Na živce mi greeeeeš!
Utihni že enkrat!
Zakaj se spet dereš name?
Zakaj si kot pijavka?
Ne me morit s klici!
Poglej, spet me ignoriraš...
Spet mi težiš s to tematiko...
Sploh me ne poslušaš!
Ne pustiš mi do besede ...
Prestopaš vse moje meje!
Ljudje so "težki", ko jim je težko.
Se spomnite, ko pravijo za koga, da je "težak" človek. Sliši se, kot da je to njegova stalna lastnost, kot da je to njegov edini obraz.
Ko nekdo takoj dvigne glas, ali se zapre vase, ali ne sliši drugih ali deluje kot, da se večno nečemu upira – kaj če je to le klic po razumevanju? Kaj če prav ta "težkost" v človeku ni njegov značaj, temveč njegova bolečina? Njegova utrujenost. Njegov neizražen strah. Njegovo nezaceljeno. Njegova čustvena rana.
V takšnih situacijah, v sebi vedno znova iščimo potrpežljivost in razumevanje, da za čustvenim odzivom vidimo celo zgodbo človeka. Da za "težavnim" vedenjem prepoznamo človeka v stiski. In da ne reagiramo takoj s sodbo, temveč s prostorom – z vsaj malce sočutja, če ne že sprejemanja.
Ker resnica je, da ko je nam težko, tudi mi nismo najlažja različica sebe.
Morda bi bili medsebojni odnosi lažji, če bi si pogosteje priznali, da nismo "težki" ljudje, temveč da smo ljudje s težavo, ki nam je trenutno težko. In da imamo vso pravico, da nas drugi ob tem ne obsojajo, ampak raje zrcalijo – z zavestjo, da vsak nosi svojo življenjsko zgodbo, stisko, travmo. Mi sami pa se moramo naučiti povedati kaj nosimo v sebi in s tem odpreti pot k razbremenitvi napetosti v nas.
Kaj v odnosu je moje?
Ko smo v stiku s težkimi odzivi drugih, si vedno znova zastavimo vprašanje:
Ali si želim biti spužva ali zrcalo?
SPUŽVA – vsrkamo vase tujo bolečino, čustva in napetosti. Kar ni naše, postane naša teža. Tako hitro pozabimo, kje se mi končamo in kje se začnejo drugi. Spužva trpi, napojena je s čustvom drugega.
ZRCALO – mirno reflektiramo dogajanje, ne da bi ga posrkali vase. Zrcalo ne nosi čustev drugih, a jih vseeno vidi. V tem je moč zavedanja brez, da se poistovetimo z sogovornikom.
V pomoč nam je lahko misel, da "to ni moje" in mirno zavzamemo zdravo distanco sočutnega opazovalca. Biti zrcalo ni hladnost – je spoštovanje svoje meje, hkrati pa tudi priznavanje drugega v njegovi človeškosti. Ko reflektiram kot zrcalo se zavedam sebe in svojih občutkov in tudi svojih meja, a hkrati dajem prostor v odnosu tistemu drugemu, ki doživlja zanj težko čustvo. Naša mirna prisotnost prav tako koregulira sogovornika in mu s tem pomaga nazaj do čustvene stabilnosti.
Težka oseba ali za nas težko vedenje?
In še nekaj pomembnega: prav ta "težka" vedenja so pogosto naši triggerji. Sprožilci naših lastnih ran, stisk in nepredelanih travm. Vedenja drugih v nas prebudijo nekaj nepredelanega. Nek dotik preteklosti, nek zamolčan in že pozabljen občutek, odpre se naša nevidna rana.
Ni naključje, da nas določeni ljudje ali situacije tako močno vznemirijo. Oni niso vzrok – so sprožilec. V ogledalu njihovega vedenja lahko uzremo del sebe, ki kliče po ozdravljenju.
Namesto, da takrat kažemo s prstom navzven, na drugega "Glej kakšen si!", se vprašajmo: Kaj v meni je bilo prav zdaj sproženo? Od kod to res prihaja?
Tako se začne pravo samospoznavanje – ne v udobju, ampak ravno v trenju. Tudi v terapevtskem odnosu so trenja del procesa in najbolj živ del terapije je, ko se srečamo z rano, ki se odpre, tukaj in zdaj in ne le zgolj kot ubeseden spomin.
Samorefleksija
Ni sramotno, če v odnosih ne zmoremo vedno mirno zrcaliti ali postaviti meje. Velikokrat preprosto še ne poznamo dovolj sebe. Tisto, česar ne razumemo v sebi, bomo težko sprejeli pri drugih.
Prav zato so terapije, različne oblike samorefleksije in notranjega dela tako dragocene. Pomagajo nam razplesti vozle, ki smo jih nosili dolgo – pogosto nezavedno. In bolj, ko spoznavamo sebe, svoje vzorce, svoje triggerje, lažje nam je v odnosih. Manj vsrkavamo, manj burno odreagiramo, več razumemo in sprejemamo ter se vse bolje samoreguliramo. Ne zato, ker bi nam bilo lažje – ampak ker smo bolj opolnomočeni kako ustrezno ravnati sami s seboj.
Toksična vedenja
Seveda pa to ne pomeni, da moramo vse "težke" vedenjske vzorce sprejeti brez omejitev. Nekatera vedenja so toksična, celo čustveno nasilna – in jih ne moremo (in ne smemo) opravičevati s tem, da ima nekdo “težek dan” ali bolečo preteklost.
So trenutki, ko je najbolj sočutna stvar, ki jo lahko naredimo – da postavimo jasno mejo. Da rečemo: "To ne gre. To ni sprejemljivo. Tega si ne zaslužim."
Sočutje ne pomeni, da dovolimo, da nas kdo znova in znova rani. Lahko razumemo, zakaj nekdo deluje, kot deluje – in hkrati odločimo, da tega ne želimo več imeti v svojem prostoru. To ni hladnost – to je skrb zase.
To, da razumemo nekoga naj nas NE naredi bolj potrpežljive do zlorabe, ampak bolj odgovorne do sebe. Samospoznavanje ni pot v to, da vse prenašamo – temveč da prepoznamo, česa ne želimo in ne smemo več dovoliti za sebe.
Slediš mi lahko tudi tukaj:
