nedelja, 24. februar 2019

Kdo je kriv za MOJA čustva?

Poznamo tole?
"Spet si me užalil..."
"Ne ubogaš, zato bo babi žalostna..."
"Zakaj ma plašiš?"
"Zaradi tebe sem sedaj žalostna ..."
"Zaradi tebe se mi meša, želim si te ..."
"Pokvaril si mi dan!"
"Zaradi tebe ne morem zaspati..."
"Si spet ujezila očija?"
"Si ti razburil učiteljico...?"


Resnična zgodba ...
Za primer bom vzela dogodek iz mojega življenja. Hodim z Uršo (pes) po dokaj ozki ulici, psička hodi poleg mene, gleda mene, imava običajen in umirjen tempo. Na tej ozki ulici je 5 hiš, vsaka hiša ima na dvorišču psa. Ko prideva do prve hiše, se pes na dvorišču zaganja v ograjo, skače, laja in ne kaže znakov prijateljstva. Hoja mimo druge hiše prinese psa, ki mirno spi na vrtu in naju niti ne opazi. Pri tretji hiši naletiva na veselo cviljenje psa, ki maha z repom in se igrivo dobrika skozi luknje v ograji, bolj ko se oddaljujeva žalostno cvili. Četrta hiša ima na dvorišču renčečega psa, ki viha zgornjo ustnico, ob njem na tleh leži napol poglodana kost, nehote pospešiva korak. Pri peti hiši stanuje pes, ki ob najinem prihodu zbeži in ima spodvit rep med noge. 

Ključno vprašanje je "Kako je moja Urša kriva za njihova čustvena stanja"?
Urša ni nič "kriva" - ni odgovorna za njihova čustva.

Dobro vzgojen in socializiren pes, gre mimo vseh psov in se na njih ne bo odzival, saj mu je jasno, da se ga njihova vedenja ne tičejo. Midve sva enaki pred vsako hišo in psom, njihovi odzivi pa tako zelo različni. Vsak izmed psov, mojo Uršo, vidi skozi svoj lasten referenčni okvir svojih navad, misli, izkušenj. Tako vsak izmed 5 psov pripiše svoj "pomen" dogajanju, ko greva mimo njegove hiše:

   pes 1 - vidi naju kot nevarna tujca in z jeznim lajanjem brani svoj teritorij
   pes 2 - sproščeno spi in se počuti varen
   pes 3 - pokaže veliko veselje za igro, ko se oddaljujeva žalostno cvili
   pes 4 - z renčanjem želi zbuditi strah, ker tako brani svojo kost
   pes 5 - prestrašen kuža zbeži, boji se naju

Kaj pa pri ljudeh?
Enako je. Mi nismo krivci za tuja čustva. So pa lahko naša vedenja, misli, besede "sprožilec (trigger)" določenega stanja pri drugi osebi. Na ta del mi nimamo vpliva, lahko pa ga razumemo in sprejmemo, da ima sogovornik pravico čutiti kar čuti, da je to njegovo. Meje v odnosu nam pomagajo tudi razmejiti čustva, kaj je moje in kaj ni.

Naše dejanje lahko v sogovorniku sproži različne odzive, odvisno od tega, kakšen pomen sogovornik pripiše našemu dejanju ali besedam. Sogovornik ima zato cel nabor možnosti "kako" odreagirati. Lahko se samo nasmehne, lahko "pade ven" in z jezo vpije na nas, lahko priteče solza žalosti po licu ali pa se prestrašeno umakne od nas. A vse to je "njegov odziv" in ne pove veliko o nas samih. Pove pa nam veliko o sogovorniku - o njegovem doživljanju.

Veliko ljudi, ki se srečuje z depresijo in/ali anksioznimi motnjami se počuti krive za čustva drugih. V otroštvu se izoblikuje vzorec vedenj, mišljenj in čustvovanj. Nekateri v sebi skrijejo, potlačijo čustva v strahu ali sramu, kaj bo okolica rekla, če bi jih odprto pokazali. Po drugi strani pa se mnogi ne upajo izraziti sebe, ker jih je strah čustvene reakcije sogovornika, strah jih je naprimer njihove jeze ali tudi solza. Zato spet tlačijo sebe. S tem se nabira neizmerna energija tesnobe v telesu - potlačena čustva so tempirana bomba oz. ekonom lonec, ki prej ko slej pripelje do duševnih motenj in/ali fizičnih bolezni.

Moj odziv je moja zavestna odločitev. 
Čustvena zrelost je tudi to, da poznam sebe in svoj referenčni okvir, skozi katerega "sodim" dejanja drugih, da sprejemam, da so moja čustva "moja" ter da se zavedam, da imam vedno nabor možnosti kako se bom odzval. Samospoznavanje prinaša možnost, da lahko sebe vedno nadgrajujem, da lahko razvijam sposobnost ravnanja s svojimi čustvi in sposobnost videti isto situacije z različnih zornih kotov.

In ko vam kdo reče: "...zaradi tebe sem jezen ...", mu lahko mirno odgovorite, da vam je žal, da tako čuti, da to ni bil vaš namen. Ob tem ohranite svoj notranji mir in ste hkrati sočutni in razumevajoči do sogovornika. Na tak način tudi sogovornik spoznava, da je njegova jeza njegova odločitev, da pa dovolite in sprejmete njegova čustva - a jih ne posrkate vase, niste "krivec".