torek, 21. julij 2020

Psihoterapija na daljavo


Gremo on-line? Ne, jaz ne!!

"Sebe ne morem gledat na ekranu"
"Bojim se, da kdo sliši najin pogovor"
"Neprijetno mi je on-line"
"Sram me je ... ne vem česa"
"Bojim se, da se kje zapiše in shrani"
"Internet ni dovolj varen"

"Jaz ne upam..."
"Grozno izgledam na kameri"



Takšni in drugačni odpori so dragoceni pokazatelji kje ima klient strahove, zavore, omejitve, čustvene stiske in/ali omejujoča prepričanja. Ko klient o zadržkih odprto in iskreno spregovori, je to dragoceno povabilo v raziskovanje, saj mu terapevt lahko pomaga premagati omejujoča prepričanja in mu s tem omogoči svobodnejše in bolj sproščeno nadaljnje terapevtsko delo.

V začetku karantene se je pojavilo pri mojih klientih kar nekaj odporov do terapije na daljavo. Nekateri so takoj povedali, da bodo počakali na ponovna srečanja v živo. Drugi so se odločili malo počakati, a so z minevanjem mesecev vseeno poklicali z željo po nadaljevanju dela on-line. Nekateri pa so hitro preklopili na delo od doma in je naš proces dela potekal brez prekinitev. Ni prav ali narobe, le vsak potrebuje svoj čas, da sprejme nove situacije in spremembe. 

Pristno človeško bližino je zamenjala "zaščitna" distanca

Epidemija COVID-19 je prinesla v naša življenja spremembe. Nekatere so prijetne, druge manj prijetne, nekatere bodo morda postale stalnica, druge so začasne in bo življenje sčasoma prišlo nazaj v utečene tirnice.

Področje psihoterapije se je zaradi karantene, samoizolacije, samozaščite, strahu pred okužiti ali biti okužen zelo spremenilo. Karantena je prepovedala stike v živo. Klienti so ostali brez čustvene podpore, brez svoje tedenske ure terapije, ki mnogim izmed njih pomeni edini varen prostor, kjer lahko pridejo v stik s seboj in svojimi čustvi. Psihoterapevtski prostor in medsebojni odnos s terapevtom prinašata klientu človeško bližino, ki je že sama po sebi zdravilna, skozi resnično prisotnost, iskren pogled, topel stisk roke ali objem. Tako zelo je pomembna prisotnost sočloveka, ki ti pomaga nosit težka čustva, boleče zgodbe ali podeliti veselje in se veseliti skupaj.

Epidemija nam je prinesla obvezno fizično distanco, naši delovni stoli so se razmaknili na 2 metra, pogled v oči ni enak z razdalje, tiho izgovorjene besede ali le glasnejši izdihi se zgubljajo na poti do sogovornika. Maske so pokrile obraz in zakrile mimiko obraza, droben nemiren trzljaj ustnic, rahel nasmeh, stisnjene ustnice v jezo. In nenazadnje ob snidenju in slovesu manjkata stik, dotik, ... objem ali roka. 

Psihoterapija iz "domačega brloga"

S klienti, ki niso želeli ostati brez terapije, smo se skupaj prilagodili na delo pod drugačnimi pogoji. Srečanja v živo so zamenjala srečanja on-line. Na naše skupno pozitivno presenečenje so ure lepo stekle. Sama sem tehnike dela malce prilagodila tehničnim možnostim. Na moje veselje vsemu navkljub lahko uporabljamo tudi kreativne tehnike, prav tako je podajanje teorije postalo igrivo skozi nove načine dela. 
Najbolj pa me veseli, ko vidim in doživim, pristen stisk s klientom tudi preko ekrana. Ko se lahko povežemo tudi na občutljivem emocionalnem nivoju in skupaj, kljub fizični distanci, varno prejadramo težka čustva. 

Skozi mesece dela so se pokazale tudi prednosti terapije iz domačega kavča. Veliko klientov je povedalo, da se doma počutijo "varne" in lažje pridejo v stik s svojo ranljivostjo. Všeč jim je, ker so ali v svoji sobi, ali na svojem kavču, pod svojo odejo ali s svojo najljubšo skodelico kakava v roki. Kot bi imeli s tem, ko so doma, več dovoljenja, da odvržejo maske in vloge, ki jih sicer nosijo skozi delovni dan. 
Kot drugo pomembno prednost terapije na daljavo so izpostavili časovni okvir. Pot jim ne jemlje časa, marsikdo se namreč vozi na terapijo zelo od daleč. Tudi urnik terapije je veliko bolj fleksibilen, ko delamo od doma. 
Ker so v mojo pisarno, v živo, dobrodošli tudi pasji ali mačji ljubljenčki so ti prav tako dobrodošli, ko delamo na daljavo. V naših terapevtskih urah se tako preko ekrana pogosto prikaže kak veseli smrček in klienti povedo, da imajo med najino uro ob sebi svojega ljubljenčka. Blagodejnega učinka pomirjanja verjetno ni potrebno posebej razlagati.

Preden začnemo terapevtski proces na daljavo, potrebujemo zagotoviti varno okolje brez motenj. Zagotovljena morata biti zasebnost in mir. Z ustreznim delovnim in terapevtskim dogovorom se tudi zavežemo glede tehničnih in delovnih pravil.

Tehnične težave?

V primeru tehničnih težav, ki se načeloma ne dogajajo pogosto, a se tudi kdaj zgodijo, imamo s klientom dogovorjen rezervni plan. Terapevtsko uro v takem primeru speljemo do konca preko gsm. Zelo pomembno je namreč, da seansa ni prekinjena nenadoma saj bi tako klient ostal brez strokovno zaključene tematike, ki jo obravnavava tisto uro. Poudarek je na temu, da klienta ne pustimo v čustveno nestabilnem stanju ter da skupaj zaključimo začeto delo tiste ure ter speljemo ustrezno slovo.

Stari in novi klienti

V začetku karantene sem delala, na daljavo, le s svojimi klienti s katerimi imamo skupno kilometrino, poznamo se v živo in imamo že vzpostavljen varen odnos. Premik na nov način dela nam ni predstavljal večje ovire.

Kasneje so prišli tudi novi klienti s katerimi sem imela priložnost spoznavati, kako gradimo nov odnos, brez stika v živo. Bila sem prijetno presenečena nad sproščenostjo in odprtostjo v odnosu. Z moje strani se mi je zdelo posebej pomembno zagotoviti oziroma vzpostaviti obojestransko zaupanje in zavezanost, da se držimo delovnega dogovora.

Varen, strokovno podprt odnos v katerem si viden, slišan in sprejet so temeljne komponente terapevtskega odnosa in na srečo niso vezane zgolj na fizično bližino, tako da lahko pristen odnos zgradimo tudi virtualno, na daljavo in s pomočjo slike ekrana.

Nove odločitve: ON-LINE ostaja del redne ponudbe!

V svojo terapevtsko prakso sem se odločila vključiti terapijo na daljavo, kot eno izmed rednih opcij. Predvsem bo ta možnost verjetno nagovorila tiste kliente, ki bi zaradi krajevne razdalje težko prihajali redno, tedensko ter tiste kliente, ki zaradi zdravstvenih razlogov težko zapustijo svoj dom. 

Prav tako ponujam možnost kombinacije on-line + v živo, glede na delovni dogovor s posameznim klientom.

Za vse tiste, ki bi želeli prihajati samo na terapijo v živo, pa so seveda vrata še vedno odprta. Glede na trenutno epidemiološko situacijo se držimo priporočenih zaščitnih smernic, a srčno upam, da bomo kmalu lahko postavili naše stole bolj skupaj in si ob snidenju segli v roke.


nedelja, 05. julij 2020

Izgorelost

Tiho, korak za korakom se priplazi v naše telo neznosna utrujenost, ko se telo upre in nekega dne dokončno reče: "NE MOREM VEČ!"

Pot v izgorelost pa se je tiho, a vztrajno tlakovala že veliko prej. Nekaj malega je v naši genetski predispoziciji, drugo doda naše okolje, velik dejavnik so družinske vrednote in navade ter nenazadnje in tako zelo pomembne so naše zgodnje, otroške nezavedne odločitve kakšen naj bom, da bom ustrezen. Nekritično ponotranjimo sporočila in pričakovanja staršev in pomembnih drugih oseb (stari starši, sorojenci, vzgojitelji ... )

Priganjalci

V svojem otroštvu razvijemo gonilnike, v transakcijski analizi jih imenujemo drajverje: pohiti, bodi popoln, trdno delaj, bodi močan, ustrezi drugim, ki so lahko odlične vstopnice za postopno izgorevanje. Te notranje prisile nas vsaka na svoj način ženejo v določena vedenja. Prav s temi vedenji pa smo kot magnet za določene tipe drugih ljudi, ki postanejo, s svojimi zahtevami in pričakovanji, naši zunanji priganjalci. Tako se znajdemo v primežu notranjih in zunanjih priganjalcev, ki se jih pogosto niti ne zavedamo.

Pohiti - visoka delovna storilnost, ni časa za oddih
Nekateri ljudje vedno hitijo in prehajajo iz enega opravila v drugega. Spominjajo na hrčka, ki teče v začaranem krogu svojega kolesa. Okolica jih vidi kot zelo "pridne in marljive". Vsako delo opravijo hitro in jim "ostaja čas", a prav ta čas sami ali pa njihovi bližnji izkoristijo za nove naloge. Takšni ljudje se ne znajo več ustaviti, tudi sami povedo, da morajo biti stalno v pogonu. Utrujeni so tako fizično, kot tudi psihično. Njihove misli so vedno že pri naslednji nalogi (ki že "čaka na njih") še preden zaključijo delo s katerim se ravnokar ukvarjajo.
Takšne osebe se morajo naučiti kako se ustaviti, prepoznati kdaj telo in um potrebujeta pavzo, počitek, oddih, mirovanje. Dela, ki jih opravljajo naj počnejo bolj zavestno in bolj umirjeno, fokus naj bo na eno samo nalogo, ki se dogaja tukaj in zdaj. Umirjeno in zavestno delovanje naj torej nadomesti hitenje.

Bodi popoln - ostra samokritika, napake niso dovoljene
Večna težava perfekcionistov je, da njihovo delo, po njihovem prepričanju nikoli ni dovolj dobro, da so vedno možne izboljšave. Tako se ujamejo v začaran krog izboljšav, težnje k odličnosti. Za svoje delo zato porabijo veliko več časa, med delom so tesnobni, saj se ves čas borijo s svojim notranjim kritikom, ki nikoli ni zadovoljen z opravljenim in zahteva še več in več, še boljše. 
Perfekcionisti morajo malce prevrednotiti sistem ocenjevanja. Namesto idealizirane težnje po popolnosti naj razvijajo realno prepoznavanje kdaj je nekaj dovolj dobro in presežejo strah pred kritiko.

Trdo delaj - kdor dela je vreden, počivajo lenuhi, 
Pogosto zelo družinsko obarvana vrednota, da lenuhi niso ok, da je treba vstat čim prej iz postelje, da je treba delat in ne posedat. Pogosto klienti povedo, da še danes, kot odrasli, ko pride partner domov, takoj skočijo in začno kar nekaj delati - da jih le ta ne bi zalotil pri "počivanju". Počitek se vse prepogosto enači z lenobo, brezdeljem in nekoristnostjo. 
Kako zelo narobe! Ljudje z gonilnikom "trdo delaj" morajo razviti veščine, da slišijo svoje telo kaj v resnici potrebuje, če je to počitek naj mu ga brez slabe vesti privoščijo. Delo v večini primerov zagotovo lahko počaka. Napolniti moramo svoje baterije, da bomo spet lahko učinkoviti. Ena od veščin, ki naj bi jo takšne osebe osvojile je tudi "samo biti", naučiti se sedeti v tišini, mirno opazovanje dogajanja okoli sebe. Pomislite ali je res vrednota biti zgaran in utrujen od dela? Naj zato tudi počivanje in uživanje postaneta del vsakdana.

Bodi močan - potrpi, ne jamraj, stisni zobe, zdrži, nemoč ni dovoljena
Potrpi in stisni zobe, naredi tudi, če je težko. Mnogi si ne dovolijo bolniškega staleža, raje potrpijo in gredo v službo, ker je tako "treba", ker je tako "prav"... Spet drugi ne bodo pokazali, da so nezadovoljni v delovnem okolju, potrpeli bodo fizična nelagodja in potlačili bodo svoja čustva. Prepovedano jim je izražati občutke, prepovedane so jim solze in nemoč.
Naloga ljudi, ki so vedno močni je, da razvijejo pogum in odprto spregovorijo o svoji ranljivosti. Pogum, da je v redu govoriti o svojih potrebah in pričakovanjih ter sočasno s sočutjem tudi sprejet svoje omejitve. Človeško je biti ranljiv, čutiti čustva in spregovoriti o njih.

Ustrezi drugim - žrtvovanje za druge, nezmožnost reči ne, vedno na uslugo vsem
V želji po odobravanju, sprejetosti in priljubljenosti ljudje pozabijo nase. Ustrežejo vsaki prošnji, priskočijo na pomoč na vsak namig. Sočutje in sodelovanje sta zelo lepi vrlini, a šele potem, ko smo mi sami OK, ko zmoremo dajati nesebično in iz srca. Ljudje pa žal, gredo prepogosto "čez sebe" v želji da ustrežejo drugim, da se drugi ne bi jezili na njih, da se s tem izognejo konfliktom, da "ja ne bo kdo kaj rekel" ... Sebe postavljajo na zadnje mesto in ko se nekega dne zlomijo pod težo uslug in razdajanja spoznajo, da so večino življenja pozabljali nase in živeli za druge. Pogosto so pridružena njihova globoka razočaranja nad ljudmi, saj so sami toliko dajali in dajali, ko pa oni potrebujejo pomoč pa pogosto nikjer nikogar ni.
Če se najdete v tem gonilniku, je prišel čas, da postavite sebe na prvo mesto. Prepoznajte svoje potrebe, naučite se reči "ne" drugim, iskreno povejte, ko česa nočete ali ne morete. Soočite se s strahom pred zavrnitvijo. Vzeti si čas zase, tudi če to pomeni samo mirovati in uživati v tišini je vaša pravica.

Kdo je kandidat za izgorelost?

Pravzaprav nihče ni imun na izgorevanje. Izgorelost ni omejena le na poklicno izčrpavanje ali na zelo stresno službeno okolje. Doleti lahko tudi mame samohranilke, ki so same za vse, starše, ki dan in noč skrbijo za otroke s posebnimi potrebami, doleti lahko dijake ali študente, ki doživljajo šolske obveznosti kot visok stres, doleti rekreativne ali profesionalne športnike zaradi preforsiranja samih sebe, doleti ljudi, ki delajo v večizmenskem in nočnem delu, kjer so cikli spanja in dela porušeni. In še bi lahko naštevala.

Preventiva pred izgorelostjo

Naučite se poslušati svoje telo! Prepoznajte različne utrujenosti (telesno, čustveno, umsko...) in dajte telesu tisto kar potrebuje. Nekdo potrebuje gibanje, drugi mirovanje, nekdo veliko pogovorov, drugi tišino in umik od ljudi, spet drugi potrebujejo intelektualno delo in tretji možgane na off in delo z rokami na vrtu. Pomembno je, da veste kaj VI rabite ZASE.

Razvijajte sočutje do sebe, do svojih omejitev, nemoči, strahov in neuspehov. Znotraj sebe razvijajte dovoljenja, da ste Ok tudi če ste utrujeni, da je OK prositi za pomoč, da je OK tudi, če rečeš, da ne moreš pomagati drugemu. Prisluhnite sebi z naklonjenostjo in nežnostjo, ki bo sčasoma prevladala nad, za vas, omejujočimi gonilniki, ki od vas zahtevajo nemogoča, samoizčrpavajoča vedenja.

Stopnje izgorelosti

Izgorelost razdelimo na 3 stopnje: izčrpanost, ujetost in sindrom adrenalne izgorelosti.
Vsaka od omenjenih stopenj ima svoje psihološke in fiziološke simptome. Glede na izraženo simptomatiko se tudi izbere načine zdravljenja. Nekomu bo dovolj psihoterapija in posledično sprememba vzorcev vedenja, mišljenja in čustvovanja. Drugi se ob tem soočajo tudi s psihiatrično diagnostiko (depresija, anksioznost, panična motnja) in potrebujejo morda tudi psihiatrično obravnavo in pomoč zdravil. Spet tretji imajo težave izražene na hormonskem, presnovnem ali kardiovaskularnem sistemu in so sočasno zdravljeni pri specialistih, prav tako s pomočjo zdravil.

Opozorilne lučke naj se prižgejo še preden pride do prve stopnje. Zato bodite pozorni na konstantno utrujenost, ki začne prehajati v preutrujenost. Na tej točki enostavno morate nekaj spremeniti!

Strokovna pomoč

Psihoterapija vam pomaga pri prepoznavanju in opuščanju neučinkovitih vedenjskih strategij. Prav tako vam pomaga spoznati način kako doživljate sebe, kje se ujamete v zanko lastnih omejujočih prepričanj tako o sebi, kot o drugih. In nenazadnje vam pomaga prepoznavati čustva, ki so močno prepletena z vašimi zgodnjimi odločitvami in vas še danes hromijo z občutki krivde, dolžnosti, pridnosti in strahu pred zavrnitvijo.



sobota, 14. marec 2020

Koronavirus in duševno zdravje

Potreba po varnosti je ena temeljnih človekovih potreb. Zajema socialno in psihološko varnost, zaščito pred nevarnimi okoliščinami, pred vojno in boleznijo. Prav slednje - ogroženost pred boleznijo, ki jo prinaša koronavirus je v zelo kratkem času močno spremenila naš vsakdanjik. Informirani smo o tem kako se virus prenaša, o njegovi inkubacijski dobi, o poteku zdravljenja in žal tudi smrtnosti v ranljivih skupinah.

Kaj pa duševne stiske?

Na nacionalni ravni je razglašena epidemija in na svetovni ravni pandemija. Situacija v kateri smo se znašli lahko zelo poslabša nekatere že izražene duševne motnje oziroma lahko duševne motnje, zaradi nenadne stiske, nepričakovano potrkajo na dušo posameznika. 

STRAH 
Strah je naraven odziv telesa, na neznane ali ogrožujoče situacije. Je samovarovalna reakcija telesa. Trenutna situacija v nas prebuja različne strahove in vsakdo od nas reagira malo drugače na izredne razmere. Vsem nam pa je sedaj skupen strah pred okužbo. Strah, da okužimo ali smo okuženi. Čustvo strahu je primarno čustvo, ne bojmo se ga, pojavi se, da nas varuje. Zaradi strahu smo pripravljeni zaščititi se.

Brezbrižnost kot obrambni mehanizem
Nekateri se vedejo "kot da se ni nič zgodilo"- torej enako kot pred epidemijo. Počutijo se, da se njim ne more nič zgoditi, zato niso pripravljeni resno upoštevati preventivnih prepovedi in smernic. S svojim neustreznim vedenjem nevede ogrožajo sebe in druge. Zakaj se tako vedejo? Največkrat zato, ker sami sebi ne priznajo strahu, si ga ne upajo čutiti in ga potlačijo in se počutijo navidezno "močni" in nedotakljivi. Njihova lekcija je sprejeti svojo lastno ranljivost in upati si čutiti in izraziti strah. Zapomnite si: "Ni pogumen tisti, ki ga ni strah, temveč tisti, ki strah premaguje."

Anksiozne motnje
Tesnoba je stanje psihične stiske, ki je ponavadi usmerjena v prihodnost - situacijo ocenimo za ogrožajočo in sočasno odpišemo svoje sposobnosti, da bomo tej isti situaciji kos. Misli v smislu: "Kaj pa če ..." eskalirajo do neslutenih razsežnosti. Tesnobo čutimo kot izjemno neprijetno stanje v telesu, ki se izraža skozi fizične in psihične simptome. Stres, vsiljive misli, povišan srčni utrip, plitko dihanje, vrtoglavica, zaskrbljenost, drhtenje, nespečnost... Tesnoba lahko postane resna težava, ko preraste v anksiozno motnjo. Takrat strah postane naš dnevni spremljevalec, pojavljajo se različne fobije, panična motnja, okm... Telo je konstantno pod visokim vznemirjenjem - aktiviran je odziv boj ali beg. Prihaja do panike, do situacij kjer ne razmišljamo več realno, temveč nas vodi preživetven nagon. Situacijo prepoznamo za skrajno ogrožujočo in temu primerno avtomatično odreagiramo - izgubimo stik z realno stopnjo ogroženosti.

Obsesivno kompulzivna motnja (OKM)
Ena zelo pogostih obsesij pri OKM je strah pred okužbo. Kompulzivno dejanje je zato visok nad-standard higiene in ob tem predvsem prepogosto umivanje rok, iskanje popolne sterilnosti, zavijanje čevljev v pvc vrečke, sterilizacija pribora... Si lahko predstavljate kako ti ljudje trpijo šele sedaj - ko imamo resnično visoko stopnjo ogroženosti, ko je strah pred okužbo resničen in celo lahko življenjsko nevaren?

Depresija
Depresija že tako osami človeka, saj se umikajo v samoto, umikajo pred ljudmi. Dogajanje kot je sedaj jih lahko oropa še tistih malo stikov, nihče več te ne objame in samota postaja lahko še težja. Začasno so prekinjene dejavnosti, ki so nekomu morda pomenile edini socialni stik. Pri depresiji se pojavijo neštete negativne misli, črni scenariji, brezupje, otopelost, nesmiselnost živeti saj je življenje polno težkih preizkušenj. Po drugi strani pa lahko pridružene posledice, ki jih prinaša koronavirus v gospodarstvu prinesejo depresijo tistim, ki izgubijo delo, dohodek, saj se s tem zamaje njihova eksistencialna varnost.

Krivda
Nekateri ljudje se soočajo z pretiranimi občutki krivde, vse potegnejo nase, čutijo se pre-odgovorne za druge (za njihovo počutje, zdravje, delo...). Znotraj njih se non-stop dogaja intrapsihični konflikt, ki ruši duševni mir. "Ti si kriv, ti si kriv" jim odzvanja v mislih. Posledice so huda tesnoba, depresija, v skrajnih primerih, ko nekdo ni sposoben zdržat z občutki krivde stori tudi samomor.
V tej epidemiji njih bolj skrbi za druge kot zase - njihov največji strah je kaj če bom jaz okužil nekoga. V sled tega so izjemno napeti, prestrašeni in njihove misli preokupirane z nerealnimi scenariji.

SRAM
Vse več ljudi pove: "Ne upam si zakašljati na busu ali v trgovini". (običajen kašelj, cmok v grlu, suho grlo). Sram jih je sebe. Sram, da bodo vsi pogledali v njih z jezo ali sovraštvom v očeh, obsojajoče ... sram jih je ker bi se okoli njih ljudje v trenutku razmaknili. Zaradi tega sramu zadržijo osnovno fiziološko potrebo telesa - odkašljati se. Sram biti drugačen, sram biti označen za "okuženega".

JEZA - sovražnost - stigmatizacija okuženih
Pri nekaterih posameznikih se lahko, zaradi strahu za lastno zdravje, aktivira jeza na druge ljudi. Počutijo se ogroženi od vsakega in zato vse druge vidijo kot potencialno nevarnost za svoje zdravje. Takrat lahko spremenijo vedenje v skrajno neprimerno. Tako prihaja do prerivanja v trgovinah s hrano ali razkužili, do javnega šikaniranja obolelih oseb ali družin.

Paranoidna motnja

Motnja že sama po sebi prinaša sumničavost, nezaupanje, dvome, občutek, da jim želi nekdo škodovati. V nastali stresni situaciji se lahko simptomatika resno poslabša. Osebe razmišljajo o teoriji zarote, o nadnaravnih silah in se počutijo ekstremno ogrožene.

Izgorelost
Krizna situacija je marsikomu prinesla zelo drugačen delovnik kot je vajen. Potrebno je delati več izmen, pogosto celo v neustreznih pogojih, ne smeš na bolniško ker si v poklicu, ki je potreben pri pomoči drugim ljudem, odrezanost od družine, ker rešuješ življenja drugim... Vsi smo samo ljudje, vsi zmoremo določeno stopnjo napora in po tem se telo upre - pove da je dovolj. Izgorelost ne izbira, z njo se srečujejo tako politi kot zdravniki, trgovci, prevozniki, čistilke ... vsi ki so predolgo časa delali na zgornji meji svojih sposobnosti.

Kaj lahko sami naredimo za svoje duševno ravnovesje?

  • spremljamo novice ravno toliko, da smo informirani
  • izogibamo se dramatičnim poročanjem, katastrofiziranju, nerelevantnim virom
  • pojdimo v naravo (10.000 korakov na dan)
  • naše misli fokusirajmo na tukaj in zdaj (... in ne v katastrofiziranje prihodnosti)
  • zavedajmo se svojega dihanja (dihajte s trebušno prepono - to pomirja živčni sistem)
  • preživimo več časa sami s seboj (samozaposlitvene dejavnosti)
  • pozitiven odnos do življenja, zavedanje da bo tudi ta situacija minila.
  • vsakodnevno načrtno sproščanje telesa in uma (gibanje/meditacija)

Psihološka pomoč


  • Kdor čuti, da je duševna stiska zanj prevelika naj se obrne na psihoterapevta. Glede na situacijo bo terapevt verjetno predlagal zaradi obojestranske varnosti on-line terapevtsko uro.
  • Kdor jemlje zdravila naj se posvetuje s svojim psihiatrom ali bi bilo potrebno odmerek začasno zvišati, da boste lažje prebrodili trenutne duševne stiske.
  • Pokličete lahko tudi na katero od številk za klice v duševni stiski, da ne boste sami, ko vam je najtežje. Človeška bližina, slišanost, prisotnost in sočutje pa čeprav prek gsm, povrnejo občutek varnosti in pomirjajo kadar smo v stanju, ko nas preplavijo za nas težka čustva.

Pomoč sočloveku v duševni stiski

Čustveno najprej opolnomočimo sami sebe. Ko smo sami kos krizni situaciji bomo lahko v oporo tudi drugim. Pomirili jih bomo s svojo stabilnostjo, umirjenostjo in realnim gledanjem na situacijo. Osebe z akutnimi ali kroničnimi duševnimi stiskami potrebujejo še toliko bolj občutek varnosti, saj so sami čustveno bolj ranljivi. Pomagamo jim tudi s tem, da vedo, da se lahko zanesejo na nas, da smo ob njih (dosegljivi na gsm), ko doživljajo za njih težka čustva. Normalizirajmo strahove, dovolimo jim izraziti kaj čutijo, pomagajmo jim nositi del čustvenega bremena.

Predvsem naše sočutno in podporno vedenje, do vseh, ki v tej krizni situaciji ne zmorejo sami regulirati svojih čustev in drugih duševnih stanj ima velik pomen pri preprečevanju panike in ohranjanju duševnega ravnovesja.

BODIMO ODGOVORNI DO SEBE IN DRUGIH.
Omejimo socialne stike, razkužujmo roke in predmete, ki so v stiku z več ljudmi.