Živeti ali (pre)živeti življenje?

Kot majhni otroci sanjarimo o tem kaj bomo postali, ko bomo veliki. V domišljiji ustvarimo zgodbe in vizije, raziskujemo svoje želje, imamo ideje o poklicni poti in načinu življenja. Svobodni smo in vsi naši potenciali so nam na razpolago.

Odraščanje neizbežno prinese tudi pravila, zapovedi in prepovedi. Prinese tudi navodila, kakšno je želeno vedenje. Kot majhni otroci žal še nismo vešči ločiti zrnje od plevela, nekritično vse ponotranjimo in življenje nam počasi a vztrajno "pristriže peruti". 

Se sploh še kdaj vprašamo ali vsa pravila držijo?
So vse omejitve smiselne?
Je moja predstava o sebi, o drugih in o življenju realna?
So imeli moji straši vedno prav oz. ali njihova pravila držijo tudi v sodobnem času in prostoru?
Kako živeti, da bomo izpolnjeni?
Kaj je smisel življenja?

PREŽIVETI življenje

Večkrat slišim, da ljudje pravijo "se kar vdam v usodo", da življenje "takšno pač je" ali "pri teh letih ni več kaj spremeniti". Na ta način ohranjajo miselnost, da je življenje težko, da morajo trpeti, vsak dan znova gre zgolj za preživetje. Ne sprašujejo se o svojih potencialih, o tem kaj je onkraj postavljenih okvirov. Življenje teče po v naprej začrtanih smernicah in prepričanjih, pogosto prehajajočih se iz roda v rod in v kontekstu družbenega okolja. 

V naši osebnosti se tako nezavedno udomačijo zapovedi in prepovedi. Ponotranjili smo jih v zgodnjem otroštvu, jih prevzeli direktno ali posredno od staršev ali pomembnih drugih. V nas se je izoblikovalo prepričanje, kdo sem in kaj je moja vloga/naloga v življenju.

Tipične zapovedi: Ustrezi drugim, trdo delaj, pohiti, bodi popoln, bodi močan.

Tipične prepovedi: Ne bodi pomemben! Ne izstopaj! Ne čuti! Ne bodi ti! Ne misli s svojo glavo! Ne pripadaj! Ne bodi blizu! Ne bodi uspešen! Ne obstajaj! Ne bodi zdrav! Ne odrasti! Ne bodi otrok!

Sčasoma začnemo odpisovati svoje sposobnosti, nezavedno ignoriramo informacije, ki so pomembne za reševanje naših problemov. Odpisujemo dražljaje, probleme ali možnost izbire. Zavzamemo pasivno vedenje (ne naredimo nič ali pa smo pretirano prilagojeni).

Ljudje si tako ustvarimo nevidno cono udobja, znotraj omejitev je življenje predvidljivo in zato "varno". To je življenje s pristriženimi perutmi. Cena je to, da v coni udobja nikoli ne moreš ne spoznati, ne izživeti, vseh neslutenih dimenzij "sebe". 

ŽIVETI življenje

Onkraj omejitev je priložnost. Tam je življenjska pot polna doživetij, čutenj, spoznavanj in izkušenj, kako je biti in rasti ... vsak nov dan nam ponuja novo priložnost živeti polno, izpolnjeno in radostno. To je prostor kjer so dovoljene želje in njihova uresničitev je naša odločitev.

Če nečesa ne znam - se tega lahko naučim. Lahko poskušam, vadim, kiksnem, se poberem in poskusim znova. Vsak dan lahko razvijam svoje potenciale, spoznavam svojo raznolikost, odkrivam "sebe" v različnih okoljih, nalogah, priložnostih in odnosih.

Poslušati je potrebno svoje srce in slišati sebe .... verjeti v sebe, da zmoremo biti kos vsaki situaciji ... razvijati se, učiti se, nadgraditi se ... uresničevat svoje žeje, imeti cilje. Razvijati ljubezen do življenja, kar daje smisel vsakemu dnevu posebej in celi prehojeni življenjski poti.

Ko mi sami živimo življenje s tem navdihujemo tudi druge. S svojim vzorom jim vlivamo pogum, da se podajo na pot samospoznavanja, jim ob tem stojimo ob strani in smo jim v spodbudo. Lep primer je kako v vlogi staršev otrokom pomagamo razvijati njihov lastni potencial in ne pričakujemo od njih, da bodo živeli "v naprej začrtanem okviru" ali celo izživeli naše neuresničene sanje.

Čas za spremembo

Nikoli ni prepozno in vedno je vredno. Ena od poti, ki omogoča "stopit iz cone udobja" je psihoterapija. Skozi varen terapevtski odnos, prebujamo tiste svoje potenciale, ki niso bili dovoljeni/aktivirani v otroštvu, zaradi pristriženih peruti. Prerastemo za nas nefunkcionalne zapovedi, prepovedi in odpisovanja. Opustimo nesmiselne omejitve in razvijamo nove, bolj učinkovite odločitve o tem kaj življenje je in kakšen je naš smisel bivanja. Cilj je avtonomija, priložnost "da ti zopet zrastejo tvoja krila" in začneš svobodno živeti "sebe".

Aktivirajte svoj pogum za življenje, za "letenje", ki presega cono udobja :-)

Srečno v 2017! 

---------------------------------------------------------------------------------------------

JONATAN LIVINGSTON GALEB, Richard Bach

Kratka in navidez preprosta pripoved o galebu Jonatanu nosi v sebi globoko sporočilo: "Jonatan je močan simbol, ki predstavlja vrata v življenje in pot k odraslosti v najglobljem pomenu te besede - k zrelosti."

"Jonatan svojemu bralcu pomaga pri pomembni življenjski odločitvi: živeti lagodno, mlačno življenje ali se podati na strmo in malce bolj naporno pot, ki vodi k popolnosti in svobodi."

---------------------------------------------------------------------------------------------

Tesnoba - anksioznost

MISLI: beganje misli, katastrofiziranje
ČUSTVA: preplavljenost s strahom
TELO: nemir, različni neprijetni simptomi
VEDENJE: "boj ali beg" ali pa "zmrznemo"

Klient: "Z menoj je nekaj hudo narobe! Srce in dihanje sta ponorela, mrzel pot, tresoče roke, mehke noge, iščem izhod iz situacij, ne upam si v trgovino, strah me je."

Moj odgovor: "To je tesnoba, ki jo strokovno imenujeno anksioznost. Vem, poznam, je hudo neprijetna. Je pa ta motnja povabilo v revizijo življenja, v to kako živim, kdo sem in kaj želim."

Kaj je anksioznost?

Je duševna motnja, kjer se posameznik sooča s pretiranim strahom, s hudo tesnobo in nemirom. Takrat verjame, da je situacija v kateri se nahaja zanj ogrožujoča. Boji se tudi telesnih simptomov, ki jih taka situacija prinese. Posledično se zato spremeni tudi vedenje, največkrat v izogibanje "potencialno ogrožujočim" situacijam. Ena hujših oblik je, da se oseba zapre v svoj "varen" dom, med štiri stene in se umakne iz družabnega življenja. Na eni strani STRAH pred življenjem, na drugi pa SRAM sebe in boleča izolacija z stigmo duševne motnje.

V naših možganih se nahaja amigdala, ki je kot nekakšen alarm za nevarnost. Stikalo se vklopi, ko zazna nevarnost. Amigdala pa ne razloči vedno med realno nevarnostjo in namišljeno nevarnostjo, ki jo ustvarijo naše misli ali travmatski spomini. Tako lahko v navidezno povsem mirni situaciji, znotraj nas poteka stanje "alarma", ki nas žene v boj ali beg. 

Diagnoze?

Povsem človeško je, da se občasno vsi srečujemo z občutki tesnobe, nemira in strahu. Kadar pa simptomi prerastejo ta okvir, govorimo o motnjah. Anksiozne motnje so večja skupina motenj v katero spadajo: generalizirana anksiozna motnja (GAM), panična motnja, agorafobija, separacijska anksioznost, selektivni mutizem, socialna fobija in še druge specifične fobije. Post-travmatska stresna motnja (PTSM) in obesesivno-kompulzivna motnja (OKM) sta sicer opredeljeni kot samostojni motnji, a imata anksioznost prav tako za enega od svojih simptomov. Diagnostični kriteriji so zelo podrobno opisani v psihiatričnem priročniku DSM 5 (The Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, American Psychiatric Association's (APA))

Zakaj se to dogaja prav meni? 

Vsak želi vedeti "Zakaj jaz?" Ponavadi težko pokažemo le na en sam vzrok, največkrat gre za skupek različnih dejavnikov, ki pripeljejo do anksioznih motenj:
- genetska predispozicija
- neustrezne relacijske izkušnje v otroštvu in med odraščanjem
- družbeno okolje
- travmatske izkušnje
- nekatera bolezenska stanja

Živeti z anksioznostjo? 

Življenje oseb, ki se srečujejo z anksioznimi motnjami je vse prej kot sproščeno. Osebe se soočajo z različnimi strahovi, uničujočimi mislimi, ki posameznika omejujejo na različnih področjih življenja. Kakovost življenja je pri večini anksioznih motenj zmanjšana (zapiranje v svoj dom, umik iz družabnih dogodkov, stagniranje v službi, strah pred izleti in potovanji, pred javnim nastopanjem, težje vzpostavljanje partnerstva in kakovostnih medsebojnih odnosov... ) 

Kaj nam anksioznost prinese dobrega? 

Anksioznost je zelo neprijeten način, s katerim nas telo in psiha opozarjata, da je prišel čas za spremembo. Na nek način nas "prisili", da se zazremo vase, v način kako živimo, kako doživljamo sebe in druge, kakšne medsebojne odnose imamo. Anksioznost je "opozorilo", da je duševno ravnovesje znotraj nas samih porušeno. Je povabilo k samospoznavanju in posledično v nadgradnjo sebe kot osebnosti. Tovrsten proces lahko prehodimo sami, na svoj način, ali pa s pomočjo psihoterapevta.

Oblike pomoči

Pomagaj si sam - samopomoč

Knjige za samopomoč vam lahko ponudijo osnovne smernice in vaje kako se spopadati z anksioznostjo (npr. Premagovanje anksioznosti za telebane). Razviti je potrebno zavedanje - kaj se mi dogaja, zakaj se mi to dogaja, kako ven iz tega. Gre za razvijanje veščine samoopazovanja in samorefleksije. Pomembno je tudi razviti sposobnost za realno oceno nevarnosti, ki bo protiutež našemu katastofiziranju. Poskrbeti moramo za redno sprostitev telesa in duha ter umiritev uma (progresivno mišično sproščanje, gibanje v naravi, šport, čas samo zase, meditacija, dihalne vaje, čuječnost ...). Priporočljive so kakšne delavnice da se naučite pravilnih tehnik izvajanja.

Psihoterapija - strokovna pomoč.

Včasih težavam sami nismo kos oz. smo sami že preizkusili samopomoč in ni bilo dovolj učinkovito. Psihoterapija ponudi terapijo skozi pogovor in skozi terapevtski odnos. Predvsem čustvene rane, ki so nastale v naših zgodnjih odnosih potrebujejo za okrevanje nov zdravilen odnos. Vsega sami ne moremo postoriti. Klient potrebuje novo relacijsko izkušnjo, v kateri bo lahko razvil tiste svoje potenciale, ki jih v primarnih odnosih ni mogel ali smel (kako doživljam ali vrednotim sebe in druge, kako čustvujem, smem reči "ne" ipd...). Pomaga razviti nove, boljše odločitve o tem kdo sem, kaj želim in kam grem. Prav tako je psihoterapija, s svojimi tehnikami, učinkovita pri predelavi travmatskih dogodkov, ki zamrznejo znotraj naših možganskih struktur in prinašajo s tem povezane čustvene stiske. 

Dve glavni področji dela sta pri obravnavanju anksioznih motenj:

1.  Spoprijemanje s simptomi tukaj in zdaj, da lahko živim in preživim svoj vsakdan. 

2.  Iskanje vzrokov in sprožilcev anksioznosti. Spoznavanje sebe in svojih zgodnjih odločitev iz otroštva, svojih strahov in obramb ter učenje čustvene pismenosti. Nadgradnja sebe, opuščanje nefunkcionalnega in učenje novega, bolj funkcionalnega mišljenja o sebi, drugih in življenju.

Psihiatrija - strokovna pomoč

V akutni fazi anksioznosti, ko oseba ne funkcionira več v vsakdanjem življenju, ne more več poskrbeti zase, ima samomorilne misli iz obupa ... je pomoč zdravil včasih nujna. Zdravila pozitivno vplivajo na porušeno kemično ravnovesje neurotransmiterjev v možganih, a žal tudi prinesejo neželene stranske učinke. Uporablja se antidepresive, anksiolitike ipd. psihofarmakološka zdravila. Zdravila predpiše zdravnik psihiater, ki naj bi redno spremljal tudi potek zdravljenja. V pomoč naj bi bila odmerjen čas, da posameznika iz popolne stiske (-10) postavijo na neko pozitivno nulo (+0), kjer oseba funkcionira in nato lahko dela na sebi naprej. Pri nekaterih diagnozah je uporaba zdravil tudi dolgotrajna ali doživljenjska.

Cilj je zaupati življenju in sebi!

Del naše odraslosti je tudi to, da razvijemo samozaupanje, da prerastemo "strah pred življenjem", da razvijemo notranji občutek varnost, da bomo vsemu kos. Da če bo situacija težka, bomo razvili veščine premagovanja oz. soočanja, v kolikor sami ne bomo zmogli bomo poiskali pomoč. Upati si živeti polno življenje in čustva sprejeti kot del človeške duševnosti, ki ponudi barvito mavrico doživljanja.

Kaj pa strah?

Sprejeti pri samem sebi tesnobo in strah, kot normalni del čustvovanja, naučiti se bit z nelagodnim občutkom brez umika. Sočasno razviti veščino kako biti do sebe sočuten in spodbujajoč v neprijetnih situacijah. Pogumen namreč ni tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje :-)

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------

PREMAGOVANJE ANKSIOZNOSTI ZA TELEBANE,
dr. Charles H. Elliot in dr. Laura L. Smith.
Premagajte anksioznost in zajadrajte v mirnejše, prijetnejše življenje.

Zelo uporaben (preprosto in duhovito pisan) priročnik za samopomoč. Razloži kako nadzirati strah, skrbi in paniko. Pomaga prepoznati kaj so vaši sprožitelji anksioznosti in ponudi napotke kako se soočati z zastrašujočimi situacijami.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Introvertna osebnost

"Redko mi je dolgčas, ko sem sama s seboj. Pogosto pa se dolgočasim v večji skupini ljudi ali v množici."

"Ko sem sama se moje baterije napolnijo, najdem stik s seboj. Ob ljudeh se mi baterije počasi praznijo, odnosi me utrudijo, izčrpajo."

"Raje imam globoke pogovore na štiri oči, kot velike zabave z površinskim klepetom."

Ste se našli v teh zapisih? Potem ste po vsej verjetnosti introvertna osebnost :-)

SSKJ pravi da introvertiran pomeni "usmerjen v svoj notranji svet".

Introvertni ljudje uživajo v samoti, radi imajo mirno vzdušje in manjši krog ljudi za druženje. V medsebojnih odnosih razvijejo polne in tople odnose, globina odnosa ima za njih velik pomen. Svoje službene ali študijske obveznosti najraje počnejo v samoti ali v res majhnem krogu podobnih ljudi. Potrebujejo mir in čas za razmišljanje, njihov doživljajski svet je zelo bogat. Prav tako niso nagnjeni k tveganim vedenjem in impulzivnim odločitvam.

Asociacije vezane na introvertne osebe so: premišljajoč, intelektualen, skromen, občutljiv, tih in zaprt vase, resen, samozadosten, umirjen, samotarski, zadržan, rahločuten, zanesljiv, dober poslušalec, nedominanten ...

Psihoterapija

Psihoterapija nam pomaga spoznati in sprejeti samega sebe in znati živeti v svojem ritmu, znati poiskat sebi ustrezno družbo in delo. Pomaga razviti notranje dovoljenje za biti "tak kot sem" (I am OK), ne glede na standarde, ki jih želi zahodni svet. Današnja družba namreč išče extrovertne ljudi. Želi od ljudi karizmo, tekmovalnost, višje, hitreje, glasneje, močneje ... Vse kar ne ustreza temu kriteriju vse bolj velja za neustrezno in neželjeno. V resnici pa smo si ljudje različni, ni vsak za vse. In prav je tako, saj nas različnost bogati, različnost nas dopolnjuje, potrebujemo tako igralce kot opazovalce, potrebujemo prodorne vodje in zanesljive sledilce ...

Na psihoterapijo pridejo ljudje, ki jim družba sporoča, da so neustrezni, da bi morali biti bolj družabni in glasni, da bi morali več hodit na zabave. Tudi službe vse bolj zahtevajo od uslužbencev teamsko delo, tekmovalnost, after partye.

In v kolikor ti to ne ustreza in se umakneš domov ali v samoto si neustrezen? Pojavijo se vprašanja:

     
     Sem čuden, ker ne maram pogostega druženja?
     Sem čuden, ker me druženje utrudi?
     Sem čuden, ker sem rad doma v svojem miru?
     Sem čuden, ker ne želim velike rojstnodnevne zabave?
     Sem čuden ker iz druženja ob kavi odidem prvi?

      NE nisi ne čuden in ne neustrezen! 

      ... verjetno si introverten in potrebuješ samoto, mir in tišino :-)

Introvertno osebnost ni strah stopiti v medsebojne odnose. Imajo radi ljudi in imajo razvite komunikacijske veščine. Radi vstopajo v odnose, počutijo se prijetno in varno v njih, le ne potrebujejo jih veliko in ustrezajo jim za določen in omejen čas. Za protiutež nujno potrebujejo samoto, tišino in čas zase.

Kaj pa če imam res težavo?

Včasih pa podobni vedenjski vzorci kot jih imajo introvertne osebnosti (umik v samoto, tihost, plašnost, nedružabnost, molčečnost, premlevanje dogodkov ...), lahko pomenijo simptome katere od duševnih motenj:

• Socialna fobija je motnja, ki jo lahko imajo tako introvertne kot ekstravertne osebe. O socialni fobiji govorimo kadar posameznik doživlja hudo čustveno stisko, ko mora vstopiti v medsebojne odnose. Tukaj ne gre za običajno tremo, temveč doživlja močan strah pred zavrnitvijo, pred lastnimi napakami, pred odzivi sočloveka ipd. Ponavadi se oseba sočasno sooča tudi s sramom, občutkom lastne neustreznosti. Varno vstopanje v medsebojne odnose pa ovirajo tudi pomanjkljivo razvite socialne veščine. 
  Psihoterapija pomaga ustvariti odnos v katerem se klient počuti dovolj varen in sprejet, da lahko začne razvijat tiste socialne veščine, ki jih do sedaj ni zmogel.
  
  
• Depresija in anksioznost sta motnji, ki prav tako doletita tako introvertne kot ekstravertne osebe. Intovertne osebe imajo že po naravi zelo bogato notranje doživljanje. Morda so prav zato bolj nagnjene k premlevanju preteklih dogodkov in obremenjevanju s strahovi za prihodnost. Kadar umiku iz socialnega okolja botrujeta depresija ali anksioznost, oseba znenada ali postopoma spremeni svoje vedenje, mišljenje in čustvovanje. Umika se v domače "varno" okolje, saj je tam možnost tesnobe največkrat najmanjša, umika se od prijateljev saj se ne upa iskreno spregovoriti o svojih stiskah. Osebe s temi motnjami se srečujejo s hudo žalostjo in/ali strahom ter posledično tudi s sramom "glej kakšen sem postal". Pogosto govorijo o tem kako so bili nekoč živahni, nasmejani in družabni ... Tudi tukaj psihoterapija pomaga poiskati vzroke, ki vzdržujejo bolezen in ponuja prostor za spremembo in osebnostni razvoj klienta.

-------------------------------------------------------------------------

TIHI, Susan Caine

Knjiga govori o introvertnosti s kulturnega, psihološkega in sociološkega vidika.

"... so ljudje, ki jih imamo za tihe, skoraj neopazne, tj. introvertne, zaslužni za nekatere najbolj izpostavljene umetniške stvaritve (Sikstinska kapela), znanstvena dognanja (relativnostna teorija), popkulturne fenomene (Harry Potter) in poslovne inovacije (Google, Microsoft)."

-----------------------------------------------------------------------

Jorge Bucay

Jorge Bucay je argentinski psihoterapevt (Geštalt, psihodrama) in pisatelj. Je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb. Živi v mali španski vasici, ne uporablja TV in se posveča branju in pisanju ter medsebojnim odnosom s prijatelji in družino.

LJUBITI Z ODPRTIMI OČI

"Najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj si ne bi raje poiskali še ene celote?"

Knjiga je napisana kot duhovit roman, kjer si dva psihoterapevta, preko e-pošte, dopisujeta o ljubezni in partnerstvu. Skozi zgodbo dobimo vpogled v to kaj je zaljubljenost, kaj ljubezen. Dobimo odgovore na vprašanje kako s partnerjem soustvarjati ljubezensko povezanost in sočasno razvijat sebe celostno.

TI POVEM ZGODBO?

"Zgodbe, ki otroke uspavajo, odrasle pa budijo"

"Te zgodbe so bile napisane, da bi označile kraj ali pot. Toda iskanje skritega diamanta v njih je naloga vsakega posameznika."

Zbirka kratkih zgodb, ki zdravijo. Od grških mitov in japonskih parabol, pa vse do zenovskih modrosti in avtorjevih izmišljenih zgodb. V njih se najde prav vsak.

TI POVEM ŠE ENO ZGODBO?

"Sreča se nikoli ne približa tistim, ki namesto sanjam sledijo zgolj nečimrnemu cilju. Nikoli."

Zdravilne zgodbe, ki nam pomagajo priti do spoznanja, da se tudi za najhujše življenjske zagate vedno najde rešitev in da obstaja upanje za nov začetek.

ZGODBE ZA RAZMISLEK

Tri ključna spoznanja, ki nam lahko zelo olajšajo življenje:

1. "Kar je, je."

2. "Kar je dobro, ni zastonj."

3. "Nikoli ne počni, česar nočeš."

TO NI ŽALOSTNA ZGODBA

"Človek se pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo –, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le preobleka in da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost."

Ganljiva zgodba nas uči, kako nevarno je ranjeno srce ograditi v želji, da bi se ubranili nove bolečine. 

POT SAMOODVISNOSTI

"Neodvisnost pomeni, da nisi odvisen od nikogar. Prav vsi tako ali drugače potrebujemo druge. In če neodvisnost ni mogoča, če je odvisnost nezaželena, ker ne ponuja možnosti za razvoj, če je soodvisnost nezdrava … kaj potem?"

Knjiga nas popelje po labirintih naših notranjih poti. Pot samoodvisnosti nas bo privedla k samoizpolnitvi, uspehu, sreči … In k sprejetju odgovornosti za svoje življenje. K srečanju s samim sabo.

 ---------------------------------------------------------------

Ko otrok postane "nadomestni partner" staršu

Prikriti incest

O prikritem incestu govorimo, ko se otrok ujame v nevidno mrežo čustvene lakote enega od staršev. Otrok postane družabnik in zaupanja vreden nadomestni partner. 

Najpogosteje se dogaja med otrokom in staršem nasprotnega spola, lahko pa tudi med istim spolom. Prikriti incest nima spolnega nadlegovanja in nima fizične zlorabe. Žrtve so zato zmedene, njihova spolnost je obremenjena, čeprav se jim starša nista nikoli spolno približala. Občutijo krivdo, sram, bes in jezo.

Zdrava in nezdrava bližina

Zdrava bližina je, da starš skrbi za otrokove potrebe na poti v odraslost. Otrok se tako nauči prepoznati svoje potrebe in jih lahko v kasnejših odraslih odnosih tudi zadovolji.

Nezdrava bližina s staršem nastane, ko se otrok čuti dolžan zadovoljevati potrebe starša in se počuti kriv, če tega ne stori. Otrok ponotranji potrebe starša kot, da so njegove. V odraslosti se v odnosih "žrtvujejo" za druge in so pogosto razočarani v ljubezni.

Kje?

Prikriti incest se najpogosteje dogaja v družinah kjer je npr. eden od staršev alkoholik, v družinah kjer so odnosi med partnerjema odtujeni, pri starših samohranilcih ali v družinah kjer je eden od staršev zaradi bolezni disfunkcionalen.

Kako?

"Zdaj si ti moški v hiši"!!!

     Si bil ti, tisti veliki fant,ki je poskrbel za svojo mamico, ker je očka alkoholik? 
     Si ti tolažil mamo, ko ni bila kos zakonskemu brodolomu?

     Si bil ti tisti, ki je po odhodu očeta postal "moški" v družini? 

"Ti si očkova princeska" !!!

     Si ti tista ljubka princeska, ki je vedno znova očarala očka?
     Si ti tista "očkova ljubica", ki je ponosno nadomeščala mamico?
     Si ti tista punčka, ki je bila deležna vseh očkovih privilegijev?

Zakaj trauma?

"Otrokove temeljne potrebe so zavrnjene, nihče ne poskrbi zanje. Otrok se počuti kot predmet, ne kot človek. Njegove resnične potrebe po ljubezni, skrbi, varnosti in zaupanju nikoli niso zadovoljene. In kar je še huje starš v otroka vcepi vero, da mu potrebe zadovoljuje. To je bistvo škode v prikrito incestnem razmerju, skupaj s travmo, ki jo povzroča neustrezna spolna energija v takem razmerju." (iz knjige Po tihem zapeljani)

Težave žrtev prikritega incesta v odraslosti

Težave imajo v odnosih, kjer so večni "reševalec" drugih. Njihove potrebe pa ostajajo neprepoznane in nezadovoljene.
     Si še vedno tisti, ki čuti krivdo, če se ne odzove na mamin klic? 
     Se še danes čutiš dolžna "poskrbet" za svojega očka?

Težave se pokažejo v spolnosti. Nekateri se seksualno zaprejo, saj le tako lahko ostanejo "zvesti" svoji materi. Lahko imajo težave v spolnosti z osebo, ki jo ljubijo, a hkrati imajo lahko pogosto spolne odnose v površinskih odnosih. Spolnost pogosto poganja jeza, a žrtve ne vedo odkod prihaja.

Težave z občutkom lastne vrednosti. Občutek "nisem dovolj dober". Sebe vrednotijo po svojih dejanjih za drugega in ne po tem kaj so kot oseba.

Različne kompulzivne motnje.

Kako si pomagat?

- Prvi korak je, da prepoznamo zlorabo in ozavestimo svoje občutke, da si jih dovolimo. 

- Neizbežno pride tudi konec idealizacije svojega starša in sprejet, da je bila njihova odgovornost, da bi znali poskrbeti zase. Razviti razumevanje, da starš tega ni storil namerno in zavedno. Da jih v takšno čustveno lakoto vodi njihov lastni čustveni primanjkljaj iz njihovega otroštva. Začutiti sočutje tudi do tega dela starša a vedeti, da to ni nikoli bila, ni in ne bo tvoja odgovornost.

- Odžalovati otroštvo in čustveno zlorabo.

- Razviti sposobnost prepoznavanja svojih potreb in se osvoboditi sramu in krivde.

Psihoterapija je proces, skozi katerega v varnem okolju in v za nas varnem ritmu prihajamo postopoma v stik tudi z otroškimi bolečinami, nov reparativen odnos nam pomaga sestaviti in pozdraviti tudi tiste delčke bolečine in praznine, ki so nastali zaradi prikritega incesta v primarnem odnosu.

---------------------------------------------------------------------------------------------

PO TIHEM ZAPELJANI, Kenneth M. Adams
Ko si starši otroke naredijo za partnerje

Knjiga govori o prikritem incestu in njegovih posledicah. 

Prikriti incest se dogaja, ko starš svojemu otroku nameni vlogo nadomestnega "partnerja". 

Tukaj ne gre za spolni stik, ne gre za fizično spolno zlorabo. Prikriti incest je čustvena zloraba, ki pa pušča sled tudi v doživljanju intime in spolnosti pri otroku, ko odraste. Prav tako pušča sled v doživljanju sebe in razumevanju svojih potreb. Pušča sled v obliki sramu, krivde, besa in jeze.

Toplo priporočam v branje!

---------------------------------------------------------------------------------------------