem, ko zapustimo primarno gnezdo.

Avtonomni Odrasli
Avtorja razumeta avtonomijo kot našo rojstno pravico, ki pa jo v resnici malokdo doseže. "Doseganje avtonomije je temeljni cilj v transakcijski analizi. Biti avtonomen pomeni biti samostojen, sam odločati o svoji usodi, prevzemati odgovornost za svoja dejanja, čustva in občutke ter zavračati vzorce, ki niso pomembni oziroma so neprimerni za življenje tukaj in zdaj."

Avtonomna oseba ima razvite 3 sposobnosti:
Zavedanje: 
zavedati se sebe, svojih misli, čustev, občutkov in dogajanja tukaj in zdaj.
Spontanost: 
svobodna izbira in odgovornost do svojega odzivanja (vedenje, čustva, občutki).
Intimnost: 
izražanje topline in nežnosti ter razviti sposobnost bližne z drugo osebo

Epilog knjige govori o tem, da človek potrebuje pogum, da postane resnični zmagovalec pri svojem odzivanju na življenje. Pogum izkusiti svobodo, pogum zavzeti stališče, pogum biti avtentičen ...

"Biti nihče drug kot ti v svetu, ki se
po najboljših močeh, noč in dan, trudi,
da bi te spremenil v vse ostale - pomeni biti najtežjo 
bitko, kar jih lahko bije katerikoli človek; in
nikoli je ne nehaj biti." (E.E. Cummings)

torek, 06. januar 2015

Metulj

Stara legenda pripoveduje o tem, kako se je nekega dne na metuljevi bubi pojavila majhna odprtina. Človek je sedel in gledal, kako se metulj nekaj ur muči, da bi svoje šibko telo izvlekel skozi to majhno odprtino. Potem je metulj obstal. Zdelo se je, da ne more naprej. Zato se je človek odločil, da bo metulju pomagal: vzel je škarje in prerezal bubo. Metulj je z lahkoto prišel ven. Toda imel je šibko telo in mehka krila. Človek je še naprej opazoval metulja. Pričakoval je, da se bodo krila vsak trenutek odprla in razširila, da bi ponesla metuljevo telo in mu dala moč. Nič se ni zgodilo! Metulj je vse svoje življenje preživel plazeč se po tleh s šibkim telesom in nerazvitimi krili. Nikoli ni poletel. Človek kljub svoji ljubeznivosti in dobrim namenom ni razumel, da je napore, ki bi jih moral metulj prestati, medtem ko bi se prebijal iz bube, načrtoval Bog, zato da bi kri iz metuljevega telesa stekla v krila in bi bil tako pripravljen za letenje, potem ko bi se osvobodil bube. 

Pogosto so napori prav tisto, kar potrebujemo v življenju. 
Če bi nas Bog osvobodil vseh ovir, bi nas pomehkužil. 
Nikoli ne bi postali tako močni kot zmoremo biti. Nikoli ne bi mogli "leteti".

Iskal sem Moč …
     In Bog mi je dal Napore, ki so me naredili močnega.
Iskal sem Modrost …
     In Bog mi je dal Probleme, ki jih je bilo treba rešiti.
Iskal sem Bogastvo …
     In Bog mi je dal Pamet in Telo, da lahko delam.
Iskal sem Pogum …
     In Bog mi je dal Ovire, ki jih je bilo treba premagati.
Iskal sem Ljubezen …
     In Bog mi je dal Ljudi, ki jim je bilo treba pomagati.
Iskal sem Dobiček …
     In Bog mi je dal Priložnosti.

Nič nisem našel od tistega, kar sem iskal …
    Toda dobil sem vse, kar sem potreboval.

petek, 02. januar 2015

Božanska moč

Stara legenda pravi, da so bili nekoč vsi ljudje Bogovi. Toda zlorabljali so svoje božanske moči do te mere, da se je Najvišji med njimi odločil, da jim te vzame in skrije nekam, kjer jih ne bi mogli najti.


Kje najti najbolj primerno skrivališče?
Manjša skupina preostalih bogov se je posvetovala, da bi našli primerno skrivališče.

Predlagali so : "Zakaj ne bi zakopali teh moči pod zemljo?" Toda Najvišji jim je odgovoril: "Ne. Ljudje bi zanje kopali globoko pod zemljo in jih našli."

Bogovi so razmislili in rekli: "Torej bomo poslali njihove moči v globine oceana."
"Ne" je odgovoril Najvišji, "slej ali prej bodo raziskali globine oceanov, jih našli in privlekli na površje."

Bogovi so zopet staknili glave in oznanili: "Skrili jih bomo na najvišjo goro."
Najvišji je odkimal z glavo. "Človek se bo slej ko prej povzpel tudi na najvišjo goro. Zagotovo bi našel moči in jih zopet uporabil zase."

"Ne vemo, kam bi jih skrili", so obupali ostali Bogovi. "Ne na zemlji, ne v oceanih in ne na gorah ni prostora, kjer jih človek ne bi našel."

Takrat je Najvišji vzkliknil: "Takole bomo storili s človeškimi božanskimi močmi. Skrili jih bomo globoko znotraj njih, tam ne bodo niti pomislili, da bi jih iskali."

Od takrat naprej pravi legenda, človek hodi po svetu, pleza, koplje, se potaplja, raziskuje in išče nekaj ... kar že ves čas nosi v sebi.