Psihoterapija na daljavo

Gremo on-line? Ne, jaz ne!!

"Sebe ne morem gledat na ekranu"
"Bojim se, da kdo sliši najin pogovor"
"Neprijetno mi je on-line"
"Sram me je ... ne vem česa"
"Bojim se, da se kje zapiše in shrani"
"Internet ni dovolj varen"
"Jaz ne upam..."
"Grozno izgledam na kameri"

Takšni in drugačni odpori so dragoceni pokazatelji kje ima klient strahove, zavore, omejitve, čustvene stiske in/ali omejujoča prepričanja. Ko klient o zadržkih odprto in iskreno spregovori, je to dragoceno povabilo v raziskovanje, saj mu terapevt lahko pomaga premagati omejujoča prepričanja in mu s tem omogoči svobodnejše in bolj sproščeno nadaljnje terapevtsko delo.

V začetku karantene se je pojavilo pri mojih klientih kar nekaj odporov do terapije na daljavo. Nekateri so takoj povedali, da bodo počakali na ponovna srečanja v živo. Drugi so se odločili malo počakati, a so z minevanjem mesecev vseeno poklicali z željo po nadaljevanju dela on-line. Nekateri pa so hitro preklopili na delo od doma in je naš proces dela potekal brez prekinitev. Ni prav ali narobe, le vsak potrebuje svoj čas, da sprejme nove situacije in spremembe. 

Pristno človeško bližino je zamenjala "zaščitna" distanca

Epidemija COVID-19 je prinesla v naša življenja spremembe. Nekatere so prijetne, druge manj prijetne, nekatere bodo morda postale stalnica, druge so začasne in bo življenje sčasoma prišlo nazaj v utečene tirnice.

Področje psihoterapije se je zaradi karantene, samoizolacije, samozaščite, strahu pred okužiti ali biti okužen zelo spremenilo. Karantena je prepovedala stike v živo. Klienti so ostali brez čustvene podpore, brez svoje tedenske ure terapije, ki mnogim izmed njih pomeni edini varen prostor, kjer lahko pridejo v stik s seboj in svojimi čustvi. Psihoterapevtski prostor in medsebojni odnos s terapevtom prinašata klientu človeško bližino, ki je že sama po sebi zdravilna, skozi resnično prisotnost, iskren pogled, topel stisk roke ali objem. Tako zelo je pomembna prisotnost sočloveka, ki ti pomaga nosit težka čustva, boleče zgodbe ali podeliti veselje in se veseliti skupaj.

Epidemija nam je prinesla obvezno fizično distanco, naši delovni stoli so se razmaknili na 2 metra, pogled v oči ni enak z razdalje, tiho izgovorjene besede ali le glasnejši izdihi se zgubljajo na poti do sogovornika. Maske so pokrile obraz in zakrile mimiko obraza, droben nemiren trzljaj ustnic, rahel nasmeh, stisnjene ustnice v jezo. In nenazadnje ob snidenju in slovesu manjkata stik, dotik, ... objem ali roka. 

Psihoterapija iz "domačega brloga"

S klienti, ki niso želeli ostati brez terapije, smo se skupaj prilagodili na delo pod drugačnimi pogoji. Srečanja v živo so zamenjala srečanja on-line. Na naše skupno pozitivno presenečenje so ure lepo stekle. Sama sem tehnike dela malce prilagodila tehničnim možnostim. Na moje veselje vsemu navkljub lahko uporabljamo tudi kreativne tehnike, prav tako je podajanje teorije postalo igrivo skozi nove načine dela. 

Najbolj pa me veseli, ko vidim in doživim, pristen stisk s klientom tudi preko ekrana. Ko se lahko povežemo tudi na občutljivem emocionalnem nivoju in skupaj, kljub fizični distanci, varno prejadramo težka čustva. 

Skozi mesece dela so se pokazale tudi prednosti terapije iz domačega kavča. Veliko klientov je povedalo, da se doma počutijo "varne" in lažje pridejo v stik s svojo ranljivostjo. Všeč jim je, ker so ali v svoji sobi, ali na svojem kavču, pod svojo odejo ali s svojo najljubšo skodelico kakava v roki. Kot bi imeli s tem, ko so doma, več dovoljenja, da odvržejo maske in vloge, ki jih sicer nosijo skozi delovni dan. 

Kot drugo pomembno prednost terapije na daljavo so izpostavili časovni okvir. Pot jim ne jemlje časa, marsikdo se namreč vozi na terapijo zelo od daleč. Tudi urnik terapije je veliko bolj fleksibilen, ko delamo od doma. 

Ker so v mojo pisarno, v živo, dobrodošli tudi pasji ali mačji ljubljenčki so ti prav tako dobrodošli, ko delamo na daljavo. V naših terapevtskih urah se tako preko ekrana pogosto prikaže kak veseli smrček in klienti povedo, da imajo med najino uro ob sebi svojega ljubljenčka. Blagodejnega učinka pomirjanja verjetno ni potrebno posebej razlagati.

Preden začnemo terapevtski proces na daljavo, potrebujemo zagotoviti varno okolje brez motenj. Zagotovljena morata biti zasebnost in mir. Z ustreznim delovnim in terapevtskim dogovorom se tudi zavežemo glede tehničnih in delovnih pravil.

Tehnične težave?

V primeru tehničnih težav, ki se načeloma ne dogajajo pogosto, a se tudi kdaj zgodijo, imamo s klientom dogovorjen rezervni plan. Terapevtsko uro v takem primeru speljemo do konca preko gsm. Zelo pomembno je namreč, da seansa ni prekinjena nenadoma saj bi tako klient ostal brez strokovno zaključene tematike, ki jo obravnavava tisto uro. Poudarek je na temu, da klienta ne pustimo v čustveno nestabilnem stanju ter da skupaj zaključimo začeto delo tiste ure ter speljemo ustrezno slovo.

Stari in novi klienti

V začetku karantene sem delala, na daljavo, le s svojimi klienti s katerimi imamo skupno kilometrino, poznamo se v živo in imamo že vzpostavljen varen odnos. Premik na nov način dela nam ni predstavljal večje ovire.

Kasneje so prišli tudi novi klienti s katerimi sem imela priložnost spoznavati, kako gradimo nov odnos, brez stika v živo. Bila sem prijetno presenečena nad sproščenostjo in odprtostjo v odnosu. Z moje strani se mi je zdelo posebej pomembno zagotoviti oziroma vzpostaviti obojestransko zaupanje in zavezanost, da se držimo delovnega dogovora.

Varen, strokovno podprt odnos v katerem si viden, slišan in sprejet so temeljne komponente terapevtskega odnosa in na srečo niso vezane zgolj na fizično bližino, tako da lahko pristen odnos zgradimo tudi virtualno, na daljavo in s pomočjo slike ekrana.

Nove odločitve: ON-LINE ostaja del redne ponudbe!

V svojo terapevtsko prakso sem se odločila vključiti terapijo na daljavo, kot eno izmed rednih opcij. Predvsem bo ta možnost verjetno nagovorila tiste kliente, ki bi zaradi krajevne razdalje težko prihajali redno, tedensko ter tiste kliente, ki zaradi zdravstvenih razlogov težko zapustijo svoj dom. 

Prav tako ponujam možnost kombinacije on-line + v živo, glede na delovni dogovor s posameznim klientom.

Za vse tiste, ki bi želeli prihajati samo na terapijo v živo, pa so seveda vrata še vedno odprta. Glede na trenutno epidemiološko situacijo se držimo priporočenih zaščitnih smernic, a srčno upam, da bomo kmalu lahko postavili naše stole bolj skupaj in si ob snidenju segli v roke.

Izgorelost

Tiho, korak za korakom se priplazi v naše telo neznosna utrujenost, ko se telo upre in nekega dne dokončno reče: "NE MOREM VEČ!"

Pot v izgorelost pa se je tiho, a vztrajno tlakovala že veliko prej. Nekaj malega je v naši genetski predispoziciji, drugo doda naše okolje, velik dejavnik so družinske vrednote in navade ter nenazadnje in tako zelo pomembne so naše zgodnje, otroške nezavedne odločitve kakšen naj bom, da bom ustrezen. Nekritično ponotranjimo sporočila in pričakovanja staršev in pomembnih drugih oseb (stari starši, sorojenci, vzgojitelji ... )

Priganjalci

V svojem otroštvu razvijemo gonilnike, v transakcijski analizi jih imenujemo drajverje: pohiti, bodi popoln, trdno delaj, bodi močan, ustrezi drugim, ki so lahko odlične vstopnice za postopno izgorevanje. Te notranje prisile nas vsaka na svoj način ženejo v določena vedenja. Prav s temi vedenji pa smo kot magnet za določene tipe drugih ljudi, ki postanejo, s svojimi zahtevami in pričakovanji, naši zunanji priganjalci. Tako se znajdemo v primežu notranjih in zunanjih priganjalcev, ki se jih pogosto niti ne zavedamo.

Pohiti - visoka delovna storilnost, ni časa za oddih

Nekateri ljudje vedno hitijo in prehajajo iz enega opravila v drugega. Spominjajo na hrčka, ki teče v začaranem krogu svojega kolesa. Okolica jih vidi kot zelo "pridne in marljive". Vsako delo opravijo hitro in jim "ostaja čas", a prav ta čas sami ali pa njihovi bližnji izkoristijo za nove naloge. Takšni ljudje se ne znajo več ustaviti, tudi sami povedo, da morajo biti stalno v pogonu. Utrujeni so tako fizično, kot tudi psihično. Njihove misli so vedno že pri naslednji nalogi (ki že "čaka na njih") še preden zaključijo delo s katerim se ravnokar ukvarjajo.

Takšne osebe se morajo naučiti kako se ustaviti, prepoznati kdaj telo in um potrebujeta pavzo, počitek, oddih, mirovanje. Dela, ki jih opravljajo naj počnejo bolj zavestno in bolj umirjeno, fokus naj bo na eno samo nalogo, ki se dogaja tukaj in zdaj. Umirjeno in zavestno delovanje naj torej nadomesti hitenje.

Bodi popoln - ostra samokritika, napake niso dovoljene

Večna težava perfekcionistov je, da njihovo delo, po njihovem prepričanju nikoli ni dovolj dobro, da so vedno možne izboljšave. Tako se ujamejo v začaran krog izboljšav, težnje k odličnosti. Za svoje delo zato porabijo veliko več časa, med delom so tesnobni, saj se ves čas borijo s svojim notranjim kritikom, ki nikoli ni zadovoljen z opravljenim in zahteva še več in več, še boljše. 
Perfekcionisti morajo malce prevrednotiti sistem ocenjevanja. Namesto idealizirane težnje po popolnosti naj razvijajo realno prepoznavanje kdaj je nekaj dovolj dobro in presežejo strah pred kritiko.

Trdo delaj - kdor dela je vreden, počivajo lenuhi, 

Pogosto zelo družinsko obarvana vrednota, da lenuhi niso ok, da je treba vstat čim prej iz postelje, da je treba delat in ne posedat. Pogosto klienti povedo, da še danes, kot odrasli, ko pride partner domov, takoj skočijo in začno kar nekaj delati - da jih le ta ne bi zalotil pri "počivanju". Počitek se vse prepogosto enači z lenobo, brezdeljem in nekoristnostjo. 

Kako zelo narobe! Ljudje z gonilnikom "trdo delaj" morajo razviti veščine, da slišijo svoje telo kaj v resnici potrebuje, če je to počitek naj mu ga brez slabe vesti privoščijo. Delo v večini primerov zagotovo lahko počaka. Napolniti moramo svoje baterije, da bomo spet lahko učinkoviti. Ena od veščin, ki naj bi jo takšne osebe osvojile je tudi "samo biti", naučiti se sedeti v tišini, mirno opazovanje dogajanja okoli sebe. Pomislite ali je res vrednota biti zgaran in utrujen od dela? Naj zato tudi počivanje in uživanje postaneta del vsakdana.

Bodi močan - potrpi, ne jamraj, stisni zobe, zdrži, nemoč ni dovoljena

Potrpi in stisni zobe, naredi tudi, če je težko. Mnogi si ne dovolijo bolniškega staleža, raje potrpijo in gredo v službo, ker je tako "treba", ker je tako "prav"... Spet drugi ne bodo pokazali, da so nezadovoljni v delovnem okolju, potrpeli bodo fizična nelagodja in potlačili bodo svoja čustva. Prepovedano jim je izražati občutke, prepovedane so jim solze in nemoč.

Naloga ljudi, ki so vedno močni je, da razvijejo pogum in odprto spregovorijo o svoji ranljivosti. Pogum, da je v redu govoriti o svojih potrebah in pričakovanjih ter sočasno s sočutjem tudi sprejet svoje omejitve. Človeško je biti ranljiv, čutiti čustva in spregovoriti o njih.

Ustrezi drugim - žrtvovanje za druge, nezmožnost reči ne, vedno na uslugo vsem

V želji po odobravanju, sprejetosti in priljubljenosti ljudje pozabijo nase. Ustrežejo vsaki prošnji, priskočijo na pomoč na vsak namig. Sočutje in sodelovanje sta zelo lepi vrlini, a šele potem, ko smo mi sami OK, ko zmoremo dajati nesebično in iz srca. Ljudje pa žal, gredo prepogosto "čez sebe" v želji da ustrežejo drugim, da se drugi ne bi jezili na njih, da se s tem izognejo konfliktom, da "ja ne bo kdo kaj rekel" ... Sebe postavljajo na zadnje mesto in ko se nekega dne zlomijo pod težo uslug in razdajanja spoznajo, da so večino življenja pozabljali nase in živeli za druge. Pogosto so pridružena njihova globoka razočaranja nad ljudmi, saj so sami toliko dajali in dajali, ko pa oni potrebujejo pomoč pa pogosto nikjer nikogar ni.
Če se najdete v tem gonilniku, je prišel čas, da postavite sebe na prvo mesto. Prepoznajte svoje potrebe, naučite se reči "ne" drugim, iskreno povejte, ko česa nočete ali ne morete. Soočite se s strahom pred zavrnitvijo. Vzeti si čas zase, tudi če to pomeni samo mirovati in uživati v tišini je vaša pravica.

Kdo je kandidat za izgorelost?

Pravzaprav nihče ni imun na izgorevanje. Izgorelost ni omejena le na poklicno izčrpavanje ali na zelo stresno službeno okolje. Doleti lahko tudi mame samohranilke, ki so same za vse, starše, ki dan in noč skrbijo za otroke s posebnimi potrebami, doleti lahko dijake ali študente, ki doživljajo šolske obveznosti kot visok stres, doleti rekreativne ali profesionalne športnike zaradi preforsiranja samih sebe, doleti ljudi, ki delajo v večizmenskem in nočnem delu, kjer so cikli spanja in dela porušeni. In še bi lahko naštevala.

Preventiva pred izgorelostjo

Naučite se poslušati svoje telo! Prepoznajte različne utrujenosti (telesno, čustveno, umsko...) in dajte telesu tisto kar potrebuje. Nekdo potrebuje gibanje, drugi mirovanje, nekdo veliko pogovorov, drugi tišino in umik od ljudi, spet drugi potrebujejo intelektualno delo in tretji možgane na off in delo z rokami na vrtu. Pomembno je, da veste kaj VI rabite ZASE.

Razvijajte sočutje do sebe, do svojih omejitev, nemoči, strahov in neuspehov. Znotraj sebe razvijajte dovoljenja, da ste Ok tudi če ste utrujeni, da je OK prositi za pomoč, da je OK tudi, če rečeš, da ne moreš pomagati drugemu. Prisluhnite sebi z naklonjenostjo in nežnostjo, ki bo sčasoma prevladala nad, za vas, omejujočimi gonilniki, ki od vas zahtevajo nemogoča, samoizčrpavajoča vedenja.

Stopnje izgorelosti

Izgorelost razdelimo na 3 stopnje: izčrpanost, ujetost in sindrom adrenalne izgorelosti.
Vsaka od omenjenih stopenj ima svoje psihološke in fiziološke simptome. Glede na izraženo simptomatiko se tudi izbere načine zdravljenja. Nekomu bo dovolj psihoterapija in posledično sprememba vzorcev vedenja, mišljenja in čustvovanja. Drugi se ob tem soočajo tudi s psihiatrično diagnostiko (depresija, anksioznost, panična motnja) in potrebujejo morda tudi psihiatrično obravnavo in pomoč zdravil. Spet tretji imajo težave izražene na hormonskem, presnovnem ali kardiovaskularnem sistemu in so sočasno zdravljeni pri specialistih, prav tako s pomočjo zdravil.

Opozorilne lučke naj se prižgejo še preden pride do prve stopnje. Zato bodite pozorni na konstantno utrujenost, ki začne prehajati v preutrujenost. Na tej točki enostavno morate nekaj spremeniti!

Strokovna pomoč

Psihoterapija vam pomaga pri prepoznavanju in opuščanju neučinkovitih vedenjskih strategij. Prav tako vam pomaga spoznati način kako doživljate sebe, kje se ujamete v zanko lastnih omejujočih prepričanj tako o sebi, kot o drugih. In nenazadnje vam pomaga prepoznavati čustva, ki so močno prepletena z vašimi zgodnjimi odločitvami in vas še danes hromijo z občutki krivde, dolžnosti, pridnosti in strahu pred zavrnitvijo.