četrtek, 03. julij 2014

Dva obraza OKM

Ste morda pridni kot čebel'ca? Je vaše stanovanje sterilno? Ste perfekcionist? Poznate občutek, ko še 3x preverite ali ste ugasnili štedilnik? Ali pa, ko še nekajkrat pokljukate pravkar zaklenjena vrata, če so res zaklenjena? Si stalno umivate roke? Je pri vas vse zloženo po barvah? Vam zastrašujoče vsiljive misli, okupirajo um in se nočejo zaustaviti? So vaši dnevni rituali nujna in ne le prijetna dejavnost? Želite imeti stalni občutek kontrole in predvidite v naprej vse možne situacije, ki gredo lahko narobe? Imate visoka moralna načela in zelo toga, rigidna pravila kaj je prav in kaj narobe? Težko zaupate podrejenim, da bodo delo dobro opravili?

Verjetno bi vsakdo lahko odgovoril pritrdilno vsaj na eno od vprašanj, saj gre za situacije, s katerimi se srečujemo v svojem življenju vsaj občasno. Kadar se takšne vsakdanje situacije spremenijo v prisilno in za osebo čustveno naporno stanje govorimo o duševni motnji. Diagnostika duševnih motenj obsesivno-kompulzivnost omenja na dveh področjih: na področju anksioznih motenj in kot osebnostno motnjo.

1. Obsesivno-kompulzivna motnja - OKM

OKM vključuje ponavljajoče se prisilne misli (obsesije) in/ali kompulzivna dejanja oz. rituale (kompulzije). Motnja se kaže kot nepotrebno konstantno ponavljanje dejanj, besed ali misli, ki ustvarjajo začaran krog:
>> Pojavi se neprijetna misel (obsesija) >> povečana zaskrbljenost (tesnoba, anksioznost)  >> dejanje, ki regulira trenutno tesnobo (kompulzija, ritual) >> začasno olajšanje (sprostitev) >> ponovna neprijetna misel in ponovitev celotnega kroga.
Obsesije: konstantno neželjeno in nekontrolirano pojavljanje misli, podob ali impulzov. Oseba ob tem doživlja visoko stopnjo anksioznosti. Najpogostejše vsebine so vezane na strah pred okužbo, dvom in preverjanje, vraževernost, na pretirano potrebo po določenem vrstnem redu, po simetriji, strah pred izgubo nadzora, strah pred boleznimi, vsiljive misli z bizarno vsebino vezane na nasilje ali spolnost, potreba "povedati, vprašati, priznati".

Kompulzije: dejanja, ki jih posameznik razvije v želji zmanjšanja anksioznosti, ki mu jo povzročajo obsesije. Kompulzije skozi čas postanejo tako avtomatizirane, da ne vemo kdaj in kako so se začele. Osebe čutijo močno notranjo prisilo, da določeno dejanje izvedejo, saj jim le to dejanje prinese začasno olajšanje od anksioznosti. Ta dejanja so lahko konkretna (umivanje rok, dotikanje, urejanje, zbiranje...) ali zgolj v mislih (štetje, ponavljanje...).

Vloga psihoterapije:
Psihoterapija vključuje področje obvladovanja simptomatike ter delo na vzrokih, ki motnjo vzdržujejo. Pomembno je, da klient prepozna začaran krog. Klient se nato postopoma uči zdržat z določeno mero nelagodja, ki jo prinesejo obsesivne misli. Sprejeti te misli kot zgolj "misli", ter se hkrati uči soočanja z zanj neprijetnimi čustvi, ki ga sicer (kot beg od čustev) vodijo v kompulzivno dejanje. Postopna desenzitizacija je proces, kjer se klient postopoma izpostavi zanj motečim oz. težkim situacijam. Najprej lahko le imaginarno, kasneje ko je pripravljen pa tudi dela korake naprej izven njegove cone udobja in s tem razširja svoj prag tolerance za misli, čustva oz. vedenja.
Skozi terapevtski proces se vzporedno odstira tudi preteklost, saj je pomembno prepoznati vzroke, zaradi katerih so se razvile določene misli ali vedenja, ter vzvode, s katerimi posameznik regulira svoja čustvena stanja.

2. Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja

Ta osebnostna motnja prinaša v posameznikovo življenje preobremenjenost s pravili in postopki,  oseba postane ujetnik pretiranega reda. Vsako odstopanje od znanega jih spravi v hudo čustveno stisko, anksioznost. Prav zato se izogibajo spontanosti, veselju in kreativnosti. Njihovo življenje potrebuje razum in logiko ter zelo jasna in toga pravila. V želji po perfekcionizmu se preveč posvečajo (sicer nepomembnim) detajlom. Pomanjkanje kontrole (tako zunanje kot tiste znotraj sebe) se v življenju odraža skozi nepripravljenost za tveganje, stalnica sta zato odlašanje in neodločnost. Težavo jim povzročajo situacije, ki od njih zahtevajo hitre reakcije in spontanost. 

Dejanja in prepričanja sodijo skozi dve skrajnosti: prav in narobe. Enako strog kriterij imajo ponotranjen tudi zase in jim onemogoča živeti tako kot želijo, saj živijo tako kot mislijo, da morajo. V medsebojnih odnosih lahko pride do težav zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavijo ne le sebi, temveč tudi drugim. V odnosih so pogosto zadržani in pretehtajo vsako svojo besedo in dejanje, v želji biti ustrezni. Prav tako težko pokažejo svoja čustva, predvsem tista nežnejša. So zelo samokritični in se srečujejo z hudimi občutki krivde.
Diagnostični kriterij (DSM IV), mora zajemati vsaj 4 kriterije od naštetih:
- prevzetost s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, urniki.
  Bistvo aktivnosti se ob tem zgubi;

- perfekcionizem, ki ovira opravljanje nalog (nezmožnost končati
  nalogo, ker njihovi strogi standardi niso doseženi);

- pretirana predanost delu in produktivnosti,
  izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva;

- pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost glede
  morale, etike in vrednot;

- nenaklonjenost timskemu delu oz. dodeljevanju nalog drugim,
  če ti drugi ne delajo na popolnoma njegov način;

- skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih.
  Denar je potrebno varčevati za bodoče katastrofe;

- rigidnost in trma (nepopustljivost);
- nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete,
  čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.
Vloga psihoterapije:
Osebe z obsesivno-kompulzivno osebnostno motnjo se odločijo za psihoterapijo največkrat zaradi pridruženih motenj kot so: depresija, anksioznost ali druge psihosomatske težave oz. zaradi težav v medsebojnih odnosih.

Psihoterapija osebnostnih motenj je daljši proces, usmerjen na globinsko psihološko spremembo. V terminologiji transakcijske analize bi rekla, da gre za intrapsihični konflikt med notranjim kritičnim Staršem in notranjim Otrokom. Oseba hkrati projecira na druge osebe svojega ponotranjenega kritika in je prepričana, da drugi razmišljajo o njem tako kritično kot on sam (izkrivljenjo dojemanje realnosti). Skozi psihoterapevtski proces klient prepoznava in prerašča svoje strahove biti neustrezen, uči se soočanja s kritiko ter z zanj neprijetnimi čustvi in občutki. Terapija vključuje tudi razvijanje pozitivnih virov posameznika, veča razpon tolerance med črno in belo skrajnostjo, uči prepoznavanja lastnih potreb, razvijanje samopohvale in sprejemanje sebe kot OK osebe. Naučiti se tudi le "biti", namesto konstantno "delovati".