Naši priganjalci - drajverji

Poznate tisti občutek ko te, znotraj samega sebe, nekdo ali nekaj ves čas priganja? 
V glavi nam odmeva: "Pohiti, trdno delaj, ustrezi drugim, bodi popoln in bodi močan!!"

Tem nevidnim, a še kako živim, priganjalcem znotraj nas, v jeziku transakcijske analize pravimo "drajverji" (angl. driver), pravilen slovenski prevod pa je "gonilniki".

Ponotranjili smo jih v svojem otroštvu in so takrat bili naš najboljši način kako preživeti v danih okoliščinah "takrat in tam", ko smo bili otrok. "Tukaj in zdaj" pa nas postopoma izmozgavajo, uničujejo nam naš notranji mir in nam onemogočajo avtentično živeti sebe. Postanemo sužnji svojih lastnih preživetvenih strategij. Oklepamo se jih, ker drugače ne znamo živeti, ker nam služijo kot orodje za dosego lastne vrednosti. "Samo če sem popoln sem vreden ljubezni; če dovolj hitim lahko vsem ustrežem; ne smem pokazati šibkosti, moram ostat trden ..."

Protistrup drajverjem so dovoljenja, ki odprejo vrata onkraj driverjev, tja kjer se lahko ustavimo, kjer imamo dovoljenje za počitek, kjer lahko rečemo "ne" in ustrežemo sebi, tja kjer so napake del učenja in kjer je izražanje čustev znak človeškosti in ne šibkosti.

Ker pa nič ni samo slabo, so drajverji na svoj način tudi lahko naša osebnostna prednost, če jih le znamo uporabiti zavestno - torej ne delujejo več samodejno, ampak smo mi tisti, ki lahko poljubno aktiviramo njihovo "moč":

Pohiti!

Osebe s tem drajverjem so hitreci, pogosto so nepotrpežljivi, mudi se jim, z mislimi so stalno bolj ali manj že v prihodnosti.

Prednost: sposobni so v kratkem času realizirati veliko zadev, sposobni so hitrega reagiranja.

Slabost: težave z sproščanjem in počivanjem, saj je telo konstantno v poziciji "stand by", pogosto pride do izgorelosti. Pri delu so lahko površni in se odločajo prenagljeno.

Za ravnovesje: razviti dovoljenje, da si vzameš čas zase, biti polno prisoten "tukaj in zdaj", ustaviti se. Narediti prioritete kaj je res pomembno, načrtovat tudi počitek, učiti se potrpežljivosti in mirovanja.

Trdo delaj!
Predstavniki, ki jih žene ta drajver so deloholiki, stalno so vpreženi v delo.
Prednost: se radi lotijo dela, so marljivi in aktivni delavci.
Slabost: izčrpavanje samega sebe zaradi preveč dela, fokus je bolj na trudu, kot pa na realizaciji cilja.
Za ravnovesje: načrtovat počitek, realizirati nalogo in doseči cilj, delati bolj učinkovito in ne več kot je potrebno. Razviti dovoljenje za samo "biti" in ne nujno vedno le "delovati".

Ustrezi drugim!

Poznamo jih kot ustrežljive ljudi, ki nikoli ne rečejo "ne", razdajajo se za druge, to jim postane način in smiselnost življenja.

Prednosti: dobri teamski sodelavci, dobri v poklicih kjer je potrebno sočutje, radi so prostovoljci.

Slabosti: pozabijo nase, na čas zase, v sebi nosijo potlačene potrebe in neredko globok občutek lastne nepomembnosti. Težko prosijo druge za pomoč, zaradi prepričanja, da jih bodo obremenjevali.

Za ravnovesje: prepoznavati in uresničiti svoje želje in potrebe, a vzeti v obzir tudi soljudi. Graditi zavedanje, da "jaz sem pomemben", da lahko drugemu rečem "ne", učenje postavljanja meja v odnosu, preden skočim na pomoč prvo preverim ali drugi potrebuje mojo pomoč.

Bodi popoln!

Misli perfekcionistov so pogosto preokupirane z scenariji, saj želijo v naprej predvideti vse možne odzive in se odzivati v skladu z svojimi (pre)visokimi standardi.

Prednosti: natančni, odgovorni, organizirani, zanesljivi.

Slabosti: kritičnost in nezadovoljstvo tako do sebe kot do drugih, nezmožnost končevanja projektov ("vedno še lahko kaj izboljšam").

Za ravnovesje: razviti dovoljenje za "biti človeški", da si dovolj dober tak kot si, postavit realne standarde, sprejeti napake kot vir učenja, pohvaliti samega sebe, sprejeti poraze.

Bodi močan!

To so tisti navidez trdni in "nezlomljivi" ljudje, ki zmorejo prenesti vse hudo na stoičen način, vedno znajo sami poskrbeti zase, ne prosijo za pomoč ali sočutje, ne kažejo emocij.

Prednosti: sposobnost ohraniti trezno glavo, ko druge preplavijo emocije, dobri so v poklicih kjer je potrebna čustvena distanca (urgenca, policija, vojska...)

Slabosti: hladni navzven, lahko delujejo kot roboti, emocije je treba "zdržat in zadržat", kar sčasoma lahko privede do resnejših čustvenih motenj.

Za ravnovesje: razviti dovoljenje za čutenje in sprejemanje svojih emocij, sprejeti svojo človeško ranljivost, znat prosit za pomoč, prepoznavati stres in razviti dovoljenje za uživanje.

Ste se prepoznali v katerem izmed njih?

Redko kdo izmed nas ne bi našel sebe v vsaj enem drajverju, pogosto se najdemo vsaj v dveh ali treh in nemalokrat spoznamo, da imamo v sebi vseh 5 priganjalcev - nekatere močnejše, druge manj izražene. Že samo zavedanje prinese olajšanje, saj prepoznamo "kaj" nas tako žene. Na terapijah klienti pogosto prepoznajo drajverje kot družinske vzorce, ki so jih nekritično prevzeli od svojih primarnih družin. Ali pa dobijo uvid, da je njihov drajver, na katerega so sila ponosni, hkrati tudi njihov največji krvnik.

S pomočjo psihoterapije se naučimo naše drajverje prepoznati, jih ustrezno obvladovati in jim dati nove okvire delovanja, predvsem jim postaviti omejitve in najti način kako iz njih potegniti tisto dobro kar je v njih in nas na nek način tudi dela unikate. 

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Čuječnost (Mindfulness)

Kaj je čuječnost? 

Čuječnost je polno zavedanje sedanjega trenutka v katerem svoje doživljanje tudi nepresojajoče sprejemam. 

Nepresojajoče lahko opazujem samega sebe, svoje misli, čustva in telesne senzacije. Prav tako lahko nepresojajoče zaznavam svojo okolico, oblike, barve, vonje, temperaturo, svetlobo. 

Kaj potrebujem za vadbo čuječnosti?

Za vadbo potrebujem le samega sebe. Ne potrebujem ne posebne ležane podloge, ne blazine, ne tihega prostora in ne posebne ure v dnevu. Vadba polne prisotnosti v danem trenutku se lahko odvija kadar koli in kjerkoli in sčasoma postane naš način življenja. Naš um se priuči življenja "tukaj in zdaj". Čuječno lahko hodim po stopnicah, se sprehajam ob morju, jem kosilo, se tuširam ali pa sedim na obronku gozda sam s seboj v tišini in se zavedam procesov znotraj sebe.

Čuječnost lahko vadimo načrtno, vsak dan ob isti uri in odmerjen čas. Ali pa se odločimo da bomo določene dejavnosti (prehrana, umivanje, sprehod), za vadbo, počeli zares čuječno. Več kot vadimo, bolj bo naš um streniran in vodljiv, ko bomo to želeli od njega.

Kratka vaja čuječnosti za polno zavedanje samega sebe. Pomembno je, da ostanemo v vlogi nepresojajočega opazovalca:

- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)
- 1 min >> pozornost na telo (sken od glave do stopal)
- 1 min >> pozornost na svoje misli
- 1 min >> pozornost na svoja čustva
- 1 min >> pozornost na dihanje (spremljamo vdih + izdih)

Kaj čuječnost prinese?

Samozavedanje

Čuječnost nas uči boljšega stika s samim seboj, krepi zavedanje samega sebe, tako telesno kot duševno. Prinese dober stik s svojimi mislimi in občutki v danem trenutku. Samozavedanje pa je odlična odskočna deska za avtentično odzivanje na življenjske situacije.
Občutek sebe, zavedanje svojega telesa ter dihanja nam hkrati služi kot sidro, ki nas kljub stresnim situacijam, vedno lahko vrne v "tukaj in zdaj".

Čustvena pismenost

Čuječnost nam omogoča razvijati kapaciteto za znati biti s svojimi občutki. Tudi tistimi nelagodnimi, morda težkimi, pred katerimi bi najraje pobegnili. Naučimo se opazovati čustva v telesu, opazujemo kakšne telesne senzacije se ob njih porajajo in opazujemo kako se energija čustva z našim opazovanjem spreminja, razblinja ali odhaja. 

Notranji mir

Življenje "tukaj in zdaj" prinaša več notranjega ravnovesja in s tem notrani mir. Čuječnost omogoča večjo sproščenost, spremembo opazimo tudi na boljšem počutju, boljših medsebojnih odnosih in v večji delovni učinkovitosti.

Zavedanje sedanjega trenutka

Ko živimo čuječno ni prostora za anksiozno samozastraševanje in pričakovanje slabega v prihodnosti. Opustimo tudi neplodno premlevanje minulih dogodkov na katere nimamo več vpliva. Avtomatizirano življenje po ustaljenih, pogosto nefunkcionalinih (že davno preživetih) vzorcih zamenja radovedno odkrivanje novih obzorij življenja.

Uporaba čuječnosti v psihoterapiji

Sama tehnike čuječnosti najpogosteje uporabljam predvsem pri na emocije usmerjenih intervencah. Kliente večkrat povabim, da zaprejo oči in pridejo v stik z dogajanjem v telesu "tukaj in zdaj". Postopoma se tako naučijo priti v stik s svojimi čustvi, začnejo se zavedati telesnih senzacij, ki se ob čustvu porajajo. Naučijo se ostati s svojimi občutki, jih opazovati in biti z njimi. S pomočjo dihanja se naučijo čustva in občutke "predihat" in opazovat njihovo razblinjenje.

Učenje veščine čuječnosti je učinkovito tudi pri obsesivnih mislih ali vsiljivkah. Nepresojajoče opazovanje misli (misel še ni dejstvo, je zgolj misel), opazovanje kako misel pride in odide osebo razbremeni ukvarjanja z trdovratnimi mislimi.

Čuječno opazovanje okolice je učinkovita tehnika, ko se klienti soočajo z napadi tesnobe ali panike. Posebno pri paniki že en sam neželen, ali nepričakovan telesni simptom lahko ustvari serijo neprijetnih telesnih senzacij. Takrat lahko čuječnost uporabimo za preusmeritev pozornosti iz lastnega telesa na zunanje dogajanje (narava, zvok, temperatura zraka ipd).

Negativne avtomatske misli so redne spremljevalke depresije. Čuječnost pripomore k zavedanju teh misli in zavedanju sedanjega trenutka, ki nikoli ni "tako črn", kot ga slikajo depresivne misli.

In nenazadnje, čuječnost uporabljam tudi sama na sebi, med svojim delom psihoterapije. Pomaga mi pri zavedanju lastnih telesnih, miselnih in čustvenih procesov v terapevtskem odnosu. Pomaga mi do hitrejše telesne sproščenosti in čustvene razbremenitve, tako pred delovno uro, kot po njej.

___________________________________________________________________

KAMORKOLI GREŠ, SI ŽE TAM, Jon Kabat Zinn
Z meditacijo iz spanca avtomatizma v vsakdanjem življenju

"Ali lahko vsakdo meditira?
Mišljenje, da niste sposobni meditirati, je podobno mišljenju, da niste sposobni dihati, se osredotočati ali sproščati."

Knjiga je polna kratkih zgodb, ki nas, vsaka na svoj način, vabijo v vadbo čuječnosti. Odpira nam uvid v to kako živimo po avtomatizmih in nas vabi v živeti življenje z polnim zavedanjem - z polno prisotnostjo tukaj in zdaj.
______________________________________________________

Živeti ali (pre)živeti življenje?

Kot majhni otroci sanjarimo o tem kaj bomo postali, ko bomo veliki. V domišljiji ustvarimo zgodbe in vizije, raziskujemo svoje želje, imamo ideje o poklicni poti in načinu življenja. Svobodni smo in vsi naši potenciali so nam na razpolago.

Odraščanje neizbežno prinese tudi pravila, zapovedi in prepovedi. Prinese tudi navodila, kakšno je želeno vedenje. Kot majhni otroci žal še nismo vešči ločiti zrnje od plevela, nekritično vse ponotranjimo in življenje nam počasi a vztrajno "pristriže peruti". 

Se sploh še kdaj vprašamo ali vsa pravila držijo?
So vse omejitve smiselne?
Je moja predstava o sebi, o drugih in o življenju realna?
So imeli moji straši vedno prav oz. ali njihova pravila držijo tudi v sodobnem času in prostoru?
Kako živeti, da bomo izpolnjeni?
Kaj je smisel življenja?

PREŽIVETI življenje

Večkrat slišim, da ljudje pravijo "se kar vdam v usodo", da življenje "takšno pač je" ali "pri teh letih ni več kaj spremeniti". Na ta način ohranjajo miselnost, da je življenje težko, da morajo trpeti, vsak dan znova gre zgolj za preživetje. Ne sprašujejo se o svojih potencialih, o tem kaj je onkraj postavljenih okvirov. Življenje teče po v naprej začrtanih smernicah in prepričanjih, pogosto prehajajočih se iz roda v rod in v kontekstu družbenega okolja. 

V naši osebnosti se tako nezavedno udomačijo zapovedi in prepovedi. Ponotranjili smo jih v zgodnjem otroštvu, jih prevzeli direktno ali posredno od staršev ali pomembnih drugih. V nas se je izoblikovalo prepričanje, kdo sem in kaj je moja vloga/naloga v življenju.

Tipične zapovedi: Ustrezi drugim, trdo delaj, pohiti, bodi popoln, bodi močan.

Tipične prepovedi: Ne bodi pomemben! Ne izstopaj! Ne čuti! Ne bodi ti! Ne misli s svojo glavo! Ne pripadaj! Ne bodi blizu! Ne bodi uspešen! Ne obstajaj! Ne bodi zdrav! Ne odrasti! Ne bodi otrok!

Sčasoma začnemo odpisovati svoje sposobnosti, nezavedno ignoriramo informacije, ki so pomembne za reševanje naših problemov. Odpisujemo dražljaje, probleme ali možnost izbire. Zavzamemo pasivno vedenje (ne naredimo nič ali pa smo pretirano prilagojeni).

Ljudje si tako ustvarimo nevidno cono udobja, znotraj omejitev je življenje predvidljivo in zato "varno". To je življenje s pristriženimi perutmi. Cena je to, da v coni udobja nikoli ne moreš ne spoznati, ne izživeti, vseh neslutenih dimenzij "sebe". 

ŽIVETI življenje

Onkraj omejitev je priložnost. Tam je življenjska pot polna doživetij, čutenj, spoznavanj in izkušenj, kako je biti in rasti ... vsak nov dan nam ponuja novo priložnost živeti polno, izpolnjeno in radostno. To je prostor kjer so dovoljene želje in njihova uresničitev je naša odločitev.

Če nečesa ne znam - se tega lahko naučim. Lahko poskušam, vadim, kiksnem, se poberem in poskusim znova. Vsak dan lahko razvijam svoje potenciale, spoznavam svojo raznolikost, odkrivam "sebe" v različnih okoljih, nalogah, priložnostih in odnosih.

Poslušati je potrebno svoje srce in slišati sebe .... verjeti v sebe, da zmoremo biti kos vsaki situaciji ... razvijati se, učiti se, nadgraditi se ... uresničevat svoje žeje, imeti cilje. Razvijati ljubezen do življenja, kar daje smisel vsakemu dnevu posebej in celi prehojeni življenjski poti.

Ko mi sami živimo življenje s tem navdihujemo tudi druge. S svojim vzorom jim vlivamo pogum, da se podajo na pot samospoznavanja, jim ob tem stojimo ob strani in smo jim v spodbudo. Lep primer je kako v vlogi staršev otrokom pomagamo razvijati njihov lastni potencial in ne pričakujemo od njih, da bodo živeli "v naprej začrtanem okviru" ali celo izživeli naše neuresničene sanje.

Čas za spremembo

Nikoli ni prepozno in vedno je vredno. Ena od poti, ki omogoča "stopit iz cone udobja" je psihoterapija. Skozi varen terapevtski odnos, prebujamo tiste svoje potenciale, ki niso bili dovoljeni/aktivirani v otroštvu, zaradi pristriženih peruti. Prerastemo za nas nefunkcionalne zapovedi, prepovedi in odpisovanja. Opustimo nesmiselne omejitve in razvijamo nove, bolj učinkovite odločitve o tem kaj življenje je in kakšen je naš smisel bivanja. Cilj je avtonomija, priložnost "da ti zopet zrastejo tvoja krila" in začneš svobodno živeti "sebe".

Aktivirajte svoj pogum za življenje, za "letenje", ki presega cono udobja :-)

Srečno v 2017! 

---------------------------------------------------------------------------------------------

JONATAN LIVINGSTON GALEB, Richard Bach

Kratka in navidez preprosta pripoved o galebu Jonatanu nosi v sebi globoko sporočilo: "Jonatan je močan simbol, ki predstavlja vrata v življenje in pot k odraslosti v najglobljem pomenu te besede - k zrelosti."

"Jonatan svojemu bralcu pomaga pri pomembni življenjski odločitvi: živeti lagodno, mlačno življenje ali se podati na strmo in malce bolj naporno pot, ki vodi k popolnosti in svobodi."

---------------------------------------------------------------------------------------------

Tesnoba - anksioznost

MISLI: beganje misli, katastrofiziranje
ČUSTVA: preplavljenost s strahom
TELO: nemir, različni neprijetni simptomi
VEDENJE: "boj ali beg" ali pa "zmrznemo"

Klient: "Z menoj je nekaj hudo narobe! Srce in dihanje sta ponorela, mrzel pot, tresoče roke, mehke noge, iščem izhod iz situacij, ne upam si v trgovino, strah me je."

Moj odgovor: "To je tesnoba, ki jo strokovno imenujeno anksioznost. Vem, poznam, je hudo neprijetna. Je pa ta motnja povabilo v revizijo življenja, v to kako živim, kdo sem in kaj želim."

Kaj je anksioznost?

Je duševna motnja, kjer se posameznik sooča s pretiranim strahom, s hudo tesnobo in nemirom. Takrat verjame, da je situacija v kateri se nahaja zanj ogrožujoča. Boji se tudi telesnih simptomov, ki jih taka situacija prinese. Posledično se zato spremeni tudi vedenje, največkrat v izogibanje "potencialno ogrožujočim" situacijam. Ena hujših oblik je, da se oseba zapre v svoj "varen" dom, med štiri stene in se umakne iz družabnega življenja. Na eni strani STRAH pred življenjem, na drugi pa SRAM sebe in boleča izolacija z stigmo duševne motnje.

V naših možganih se nahaja amigdala, ki je kot nekakšen alarm za nevarnost. Stikalo se vklopi, ko zazna nevarnost. Amigdala pa ne razloči vedno med realno nevarnostjo in namišljeno nevarnostjo, ki jo ustvarijo naše misli ali travmatski spomini. Tako lahko v navidezno povsem mirni situaciji, znotraj nas poteka stanje "alarma", ki nas žene v boj ali beg. 

Diagnoze?

Povsem človeško je, da se občasno vsi srečujemo z občutki tesnobe, nemira in strahu. Kadar pa simptomi prerastejo ta okvir, govorimo o motnjah. Anksiozne motnje so večja skupina motenj v katero spadajo: generalizirana anksiozna motnja (GAM), panična motnja, agorafobija, separacijska anksioznost, selektivni mutizem, socialna fobija in še druge specifične fobije. Post-travmatska stresna motnja (PTSM) in obesesivno-kompulzivna motnja (OKM) sta sicer opredeljeni kot samostojni motnji, a imata anksioznost prav tako za enega od svojih simptomov. Diagnostični kriteriji so zelo podrobno opisani v psihiatričnem priročniku DSM 5 (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, American Psychiatric Association's (APA))

Zakaj se to dogaja prav meni? 

Vsak želi vedeti "Zakaj jaz?" Ponavadi težko pokažemo le na en sam vzrok, največkrat gre za skupek različnih dejavnikov, ki pripeljejo do anksioznih motenj:
- genetska predispozicija
- neustrezne relacijske izkušnje v otroštvu in med odraščanjem
- družbeno okolje
- travmatske izkušnje
- nekatera bolezenska stanja

Živeti z anksioznostjo? 

Življenje oseb, ki se srečujejo z anksioznimi motnjami je vse prej kot sproščeno. Osebe se soočajo z različnimi strahovi, uničujočimi mislimi, ki posameznika omejujejo na različnih področjih življenja. Kakovost življenja je pri večini anksioznih motenj zmanjšana (zapiranje v svoj dom, umik iz družabnih dogodkov, stagniranje v službi, strah pred izleti in potovanji, pred javnim nastopanjem, težje vzpostavljanje partnerstva in kakovostnih medsebojnih odnosov... ) 

Kaj nam anksioznost prinese dobrega? 

Anksioznost je zelo neprijeten način, s katerim nas telo in psiha opozarjata, da je prišel čas za spremembo. Na nek način nas "prisili", da se zazremo vase, v način kako živimo, kako doživljamo sebe in druge, kakšne medsebojne odnose imamo. Anksioznost je "opozorilo", da je duševno ravnovesje znotraj nas samih porušeno. Je povabilo k samospoznavanju in posledično v nadgradnjo sebe kot osebnosti. Tovrsten proces lahko prehodimo sami, na svoj način, ali pa s pomočjo psihoterapevta.

Oblike pomoči

Pomagaj si sam - samopomoč

Knjige za samopomoč vam lahko ponudijo osnovne smernice in vaje kako se spopadati z anksioznostjo (npr. Premagovanje anksioznosti za telebane). Razviti je potrebno zavedanje - kaj se mi dogaja, zakaj se mi to dogaja, kako ven iz tega. Gre za razvijanje veščine samoopazovanja in samorefleksije. Pomembno je tudi razviti sposobnost za realno oceno nevarnosti, ki bo protiutež našemu katastofiziranju. Poskrbeti moramo za redno sprostitev telesa in duha ter umiritev uma (progresivno mišično sproščanje, gibanje v naravi, šport, čas samo zase, meditacija, dihalne vaje, čuječnost ...). Priporočljive so kakšne delavnice da se naučite pravilnih tehnik izvajanja.

Psihoterapija - strokovna pomoč.

Včasih težavam sami nismo kos oz. smo sami že preizkusili samopomoč in ni bilo dovolj učinkovito. Psihoterapija ponudi terapijo skozi pogovor in skozi terapevtski odnos. Predvsem čustvene rane, ki so nastale v naših zgodnjih odnosih potrebujejo za okrevanje nov zdravilen odnos. Vsega sami ne moremo postoriti. Klient potrebuje novo relacijsko izkušnjo, v kateri bo lahko razvil tiste svoje potenciale, ki jih v primarnih odnosih ni mogel ali smel (kako doživljam ali vrednotim sebe in druge, kako čustvujem, smem reči "ne" ipd...). Pomaga razviti nove, boljše odločitve o tem kdo sem, kaj želim in kam grem. Prav tako je psihoterapija, s svojimi tehnikami, učinkovita pri predelavi travmatskih dogodkov, ki zamrznejo znotraj naših možganskih struktur in prinašajo s tem povezane čustvene stiske. 

Dve glavni področji dela sta pri obravnavanju anksioznih motenj:

1.  Spoprijemanje s simptomi tukaj in zdaj, da lahko živim in preživim svoj vsakdan. 

2.  Iskanje vzrokov in sprožilcev anksioznosti. Spoznavanje sebe in svojih zgodnjih odločitev iz otroštva, svojih strahov in obramb ter učenje čustvene pismenosti. Nadgradnja sebe, opuščanje nefunkcionalnega in učenje novega, bolj funkcionalnega mišljenja o sebi, drugih in življenju.

Psihiatrija - strokovna pomoč

V akutni fazi anksioznosti, ko oseba ne funkcionira več v vsakdanjem življenju, ne more več poskrbeti zase, ima samomorilne misli iz obupa ... je pomoč zdravil včasih nujna. Zdravila pozitivno vplivajo na porušeno kemično ravnovesje neurotransmiterjev v možganih, a žal tudi prinesejo neželene stranske učinke. Uporablja se antidepresive, anksiolitike ipd. psihofarmakološka zdravila. Zdravila predpiše zdravnik psihiater, ki naj bi redno spremljal tudi potek zdravljenja. V pomoč naj bi bila odmerjen čas, da posameznika iz popolne stiske (-10) postavijo na neko pozitivno nulo (+0), kjer oseba funkcionira in nato lahko dela na sebi naprej. Pri nekaterih diagnozah je uporaba zdravil tudi dolgotrajna ali doživljenjska.

Cilj je zaupati življenju in sebi!

Del naše odraslosti je tudi to, da razvijemo samozaupanje, da prerastemo "strah pred življenjem", da razvijemo notranji občutek varnost, da bomo vsemu kos. Da če bo situacija težka, bomo razvili veščine premagovanja oz. soočanja, v kolikor sami ne bomo zmogli bomo poiskali pomoč. Upati si živeti polno življenje in čustva sprejeti kot del človeške duševnosti, ki ponudi barvito mavrico doživljanja.

Kaj pa strah?

Sprejeti pri samem sebi tesnobo in strah, kot normalni del čustvovanja, naučiti se bit z nelagodnim občutkom brez umika. Sočasno razviti veščino kako biti do sebe sočuten in spodbujajoč v neprijetnih situacijah. Pogumen namreč ni tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje :-)

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------

PREMAGOVANJE ANKSIOZNOSTI ZA TELEBANE,
dr. Charles H. Elliot in dr. Laura L. Smith.
Premagajte anksioznost in zajadrajte v mirnejše, prijetnejše življenje.

Zelo uporaben (preprosto in duhovito pisan) priročnik za samopomoč. Razloži kako nadzirati strah, skrbi in paniko. Pomaga prepoznati kaj so vaši sprožitelji anksioznosti in ponudi napotke kako se soočati z zastrašujočimi situacijami.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Introvertna osebnost

"Redko mi je dolgčas, ko sem sama s seboj. Pogosto pa se dolgočasim v večji skupini ljudi ali v množici."

"Ko sem sama se moje baterije napolnijo, najdem stik s seboj. Ob ljudeh se mi baterije počasi praznijo, odnosi me utrudijo, izčrpajo."

"Raje imam globoke pogovore na štiri oči, kot velike zabave z površinskim klepetom."

Ste se našli v teh zapisih? Potem ste po vsej verjetnosti introvertna osebnost :-)

SSKJ pravi da introvertiran pomeni "usmerjen v svoj notranji svet".

Introvertni ljudje uživajo v samoti, radi imajo mirno vzdušje in manjši krog ljudi za druženje. V medsebojnih odnosih razvijejo polne in tople odnose, globina odnosa ima za njih velik pomen. Svoje službene ali študijske obveznosti najraje počnejo v samoti ali v res majhnem krogu podobnih ljudi. Potrebujejo mir in čas za razmišljanje, njihov doživljajski svet je zelo bogat. Prav tako niso nagnjeni k tveganim vedenjem in impulzivnim odločitvam.

Asociacije vezane na introvertne osebe so: premišljajoč, intelektualen, skromen, občutljiv, tih in zaprt vase, resen, samozadosten, umirjen, samotarski, zadržan, rahločuten, zanesljiv, dober poslušalec, nedominanten ...

Psihoterapija

Psihoterapija nam pomaga spoznati in sprejeti samega sebe in znati živeti v svojem ritmu, znati poiskat sebi ustrezno družbo in delo. Pomaga razviti notranje dovoljenje za biti "tak kot sem" (I am OK), ne glede na standarde, ki jih želi zahodni svet. Današnja družba namreč išče extrovertne ljudi. Želi od ljudi karizmo, tekmovalnost, višje, hitreje, glasneje, močneje ... Vse kar ne ustreza temu kriteriju vse bolj velja za neustrezno in neželjeno. V resnici pa smo si ljudje različni, ni vsak za vse. In prav je tako, saj nas različnost bogati, različnost nas dopolnjuje, potrebujemo tako igralce kot opazovalce, potrebujemo prodorne vodje in zanesljive sledilce ...

Na psihoterapijo pridejo ljudje, ki jim družba sporoča, da so neustrezni, da bi morali biti bolj družabni in glasni, da bi morali več hodit na zabave. Tudi službe vse bolj zahtevajo od uslužbencev teamsko delo, tekmovalnost, after partye.

In v kolikor ti to ne ustreza in se umakneš domov ali v samoto si neustrezen? Pojavijo se vprašanja:

     
     Sem čuden, ker ne maram pogostega druženja?
     Sem čuden, ker me druženje utrudi?
     Sem čuden, ker sem rad doma v svojem miru?
     Sem čuden, ker ne želim velike rojstnodnevne zabave?
     Sem čuden ker iz druženja ob kavi odidem prvi?

      NE nisi ne čuden in ne neustrezen! 

      ... verjetno si introverten in potrebuješ samoto, mir in tišino :-)

Introvertno osebnost ni strah stopiti v medsebojne odnose. Imajo radi ljudi in imajo razvite komunikacijske veščine. Radi vstopajo v odnose, počutijo se prijetno in varno v njih, le ne potrebujejo jih veliko in ustrezajo jim za določen in omejen čas. Za protiutež nujno potrebujejo samoto, tišino in čas zase.

Kaj pa če imam res težavo?

Včasih pa podobni vedenjski vzorci kot jih imajo introvertne osebnosti (umik v samoto, tihost, plašnost, nedružabnost, molčečnost, premlevanje dogodkov ...), lahko pomenijo simptome katere od duševnih motenj:

• Socialna fobija je motnja, ki jo lahko imajo tako introvertne kot ekstravertne osebe. O socialni fobiji govorimo kadar posameznik doživlja hudo čustveno stisko, ko mora vstopiti v medsebojne odnose. Tukaj ne gre za običajno tremo, temveč doživlja močan strah pred zavrnitvijo, pred lastnimi napakami, pred odzivi sočloveka ipd. Ponavadi se oseba sočasno sooča tudi s sramom, občutkom lastne neustreznosti. Varno vstopanje v medsebojne odnose pa ovirajo tudi pomanjkljivo razvite socialne veščine. 
  Psihoterapija pomaga ustvariti odnos v katerem se klient počuti dovolj varen in sprejet, da lahko začne razvijat tiste socialne veščine, ki jih do sedaj ni zmogel.
  
  
• Depresija in anksioznost sta motnji, ki prav tako doletita tako introvertne kot ekstravertne osebe. Intovertne osebe imajo že po naravi zelo bogato notranje doživljanje. Morda so prav zato bolj nagnjene k premlevanju preteklih dogodkov in obremenjevanju s strahovi za prihodnost. Kadar umiku iz socialnega okolja botrujeta depresija ali anksioznost, oseba znenada ali postopoma spremeni svoje vedenje, mišljenje in čustvovanje. Umika se v domače "varno" okolje, saj je tam možnost tesnobe največkrat najmanjša, umika se od prijateljev saj se ne upa iskreno spregovoriti o svojih stiskah. Osebe s temi motnjami se srečujejo s hudo žalostjo in/ali strahom ter posledično tudi s sramom "glej kakšen sem postal". Pogosto govorijo o tem kako so bili nekoč živahni, nasmejani in družabni ... Tudi tukaj psihoterapija pomaga poiskati vzroke, ki vzdržujejo bolezen in ponuja prostor za spremembo in osebnostni razvoj klienta.

-------------------------------------------------------------------------

TIHI, Susan Caine

Knjiga govori o introvertnosti s kulturnega, psihološkega in sociološkega vidika.

"... so ljudje, ki jih imamo za tihe, skoraj neopazne, tj. introvertne, zaslužni za nekatere najbolj izpostavljene umetniške stvaritve (Sikstinska kapela), znanstvena dognanja (relativnostna teorija), popkulturne fenomene (Harry Potter) in poslovne inovacije (Google, Microsoft)."

-----------------------------------------------------------------------

Slediš mi lahko tudi tukaj:

💙 Facebook Samospoznavanje

💙 Instagram Samospoznavanje

Jorge Bucay

Jorge Bucay je argentinski psihoterapevt (Geštalt, psihodrama) in pisatelj. Je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb. Živi v mali španski vasici, ne uporablja TV in se posveča branju in pisanju ter medsebojnim odnosom s prijatelji in družino.

LJUBITI Z ODPRTIMI OČI

"Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?"

Knjiga je napisana kot duhovit roman, kjer si dva psihoterapevta, preko e-pošte, dopisujeta o ljubezni in partnerstvu. Skozi zgodbo dobimo vpogled v to kaj je zaljubljenost, kaj ljubezen. Dobimo odgovore na vprašanje kako s partnerjem soustvarjati ljubezensko povezanost in sočasno razvijat sebe celostno.

TI POVEM ZGODBO?

"Zgodbe, ki otroke uspavajo, odrasle pa budijo"

"Te zgodbe so bile napisane, da bi označile kraj ali pot. Toda iskanje skritega diamanta v njih je naloga vsakega posameznika."

Zbirka kratkih zgodb, ki zdravijo. Od grških mitov in japonskih parabol, pa vse do zenovskih modrosti in avtorjevih izmišljenih zgodb. V njih se najde prav vsak.

TI POVEM ŠE ENO ZGODBO?

"Sreča se nikoli ne približa tistim, ki namesto sanjam sledijo zgolj nečimrnemu cilju. Nikoli."

Zdravilne zgodbe, ki nam pomagajo priti do spoznanja, da se tudi za najhujše življenjske zagate vedno najde rešitev in da obstaja upanje za nov začetek.

ZGODBE ZA RAZMISLEK

Tri ključna spoznanja, ki nam lahko zelo olajšajo življenje:

1. "Kar je, je."

2. "Kar je dobro, ni zastonj."

3. "Nikoli ne počni, česar nočeš."

TO NI ŽALOSTNA ZGODBA

"Človek se pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo –, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le preobleka in da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost."

Ganljiva zgodba nas uči, kako nevarno je ranjeno srce ograditi v želji, da bi se ubranili nove bolečine. 

POT SAMOODVISNOSTI

"Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od nikogar. Prav vsi tako ali drugače potrebujemo druge. In če neodvisnost ni mogoča, če je odvisnost nezaželena, ker ne ponuja možnosti za razvoj, če je soodvisnost nezdrava … kaj potem?"

Knjiga nas popelje po labirintih naših notranjih poti. Pot samoodvisnosti nas bo privedla k samoizpolnitvi, uspehu, sreči … In k sprejetju odgovornosti za svoje življenje. K srečanju s samim sabo.

 ---------------------------------------------------------------

Ko otrok postane "nadomestni partner" staršu

Prikriti incest

O prikritem incestu govorimo, ko se otrok ujame v nevidno mrežo čustvene lakote enega od staršev. Otrok postane družabnik in zaupanja vreden nadomestni partner. 

Najpogosteje se dogaja med otrokom in staršem nasprotnega spola, lahko pa tudi med istim spolom. Prikriti incest nima spolnega nadlegovanja in nima fizične zlorabe. Žrtve so zato zmedene, njihova spolnost je obremenjena, čeprav se jim starša nista nikoli spolno približala. Občutijo krivdo, sram, bes in jezo.

Zdrava in nezdrava bližina

Zdrava bližina je, da starš skrbi za otrokove potrebe na poti v odraslost. Otrok se tako nauči prepoznati svoje potrebe in jih lahko v kasnejših odraslih odnosih tudi zadovolji.

Nezdrava bližina s staršem nastane, ko se otrok čuti dolžan zadovoljevati potrebe starša in se počuti kriv, če tega ne stori. Otrok ponotranji potrebe starša kot, da so njegove. V odraslosti se v odnosih "žrtvujejo" za druge in so pogosto razočarani v ljubezni.

Kje?

Prikriti incest se najpogosteje dogaja v družinah kjer je npr. eden od staršev alkoholik, v družinah kjer so odnosi med partnerjema odtujeni, pri starših samohranilcih ali v družinah kjer je eden od staršev zaradi bolezni disfunkcionalen.

Kako?

"Zdaj si ti moški v hiši"!!!

     Si bil ti, tisti veliki fant,ki je poskrbel za svojo mamico, ker je očka alkoholik? 
     Si ti tolažil mamo, ko ni bila kos zakonskemu brodolomu?

     Si bil ti tisti, ki je po odhodu očeta postal "moški" v družini? 

"Ti si očkova princeska" !!!

     Si ti tista ljubka princeska, ki je vedno znova očarala očka?
     Si ti tista "očkova ljubica", ki je ponosno nadomeščala mamico?
     Si ti tista punčka, ki je bila deležna vseh očkovih privilegijev?

Zakaj trauma?

"Otrokove temeljne potrebe so zavrnjene, nihče ne poskrbi zanje. Otrok se počuti kot predmet, ne kot človek. Njegove resnične potrebe po ljubezni, skrbi, varnosti in zaupanju nikoli niso zadovoljene. In kar je še huje starš v otroka vcepi vero, da mu potrebe zadovoljuje. To je bistvo škode v prikrito incestnem razmerju, skupaj s travmo, ki jo povzroča neustrezna spolna energija v takem razmerju." (iz knjige Po tihem zapeljani)

Težave žrtev prikritega incesta v odraslosti

Težave imajo v odnosih, kjer so večni "reševalec" drugih. Njihove potrebe pa ostajajo neprepoznane in nezadovoljene.
     Si še vedno tisti, ki čuti krivdo, če se ne odzove na mamin klic? 
     Se še danes čutiš dolžna "poskrbet" za svojega očka?

Težave se pokažejo v spolnosti. Nekateri se seksualno zaprejo, saj le tako lahko ostanejo "zvesti" svoji materi. Lahko imajo težave v spolnosti z osebo, ki jo ljubijo, a hkrati imajo lahko pogosto spolne odnose v površinskih odnosih. Spolnost pogosto poganja jeza, a žrtve ne vedo odkod prihaja.

Težave z občutkom lastne vrednosti. Občutek "nisem dovolj dober". Sebe vrednotijo po svojih dejanjih za drugega in ne po tem kaj so kot oseba.

Različne kompulzivne motnje.

Kako si pomagat?

- Prvi korak je, da prepoznamo zlorabo in ozavestimo svoje občutke, da si jih dovolimo. 

- Neizbežno pride tudi konec idealizacije svojega starša in sprejet, da je bila njihova odgovornost, da bi znali poskrbeti zase. Razviti razumevanje, da starš tega ni storil namerno in zavedno. Da jih v takšno čustveno lakoto vodi njihov lastni čustveni primanjkljaj iz njihovega otroštva. Začutiti sočutje tudi do tega dela starša a vedeti, da to ni nikoli bila, ni in ne bo tvoja odgovornost.

- Odžalovati otroštvo in čustveno zlorabo.

- Razviti sposobnost prepoznavanja svojih potreb in se osvoboditi sramu in krivde.

Psihoterapija je proces, skozi katerega v varnem okolju in v za nas varnem ritmu prihajamo postopoma v stik tudi z otroškimi bolečinami, nov reparativen odnos nam pomaga sestaviti in pozdraviti tudi tiste delčke bolečine in praznine, ki so nastali zaradi prikritega incesta v primarnem odnosu.

---------------------------------------------------------------------------------------------

PO TIHEM ZAPELJANI, Kenneth M. Adams
Ko si starši otroke naredijo za partnerje

Knjiga govori o prikritem incestu in njegovih posledicah. 

Prikriti incest se dogaja, ko starš svojemu otroku nameni vlogo nadomestnega "partnerja". 

Tukaj ne gre za spolni stik, ne gre za fizično spolno zlorabo. Prikriti incest je čustvena zloraba, ki pa pušča sled tudi v doživljanju intime in spolnosti pri otroku, ko odraste. Prav tako pušča sled v doživljanju sebe in razumevanju svojih potreb. Pušča sled v obliki sramu, krivde, besa in jeze.

Toplo priporočam v branje!

---------------------------------------------------------------------------------------------

Minevanje življenja

Prav te dni *Dan spomina na mrtve* ljudje množično obiskujejo grobove, prižigajo sveče in se zavedno ali nezavedno srečujejo z mislijo na smrt, z minevanjem življenja.

Dogorevanje sveče je lepa prispodoba minevanja življenja. Ognjeni plamen žari, gori, plapola, oddaja toploto in svetlobo. Če opazujemo le plamen skoraj ne opazimo, da je sveča vse krajša ... a njeno postopno dogorevanje neizbežno pripelje do točke, ko plamen ugasne ... svetloba ugasne ... in toplota izzveni v hladno praznino. 

Smrt je pogosto tabu tema zaradi lastne nezmožnosti soočenja z njo. A prav vsako porajajoče se rojstvo v življenje prinese tudi neizogiben konec - smrt bitja. Različne kulture imajo do smrti različne odnose, pogrebi imajo različne rituale in žalovanje je ponekod skupno in glasno, drugod tiho in umaknjeno za stene domov.
Se morda še spomnite kako so vam prvič starši (ali pomembni drugi) povedali za smrt? Kako je bilo poskrbljeno za vas na prvem pogrebu? Kdo vam je stal ob strani in vam bil v podporo pri žalovanju?

Izguba bližnjega prinese močna čustva, prinese tudi praznino in prinese tudi zavedanje da je "sveča življenja" za nekoga dogorela. Prav slednje je težko sprejeti. Kadar svojih močnih čustev nismo sposobni sprejeti, doživeti in predelati jih "potlačimo" ali zanikamo in si na dolgi rok naredimo medvedjo uslugo. Čez čas se lahko prikrade depresija in/ali tesnoba, tudi panični napad. Proces žalovanja prinaša sprejemanje smrti in sprejemanje nastajajočih čustev. Navadno poteka skozi več faz: 1. šok in zanikanje; 2. krivda, jeza; 3. žalost, obup; 4. sprijaznenje, sprejemanje.

Duhovna dimenzija življenja je ena od dimenzij naše bivanjskosti. Poznamo še telesno, emocionalno, kognitivno in vedenjsko dimenzijo. Naša celostnost bitja pa zajema vse skupaj.
Duhovna dimenzija je pogosto vezana na eksistencialna vprašanja in veliko ljudi to dimenzijo razvija skozi smernice izbrane religije. Pogosto je verovanje v religijo tisto, ki pomaga ubesediti in razumeti minljivost bitja in ohranja "dušo" kot nesmrtni del bitja.

Zavedanje in sprejemanje lastne minljivosti prinaša raziskovanje duhovne dimenzije življenja in sebe v smislu vprašanj, ki si jih zastavljamo sami sebi: 

- Kdo sem, odkod prihajam, zakaj sem tu, kam grem?

- Kaj je smisel mojega življenja?

- Kaj puščam za seboj človeštvu?

Psihoterapija lahko skozi samospoznavanje posamezniku odpira vpogled v njegov lasten smisel. V pomoč je tako pri žalovanju za svojci kot tudi pri soočanju z lastno minljivostjo. Skozi proces dela se razvija kapaciteta sprejemanja minljivosti življenja, učenje soočanja z težkimi čustvi in odkrivanjem novih obzorij, smislov življenja. In nenazadnje lahko je opora umirajočim, pri slovesu od življenja, da pomaga najti notranji mir in spravo tako s seboj kot z življenjem samim.

-----------------------------------------------------------------------------------

Tole knjigo priporočam v branje vsem, ki bi si želeli "soočiti se" z nam vsem znanim, temeljnim strahom - strahom pred smrtjo.

DAROVI MINEVANJA, Manca Košir

Knjiga vsebuje pisma, dopisovanje s sedmimi ljudmi, ki na presunljiv, iskren način razkrivajo svoje vidike in izkušnje o minevanju, umiranju, o majhnih in velikih smrtih. 

-------------------------------------------------------------------------------

Navezanost

Naše prvo srečanje z dvojino se poraja, ko smo še varno zasidrani v telesu svoje mame. Slišimo bitje njenega srca in čutimo njena čustvena stanja. Takrat še ne vemo, da smo samostojno bitje. Tudi takoj po rojstvu smo še nekaj časa v simbiozi z mamo. Skozi razvoj se postopoma začnemo zavedati "sebe", tega da smo samostojno bitje.


Potreba po medsebojnem odnosu je primarna človekova potreba. V zgodnjem otroštvu (skozi odnos s starši) se tako izoblikuje naš "stil navezanosti", to je način kako se navežemo na drugo osebo. Interakcije z pomembnimi drugimi kot otrok sčasoma ponotranjimo in postanejo del našega dojemanja sebe in drugih.

Stil navezanosti v otroštvu (2-3 letni otrok)

Varna navezanost
Otrok po separaciji išče bližino starša in se hitro pomiri. Otrokovi starši so pogosto emocionalno dostopni in se znajo uglasiti na otrokove potrebe. Varna navezanost omogoča zdrave medsebojne odnose, z jasnimi mejami ter občutek varnosti v odnosu.

Izogibavajoča navezanost
Otrok ob separaciji navzven ne kaže večjega stresa, a ob prihodu nazaj mamo ignorira. Znotraj otroka se ob tem dogaja visoka stopnja stresa. Izogibavajoča navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: straši so največkrat emocionalno nedostopni (brezbrižni, hladni, neodzivni) ali pa pretirano vsiljivi do otroka.

Ambivalentna navezanost
Otrok ob odhodu matere kaže velik stres, po njeni vrnitvi se jo močno oklepa in se težko pomiri. V isti sapi mamo zavrača (npr. izbruh jeze) a hkrati išče in želi njeno bližino (tolažba). Otrokovi straši so ponavadi nekonsistentni in niso uglašeni na otroka. Ambivalentna navezanost nastane zaradi temeljnih napak v odnosu otrok-starš: neodzivnost starša na otrokove potrebe, prevsiljiv in/ali prezaščitniški odnos do otroka.

Dezorganiziran stil navezanosti
Otrok se boji starša, doživlja strah. Po separaciji se otrok vrača k staršu, a se nauči odklopiti sebe (disociacija), kot da "ga ni tukaj". Otrokovi straši so največkrat nasilni oz. zlorabljajoči, otrok pa travmatiziran. Dezorganizirana navezanost je močno vezana na psihopatologijo v kasnejši dobi.


Stil navezanosti v odraslosti

Pridobljene vzorce navezanosti iz otroštva nezavedno nesemo naprej v odraslost. Izražajo se v našem odnosu s partnerjem, v odnosu do otrok in drugih nam pomembnih oseb. Zelo pogosto skozi svoje življenje nezavedno iščemo ljudi in odnose, ki nam omogočajo utrjevanje našega stila navezanosti. Nekdo je vsakič znova zapuščen, drugi ujet v nezdrave odnose, tretji potrebuje simbiozo, spet drugi niha med "ljubim te - sovražim te", nekateri se vztrajno izogibajo odnosom iz strahu pred čustveno bolečino.

Varen stil navezanosti
Oseba se z drugimi lahko čustveno zbliža, počuti se prijetno in varno. Strah pred zapuščanjem ali nesprejemanjem ni prisoten. Oseba ima sposobnost samorefleksije in je čustveno odprta. Zavedanje, spontanost in intimnost soustvarjajo njeno avtonomijo.
Psihoterapija:
Oseba se počuti varno v terapevtskem odnosu, zna ustrezno povezati misli, vedenje in čustvovanje.

Izogibavajoč stil navezanosti

Oseba se z drugimi sicer zbliža a ni sproščena. Želi si tesnega odnosa, vendar ne more, ne upa, zaupati. Prisoten je stalen strah, da bo prizadeta, če se preveč zbliža. Izogiba se intimnim odnosom, pogosto se čustveno izolira. Skozi pogovor je veliko racionalizacije, čustva so nedostopna. Oseba ima prepričanje, da ni vredna ljubezni, da drugim ne more zaupati ter da bi bilo bolje, če ne bi obstajala.

Psihoterapija:

Oseba naj bi razvijala sposobnost povezati se z drugo osebo tudi na čustvenem nivoju. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: shizoidna, izogibajoča, narcistična in obsesivno-kompulzivna (OKM).

Preokupiran stil navezanosti (anksiozno ambivalenten) 

Oseba si zelo želi zbližanja z drugimi. Težava je, ker si želi več bližine kot ustreza drugim, pogosto ne razume meje v odnosih in deluje do drugih posesivno. Gre za odvisniške medsebojne odnose, preokupiranost z odnosi, prisotna je močna separacijska anksioznost, ambivalentnost v odnosih (ljubim te - sovražim te). Oseba težko regulira svoja čustva in je tudi zato največkrat ambivalentna v odnosih. Osebe so preokupirane s svojo preteklostjo, pogosto podoživljajo stare otroške bolečine. Umik je njihov varen izhod iz težavne situacije. Osebe so prepričane da ne zmorejo biti same (samske), da so nepomembni ter da jih bodo drugi ljudje zapustili.

Psihoterapija:

Oseba razvija sposobnost aktiviranja lastnih virov moči, avtonomije, separacije od drugega, asertivne komunikacije. Razvijanje stika s samim seboj, zaupanja vase in dovoljenje za "biti to kar si". Motnje vezane na ta stil navezanosti so: histrionična, odvisnostna in mejna osebnostna motnja.

Dezorganiziran stil navezanosti

Oseba z drugimi osebami ne išče odnosov in čustvene bližine. Vrednota je neodvisnost in samozadostnost, potreba po odnosih in navezanosti je zanikana oz. zastrašujoča. Svet razume kot nevaren in največkrat si želi, da ne bi obstajala. Čustva in telo so odcepljeni, prav tako ni v stiku s svojimi potrebami. 

Psihoterapija:

Oseba potrebuje predvsem zdrav odnos, varen terapevtski odnos je bistvo terapije. Razvijati sposobnost biti v odnosu in razrešitev travmatskih dogodkov. Dovoljenje za imeti potrebe, čutiti sebe, svoje telo in imeti emocije. Motnje vezane na ta stil navezanosti so: disociativna motnja, mejna osebnostna motnja, post travmatska stresna motnja (PTSM).

Psihoterapevtski odnos

Za uspešno psihoterapijo je v veliki meri (40%) odgovoren prav medsebojni odnos med terapevtom in klientom. Psihoterapija namreč omogoča varen in sprejemajoč odnos, skozi katerega lahko klient začuti sebe, se spoznava in razvija v samostojno avtentično osebnost. 

Vsak si zasluži varno navezanost. Psihoterapija je proces, kjer se skozi medsebojni odnos zgodi globinska sprememba v strukturi osebnosti. Ni dovolj vedeti, da si zaslužimo varno navezanost, potrebujemo pozitivno izkušnjo takšne navezanosti. Terapevt in klient tako soustvarjata skupno polje odnosa. Primanjkljaje iz otroštva nam ne more nihče nadomestiti. Psihoterapija nam pomaga te primanjkljaje prepoznati, ozavestiti in jih na ustrezen način odžalovati, pomaga nam sprejeti življenje takšno kot je in prebuditi lastne vire moči znotraj sebe.

Včasih se klient boji navezati se na terapevta. Pravzaprav pa je terapevtski odnos tisti, ki klientu ravno skozi navezanost omogoča "varno navezanost", učenje zdrave separacije in individualizacije. Klient se na tej poti uči samoregulacije, samosprejemanja, neodvisnosti in samostojnosti. Terapevt mu omogoča konstantnost odnosa in zaobljubo, da ostajata skupaj v procesu dela do konca terapevtskega procesa.

..................................................................................

Odlašanje

Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.

Kaj je odlašanje?

Odlašanje je kronično prelaganje obveznosti "na jutri". Svoje soočenje z določenim opravilom, nalogo ali občutkom prestavimo nekam v prihodnost. 

Kratkoročna korist

Kratkoročno pridobimo na "času". Trenutek, ki ga ravnokar živimo tako izkoristimo za nekaj drugega, za nekaj kar prinese ugodje oz. manj stresa kot odložena obveznost.

Dolgoročna težava 

Dolgoročno nas odlašanje spravlja v tesnobo, depresivno razpoloženje, razdražljivost, krivdo in podobna ne preveč prijetna občutja. Nam neljuba opravila kronično prestavljamo na "jutri". Nekega dne ta "jutri" postane naš "danes", odlašanju moramo narediti konec saj nas priganjajo taki in drugačni roki. Nezadovoljni smo sami s seboj, jezimo se nase, počutimo se krive, da se nismo naloge lotili že prej. Odlašanje ima redko kaj skupnega z lenobo ima pa veliko skupnega z čustvenimi stiskami.

Notranji konflikt
Kadar odlašamo se znotraj naše osebnosti ponavadi dogaja "notranji konflikt".
Včasih nas "notranji kritik" vztrajno priganja in zahteva "naredi takoj". Spet drugič kritik od nas zahteva popolnost opravljenih nalog, posledično "notranji otrok" v nas odlaša iz strahu pred neuspehom.

Notranji kritik - Prisluhnimo kakšen samogovor poteka v naši glavi medtem ko "spet" odlašamo s kakšno nalogo. Je na delu morda notranji kritik, ki nam govori, "da ne zmoremo, da bomo zagotovo naredili kaj narobe" ali pa zahteva od nas morda perfekcionizem?

Uporniški otrok - Odlaša, ker v sebi čuti upor. Ponavadi je takrat na delu notranji otrok, ki si ne upa reči neposredno "ne", lahko pa "pasivno" odlaša z sabotažo naloge. Odlašanje z pospravljanjem, z kakšno uslugo komu ...

Prilagojen otrok - Ima željo biti popoln, od sebe zahteva perfekcionizem. Vzrok "odlašanja" je tako lahko strah pred kritiko, strah pred neuspehom. Otrok v nas razmišlja na način "da če nečesa ne naredi" se izogne kritiki in posledično sramu sebe.

Prestrašen otrok -  Odlašanje mu prinaša "pridobitev na času" pred soočenjem z za njega, zastrašujočo situacijo. Ta del naše osebnosti je naprimer tisti, ki odlaša z obiskom (zobo)zdravnika.

Prevzemimo odgovornost za svoja dejanja in občutke

Samoregulacija

Ker se težko soočimo z nekaterimi občutki, ki nam jih nove naloge ali odločitve prinašajo izberemo rešitev "prelaganja na jutri". Učenje veščine soočanja oz. polnega sprejemanja čustev namesto odrivanja na jutri nam je lahko v veliko pomoč. Ko zaupamo vase, da lahko čutimo vsa čustva in ne rabimo pred njimi pobegniti bo potreba po odlašanju izgubila svoj namen.

Strukturiranje časa

Svoj čas si razdelimo na posamezne sklope. Določimo si čas aktivnosti in čas počitka, čas prijetnih in čas malo manj prijetnih obveznosti, določimo si tudi prioritete. Izogibajmo se nadomestnih vedenj (odlašam z nalogo A, ampak v tem času naredim nalogi B in C).

Motivacija

Vsaka naloga, ki se je lotimo naj ima svoj smisel, odkrivajmo kaj nam prinaša v življenje (izkušnjo, soočanje z neznanim, izziv ...) Prijazno si prigovarjajmo da zmoremo, dovolimo si napake, popravke in tudi vse občutke, ki se porajajo (s tem utišamo notranjega kritika).

Osredotočenost

Svoj um trenirajmo s pomočjo meditacije in čuječnosti, da bo znal ohranjati osredotočenost. Veščina je še posebej koristna, če se soočamo z motnjo pozornosti. Tudi če se zalotimo, da so naše misli odtavale in se nam bliža trenutek "ko zabluzimo" se samo nežno in prijazno tega zavejmo in se vrnimo nazaj k svoji prvotni nalogi.

Vztrajnost

Vztrajnost je tista vrlina kjer se učimo hodit po poti tudi, ko cilj še ni viden. Vsak korak šteje na poti do cilja, opazujte z ponosom kako vložen trud postopoma gradi celoto. Včasih nimamo kaj pokazati, a smo veliko razmišljali o določeni nalogi. Tudi razmišljanje ali le iskanje informacij je trud v smeri želenega cilja.

Asertivna komunikacija 

Odkrito povejmo kaj čutimo in kaj si želimo ter česa nočemo. Imejmo realna pričakovanja. Naučimo se določene naloge tudi odkloniti.

Odlašate, ko so na vrsti vaše potrebe?

Ustrežete drugim še preden le ti želje izrečejo, nikogar ne pustite čakati, za vse poskrbite in ste vsem na razpolago? Pridni kot mravljica. Čas zase, oziroma "svoje potrebe" pa odrivate na jutri, pojutrišnjem ... nekoč, nekdaj, potem ko ... ? Odlašate kadar se je treba posvetiti sebi?

Začnite se imeti radi

Postanite sami sebi pomembna oseba. Imejte se radi. Dajte si dovoljenje, da ste vredni, da je OK imeti želje in potrebe. Poskrbite zase brez odlašanja, z veliko ljubezni do samih sebe.

O princu, ki je mislil, da je puran

Zgodba pripoveduje o tem, kako pomembno je, da se nekdo uglasi nate, da razume kako je biti "v tvojih čevljih", da ti ponudi odnos v katerem si sprejet takšen kot si. Prav zato že sam "terapevtski odnos" prispeva 30% k uspešnosti terapije. 

 O PRINCU, KI JE MISLIL, DA JE PURAN 
(iz zgodb Rabina Nachmana iz Ukrajine, 18. stol., priredil Gedaliah Fleer, prevedla Barbara Repinc Zupančič)

Nekoč, pred davnimi časi, v kraljestvu za sedmimi vodami in sedmimi gorami, je živel mogočni kralj, ki je imel vse, kar si kralj lahko poželi. Med njegovimi najbolj dragocenimi stvarmi, je bil njegov sin, mladi princ. Skupaj z ženo sta poskrbela, da je njun sin imel vse kar si je zaželel, najlepša oblačila, najboljše jedi, najboljšo izobrazbo. Nekega dne pa sta kralj in kraljica doživela svojo najhujšo grozo – princ je zbolel. Odločil se je, da je puran. Slekel je vsa svoja oblačila in se zatekel pod kraljevo mizo. Odklonil je kraljevo hrano in pričel pikati ostanke pod mizo, kosti in drobtine, ki so padle od obedovalcev. Prhutal je s svojimi papirnatimi krili in se tako glasno puranje oglašal, da so gostje morali nositi ščitnike za ušesa. Kralj je za svoje goste pripravil tudi posebne ščitnike za stopala, da so se zaščitili pred njegovim kljuvanjem.

Kralj je bil čisto iz sebe, ni vedel kaj naj stori. Poslal je sporočilo med vse največje zdravnike in psihologe v deželi. Vendar nihče ni vedel kako naj pomaga mlademu princu. Kralj je bil, navkljub vsemu denarju in moči, ki jo je imel, brez moči. Nekega dne pa je prišel do kralja star modrec, ki je slišal za kraljevo težavo, in rekel »Dovoli mi, da živim v tvojem domu in se mogoče spoprijateljim s tvojim sinom. Bodi potrpežljiv in pomagal mu bom, da mu bo bolje.« Razložil mu je, da se mu bo njegova metoda zdela mogoče malo čudna, vendar se mora izvesti tako kot on želi. Kralj je privolil ter tudi svoje služabnike podučil naj sledijo zahtevam starca, pa četudi bodo čudne. Modrec je tako slekel svoja oblačila, se zavlekel pod kraljevo mizo in sedel poleg princa. »Kdo si ti in kaj si?« ga je vprašal kraljevi sin. »Tvoj prijatelj sem, puran, tako kot ti«, je rekel modri starec. »Imel sem občutek, da si mogoče osamljen in sem se odločil, da pridem k tebi in živim skupaj s teboj nekaj časa«.

Minilo je nekaj tednov. »Purana« sta se privadila drug na drugega in postala dobra prijatelja. Jedla sta drobtine, pila iz plitkih krožnikov in razglabljala o prednostih, ki jih prinaša bivanje domače ptice v nasprotju z bivanjem ljudi.
Neke noči, ko je imela kraljeva družina skupno večerjo, je modrec na skrivaj signaliziral kralju naj služabnika prineseta dve svileni halji in jih spustita pod mizo. Modrec je eno haljo hitro pograbil in si jo odel, in še preden je princ lahko odprl usta, je modrec rekel: »Svilena halja ne more ogroziti moje identitete purana«. Princ je malo pomislil, pokimal in se še sam oblekel v svileno haljo.
Nekega dne je modrec signaliziral služabnikom naj mu vržejo dve srajci. Princu je dejal: »Zakaj misliš, da puran ne more nositi srajce? Lahko nosiva srajco in sva še vedno purana.« In tako sta si oblekla še srajci. Čez nekaj časa pa na enak način še hlače.
Nekaj dni kasneje je modrec ponovno signaliziral kralju. Kuhana govedina, pečen krompir in sveža zelenjava so bili postavljeni na tla, blizu modreca. Zelo zadovoljen, je modrec zagrizel v hrano in vzkliknil »Kako okusno! Krasno je biti dovolj sofisticiran puran, da lahko uživam človeško hrano!«. Princ se je strinjal in lačno pojedel svojo porcijo hrane. Kasneje je modrec zaprosil za srebrni pribor in rekel princu: »Navsezadnje, zakaj ne bi inteligentni purani želeli najboljše za sebe?«

Nazadnje, po nekaj mesecih, se je modrec usedel za kraljevo mizo. Medtem, ko je jedel in pil s kraljevo družino, je nagovoril princa pod mizo: »Pridi, pridruži se mi. Hrana je enaka, vendar stoli prinesejo občutno razliko. Poleg tega, mi purani, lahko veliko ponudimo. Zakaj bi sami sebe omejevali in ostajali ravnodušni do sveta? Sigurno naše ideje lahko doprinesejo marsikaj dobrega človeštvu.« Kraljevi sin je sedel za mizo. Bilo je samo še od časa odvisno, da je ozdravel.

---------------------------------------------------------

Zakaj molk?

Kuha mulo ... ima rilec ... nos je potegnil ... drži se ... ne pogovarja se z menoj ... ignorira me ...

Zakaj molk?
Ker želimo kaznovati ...
Ker želimo izsiljevati ...
Ker se bojimo govoriti o sebi ...
Ker ne znamo govoriti o svojih čustvih ...
Ker se bojimo konflikta ...
Ker nas je strah, sram ...

Pasivno agresiven način komunikacije
Molk kot kaznovanje

Nekateri starši otroka (žal) kaznujejo na način, da ga ignorirajo. Otrok se ob tem počuti manjvredno, starši mu (največkrat nezavedno) s tem sporočajo na psihološkem nivoju, da je neustrezen kot oseba, saj ni vreden ne besede, ne razlage, pogosto niti pogleda ne. Isto tehniko otrok, kasneje sam preizkuša v odnosih z drugimi: "če bom namerno tiho, s tem drugo osebo kaznujem". Oziroma po drugi strani, v svoji odrasli dobi še vedno doživlja neznosne občutke krivde in neustreznosti kadar se sogovornik zavije v molk. Največja bolečna kaznovanja z molkom je ta, da gre "kazen" na celo osebo (je razvrednotena) in ne le na njeno neustrezno vedenje.

Molk kot izsiljevanje
Izsiljevanje z molkom je lahko močan čustven pritisk na drugo osebo. Pri osebah z nejasnimi osebnimi mejami, tak način, hitro zbuja občutek krivde (da je nekoga prizadel), ki pa je zelo neugoden. Prav to lastno neugodje (ob molku drugega) ljudi vodi v to, da popustijo svoje meje. Molčeči to ve, zato z molkom izsili, da mu druga oseba ustreže. Takšna tehnika je značilna predvsem za manipulativne osebe, ki se soočajo z nekaterimi osebnostnimi motnjami.

Pasiven način komunikacije
Molk zaradi strahu
Strah pred konfliktom je lahko tisti, ki vodi osebo k temu, da se zavije v molk. Strah pred konfrontacijo, pred soočenjem in pred močnimi čustvi. Strah jih je odprto izraziti sebe, ne upajo se spregovoriti o tem kaj mislijo, čutijo in želijo. Nesoglasja tako ostanejo nerazčiščena oziroma neizrečena, kar neugodno vpliva na medsebojne odnose.

Strah pred bolečimi čustvi prisili nekatere osebe, da se ovijejo v "za njih bolj varen" molk. Gre za strah pred čutenjem lastnega čustva oz. tudi strah in neznanje kako ubesediti svoje občutke. Umik v molk prinese molčečemu začasno olajšanje, na dolgi rok pa prinaša prepad v medsebojne odnose saj oseba ne zmore razviti intimnosti v odnosih.

Molk zaradi sramu
Sram sebe, ki vznikne kot posledica zadrege, slabe samopodobe, strahu pred tem, da oseba kaj naredi "narobe". Oseba raje molči, kot da bi tvegala spregovoriti. Tovrsten molk je značilen za osebe s socialno fobijo.
 

Negativne posledice molka:
- s svojim molkom ne razrešim konflikta, ampak ga podaljšujem
- s svojim molkom škodujem sebi, ker svoja čustva potlačim
- s svojim molkom negativno vplivam na medsebojne odnose
- s svojim molkom škodujem sebi, saj ne izrazim sebe in svojih potreb v odnosu

Asertiven način komunikacije

Učenje asertivne komunikacje kjer se učimo spregovoriti (v prvi osebi ednine - "Jaz sem, jaz čutim, jaz želim ...") o sebi, o svojem doživljanju in podeliti z drugimi svoj pogled na dogajanje. Razumeti in sprejeti, da druga oseba doživlja enake dogodke na sebi lasten način, ki je lahko drugačen od našega. Razumeti konflikte kot del komunikacijskega procesa, ki ni nujno povezan z agresivno komunikacijo temveč z zrelim soočanjem dveh pogledov na isto stvar.

Razvijati čustveno inteligenco kjer se učimo prepoznavanja, poimenovanja, čutenja in sprejemanja svojih čustvenih stanj. Šele ko se zavedamo sebe in svojega doživljanja, ga lahko spontano podelimo z drugo osebo.

Razvijati svojo notranjo moč (samopodobo, samozaupanje in samospoštovanje) z namenom upati si izraziti sebe.

_______________________________________________________________

Video:
Na internetu sem videla spodnji video.
Odlično predstavi kako "molk" uničuje odnose:
Vir: www.klip.si. / Avtor: Gost / Objavljeno: 28.1.2015 / Dolžina: 5:25 min / www.hocem-vec.com
Tihi uničevalec odnosov
http://klip.si/video-tihi-unicevalec-odnosov-9089

_______________________________________________________________