Jeza je izjemno močno čustvo, ki aktivira vso našo energijo in nam daje moč. Je ostanek človekovega primarnega nagona po samoohranitvi. Enako kot pri živalih, je to pripravljenost na boj, na zaščito svojega teritorija, hrane in/ali mladičev.
Jeza pa ni vedno le znak moči, pogosto se za njo skriva tudi nemoč, togota v za nas brezizhodni situaciji.
Imamo pravico do jeze?
Seveda! Nosimo pa hkrati odgovornost tudi za vse nastale posledice.
Ljudje branimo najpogosteje predvsem svoje vrednote in prepričanja. Jeza je izjemno koristno čustvo, ki se prebudi v nas, da nam in tudi drugim sporoča, da z dano situacijo nismo zadovoljni , da želimo doseči spremembo. Namenjena je temu, da postavimo meje v medsebojnem odnosu.
Jeziti se, se ni prav težko za večino od nas, jezo izraziti na pravi način pa je že večji zalogaj. Aristotel je dejal, da se je ujeziti zelo lahko, da pa je umetnost jeziti se: na pravo osebo, ravno prav močno, v pravem trenutku, iz pravega razloga in na pravi način.
Kako jezo izraziti?
DIHAJMO! Svojo pozornost usmerimo na vdih in izdih ... ritmično in umirjeno ... počakajmo nekaj minut, da se naše telo umiri. Na ta način sebe uravnovesimo, pridobimo kontrolo nad telesom in umom, pridemo v stik z seboj in svojimi občutki.
V sebi predelajmo občutke jeze, ki se v nas porajajo. Morda se počutimo ogoljufani, ponižani, po krivem obsojani, nezaželjeni itd ... Vprašajmo se, katere naše vrednote ali prepričanjo so prizadeta? Preverimo kako si nastalo situacijo razlagamo, kaj je naš cilj.
Vprašajmo se KAKO sogovorniku sporočiti svoje nezadovoljstvo. Oblikujmo kratko, jasno in nedvoumno sporočilo. Delujmo z namenom, da sogovorniku "sporočimo" svoj vidik brez, da ga žalimo, ponižujemo ali kaznujemo.
Zlato pravilo pri izražanju jeze bi izpostavila to, da se jezimo le na DEJANJE, ki ga je storila oseba in ne na njo, OSEBO kot tako. Takšen način delovanja je še posebej pomemben pri vzgoji otrok. Z svojimi napačnimi reakcijami jim lahko namreč nezavedno sporočamo, da so nevredni, slabi, neustrezni itd ... Tudi v partnerskih in drugih medsebojnih odnosih je to osnovno vodilo.
Kakšne težave prinaša jeza, če se z njo soočamo na nekonstruktiven način?
Nekontrolirano izražanje jeze, vpitje, kričanje, žalitve in fizično nasilje, so le znak, da sami svojemu čustvu nismo kos, da smo si dovolili, da je nek zunanji dogodek popolnoma porušil naš notranji mir. Dogodku smo pripisali absolutno pomembnost, čustvo nas je popolnoma preplavilo in nad seboj nimamo kontrole. Nekontrolirana jeza razdiralno vpliva na medsebojne odnose, kar prinaša v naše življenje veliko stresa, težav in s tem nezadovoljstva.
Če jezo pogosto obračamo vase (občutki krivde) ali če jezo zanikamo, potlačimo vase (globoke zamere), je to lahko plodna podlaga za različne bolezni. Jeza je namreč zelo močna energija, ki če je neizražena, ostane ujeta v našem telesu in začne siliti na plano skozi duševne motnje (npr. depresija, anksiozne motnje, okm) ali različne psihosomatske bolezni (rana na želodcu, glavbol).
Skozi psihoterapijo se posameznik uči priti v stik s svojimi čustvi jeze, uči se jih izražati v varnem terapevtskem okolju, okrepi zaupanje vase in ve, da bo tej silni energiji kos, da jo bo lahko obvladal in izrazil na konstruktiven način.
