Kako si?

Se srečata psa: govorica telesa in vonj sporočajo bistvene informacije drug o drugem "kako sta". Sledi igra, beg, boj ali mirno slovo.

Kaj pa ljudje?
Pozdrav, nasmeh, stisk roke in "kako si". Kaj od tega je protokol? Kje je prostor in koliko ga je, za iskreno sliko o sebi?

Kako se odzovemo na vprašanje: "Kako si?"

Ko opazujem vedenje ljudi, se mi zdi, da je to vprašanje postalo rutinski obred brez vsebine. Vprašanje kot del pozdrava, obvezni dodatek, vprašanje kar tako, da se nekaj reče. Sogovorniku največkrat odgovorimo na kratko "kar v redu", "je bilo že bolje" ali pa samo "v redu". Odgovor "v redu" je vse prepogosto le vljudna maska, ki si jo ljudje nadanemo v želji, da sogovornika ne bi bremenili s svojimi težavami. Povedati ob snidenju "kako smo" še ne pomeni spustiti se v dolg monolog o sebi in svojih težavah. Je zgolj informacija o našem stanju v trenutku srečanja.

Ali sploh vem "kako sem"?

Pri svojem delu pogosto zastavim vprašanje "kako si" iz dveh razlogov. Prvi je ta, da me resnično zanima kaj klient prinaša s seboj na uro, kako se počuti. Drugi razlog je ta, da klienta vabim v to, da se nauči podobno vprašanje zastavljati tudi sam sebi. Da lahko podelimo z sogovornikom svoj doživljajski svet, se ga moramo namreč prvo sami zavedati. Biti moramo v stiku s samim seboj, s svojim umom in telesom. Vedeti moramo kako smo!

Kratka vaja: Kako sem?  

Sedite vzravnano, zaprite oči ... svojo pozornost usmerite na dihanje.

Polno se zavejte sebe - tukaj in zdaj.

Vprašajte se:
... Kaj se v tem trenutku dogaja z menoj?   

... Kakšne so moje misli ... ?

... Kako se počuti moje telo ... ?

... Kakšna so moja čustva ... ? 

Informacije, ki jih dobite samo sprejmite, ne skušajte jih odgnati ali spremeniti.

Pozornost ponovno usmerite na dihanje, zavejte se prostora v katerem ste in odprite oči.

Zakaj je pomembno povedati sogovorniku "kako smo"?

Ko odprto povemo "kako smo" sogovornika informiramo o našem stanju tukaj in zdaj. Sočasno je tudi za nas pomembno vedeti s kakšno energijo, s kakšnim počutjem sogovornik vstopa v pogovor z nami. Na ta način se oba sogovornika ob srečanju uglasita drug na drugega in zato redkeje prihaja do nepotrebnih komunikacijskih konfliktov. Kratka informacija o tem "kako smo" nam prinese iskren začetek pogovora, medsebojno razumevanje in sprejemanje nas takšnih kot v danem trenutku smo. Šele, ko povemo "kako smo" - lahko pričakujemo od druženja tisto kar takrat potrebujemo.

Dajmo si dovoljenje, da na vprašanje "Kako si?" iskreno podelimo s sogovornikom kaj nosimo s seboj: smo v tem trenutku občutljivi, ranljivi, jezni, veseli, žalostni, utrujeni, igrivi ...