Zdravi medsebojni odnosi

Zdravi medsebojni odnosi so pomembno povezani z našim duševnim zdravjem.

Vsak otrok potrebuje za zdrav duševni razvoj vsaj eno odraslo osebo (starš ali pomembni drugi), ki mu ponudi čustveno stabilen, naklonjen, empatičen, zaščitniški in podporen odnos, nekoga, ki je uglašen na njegove potrebe.

Medsebojni odnosi nas spremljajo tako rekoč celo življenje. Začne se že v maternici, ko smo z mamo neločljivo povezani in nato takoj po rojstvu - mama je naš prvi odnos. Nekaj časa ne vemo, da z materjo nismo eno, kasneje se zavemo SEBE, kot samostojnega bitja. Spoznavamo izkušnjo navezanosti in kasneje zdrave separacije. Ljudje se povezujemo v družine, katerih rdeča nit je krvno sorodstvo in pridruženi člani. To so naše prve lekcije kako je biti del skupnosti, kako osebe med seboj komunicirajo ter kako se vedejo do mene. Skozi izkušnje in opazovanje se v nas zapiše kako doživljamo SEBE in kako DRUGE osebe. V nas se zapiše tudi to v kakšni komunikaciji sem odraščal in kako je to vplivalo na moje vedenje ob drugih ljudeh. S to "prtljago izkušenj" se podamo v življenje - v druge medsebojne odnose - med sovrstnike, med prijatelje, med sodelavce. Prav tako svojo prtljago prinesemo v partnerstvo in kasneje v lastno starševstvo.

Veliko klientov pride v terapijo z željo po razrešitvi težavnih odnosov, ujamejo se v začaran krog neustrezne komunikacije. Drugi pridejo v terapijo zaradi duševnih motenj, kot so depresija, anksioznost, okm ali socialna fobija. V obeh primerih pa se ukvarjamo z medsebojnimi odnosi, katerih del je tudi odnos samega do sebe. Kljub temu, da klient pomoč išče zaradi psihiatrične diagnoze, so za njo skriti vzroki, ki so jih v stanje duševne stiske pripeljali. Tipični vzroki so: travmatični odnosi v primarni družini (alkohol, nasilje, prepiri, zapuščanje...), psihično in/ali fizično nasilje v partnerstvu, mobbing na delovnem mestu, nerazrešeni konflikti s starši, otroci ali ožjimi družinskimi člani, smrt, ločitev in druge izgube pomembnih oseb. 

Ker lahko spreminjamo le sebe (in ne tudi drugih) se klienti prvo srečajo z "svojo prtljago", ki so jo prinesli iz primarne družine. Gre za ozaveščanje kako funkcionirajo v dvojini, kako doživljajo sebe in druge ter na kakšen način največkrat komunicirajo. Težki odnosi pogosto izzvabijo iz nas vse tisto kar ne želimo biti - saj takrat delujemo v prvinskih nagonih obrambe, napada ali umika. 

Nemalokrat pa klienti dobijo šele skozi terapijo uvid, da so pravzaprav oni sami žrtve čustvenih manipulacij, da so obkroženi z osebami, ki imajo težave v komunikaciji ali tudi katero od osebnostnih motenj - da so ujeti v odnos z "čustvenim vampirjem". 

1. Kako doživljam sebe in druge? 

Globoko v nas se skozi otroštvo zapiše kako doživljam sebe in kako druge. Odnose v katerih se počutimo varno in vredno, odlikuje pozicija razmišljanja da "jaz sem v redu in ti si tudi v redu". Za stabilen odnos potrebujemo tudi drugo osebo s to pozicijo. Gre za pozicijo enakovrednega vzajemnega spoštovanja, upoštevanje medosebnih meja in sprejemanje različnosti. Ostale spodaj naštete pozicije prinašajo težave v odnose. Bodisi večvrednost in pametovanje, vsiljevanje, poniževanje ali pa samoobtoževanje, sram in krivdo. Vsak izmed nas ima svojo temeljno življenjsko pozicijo, torej naš sogovornik tudi prinese v odnos svojo - lahko si predstavljate, da se odpre cela paleta možnih kombinacij kako funkcioniramo eden z drugim.

-   Jaz sem v redu - ti si v redu (ravnovesje v odnosu)
-   Jaz sem v redu - ti nisi v redu (občutek večvrednosti...ti si kriv ...)
-   Jaz nisem v redu - ti si v redu (občutek manjvrednosti...jaz sem kriv...)
-   Jaz nisem v redu - ti nisi v redu (kaotični in turbulentni odnosi)

2. Kakšen tip vedenja je značilen zame?

Od zgodnjega otroštva dalje se tudi učimo izražati sebe in svoje potrebe, učimo se prepoznat pri drugih njihove potrebe in čustvena stanja, učimo se dialoga, učimo se biti v dvojini ali skupini, učimo se kako izraziti svoja čustva in kako odreagirati, ko nam je v odnosu težko. Asertivna komunikacija je tista, ki omogoča zrele in pristne odnose, kjer lahko govorimo o sebi, upamo in znamo podeliti svoje občutke in razmišljanja. Kjer znamo sprejeti odgovornost za svoja dejanja in čustva ter znamo ustrezno postaviti meje v odnosu. Ostali spodaj našteti načini večinoma prinašajo v medsebojne odnose preigravanje naše "prtljage iz otroštva" v obliki obrambnih mehanizmov (upor, umik, napad...), katerih izkupiček je največkrat nestabilnost v odnosu ter čustvena ranjenost enega ali obeh sogovornikov. Tudi na tem področju je cela paleta možnih kombinacij, ko se srečamo v odnosu z drugo osebo, saj tudi tukaj drugi prinese s seboj svojo komunikacijsko strategijo.

-   Asertivno
    (jaz stavki, poštenost, odgovornost, poslušanje, spoštovanje ...)
-   Pasivno
    (nejasnost, zadržanost, izogibanje, žrtev, umik, molk, čakanje...)
-   Agresivno
    (zahtevati, aroganca, neposlušanje, kričanje, vsiljevanje, pritiskanje, žalitve...)
-   Pasivno-agresivno
    (manipulacije, čustveno podkupovanje, zahrbtnost, kriviti posredno, obsojanje...)

3. Kaj pa, ko je vzrok osebnostna motnja?

Osebnostne motnje so duševne motnje, ki najbolj izrazito posežejo na področje medsebojnih odnosov. Pogosto se uporablja izraz "čustveni vampirji", saj nas takšni odnosi povsem energijsko izpijejo, psihično izmozgajo, začnemo dvomit vase in v svoje občutke itd ...

Oseba z osebnostno motnjo doživlja sebe in/ali drugega na izkrivljen način. Za nas, kot sogovornika, ni toliko pomembno zakaj je motnja nastala, kot to kako se motnja kaže in kaj lahko mi sami storimo da bo odnos z neko osebno za nas ustreznejši. Ponavadi se moramo naučiti postaviti jasne meje, uporabljati asertivno komunikacijo ter sočasno izraziti sočutje do emocije, ki jo sogovornik doživlja kot katastrofalno. V skrajnih primerih moramo zaradi sebe in svojega duševnega zdravja kakšen toksičen odnos tudi začasno prekiniti ali zaključiti.

Najbolj uničujoče za medsebojne odnose so antisocialna, mejna in narcistična osebnostna motnja. Tukaj ne gre zgolj za diagnozo imam ali nimam motnje, gre za to kako in koliko je izražena na nekem kontinumu od 0-100%. Nekdo ima lahko le močno nakazane značajske poteze drugi resno duševno težavo, ki negativno vpliva na dinamiko celotne družine. Ne glede na vse, na nas je, da se naučimo težavo v odnosu prepoznati in se naučimo strategij kako "čustvenim vampirjem" kljubovati, kako v napornem odnosu poskrbeti zase in kako na asertiven način pomagati tudi vampirjem skozi njihove temačne tunele čustvovanja. To so lahko namreč tudi naši otroci, naši partnerji ali naši starši na katere nas veže globja emocionalna vez in odnosov ne želimo prekiniti.

Psihoterapija - relacijski pristop (npr. transakcijska analiza)

Najmočnejši adut v psihoterapiji za sprožitev spremembe pri klientu je prav terapevtski odnos. Je odnos, ki skozi empatijo, razumevanje, slišanost in skozi prostor kjer klient lahko raziskuje sebe, svoje misli in občutke, ponuja varno okolje za prebuditev tistih potencialov posameznika, ki se niso mogli razviti prej zaradi nefunkcionalnih medosebnih odnosov. Nekdo, ki ga celo življenje spremljajo kaotični odnosi, potrebuje stabilen odnos, da bo lahko spoznal in varno odkrival nove, drugačne plasti medosebnega odnosa. Včasih klient šele v terapiji prvič odkrije, da lahko ima znotraj dvojine tudi sam svoje potrebe ali prvič nekomu reče "ne" - npr. odkloni nekaj brez, da bo posledica obtoževanje ali pa prvič zajoka, brez, da mu nekdo kritično pripomne "zakaj se spet cmeriš". Ta prostor za čutiti in doživljati "sebe" znotraj dvojine, znotraj odnosa je v terapiji najdragocenejši. Pomembno vlogo igra sposobnost terapevta, da se zna uglasiti na potrebe klienta.

Učenje odnosnih veščin poteka skozi celo življenje. Učimo se o sebi in o drugih, osebnostno zorimo. Včasih se nekdo pri 50-ih letih uči tistega, kar nekdo drug pozna od otroštva. Za razvijanje čustvene inteligence, sposobnost postavitve mej v odnosu in razvijanje dobre samopodobe ni nikoli prepozno. Gre za spremembe, ki nam prinašajo zadovoljstvo v medsebojne odnose, ki nam pomagajo stkati pristne, tople, avtentične odnose, znotraj katerih smo varni, sprejeti in slišani.

Duševno zdravje gre z roko v roki z osebnostno zrelostjo. Odraslost prinaša sposobnost zdrave kontrole nad našim življenjem, sposobnost čustvene samoregulacije in možnost izbire kako se odzovem na reakcije sogovornika. Prav tako se naša odraslost kaže skozi medčloveško povezanost, skozi intimno bližino dveh duš, kjer znamo razumeti svoje in tuje potrebe, kjer znamo biti sočutni in zaupanja vredni.

Želim vam kakovostne odnose znotraj katerih, vse bolj, postajate najboljša verzija sebe.
Srečno 2019!

Notranji kritik

Naš psihološki notranji Starš vsebuje vedenja, stališča in odnose, ki smo jih nekritično, avtomatsko in nezavedno ponotranjili, v zgodnjem otroštvu in med odraščanjem, od staršev in/ali pomembnih drugih oseb (sorodniki, sorojenci, učitelji...). Te vsebine imenujemo introjekti. 

Ponotranjimo tako pozitivna vedenja (zaščita otroka, zdrave meje, konstruktivna kritika) kot tudi negativna vedenja (razvrednotenje in ponižanje otroka). 

Negativna, neželjena in neustrezna vedenja uskladiščimo v našem, tako imenovanem, negativnem notranjem kritiku, ki je del našega notranjega Starša in nam nemalokrat zelo greni življenje s svojimi prepovedmi in kritikami. 

Konflikt, ki je nekoč obstajal v našem primarnem ali drugem zgodnjem relacijskem odnosu "copy-paste" ponotranjimo. Nezavedno ga nosimo v sebi leta in leta, nekateri tudi doživljenjsko. Medtem se lahko naši starši že spremenijo (tudi sami čustveno odrastejo in se osebnostno razvijejo) a naš notranji kritik ostaja enak kot nekoč "takrat tam". V nas se zapišejo primerjanja, žalitve, posmehovanja, kritike, prepovedi, zapovedi ...

V času otroštva in odraščanja smo sami naredili zaključke o sebi, na podlagi tega kako so se drugi vedeli do nas. Starš, ki pogojuje, izoblikuje pogojevalnega kritika, lahko nas kliče na zagovor in zahteva odgovornost, lahko nas konstantno primerja z drugimi in nismo nikoli dovolj dobri. Pa vendar ne gre vedno le za "copy-paste" sporočila staršev, gre tudi za sporočila, kot smo jih mi sami razumeli skozi otroški razum.

• Starš: "Pazi, da ne padeš"
• Otrok ponotranji: "neroden sem, nisem zaupanja vreden, svet je nevaren" .

Sami sebi smo oz. kritik v nas postane naš največji sovražnik. Začne se samotrpinčenje, samokaznovanje, samoomejevanje, samokritika. Teror notranjega kritika nad notranjim Otrokom povzroča v nas intrapsihični konflikt - tiste mučne notranje samogovore, ko sami sebe kritiziramo in se počutimo ob tem neustrezni, nevredni:

• "Kako neumna si ... kako nesposobna si" ...
• "Kako grda si ... nihče te ne bo maral takšne ..."
• "Same neumnosti govoriš ... vsi se ti bodo smejali"
• "Sram naj te bo ... poglej druge kako so fajn"
• "Nič nisi naredila iz svojega življenja"
• "Nikoli ti ne bo uspelo dokončat študija"

Psihoterapija nam pomaga ozavestiti vsebine našega kritika in nas nauči kako mu odvzeti moč, ki jo je pridobil tekom našega življenja. Nekoč je bila beseda starša za nas varna meja (oče je tako rekel, on že ve... starš ima vedno prav...mame ne smem razočarat), ki smo jo nezavedno postavili za "pravilo in dejstvo", ki se ga je potrebno držati za preživetje. Ko odrastemo se mnogokrat, v strahu pred kritiko, odzivamo kot majhni otroci: umik, strah, brezpogojno uboganje, prikimavanje tudi, ko se ne strinjamo.

Kako deluje kritik?

Njegov način je, da nas rad ocenjuje, ustrahuje, prebuja v nas občutke manjvrednosti in prelaga krivdo na nas. Prav tako ne ločuje med kritiziranjem nas kot osebe in kritiko našega dejanja. V njegovih besedah hitro prepoznamo posploševanje (vedno, nikoli, vsi), primerja nas z drugimi, označuje nas z neprimernimi vzdevki, situacije vidi črno-belo in dramatizira - iz muhe naredi slona.

Kritik na zaslišanju!

Kako prepoznati besede, ki nam jih ta nevidni, a vseeno zelo vplivni "gospod Kritik" govori? V terapiji lahko v vaji vlog "notranjega kritika" postavimo kar na zatožno klop, z namenom, da jasno in glasno spregovori kaj si misli o nas. 

Zastavimo mu vprašanja v smislu:

• Kako vidi našo življenjsko pot?
• Kako vidi naše telo?
• Kaj meni o naših sposobnostih?
• Kako komentira naše uspehe ali neuspehe?
• Kakšni se mu zdijo naši medsebojni odnosih?

Vaja ni najlažja in ni prijetna, saj se pred nami zgostijo vse kritike naenkrat. Že sam občutek slišati vse slabo o sebi, lahko povzroča občutek nelagodja, manjvrednostu in/ali sramu. Zato je tovrstne vsebine najbolj varno odpirati v varnem terapevtskem procesu, kjer bo poskrbljeno za vašo emocionalno varnost.

Ne samo do nas - kritičen je tudi do drugih!

Res je. Tipični kritikov stavek, ki je uperjen v druge je "Glej kakšni so...". Kadar boste naleteli na osebo, ki bo kritizirala druge tako ali drugače (se vtikala v vedenja ali mišljenja drugih), se na nek način primerjala z njimi ali jih določala, da so (neumni, nezreli, nori, čudni), lahko veste, da ima ta oseba v sebi zelo močnega kritika. V trenutku, ko kritizira druge, ta oseba čuti veliko in globoko olajšanje, saj kritik takrat njo samo/ali njega pusti na miru. 
Ko se naučimo razmejevati v komunikaciji kaj je moje in kaj ne, nas tuja kritika ne rani več, jo slišimo in sprejmemo samo kot mnenje druge osebe in s sočutjem razumemo, da je v njih glasen in neizprosen kritik, ki nas je takrat izbral za "žrtev" verbalnega napada.

Kako utišati kritika?

V terapiji je to proces, kjer se, poleg notranjega kritika, ukvarjamo tudi z notranjim Otrokom, z globjim razumevanjem njegovih prepovedi, strahov in posledičnih kazni. Nemalokrat klient, kljub svoji odraslosti, ne upa govoriti o negativnem vedenju svojih staršev, saj čuti ob tem krivdo in strahove. Varen terapevtski odnos, zaupanje in želja po spremembi so tisti ključni dejavniki, ki klientu omogočajo pogledati kritiku v oči.

Koraki v terapiji:

- Zavedanje, da kritik v nas obstaja,
- prepoznavanje njegovih besed,
- preverjanje relalnosti njegovih kritik iz Odraslega ego stanja,
- razvijanje sočutja do svojega notranjega Otroka, ki je kritiziran,
- razumevanje, da besede kritika ne vplivajo na mojo vrednost,
  razvijanje samozaupanja,
- izstopiti iz nemočne žrtve in aktivirati svojo jezo-upor,
  da se kritiku POSTAVI MEJA
- aktivirati svoje resurse za reči STOP in NE,
- sočasno razvijanje "negujočega notranjega Straša",
  ki da dovoljenje za nepopolnost in napake.

PS: Zapomnite si: Notranji kritik ni pameten, je pa vztrajen!

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Razočaranja

Mislim, da kar vsi poznamo občutek razočaranja.
Tisto nelagodje, ko začutimo, da kot oseba nismo ustrezno ovrednoteni a smo pričakovali, da bomo ... ali pa, ko so naše potrebe spregledane, pa smo pričakovali, da drugi vedo zanje ... ali pa trenutki, ko smo neslišani in odrinjeni kljub temu, da smo pričakovali, da nas bodo slišali in upoštevali.
Za piko na i znamo biti razočarani tudi nad samim seboj, nad svojimi dejanji in nad svojim življenjem nasploh.


Kako sta povezana pričakovanje in razočaranje?

Pričakovanje in razočaranje sta povezana vzročno-posledično in premo sorazmerno. Pričakovanje je vzrok in razočaranje je posledica, ter večje kot je pričakovanje, večje je razočaranje.

Realna pričakovanja 

Včasih je težko najti mejo med realnimi in prevelikimi pričakovanji. V jeziku transakcijske analize bi rekla, da se naša prevelika in velikokrat nerealna pričakovanja porajajo iz Otroškega ego stanja. Lahko gre za idealizacijo, fantazije, nerealne želje ali sanjarjenja. Lahko, da v globinah naše duše še vedno tlijo naša otroška hrepenenja biti prepoznan, slišan, validiran in pohvaljen. Če so bila neuslišana v otroštvu je teh "tihih pričakovanj" toliko več in bolj so intenzivna. Da bi preverili realnost pričakovanja, moramo vključiti tudi Odraslo ego stanje, ki nam pomaga na situacijo pogledati z realne plati - tukaj in zdaj. Realna pričakovanja temeljijo na dejstvih, na izkušnjah ter na medsebojnih dogovorih.

Razočaranje nad drugimi 

Pri tovrstnih razočaranjih gre za interpersonalni konflikt med nami in nekom drugim, ki ni izpolnil naših pričakovanj. Morda ni držal obljube, morda je bilo njegovo vedenje neprimerno določeni situaciji, morda je bilo zlorabljeno naše zaupanje. Morda so bila naša pričakovanja račun brez krčmarja in so tiho bivala znotraj nas, brez da bi sogovornik vedel zanje.

Smo ubesedili kar smo pričakovali? Dokler ne povem kaj pričakujem, ne morem realno pričakovat uresničenja. Zato razvijajmo komunikacijske veščine in pogumno podelimo s sogovornikom svoje potrebe, želje in pričakovanja. 

Podobno je pri vzgoji psov. Dokler psa ne naučimo nekega znanja ali veščine, željenega vedenja od njega ne moremo ne pričakovati, ne zahtevati. Šele, ko pes razume določen ukaz in ga zna izpolniti, lahko od njega pričakujem, da bo po izrečenem ukazu sledilo željeno vedenje.

Kaj pa, ko so drugi razočarani nad nami?

Zagotovo je vsak izmed nas že slišal stavek: "Zdaj si me pa razočaral!" Ponavadi nam ga povedo tisti, katerim nekaj odrečemo, katerim postavimo jasne meje in jim ne dovolimo manipulacije. Vseeno lahko v nas stavek "razočaral si me" prebudi občutek krivde, krivde za tuja čustva. Občutek ni prijeten, zato njemu v izogib, lahko nezavedno razvijamo driver "please others", da bi le ustregli in ne razočarali bližnjega. Ob tem pozabljamo nase, na svoje potrebe, na svoje meje in tudi vrednote.

Smo res krivi za tuja čustva? Ne nismo! Vsak je sam odgovoren za svoja čustva.

Smo krivi za pričakovanja, ki jih ima nekdo v vezi nas? Ne nismo! Ni naša odgovornost, če si je nekdo zamislil, brez naše vednosti ali strinjanja, da mu bomo izpolnili neko pričakovanje.

Razočaranje nad samim seboj

Tukaj gre za intrapsihični konflikt, torej konflikt znotraj nas samih. Naš notranji Otrok razočara notranjega Starša - pojavijo se občutki krivde, oseba lahko zato samega sebe kaznuje oz. se počuti ničvredna in slaba. Takšno razočaranje lahko vodi v samokaznovanje, samopoškodovanje in nenazadnje tudi samomor. 

Si lahko dovolim napake? Ja, seveda! V terapiji zato razvijamo negujočega notranjega Straša, ki  razume napake, kot del učnega procesa in nas spodbuja k razvijanju lastnih potencialov.

Razočaranje nad življenjem
Že kot majhni začnemo nezavedno pisati svojo zgodbo življenja. V transakcijski analizi se imenuje Life Script ali življenjski scenarij. Izberemo lahko zmagovalni ali zgubarski skript. Zgubarski skript je tisti, ki prinaša veliko razočaranj, tudi življenjskih tragedij.
Kaj lahko spremenim, da izstopim iz skripta zgube? Terapijo začnemo z zavedanjem svojih ponotranjenih družinksih vzorcev in nato gradimo novo, drugačno zgodbo "sebe". Razvijamo dovoljenje za napake, dovoljenje za biti uspešen in predvsem dovoljenje za slediti samemu sebi, svojim vizijam, sanjam, željam...

Kako doživljam razočaranje in kako ga pokažem navzven?

Razočaranje lahko kažemo navzven skozi različna čustva in vedenja: jeza, žalost, sram ... umik, konflikt, maščevanje ... pasivno-agresivne strategije. Lahko odigramo vlogo žrtve (ubogi jaz) - izberemo ranjenost in nemoč. Lahko pa odigramo jezo in moč, najpogosteje, ker nočemo pokazati sogovorniku svoje ranljivosti. Svoje pristne občutke skrijemo za masko moči.
Si lahko dovolim pokazat razočaranje in ranljivost, lahko pokažem svoj avtentičen jaz? Ja, lahko sem avtentičen. Asertivna komunikacija nas uči govoriti o sebi, o svojem doživljanju. Uči nas podeliti svoje čustveno stanje s sogovornikom, brez da bi njega obtoževali za svoje občutke.

Kako svoja pričakovanja ubesediti in podeliti z drugimi?

Naša prepričanja o sebi, drugih in svetu formirajo naš osebni pogled na življenje in ta pogled ni nujno enak ali podoben kot ga imajo drugi ljudje. Naše vrednote niso nujno enake vrednotam druge osebe. Tako pričakovanja v medsebojnih odnosih bazirajo na naši lastni interpretaciji. V medsebojni komunikaciji so glede pričakovanj zato pomembni jasni dogovori, preverjanje ali smo prav razumeli povedano in v primeru, da kljub realnim pričakovanjem pride do razočaranja tudi jasno izraziti svoje občutke.

Naši priganjalci - drajverji

Poznate tisti občutek ko te, znotraj samega sebe, nekdo ali nekaj ves čas priganja? 
V glavi nam odmeva: "Pohiti, trdno delaj, ustrezi drugim, bodi popoln in bodi močan!!"

Tem nevidnim, a še kako živim, priganjalcem znotraj nas, v jeziku transakcijske analize pravimo "drajverji" (angl. driver), pravilen slovenski prevod pa je "gonilniki".

Ponotranjili smo jih v svojem otroštvu in so takrat bili naš najboljši način kako preživeti v danih okoliščinah "takrat in tam", ko smo bili otrok. "Tukaj in zdaj" pa nas postopoma izmozgavajo, uničujejo nam naš notranji mir in nam onemogočajo avtentično živeti sebe. Postanemo sužnji svojih lastnih preživetvenih strategij. Oklepamo se jih, ker drugače ne znamo živeti, ker nam služijo kot orodje za dosego lastne vrednosti. "Samo če sem popoln sem vreden ljubezni; če dovolj hitim lahko vsem ustrežem; ne smem pokazati šibkosti, moram ostat trden ..."

Protistrup drajverjem so dovoljenja, ki odprejo vrata onkraj driverjev, tja kjer se lahko ustavimo, kjer imamo dovoljenje za počitek, kjer lahko rečemo "ne" in ustrežemo sebi, tja kjer so napake del učenja in kjer je izražanje čustev znak človeškosti in ne šibkosti.

Ker pa nič ni samo slabo, so drajverji na svoj način tudi lahko naša osebnostna prednost, če jih le znamo uporabiti zavestno - torej ne delujejo več samodejno, ampak smo mi tisti, ki lahko poljubno aktiviramo njihovo "moč":

Pohiti!

Osebe s tem drajverjem so hitreci, pogosto so nepotrpežljivi, mudi se jim, z mislimi so stalno bolj ali manj že v prihodnosti.

Prednost: sposobni so v kratkem času realizirati veliko zadev, sposobni so hitrega reagiranja.

Slabost: težave z sproščanjem in počivanjem, saj je telo konstantno v poziciji "stand by", pogosto pride do izgorelosti. Pri delu so lahko površni in se odločajo prenagljeno.

Za ravnovesje: razviti dovoljenje, da si vzameš čas zase, biti polno prisoten "tukaj in zdaj", ustaviti se. Narediti prioritete kaj je res pomembno, načrtovat tudi počitek, učiti se potrpežljivosti in mirovanja.

Trdo delaj!
Predstavniki, ki jih žene ta drajver so deloholiki, stalno so vpreženi v delo.
Prednost: se radi lotijo dela, so marljivi in aktivni delavci.
Slabost: izčrpavanje samega sebe zaradi preveč dela, fokus je bolj na trudu, kot pa na realizaciji cilja.
Za ravnovesje: načrtovat počitek, realizirati nalogo in doseči cilj, delati bolj učinkovito in ne več kot je potrebno. Razviti dovoljenje za samo "biti" in ne nujno vedno le "delovati".

Ustrezi drugim!

Poznamo jih kot ustrežljive ljudi, ki nikoli ne rečejo "ne", razdajajo se za druge, to jim postane način in smiselnost življenja.

Prednosti: dobri teamski sodelavci, dobri v poklicih kjer je potrebno sočutje, radi so prostovoljci.

Slabosti: pozabijo nase, na čas zase, v sebi nosijo potlačene potrebe in neredko globok občutek lastne nepomembnosti. Težko prosijo druge za pomoč, zaradi prepričanja, da jih bodo obremenjevali.

Za ravnovesje: prepoznavati in uresničiti svoje želje in potrebe, a vzeti v obzir tudi soljudi. Graditi zavedanje, da "jaz sem pomemben", da lahko drugemu rečem "ne", učenje postavljanja meja v odnosu, preden skočim na pomoč prvo preverim ali drugi potrebuje mojo pomoč.

Bodi popoln!

Misli perfekcionistov so pogosto preokupirane z scenariji, saj želijo v naprej predvideti vse možne odzive in se odzivati v skladu z svojimi (pre)visokimi standardi.

Prednosti: natančni, odgovorni, organizirani, zanesljivi.

Slabosti: kritičnost in nezadovoljstvo tako do sebe kot do drugih, nezmožnost končevanja projektov ("vedno še lahko kaj izboljšam").

Za ravnovesje: razviti dovoljenje za "biti človeški", da si dovolj dober tak kot si, postavit realne standarde, sprejeti napake kot vir učenja, pohvaliti samega sebe, sprejeti poraze.

Bodi močan!

To so tisti navidez trdni in "nezlomljivi" ljudje, ki zmorejo prenesti vse hudo na stoičen način, vedno znajo sami poskrbeti zase, ne prosijo za pomoč ali sočutje, ne kažejo emocij.

Prednosti: sposobnost ohraniti trezno glavo, ko druge preplavijo emocije, dobri so v poklicih kjer je potrebna čustvena distanca (urgenca, policija, vojska...)

Slabosti: hladni navzven, lahko delujejo kot roboti, emocije je treba "zdržat in zadržat", kar sčasoma lahko privede do resnejših čustvenih motenj.

Za ravnovesje: razviti dovoljenje za čutenje in sprejemanje svojih emocij, sprejeti svojo človeško ranljivost, znat prosit za pomoč, prepoznavati stres in razviti dovoljenje za uživanje.

Ste se prepoznali v katerem izmed njih?

Redko kdo izmed nas ne bi našel sebe v vsaj enem drajverju, pogosto se najdemo vsaj v dveh ali treh in nemalokrat spoznamo, da imamo v sebi vseh 5 priganjalcev - nekatere močnejše, druge manj izražene. Že samo zavedanje prinese olajšanje, saj prepoznamo "kaj" nas tako žene. Na terapijah klienti pogosto prepoznajo drajverje kot družinske vzorce, ki so jih nekritično prevzeli od svojih primarnih družin. Ali pa dobijo uvid, da je njihov drajver, na katerega so sila ponosni, hkrati tudi njihov največji krvnik.

S pomočjo psihoterapije se naučimo naše drajverje prepoznati, jih ustrezno obvladovati in jim dati nove okvire delovanja, predvsem jim postaviti omejitve in najti način kako iz njih potegniti tisto dobro kar je v njih in nas na nek način tudi dela unikate. 

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Čuječnost (Mindfulness)

Kaj je čuječnost? 

Čuječnost je polno zavedanje sedanjega trenutka v katerem svoje doživljanje tudi nepresojajoče sprejemam. 

Nepresojajoče lahko opazujem samega sebe, svoje misli, čustva in telesne senzacije. Prav tako lahko nepresojajoče zaznavam svojo okolico, oblike, barve, vonje, temperaturo, svetlobo. 

Kaj potrebujem za vadbo čuječnosti?

Za vadbo potrebujem le samega sebe. Ne potrebujem ne posebne ležane podloge, ne blazine, ne tihega prostora in ne posebne ure v dnevu. Vadba polne prisotnosti v danem trenutku se lahko odvija kadar koli in kjerkoli in sčasoma postane naš način življenja. Naš um se priuči življenja "tukaj in zdaj". Čuječno lahko hodim po stopnicah, se sprehajam ob morju, jem kosilo, se tuširam ali pa sedim na obronku gozda sam s seboj v tišini in se zavedam procesov znotraj sebe.

Čuječnost lahko vadimo načrtno, vsak dan ob isti uri in odmerjen čas. Ali pa se odločimo da bomo določene dejavnosti (prehrana, umivanje, sprehod), za vadbo, počeli zares čuječno. Več kot vadimo, bolj bo naš um streniran in vodljiv, ko bomo to želeli od njega.

Kratka vaja čuječnosti za polno zavedanje samega sebe. Pomembno je, da ostanemo v vlogi nepresojajočega opazovalca:

- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)
- 1 min >> pozornost na telo (sken od glave do stopal)
- 1 min >> pozornost na svoje misli
- 1 min >> pozornost na svoja čustva
- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)

Kaj čuječnost prinese?

Samozavedanje

Čuječnost nas uči boljšega stika s samim seboj, krepi zavedanje samega sebe, tako telesno kot duševno. Prinese dober stik s svojimi mislimi in občutki v danem trenutku. Samozavedanje pa je odlična odskočna deska za avtentično odzivanje na življenjske situacije.
Občutek sebe, zavedanje svojega telesa ter dihanja nam hkrati služi kot sidro, ki nas kljub stresnim situacijam, vedno lahko vrne v "tukaj in zdaj".

Čustvena pismenost

Čuječnost nam omogoča razvijati kapaciteto za znati biti s svojimi občutki. Tudi tistimi nelagodnimi, morda težkimi, pred katerimi bi najraje pobegnili. Naučimo se opazovati čustva v telesu, opazujemo kakšne telesne senzacije se ob njih porajajo in opazujemo kako se energija čustva z našim opazovanjem spreminja, razblinja ali odhaja. 

Notranji mir

Življenje "tukaj in zdaj" prinaša več notranjega ravnovesja in s tem notrani mir. Čuječnost omogoča večjo sproščenost, spremembo opazimo tudi na boljšem počutju, boljših medsebojnih odnosih in v večji delovni učinkovitosti.

Zavedanje sedanjega trenutka

Ko živimo čuječno ni prostora za anksiozno samozastraševanje in pričakovanje slabega v prihodnosti. Opustimo tudi neplodno premlevanje minulih dogodkov na katere nimamo več vpliva. Avtomatizirano življenje po ustaljenih, pogosto nefunkcionalinih (že davno preživetih) vzorcih zamenja radovedno odkrivanje novih obzorij življenja.

Uporaba čuječnosti v psihoterapiji

Sama tehnike čuječnosti najpogosteje uporabljam predvsem pri na emocije usmerjenih intervencah. Kliente večkrat povabim, da zaprejo oči in pridejo v stik z dogajanjem v telesu "tukaj in zdaj". Postopoma se tako naučijo priti v stik s svojimi čustvi, začnejo se zavedati telesnih senzacij, ki se ob čustvu porajajo. Naučijo se ostati s svojimi občutki, jih opazovati in biti z njimi. S pomočjo dihanja se naučijo čustva in občutke "predihat" in opazovat njihovo razblinjenje.

Učenje veščine čuječnosti je učinkovito tudi pri obsesivnih mislih ali vsiljivkah. Nepresojajoče opazovanje misli (misel še ni dejstvo, je zgolj misel), opazovanje kako misel pride in odide osebo razbremeni ukvarjanja z trdovratnimi mislimi.

Čuječno opazovanje okolice je učinkovita tehnika, ko se klienti soočajo z napadi tesnobe ali panike. Posebno pri paniki že en sam neželen, ali nepričakovan telesni simptom lahko ustvari serijo neprijetnih telesnih senzacij. Takrat lahko čuječnost uporabimo za preusmeritev pozornosti iz lastnega telesa na zunanje dogajanje (narava, zvok, temperatura zraka ipd).

Negativne avtomatske misli so redne spremljevalke depresije. Čuječnost pripomore k zavedanju teh misli in zavedanju sedanjega trenutka, ki nikoli ni "tako črn", kot ga slikajo depresivne misli.

In nenazadnje, čuječnost uporabljam tudi sama na sebi, med svojim delom psihoterapije. Pomaga mi pri zavedanju lastnih telesnih, miselnih in čustvenih procesov v terapevtskem odnosu. Pomaga mi do hitrejše telesne sproščenosti in čustvene razbremenitve, tako pred delovno uro, kot po njej.

___________________________________________________________________

KAMORKOLI GREŠ, SI ŽE TAM, Jon Kabat Zinn
Z meditacijo iz spanca avtomatizma v vsakdanjem življenju

"Ali lahko vsakdo meditira?
Mišljenje, da niste sposobni meditirati, je podobno mišljenju, da niste sposobni dihati, se osredotočati ali sproščati."

Knjiga je polna kratkih zgodb, ki nas, vsaka na svoj način, vabijo v vadbo čuječnosti. Odpira nam uvid v to kako živimo po avtomatizmih in nas vabi v živeti življenje z polnim zavedanjem - z polno prisotnostjo tukaj in zdaj.
______________________________________________________

Živeti ali (pre)živeti življenje?

Kot majhni otroci sanjarimo o tem kaj bomo postali, ko bomo veliki. V domišljiji ustvarimo zgodbe in vizije, raziskujemo svoje želje, imamo ideje o poklicni poti in načinu življenja. Svobodni smo in vsi naši potenciali so nam na razpolago.

Odraščanje neizbežno prinese tudi pravila, zapovedi in prepovedi. Prinese tudi navodila, kakšno je želeno vedenje. Kot majhni otroci žal še nismo vešči ločiti zrnje od plevela, nekritično vse ponotranjimo in življenje nam počasi a vztrajno "pristriže peruti". 

Se sploh še kdaj vprašamo ali vsa pravila držijo?
So vse omejitve smiselne?
Je moja predstava o sebi, o drugih in o življenju realna?
So imeli moji straši vedno prav oz. ali njihova pravila držijo tudi v sodobnem času in prostoru?
Kako živeti, da bomo izpolnjeni?
Kaj je smisel življenja?

PREŽIVETI življenje

Večkrat slišim, da ljudje pravijo "se kar vdam v usodo", da življenje "takšno pač je" ali "pri teh letih ni več kaj spremeniti". Na ta način ohranjajo miselnost, da je življenje težko, da morajo trpeti, vsak dan znova gre zgolj za preživetje. Ne sprašujejo se o svojih potencialih, o tem kaj je onkraj postavljenih okvirov. Življenje teče po v naprej začrtanih smernicah in prepričanjih, pogosto prehajajočih se iz roda v rod in v kontekstu družbenega okolja. 

V naši osebnosti se tako nezavedno udomačijo zapovedi in prepovedi. Ponotranjili smo jih v zgodnjem otroštvu, jih prevzeli direktno ali posredno od staršev ali pomembnih drugih. V nas se je izoblikovalo prepričanje, kdo sem in kaj je moja vloga/naloga v življenju.

Tipične zapovedi: Ustrezi drugim, trdo delaj, pohiti, bodi popoln, bodi močan.

Tipične prepovedi: Ne bodi pomemben! Ne izstopaj! Ne čuti! Ne bodi ti! Ne misli s svojo glavo! Ne pripadaj! Ne bodi blizu! Ne bodi uspešen! Ne obstajaj! Ne bodi zdrav! Ne odrasti! Ne bodi otrok!

Sčasoma začnemo odpisovati svoje sposobnosti, nezavedno ignoriramo informacije, ki so pomembne za reševanje naših problemov. Odpisujemo dražljaje, probleme ali možnost izbire. Zavzamemo pasivno vedenje (ne naredimo nič ali pa smo pretirano prilagojeni).

Ljudje si tako ustvarimo nevidno cono udobja, znotraj omejitev je življenje predvidljivo in zato "varno". To je življenje s pristriženimi perutmi. Cena je to, da v coni udobja nikoli ne moreš ne spoznati, ne izživeti, vseh neslutenih dimenzij "sebe". 

ŽIVETI življenje

Onkraj omejitev je priložnost. Tam je življenjska pot polna doživetij, čutenj, spoznavanj in izkušenj, kako je biti in rasti ... vsak nov dan nam ponuja novo priložnost živeti polno, izpolnjeno in radostno. To je prostor kjer so dovoljene želje in njihova uresničitev je naša odločitev.

Če nečesa ne znam - se tega lahko naučim. Lahko poskušam, vadim, kiksnem, se poberem in poskusim znova. Vsak dan lahko razvijam svoje potenciale, spoznavam svojo raznolikost, odkrivam "sebe" v različnih okoljih, nalogah, priložnostih in odnosih.

Poslušati je potrebno svoje srce in slišati sebe .... verjeti v sebe, da zmoremo biti kos vsaki situaciji ... razvijati se, učiti se, nadgraditi se ... uresničevat svoje žeje, imeti cilje. Razvijati ljubezen do življenja, kar daje smisel vsakemu dnevu posebej in celi prehojeni življenjski poti.

Ko mi sami živimo življenje s tem navdihujemo tudi druge. S svojim vzorom jim vlivamo pogum, da se podajo na pot samospoznavanja, jim ob tem stojimo ob strani in smo jim v spodbudo. Lep primer je kako v vlogi staršev otrokom pomagamo razvijati njihov lastni potencial in ne pričakujemo od njih, da bodo živeli "v naprej začrtanem okviru" ali celo izživeli naše neuresničene sanje.

Čas za spremembo

Nikoli ni prepozno in vedno je vredno. Ena od poti, ki omogoča "stopit iz cone udobja" je psihoterapija. Skozi varen terapevtski odnos, prebujamo tiste svoje potenciale, ki niso bili dovoljeni/aktivirani v otroštvu, zaradi pristriženih peruti. Prerastemo za nas nefunkcionalne zapovedi, prepovedi in odpisovanja. Opustimo nesmiselne omejitve in razvijamo nove, bolj učinkovite odločitve o tem kaj življenje je in kakšen je naš smisel bivanja. Cilj je avtonomija, priložnost "da ti zopet zrastejo tvoja krila" in začneš svobodno živeti "sebe".

Aktivirajte svoj pogum za življenje, za "letenje", ki presega cono udobja :-)

Srečno v 2017! 

---------------------------------------------------------------------------------------------

JONATAN LIVINGSTON GALEB, Richard Bach

Kratka in navidez preprosta pripoved o galebu Jonatanu nosi v sebi globoko sporočilo: "Jonatan je močan simbol, ki predstavlja vrata v življenje in pot k odraslosti v najglobljem pomenu te besede - k zrelosti."

"Jonatan svojemu bralcu pomaga pri pomembni življenjski odločitvi: živeti lagodno, mlačno življenje ali se podati na strmo in malce bolj naporno pot, ki vodi k popolnosti in svobodi."

---------------------------------------------------------------------------------------------

Tesnoba - anksioznost

MISLI: beganje misli, katastrofiziranje
ČUSTVA: preplavljenost s strahom
TELO: nemir, različni neprijetni simptomi
VEDENJE: "boj ali beg" ali pa "zmrznemo"

Klient: "Z menoj je nekaj hudo narobe! Srce in dihanje sta ponorela, mrzel pot, tresoče roke, mehke noge, iščem izhod iz situacij, ne upam si v trgovino, strah me je."

Moj odgovor: "To je tesnoba, ki jo strokovno imenujeno anksioznost. Vem, poznam, je hudo neprijetna. Je pa ta motnja povabilo v revizijo življenja, v to kako živim, kdo sem in kaj želim."

Kaj je anksioznost?

Je duševna motnja, kjer se posameznik sooča s pretiranim strahom, s hudo tesnobo in nemirom. Takrat verjame, da je situacija v kateri se nahaja zanj ogrožujoča. Boji se tudi telesnih simptomov, ki jih taka situacija prinese. Posledično se zato spremeni tudi vedenje, največkrat v izogibanje "potencialno ogrožujočim" situacijam. Ena hujših oblik je, da se oseba zapre v svoj "varen" dom, med štiri stene in se umakne iz družabnega življenja. Na eni strani STRAH pred življenjem, na drugi pa SRAM sebe in boleča izolacija z stigmo duševne motnje.

V naših možganih se nahaja amigdala, ki je kot nekakšen alarm za nevarnost. Stikalo se vklopi, ko zazna nevarnost. Amigdala pa ne razloči vedno med realno nevarnostjo in namišljeno nevarnostjo, ki jo ustvarijo naše misli ali travmatski spomini. Tako lahko v navidezno povsem mirni situaciji, znotraj nas poteka stanje "alarma", ki nas žene v boj ali beg. 

Diagnoze?

Povsem človeško je, da se občasno vsi srečujemo z občutki tesnobe, nemira in strahu. Kadar pa simptomi prerastejo ta okvir, govorimo o motnjah. Anksiozne motnje so večja skupina motenj v katero spadajo: generalizirana anksiozna motnja (GAM), panična motnja, agorafobija, separacijska anksioznost, selektivni mutizem, socialna fobija in še druge specifične fobije. Post-travmatska stresna motnja (PTSM) in obesesivno-kompulzivna motnja (OKM) sta sicer opredeljeni kot samostojni motnji, a imata anksioznost prav tako za enega od svojih simptomov. Diagnostični kriteriji so zelo podrobno opisani v psihiatričnem priročniku DSM 5 (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, American Psychiatric Association's (APA))

Zakaj se to dogaja prav meni? 

Vsak želi vedeti "Zakaj jaz?" Ponavadi težko pokažemo le na en sam vzrok, največkrat gre za skupek različnih dejavnikov, ki pripeljejo do anksioznih motenj:
- genetska predispozicija
- neustrezne relacijske izkušnje v otroštvu in med odraščanjem
- družbeno okolje
- travmatske izkušnje
- nekatera bolezenska stanja

Živeti z anksioznostjo? 

Življenje oseb, ki se srečujejo z anksioznimi motnjami je vse prej kot sproščeno. Osebe se soočajo z različnimi strahovi, uničujočimi mislimi, ki posameznika omejujejo na različnih področjih življenja. Kakovost življenja je pri večini anksioznih motenj zmanjšana (zapiranje v svoj dom, umik iz družabnih dogodkov, stagniranje v službi, strah pred izleti in potovanji, pred javnim nastopanjem, težje vzpostavljanje partnerstva in kakovostnih medsebojnih odnosov... ) 

Kaj nam anksioznost prinese dobrega? 

Anksioznost je zelo neprijeten način, s katerim nas telo in psiha opozarjata, da je prišel čas za spremembo. Na nek način nas "prisili", da se zazremo vase, v način kako živimo, kako doživljamo sebe in druge, kakšne medsebojne odnose imamo. Anksioznost je "opozorilo", da je duševno ravnovesje znotraj nas samih porušeno. Je povabilo k samospoznavanju in posledično v nadgradnjo sebe kot osebnosti. Tovrsten proces lahko prehodimo sami, na svoj način, ali pa s pomočjo psihoterapevta.

Oblike pomoči

Pomagaj si sam - samopomoč

Knjige za samopomoč vam lahko ponudijo osnovne smernice in vaje kako se spopadati z anksioznostjo (npr. Premagovanje anksioznosti za telebane). Razviti je potrebno zavedanje - kaj se mi dogaja, zakaj se mi to dogaja, kako ven iz tega. Gre za razvijanje veščine samoopazovanja in samorefleksije. Pomembno je tudi razviti sposobnost za realno oceno nevarnosti, ki bo protiutež našemu katastofiziranju. Poskrbeti moramo za redno sprostitev telesa in duha ter umiritev uma (progresivno mišično sproščanje, gibanje v naravi, šport, čas samo zase, meditacija, dihalne vaje, čuječnost ...). Priporočljive so kakšne delavnice da se naučite pravilnih tehnik izvajanja.

Psihoterapija - strokovna pomoč.

Včasih težavam sami nismo kos oz. smo sami že preizkusili samopomoč in ni bilo dovolj učinkovito. Psihoterapija ponudi terapijo skozi pogovor in skozi terapevtski odnos. Predvsem čustvene rane, ki so nastale v naših zgodnjih odnosih potrebujejo za okrevanje nov zdravilen odnos. Vsega sami ne moremo postoriti. Klient potrebuje novo relacijsko izkušnjo, v kateri bo lahko razvil tiste svoje potenciale, ki jih v primarnih odnosih ni mogel ali smel (kako doživljam ali vrednotim sebe in druge, kako čustvujem, smem reči "ne" ipd...). Pomaga razviti nove, boljše odločitve o tem kdo sem, kaj želim in kam grem. Prav tako je psihoterapija, s svojimi tehnikami, učinkovita pri predelavi travmatskih dogodkov, ki zamrznejo znotraj naših možganskih struktur in prinašajo s tem povezane čustvene stiske. 

Dve glavni področji dela sta pri obravnavanju anksioznih motenj:

1.  Spoprijemanje s simptomi tukaj in zdaj, da lahko živim in preživim svoj vsakdan. 

2.  Iskanje vzrokov in sprožilcev anksioznosti. Spoznavanje sebe in svojih zgodnjih odločitev iz otroštva, svojih strahov in obramb ter učenje čustvene pismenosti. Nadgradnja sebe, opuščanje nefunkcionalnega in učenje novega, bolj funkcionalnega mišljenja o sebi, drugih in življenju.

Psihiatrija - strokovna pomoč

V akutni fazi anksioznosti, ko oseba ne funkcionira več v vsakdanjem življenju, ne more več poskrbeti zase, ima samomorilne misli iz obupa ... je pomoč zdravil včasih nujna. Zdravila pozitivno vplivajo na porušeno kemično ravnovesje neurotransmiterjev v možganih, a žal tudi prinesejo neželene stranske učinke. Uporablja se antidepresive, anksiolitike ipd. psihofarmakološka zdravila. Zdravila predpiše zdravnik psihiater, ki naj bi redno spremljal tudi potek zdravljenja. V pomoč naj bi bila odmerjen čas, da posameznika iz popolne stiske (-10) postavijo na neko pozitivno nulo (+0), kjer oseba funkcionira in nato lahko dela na sebi naprej. Pri nekaterih diagnozah je uporaba zdravil tudi dolgotrajna ali doživljenjska.

Cilj je zaupati življenju in sebi!

Del naše odraslosti je tudi to, da razvijemo samozaupanje, da prerastemo "strah pred življenjem", da razvijemo notranji občutek varnost, da bomo vsemu kos. Da če bo situacija težka, bomo razvili veščine premagovanja oz. soočanja, v kolikor sami ne bomo zmogli bomo poiskali pomoč. Upati si živeti polno življenje in čustva sprejeti kot del človeške duševnosti, ki ponudi barvito mavrico doživljanja.

Kaj pa strah?

Sprejeti pri samem sebi tesnobo in strah, kot normalni del čustvovanja, naučiti se bit z nelagodnim občutkom brez umika. Sočasno razviti veščino kako biti do sebe sočuten in spodbujajoč v neprijetnih situacijah. Pogumen namreč ni tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje :-)

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------

PREMAGOVANJE ANKSIOZNOSTI ZA TELEBANE,
dr. Charles H. Elliot in dr. Laura L. Smith.
Premagajte anksioznost in zajadrajte v mirnejše, prijetnejše življenje.

Zelo uporaben (preprosto in duhovito pisan) priročnik za samopomoč. Razloži kako nadzirati strah, skrbi in paniko. Pomaga prepoznati kaj so vaši sprožitelji anksioznosti in ponudi napotke kako se soočati z zastrašujočimi situacijami.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Introvertna osebnost

"Redko mi je dolgčas, ko sem sama s seboj. Pogosto pa se dolgočasim v večji skupini ljudi ali v množici."

"Ko sem sama se moje baterije napolnijo, najdem stik s seboj. Ob ljudeh se mi baterije počasi praznijo, odnosi me utrudijo, izčrpajo."

"Raje imam globoke pogovore na štiri oči, kot velike zabave z površinskim klepetom."

Ste se našli v teh zapisih? Potem ste po vsej verjetnosti introvertna osebnost :-)

SSKJ pravi da introvertiran pomeni "usmerjen v svoj notranji svet".

Introvertni ljudje uživajo v samoti, radi imajo mirno vzdušje in manjši krog ljudi za druženje. V medsebojnih odnosih razvijejo polne in tople odnose, globina odnosa ima za njih velik pomen. Svoje službene ali študijske obveznosti najraje počnejo v samoti ali v res majhnem krogu podobnih ljudi. Potrebujejo mir in čas za razmišljanje, njihov doživljajski svet je zelo bogat. Prav tako niso nagnjeni k tveganim vedenjem in impulzivnim odločitvam.

Asociacije vezane na introvertne osebe so: premišljajoč, intelektualen, skromen, občutljiv, tih in zaprt vase, resen, samozadosten, umirjen, samotarski, zadržan, rahločuten, zanesljiv, dober poslušalec, nedominanten ...

Psihoterapija

Psihoterapija nam pomaga spoznati in sprejeti samega sebe in znati živeti v svojem ritmu, znati poiskat sebi ustrezno družbo in delo. Pomaga razviti notranje dovoljenje za biti "tak kot sem" (I am OK), ne glede na standarde, ki jih želi zahodni svet. Današnja družba namreč išče extrovertne ljudi. Želi od ljudi karizmo, tekmovalnost, višje, hitreje, glasneje, močneje ... Vse kar ne ustreza temu kriteriju vse bolj velja za neustrezno in neželjeno. V resnici pa smo si ljudje različni, ni vsak za vse. In prav je tako, saj nas različnost bogati, različnost nas dopolnjuje, potrebujemo tako igralce kot opazovalce, potrebujemo prodorne vodje in zanesljive sledilce ...

Na psihoterapijo pridejo ljudje, ki jim družba sporoča, da so neustrezni, da bi morali biti bolj družabni in glasni, da bi morali več hodit na zabave. Tudi službe vse bolj zahtevajo od uslužbencev teamsko delo, tekmovalnost, after partye.

In v kolikor ti to ne ustreza in se umakneš domov ali v samoto si neustrezen? Pojavijo se vprašanja:

     
     Sem čuden, ker ne maram pogostega druženja?
     Sem čuden, ker me druženje utrudi?
     Sem čuden, ker sem rad doma v svojem miru?
     Sem čuden, ker ne želim velike rojstnodnevne zabave?
     Sem čuden ker iz druženja ob kavi odidem prvi?

      NE nisi ne čuden in ne neustrezen! 

      ... verjetno si introverten in potrebuješ samoto, mir in tišino :-)

Introvertno osebnost ni strah stopiti v medsebojne odnose. Imajo radi ljudi in imajo razvite komunikacijske veščine. Radi vstopajo v odnose, počutijo se prijetno in varno v njih, le ne potrebujejo jih veliko in ustrezajo jim za določen in omejen čas. Za protiutež nujno potrebujejo samoto, tišino in čas zase.

Kaj pa če imam res težavo?

Včasih pa podobni vedenjski vzorci kot jih imajo introvertne osebnosti (umik v samoto, tihost, plašnost, nedružabnost, molčečnost, premlevanje dogodkov ...), lahko pomenijo simptome katere od duševnih motenj:

• Socialna fobija je motnja, ki jo lahko imajo tako introvertne kot ekstravertne osebe. O socialni fobiji govorimo kadar posameznik doživlja hudo čustveno stisko, ko mora vstopiti v medsebojne odnose. Tukaj ne gre za običajno tremo, temveč doživlja močan strah pred zavrnitvijo, pred lastnimi napakami, pred odzivi sočloveka ipd. Ponavadi se oseba sočasno sooča tudi s sramom, občutkom lastne neustreznosti. Varno vstopanje v medsebojne odnose pa ovirajo tudi pomanjkljivo razvite socialne veščine. 
  Psihoterapija pomaga ustvariti odnos v katerem se klient počuti dovolj varen in sprejet, da lahko začne razvijat tiste socialne veščine, ki jih do sedaj ni zmogel.
  
  
• Depresija in anksioznost sta motnji, ki prav tako doletita tako introvertne kot ekstravertne osebe. Intovertne osebe imajo že po naravi zelo bogato notranje doživljanje. Morda so prav zato bolj nagnjene k premlevanju preteklih dogodkov in obremenjevanju s strahovi za prihodnost. Kadar umiku iz socialnega okolja botrujeta depresija ali anksioznost, oseba znenada ali postopoma spremeni svoje vedenje, mišljenje in čustvovanje. Umika se v domače "varno" okolje, saj je tam možnost tesnobe največkrat najmanjša, umika se od prijateljev saj se ne upa iskreno spregovoriti o svojih stiskah. Osebe s temi motnjami se srečujejo s hudo žalostjo in/ali strahom ter posledično tudi s sramom "glej kakšen sem postal". Pogosto govorijo o tem kako so bili nekoč živahni, nasmejani in družabni ... Tudi tukaj psihoterapija pomaga poiskati vzroke, ki vzdržujejo bolezen in ponuja prostor za spremembo in osebnostni razvoj klienta.

-------------------------------------------------------------------------

TIHI, Susan Caine

Knjiga govori o introvertnosti s kulturnega, psihološkega in sociološkega vidika.

"... so ljudje, ki jih imamo za tihe, skoraj neopazne, tj. introvertne, zaslužni za nekatere najbolj izpostavljene umetniške stvaritve (Sikstinska kapela), znanstvena dognanja (relativnostna teorija), popkulturne fenomene (Harry Potter) in poslovne inovacije (Google, Microsoft)."

-----------------------------------------------------------------------

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Jorge Bucay

Jorge Bucay je argentinski psihoterapevt (Geštalt, psihodrama) in pisatelj. Je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb. Živi v mali španski vasici, ne uporablja TV in se posveča branju in pisanju ter medsebojnim odnosom s prijatelji in družino.

LJUBITI Z ODPRTIMI OČI

"Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?"

Knjiga je napisana kot duhovit roman, kjer si dva psihoterapevta, preko e-pošte, dopisujeta o ljubezni in partnerstvu. Skozi zgodbo dobimo vpogled v to kaj je zaljubljenost, kaj ljubezen. Dobimo odgovore na vprašanje kako s partnerjem soustvarjati ljubezensko povezanost in sočasno razvijat sebe celostno.

TI POVEM ZGODBO?

"Zgodbe, ki otroke uspavajo, odrasle pa budijo"

"Te zgodbe so bile napisane, da bi označile kraj ali pot. Toda iskanje skritega diamanta v njih je naloga vsakega posameznika."

Zbirka kratkih zgodb, ki zdravijo. Od grških mitov in japonskih parabol, pa vse do zenovskih modrosti in avtorjevih izmišljenih zgodb. V njih se najde prav vsak.

TI POVEM ŠE ENO ZGODBO?

"Sreča se nikoli ne približa tistim, ki namesto sanjam sledijo zgolj nečimrnemu cilju. Nikoli."

Zdravilne zgodbe, ki nam pomagajo priti do spoznanja, da se tudi za najhujše življenjske zagate vedno najde rešitev in da obstaja upanje za nov začetek.

ZGODBE ZA RAZMISLEK

Tri ključna spoznanja, ki nam lahko zelo olajšajo življenje:

1. "Kar je, je."

2. "Kar je dobro, ni zastonj."

3. "Nikoli ne počni, česar nočeš."

TO NI ŽALOSTNA ZGODBA

"Človek se pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo –, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le preobleka in da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost."

Ganljiva zgodba nas uči, kako nevarno je ranjeno srce ograditi v želji, da bi se ubranili nove bolečine. 

POT SAMOODVISNOSTI

"Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od nikogar. Prav vsi tako ali drugače potrebujemo druge. In če neodvisnost ni mogoča, če je odvisnost nezaželena, ker ne ponuja možnosti za razvoj, če je soodvisnost nezdrava … kaj potem?"

Knjiga nas popelje po labirintih naših notranjih poti. Pot samoodvisnosti nas bo privedla k samoizpolnitvi, uspehu, sreči … In k sprejetju odgovornosti za svoje življenje. K srečanju s samim sabo.

 ---------------------------------------------------------------

Ko otrok postane "nadomestni partner" staršu

Prikriti incest

O prikritem incestu govorimo, ko se otrok ujame v nevidno mrežo čustvene lakote enega od staršev. Otrok postane družabnik in zaupanja vreden nadomestni partner. 

Najpogosteje se dogaja med otrokom in staršem nasprotnega spola, lahko pa tudi med istim spolom. Prikriti incest nima spolnega nadlegovanja in nima fizične zlorabe. Žrtve so zato zmedene, njihova spolnost je obremenjena, čeprav se jim starša nista nikoli spolno približala. Občutijo krivdo, sram, bes in jezo.

Zdrava in nezdrava bližina

Zdrava bližina je, da starš skrbi za otrokove potrebe na poti v odraslost. Otrok se tako nauči prepoznati svoje potrebe in jih lahko v kasnejših odraslih odnosih tudi zadovolji.

Nezdrava bližina s staršem nastane, ko se otrok čuti dolžan zadovoljevati potrebe starša in se počuti kriv, če tega ne stori. Otrok ponotranji potrebe starša kot, da so njegove. V odraslosti se v odnosih "žrtvujejo" za druge in so pogosto razočarani v ljubezni.

Kje?

Prikriti incest se najpogosteje dogaja v družinah kjer je npr. eden od staršev alkoholik, v družinah kjer so odnosi med partnerjema odtujeni, pri starših samohranilcih ali v družinah kjer je eden od staršev zaradi bolezni disfunkcionalen.

Kako?

"Zdaj si ti moški v hiši"!!!

     Si bil ti, tisti veliki fant,ki je poskrbel za svojo mamico, ker je očka alkoholik? 
     Si ti tolažil mamo, ko ni bila kos zakonskemu brodolomu?

     Si bil ti tisti, ki je po odhodu očeta postal "moški" v družini? 

"Ti si očkova princeska" !!!

     Si ti tista ljubka princeska, ki je vedno znova očarala očka?
     Si ti tista "očkova ljubica", ki je ponosno nadomeščala mamico?
     Si ti tista punčka, ki je bila deležna vseh očkovih privilegijev?

Zakaj trauma?

"Otrokove temeljne potrebe so zavrnjene, nihče ne poskrbi zanje. Otrok se počuti kot predmet, ne kot človek. Njegove resnične potrebe po ljubezni, skrbi, varnosti in zaupanju nikoli niso zadovoljene. In kar je še huje starš v otroka vcepi vero, da mu potrebe zadovoljuje. To je bistvo škode v prikrito incestnem razmerju, skupaj s travmo, ki jo povzroča neustrezna spolna energija v takem razmerju." (iz knjige Po tihem zapeljani)

Težave žrtev prikritega incesta v odraslosti

Težave imajo v odnosih, kjer so večni "reševalec" drugih. Njihove potrebe pa ostajajo neprepoznane in nezadovoljene.
     Si še vedno tisti, ki čuti krivdo, če se ne odzove na mamin klic? 
     Se še danes čutiš dolžna "poskrbet" za svojega očka?

Težave se pokažejo v spolnosti. Nekateri se seksualno zaprejo, saj le tako lahko ostanejo "zvesti" svoji materi. Lahko imajo težave v spolnosti z osebo, ki jo ljubijo, a hkrati imajo lahko pogosto spolne odnose v površinskih odnosih. Spolnost pogosto poganja jeza, a žrtve ne vedo odkod prihaja.

Težave z občutkom lastne vrednosti. Občutek "nisem dovolj dober". Sebe vrednotijo po svojih dejanjih za drugega in ne po tem kaj so kot oseba.

Različne kompulzivne motnje.

Kako si pomagat?

- Prvi korak je, da prepoznamo zlorabo in ozavestimo svoje občutke, da si jih dovolimo. 

- Neizbežno pride tudi konec idealizacije svojega starša in sprejet, da je bila njihova odgovornost, da bi znali poskrbeti zase. Razviti razumevanje, da starš tega ni storil namerno in zavedno. Da jih v takšno čustveno lakoto vodi njihov lastni čustveni primanjkljaj iz njihovega otroštva. Začutiti sočutje tudi do tega dela starša a vedeti, da to ni nikoli bila, ni in ne bo tvoja odgovornost.

- Odžalovati otroštvo in čustveno zlorabo.

- Razviti sposobnost prepoznavanja svojih potreb in se osvoboditi sramu in krivde.

Psihoterapija je proces, skozi katerega v varnem okolju in v za nas varnem ritmu prihajamo postopoma v stik tudi z otroškimi bolečinami, nov reparativen odnos nam pomaga sestaviti in pozdraviti tudi tiste delčke bolečine in praznine, ki so nastali zaradi prikritega incesta v primarnem odnosu.

---------------------------------------------------------------------------------------------

PO TIHEM ZAPELJANI, Kenneth M. Adams
Ko si starši otroke naredijo za partnerje

Knjiga govori o prikritem incestu in njegovih posledicah. 

Prikriti incest se dogaja, ko starš svojemu otroku nameni vlogo nadomestnega "partnerja". 

Tukaj ne gre za spolni stik, ne gre za fizično spolno zlorabo. Prikriti incest je čustvena zloraba, ki pa pušča sled tudi v doživljanju intime in spolnosti pri otroku, ko odraste. Prav tako pušča sled v doživljanju sebe in razumevanju svojih potreb. Pušča sled v obliki sramu, krivde, besa in jeze.

Toplo priporočam v branje!

---------------------------------------------------------------------------------------------

Minevanje življenja

Prav te dni *Dan spomina na mrtve* ljudje množično obiskujejo grobove, prižigajo sveče in se zavedno ali nezavedno srečujejo z mislijo na smrt, z minevanjem življenja.

Dogorevanje sveče je lepa prispodoba minevanja življenja. Ognjeni plamen žari, gori, plapola, oddaja toploto in svetlobo. Če opazujemo le plamen skoraj ne opazimo, da je sveča vse krajša ... a njeno postopno dogorevanje neizbežno pripelje do točke, ko plamen ugasne ... svetloba ugasne ... in toplota izzveni v hladno praznino. 

Smrt je pogosto tabu tema zaradi lastne nezmožnosti soočenja z njo. A prav vsako porajajoče se rojstvo v življenje prinese tudi neizogiben konec - smrt bitja. Različne kulture imajo do smrti različne odnose, pogrebi imajo različne rituale in žalovanje je ponekod skupno in glasno, drugod tiho in umaknjeno za stene domov.
Se morda še spomnite kako so vam prvič starši (ali pomembni drugi) povedali za smrt? Kako je bilo poskrbljeno za vas na prvem pogrebu? Kdo vam je stal ob strani in vam bil v podporo pri žalovanju?

Izguba bližnjega prinese močna čustva, prinese tudi praznino in prinese tudi zavedanje da je "sveča življenja" za nekoga dogorela. Prav slednje je težko sprejeti. Kadar svojih močnih čustev nismo sposobni sprejeti, doživeti in predelati jih "potlačimo" ali zanikamo in si na dolgi rok naredimo medvedjo uslugo. Čez čas se lahko prikrade depresija in/ali tesnoba, tudi panični napad. Proces žalovanja prinaša sprejemanje smrti in sprejemanje nastajajočih čustev. Navadno poteka skozi več faz: 1. šok in zanikanje; 2. krivda, jeza; 3. žalost, obup; 4. sprijaznenje, sprejemanje.

Duhovna dimenzija življenja je ena od dimenzij naše bivanjskosti. Poznamo še telesno, emocionalno, kognitivno in vedenjsko dimenzijo. Naša celostnost bitja pa zajema vse skupaj.
Duhovna dimenzija je pogosto vezana na eksistencialna vprašanja in veliko ljudi to dimenzijo razvija skozi smernice izbrane religije. Pogosto je verovanje v religijo tisto, ki pomaga ubesediti in razumeti minljivost bitja in ohranja "dušo" kot nesmrtni del bitja.

Zavedanje in sprejemanje lastne minljivosti prinaša raziskovanje duhovne dimenzije življenja in sebe v smislu vprašanj, ki si jih zastavljamo sami sebi: 

- Kdo sem, odkod prihajam, zakaj sem tu, kam grem?

- Kaj je smisel mojega življenja?

- Kaj puščam za seboj človeštvu?

Psihoterapija lahko skozi samospoznavanje posamezniku odpira vpogled v njegov lasten smisel. V pomoč je tako pri žalovanju za svojci kot tudi pri soočanju z lastno minljivostjo. Skozi proces dela se razvija kapaciteta sprejemanja minljivosti življenja, učenje soočanja z težkimi čustvi in odkrivanjem novih obzorij, smislov življenja. In nenazadnje lahko je opora umirajočim, pri slovesu od življenja, da pomaga najti notranji mir in spravo tako s seboj kot z življenjem samim.

-----------------------------------------------------------------------------------

Tole knjigo priporočam v branje vsem, ki bi si želeli "soočiti se" z nam vsem znanim, temeljnim strahom - strahom pred smrtjo.

DAROVI MINEVANJA, Manca Košir

Knjiga vsebuje pisma, dopisovanje s sedmimi ljudmi, ki na presunljiv, iskren način razkrivajo svoje vidike in izkušnje o minevanju, umiranju, o majhnih in velikih smrtih. 

-------------------------------------------------------------------------------